English | Hrvatski

ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE


RITVIKI ŠIRIJO NEZNANJE

Avtor: Bhakta Eric Johanson

Prabhupada: ... naslednjo priložnost, če nisi uspel dokončati svojega napredka v zavesti Krišne. Karkoli si napravil, to je večno. Naslednje življenje začneš s te točke. Nič ni izgubljeno ...
Bali Mardana: Kaj pomeni dokončati?
Prabhupada: Dokončati? Dokončati pomeni popolnoma, da se ne zavedaš ničesar razen Krišne. To pomeni dokončati.
Bali Mardana: Čisti bhakta.
Prabhupada: Čisti bhakta, da.
Jutranji sprehod, 8. december, 1973 v Los Angelesu (poudarek dodan)

Ne glede na diskusijo, kako je Šila Prabhupada želel, da se vodi njegova misija po njegovem odhodu, so njegovi vsakodnevni pogovori s svojimi učenci imeli eden osrednji cilj: Izboljšati njihove karakterje s postopnim odklepanjem duhovnih moči in sijaja, dvigovanje vsakega bhakte k čistosti. Šrila Prabhupada je sam postavil standarden primer čiste predanosti Krišni. Dal je transcendentalno znanje in svojim učencem naročil, da se razvijajo dalje in dalje za končen cilj samo-realizacije. Po dosegi le te, bi bili motivirani s čistim sočutjem. Ko bi katerikoli izmed njih prejel njegov ukaz, bi on ali ona sledila njegovemu primeru s pridiganjem in iniciranjem drugih v nasledstvo učencev. To je skladno učenje Vedske in Vaišnavske šastre, znanost o zavesti Krišne, katero je Šrila Prabhupada pridigal svojim učencem.

To je zahtevalo, da se vsak učenec posebej trudi postati svoboden od vseh zmotnih koncepcij, da se osvobodi lažne identifikacije s koreninami v neznanju. Ta osvoboditev bi naj zamenjala avidyo, katera se je drugače manifestirala v obliki lažne filozofije, čutnega uživanja, izmišljanja -- in lažnih religij.

"In če dnevno tvorimo vrsto dharme v skladu s svojim izmišljanjem, ali če vse vzamemo kot pravo dharmo, to je napaka."
Predavanje na Bhagavad gito, 7.1, Bombaj, 20. dec. 1975

Praktično vsi Šrila Prabhupadovi učenci in privrženci prihajajo iz ekstremno padlih ozadij. Bili so zahodnjaki, od rojstva navajeni na in trenirani prizadevati si za čutno uživanje, večinoma skozi grešne načine. Težko je oceniti ali z besedami opisati potenco Šrila Prabhupade v prepričevanju tako veliko čutnih uživalcev in umskih spekulatorjev, da so se odrekli grešnih aktivnosti in delovali brez plodonosnih namenov. Usposobil jih je za službo njemu, in, skozi njega, za zadovoljevanje Vrhovnega Bitja, o katerem nekaj let pred tem še skoraj nihče ni slišal.

Šrila Prabhupada ni niti dodajal niti odvzemal od standardnega sporočila prejšnjih Ačarij. Njegovo gibanje ni bila organizacija namenjena jnani-jem, pritegnjenim samo z filozofsko spekulacijo in umsko gimnastiko. Kot dragulj z veliko fasetami, je Šrila Prabhupadova Skupnost ponujala nekaj za vsakega. Za strastne so bili tukaj položaji in rezultati. Za željne študija je tukaj bila globoka filozofija in duhovna znanost. Za družabne metulje je bila na voljo družba; za čutne, fantastičen prasadam. Vsakdo je našel nekaj, kar je lahko počel za Gospoda Šri Krišno. Nekaj, za kar je pozneje Visnujana Maharaja rekel, da jim je omogočilo "osvoboditi se milijonov življenj karme."

Šrila Prabhupadovo učenje je bilo absolutna znanost--popoln proces, sestavljen iz zaporednih korakov--namenjen za dosego čistosti, katero naj bi dosegli njegovi učenci. Njegovim bhaktam je bilo vedno znova naročeno, naj ne zanemarjajo znanja glede teh zaporednih korakov, potrebnih za dosego čistega cilja. Na nesrečo, njegovi vodilni sekretarji niso bili dovolj resni, da bi ga poslušali s tem v zvezi in skozi leta se je v gibanje vtihotapilo onesnaženje. To je vodilo do neavtoriziranih sprememb. Ta onesnažen vpliv ostaja izvorna koda za večino današnje množice problemov, in, od kod to prihaja, je opisal Njegova Božanska Milost:

"Dejstvo je, kakorkoli, da se veliko pogubno gibanje nahaja znotraj naše Skupnosti."
Pismo Hansadutti iz Kalkute, 2. sept. 1970

Bilo je sposobno vtihotapiti se, v nemajhni meri, zaradi njihovega brezbrižnega zmotnega razumevanja hrabrenja Sampradaya Ačarje; nekateri izmed vodilnih sekretarjev so varali sami sebe glede svojega dejanskega nivoja napredka. Ne-upoštevajoči njegovo vodstvo in opozorila, kako težko je v resnici doseči prosvetljenje in ekstazo, so prikazovali lažne simptome devocije. Postali so prepričani, da je čisto predano služenje zlahka dosegljivo--in neumni začetniki so postali njihovi sledilci, prevarani z lažno predstavo.

"Ekstatične občutke je potrebno zaustaviti. Drugače bo nekdo postopoma postal sahajiya, oziroma nekdo, ki duhovni napredek jemlje kot nekaj materialno manifestiranega."
Pismo Makhanlal, 3.  junij, 1970

Prisotnost fizično manifestiranega duhovnega učitelja služi zaustavljanju sahajizma, in navodila manifestiranega guruja -- splošna in specifična -- definirajo, kaj žrtev in služba Gospodu dejansko je. Brez gurujeve manifestirane prisotnosti, so nekateri začetniki (še posebej tisti z grešnimi Zahodnjaškimi koreninami) pogosto nesposobni ostati utemeljeni v služenju. To je zaradi njihove naravne tendence zasledovanja materialnega uživanja in umske spekulacije, izmišljanja. Ko jih guru poudarjeno hrabri, kot je to počel Šrila Prabhupada, nekateri izmed njih verjamejo, ko odide, da je njegovo hrabrenje postalo Absolutna Realnost -- in začnejo z izmišljanjem.

"Fabricirajo stvari, izmišljajo si. To pomeni grešne aktivnosti ... ker je nekaj sfabriciral. To je grešno."
Predavanje na Šrimad Bhagavatam, 1.7.23 v Vrindavanu, 20. sept. 1976

"Če nekdo fabricira, potem je hudič. Krišna pravi v Bhagavatamu: yac çastra-vidhim utsrijya vartate kama-karatah na siddhim sa avapnoti.
Kdorkoli gre proti šastri in fabricira svoje lastne izmišljotine, zanj ni siddhe: na siddhim sa avapnoti.

Predavanje na Šrimad Bhagavatam, 5.5.5 v Hyderabadu, 12. April, 1975

To vodi k duhovnemu padcu. Postali so prepričani, da je čista devocija monopol njihove izbrane in posebne skupine. Zavajali so se v vero, da so prejeli misteriozno, posebno, skrito in zaupno direktivo, katera je iznad vsega in vseh. Ker je Šrila Prabhupada odšel, so egocentrična nagnjenja močnih oseb nadaljevala zavajati veliko bhakt s prave poti njegove bhakti znanosti. Te osebe so jo onesnažile z vrsto domnevnega zaupnega in posebnega plana, toda takšni izmisleki služijo samo nadaljevanju degeneracije gibanja:

"Če so polno izobraženi v naši filozofiji, in če dobijo vso znanje, katerega potem študirajo iz vseh zornih kotov, bodo zlahka izvajali tapasyo oziroma strogosti. In to bo njihov napredek v zavest Krišne. ... Sedaj, videti moramo, kakšne bhakte imamo glede znanja o zavesti Krišne. Potem bomo uspeli. Čemu veliko, veliko bhakt, če nobeden izmed njih nima znanja?"
Pismo Satsvarupi, Los Angeles, 16. junij, 1972

Če pogledamo primer Arjune v Bhagavatamu, večen Gospodov spremljevalec ni bil sposoben zaščititi Krišnovih Kraljic pred tropom poganskih pastirjev po Gospodovem odhodu. Tisti, ki so poskušali vrniti stvari na pravo pot, so doživeli podobno usodo. Neumno je sklepati, da se ni nič spremenilo po odhodu Njegove Božanske Milosti. Kot zaupen Gospodov družabnik, je Šrila Prabhupada bil sam sposoben držati tisoče učencev verodostojnih, ko je bival med nami.

V prvih mesecih po Šrila Prabhupadovem odhodu, so mu navadni bhakte še vedno striktno sledili; nivo čistosti se je vzdrževal v razpoloženju transcendentalnega žalovanja. Katastrofa in usoden proces dezintegracije se ni zgodil, dokler niso njegovi vodilni sekretarji predstavili "conski ačarja" izmišljotino spomladi, leta 1978.

"Naša težava je, da namesto da sledimo vrhovnemu voditelju, v skladu z umsko spekulacijo ustvarimo nekega vodjo glede na našo materialno koncepcijo življenja. In temu sledimo."
Predavanje na Bhagavad gito, 4.11, New York, 27. julij, 1966

V isti giti, v svojem komentarju na verz 5.16, Šrila Prabhupada pravi, da je Satan neznanje oziroma avidya. Pod tem zločestim vplivom je enajst oseb razvilo zmotno razumevanje glede svojih resničnih identitet, s sprejetjem nekaj omejenega hrabrenja kot Končno Resnico. Niso imeli dovolj vere v Šrila Prabhupado glede tega, kaj so dejansko bili in kaj so dejansko bili kvalificirani početi, in kako bi naj njega nasledili. Niso se potrudili natančno in temeljito preštudirati njegovih navodil, preden so se razglasili za čiste. Vsakdo ve, kaj se je zgodilo. Mogočni možje, ki imitirajo čistega bhakto, bodo dobili reakcije svojega "duhovni učitelj" posla, toda potrebno je nekaj časa:

Kakorkoli, nekdo ne bi smel imitirati obnašanja naprednega bhakte ali maha-bhagavate, brez da je samo-realiziran, ker bo s takšnim imitiranjem na koncu postal degradiran ... Bhakta bi moral poznati svoj položaj in ne bi smel poskušati posnemati bhakte na višjem nivoju.
Nectar of Instruction, Tekst 5, komentar (poudarek dodan)

Zanesenjaško so vsrkali nekatere zelo vprašljive nasvete s strani Gaudiya Matha. Potem, v službi samo-poveličevanja in aparadhe, so zaposlili navadne bhakte, ki niso bili sposobni upora.

"Toda če želiš sfabricirati kakšno lastno izmišljotino, to ne bo delovalo."
Predavanje na Šrimad Bhagavatam, 1.15.28, Los Angeles, 6. december 1973

Čeprav je izmišljotina propadla, so se stanovalci oziroma obiskovalci templjev, ki so ji sledili -- kot je bilo za pričakovati -- okužili z isto boleznijo nezvestobe. Conski ačarja konstrukt je imel svoj izvor v nezvestobi in izmišljanju, in vse kar se danes dogaja, je sadež te nesreče. Odkar so izprijenci začeli pustošiti gibanje, je bilo skoraj nemogoče imeti vero v "GBC-ISKCON" voditelje, potrebno za izvajanje ostrih strogosti in žrtev pod njihovim vodstvom. Tisti med nami, ki smo jim služili v podiranju hiše, ki jo je zgradil Šrila Prabhupada, smo vsi bili inficirani z njihovo nezvestobo. Posledica je, da imamo sedaj različne tabore, ki delujejo eden proti drugemu -- vsi na nek način nadaljujejo v predrznim duhu conskih ačarij -- samo z različnim umskim ustrojem.

Religija uma

"Temu se moramo odreči. Mano dharma. Umsko izmišljanje. Takoj moramo sprejeti Krišnovo navodilo in biti situirani v atma-dharmi."
Predavanje na Šrimad Bhagavatam  5.6.1, Vrindavan, 23. november, 1976

Danes najglasnejši predstavnik ritvik mano-dharme, ko razglaša njihovo filozofijo, pogosto daje vtis, kot da so oni vedno bili v ospredju upora proti GBC-ISKCON mano-dharmi. Veliko ritvikov, kakorkoli, je pred tem bilo prisklednikov pri conskih ačarjah, oziroma, vsaj v enem primeru, so sami bili conski ačarje. Vsi so se oprijeli priložnosti dejanskega upora, ki so ga izvajali tisti bhakte, ki niso nikoli sprejeli izvorne izmišljotine.

Če je ritvik dharma bila tako očitna, kot to trdijo najglasnejši zagovorniki, zakaj je trajalo vse do leta 1989, da so do tega spoznanja prišli nekateri brahmane in talentirani pisci in začeli predstavljati začetno verzijo? Pred tem trenutkom, so vsi današnji post-moderni ritviki bili pod vplivom podobne zmede glede tega, kaj je Šrila Prabhupada v resnici želel. Duh veliko današnjih ritvikov je enak temu conskih ačarij--predrznost--vendar nihče izmed njih ni dovolj iskren oziroma ponižen, da bi to priznal.

Vzemimo, zavoljo argumenta, da sprejmemo pojasnilo za ritvik dharmo: "od zdaj naprej." Sedaj, kateri verziji naj sledimo? Ritviki so znani po nestrinjanju in borbah od znotraj. Veliko izmed njih jih nima upravnega telesa, ampak samo medsebojno strinjanje glede ene točke filozofije in procesa, v kateri se vsi motijo. Njihovo centrifugalno gibanje trenutno manifestira štiri različne okuse:

1. Ali naj sledimo "pogovor na vrtu" uredbo (trdi ritvik) naslednjih desettisoč let?

2. Ali (soft ritvik), samo do naslednjega Sampradaya Ačarje?

3. Ali so obredni pomočniki ačarje (kot pri Prominent link verziji, prikriti obliki ritvika) v resnici guruji?

4. Ali, kot pri zadnji ritvik mutaciji, ali so "guruji" neke vrste hibrid med pomočnikom ačarje in duhovnim učiteljem?

Nekateri izmed njih, v tem nazadnje omenjenem ritvik taboru, porivajo svojo posebno interpretacijo na strupen način, ki zagovarja vse-obsegajočo interpretacijo julijskega, 1977 pisma, kot končno uredbo za post-samadhi iniciacije. Pravijo, kakorkoli, da preko originalne ritvik predstavitve, ki je bila sfabricirana pred več kot desetletjem in pol, je julijsko 1977 pismo -- katero, naj omenimo, sploh ni osebno napisal Šrila Prabhupada -- avtoriziralo samo enajst oseb, da izvajajo iniciacije ... v večnost.

Kaj se potem zgodi z gibanjem zavesti Krišne, ko teh enajst mož zapusti svoja telesa? Nekateri izmed današnjih "ritvik-ačarij" pravijo, da pravilna pot vključuje trening novih učencev, posvečanje osebne pozornosti in dajanje navodil. Toda tu so še drugi, ki nove ljudi nemudoma sprejmejo kot sebi enake in jih pustijo, da hodijo svojo pot.

"Seveda, dejstvo je, da ne moreš ustvariti organizirane religije na osnovi svojih izmišljotin."
Predavanje na Šrimad Bhagavatam, 6.3.18-19, Gorakhpur, 12. feb. 1971

"Ne moreš ustvariti pravega razloga za nekaj. Ne moreš enostavno reči, 'To je pravi razlog.' To je umska spekulacija. Prejeti moraš odobritev."
Predavanje na Bhagavad gito, 16.5, Kalkuta, 23. feb., 1972

Ritvik dharma v resnici sloni na samo eni besedi v kontekstu zvite interpretacije pisma, v katerem se nahaja. Tako ni nikakršnega dejanskega vodstva, kako bi se naj ta nova religija izvajala. Glede na Bhakti Sandharbho, samo osvobojena oseba lahko komunicira z aprakat gurujem, duhovnim učiteljem, ki je zapustil zunanjo vizijo. Glede na pomanjkanje absolutnega vodstva, ima njen proces in vodstvo korenine v izmišljanju, prilagojenem v naglici s principom "kot veš in znaš." Ritviki so se naučili te tehnike v družbi z GBC-ISKCON-om, kateri so to pobrali iz drugega izvora:

"Nobeden izmed mojih bratov po Bogu mi ne more pomagati ... ker so v smislu pridiganja nesrečni. Enostavno poskušajo infiltrirati škodljive stvari v našo skupnost."
Pismo Karunasindhuu, Bombaj, 9. nov. 1975 (poudarek dodan)

Ritvik mano-dharma je posledično gibanje, in takšno je tudi kolektivno zanikanje odhoda Šrila Prabhupade. Ritvik voditelji so ustvarili alternativo, ko jim je GBC odvzel ime, slavo in podporo. Vse skupaj opravičujejo z jokanjem, "Kje je boljši guru od Šrila Prabhupade!?!" Kakorkoli, on ni več manifestiran, da bi popravil ali uredil njihove vprašljive predloge, interpretacije in procese. Bistvena navodila so bila podana zmedenim privržencem s strani vsakega od teh samozvanih ritvik voditeljev, katerih mnogo deluje kot vrsta guruja. Tako kot v conski ačarja izmišljotini, je Šrila Prabhupada tukaj postavljen na položaj izobeska, medtem ko utelešeni kontrolorji vlečejo niti in se predajajo nagnjenjem po vladanju, v njegovem imenu.

Malo jih bo oporekalo vrednosti jemanja zatočišča v Šrila Prabhupadovih učenjih in navodilih, za namen duhovnega napredka. Umetno ga označiti kot dikša guruja za nepredvidljivo ali celo predvidljivo prihodnost je točka, kjer ritviki odstopajo od naše parampare. Je izmišljotina, ki bazira na umski spekulaciji, in usojeno ji je, da propade. Nedavna desettisoč dolarska ponudba--vsakomur, ki lahko dokaže, da je zvarek odobren od sadhua in šastre--razkriva ritvik aroganco.

"In nekdo, ki ne sledi ačarjam in ustvarja in fabricira lastne umske izmišljotine, njegova verzija ne bo sprejeta."
Predavanje na Bhagavad gito, 1. april, 1971

Ritvik dharma pelje neavtoriziran duhovniški proces izbire, določitve, ali odobritve guruja, katerega je institucionalizirala GBC-ISKCON mano-dharma, na naslednji nivo. Glede na stališče ritvikov o preminulem duhovnem učitelju in Sampradaja Ačarji, je to v osnovi "cerkvena" ureditev.

Tudi če bi nekako bili prepričani, da je Šrila Prabhupada v resnici želel ritvik sistem po svojem odhodu, kje je potrditev za to v sadhu in šastri? Ritviki radi izjavljajo, da je Šrila Prabhupada bil shaktyavesh in je lahko utemeljil ali pridigal karkoli brez precedensa, kot je ritvik dharma. Vendar takšen radikalen odklon od Vaišnavske tradicije in šastre ni nakazan nikjer v njegovih aktivnostih, niti v njegovem pridiganju, ali pisanju--niti blizu takšnega obsega. Njegova konsistentna učenja, njegov primer in navodila, vsi kažejo v drugo smer.

V najslabši obliki, je ritvik dharma napad na celotno Gaudiya Vaišnavsko nasledstvo učencev. V umih odkritih zagovornikov, kot videno v nekaterih nedavnih člankih, če nekdo ni pripravljen skočiti na njihov vlak, deluje proti Šrila Prabhupadi. Tisti, ki pišejo proti njim, so deležni še večjega obrekovanja. Če bi Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Gosvami Prabhupada ali Šrila Rupa Gosvami pridigala v sedanjem času, ali bi ju ritviki obravnavali kaj drugače?

Ali meniš, da je to pretiravanje? Potem poglej sledeč odlomek iz nedavnega članka, ki predstavlja najnovejšo ritvik frakcijo. Izvleček iz "The Reality is That it’s NOT Crystal Clear?" smo napravili bolj jasen. Nismo spreminjali smisla. Ta članek je bil objavljen na Sun forumu, in podali smo povezavo nanj. Tako lahko pogledaš izvirnik in preveriš kontekst.

"Pismo iz 9. julija--ki je bilo poslano vsakemu Tempeljskemu Predsedniku in GBC članu, kot tudi vsakemu bhakti kjerkoli na svetu--je stvar javnega razglasa ... 27. marca, 1975, je (Prabhupada) izjavil, da so njegove Direktive prevzele prednost pred običajnimi navodili njegovih knjig."

Absolutno prepričanje tega pundita je smešno, še posebej če pomislimo, da interpretacija pisma iz 9. julija ni bila samoumevna nobenemu izmed današnjih zagovornikov ritvika pred letom 1989. Toda on trdi, da je njegovo razumevanje pisma nad vsem, nad duhovno znanostjo predstavljeno v knjigah, pismih, nad vsemi sobnimi pogovori, jutranjimi sprehodi in predavanji.

Paramahamsa: Šrila Prabhupada, ko nisi prisoten z nami, kje dobimo navodila, na primer, glede vprašanj, ki se lahko pojavijo?
Prabhupada: ... vprašanja ... odgovori so v mojih knjigah.
Jutranji sprehod, Cheviot Hills, 13. maj, 1973, L.A. (poudarek dodan)

Zakaj naj verjamemo, da je "Zaprisega zvestobe"(Oath of Allegiance), ki se je nanašala samo na Tempeljske Predsednike, bila direktno povezana s pismom iz 9. julija? Zakaj naj verjamemo, da oba ukazujeta bhaktam, da se odpovejo navodilom iz Šrila Prabhupadovih knjig v prid ... česa?!? To je enako kot, ko Jim Jones vrže na tla Biblijo kričeč, "Jaz sem vse kar potrebujete!"

V svoji nedavni obtožbi Rochan, Balavidya, in Kailasa chandra prabhujev, predstavljeni v članku Simple Matter, jih ta isti pundit kleveta, obtožujoč jih reklamiranja osebnih interpretacij pisma iz 9. julija. Takšen ad hominem samo služi diskreditaciji njega samega. Daje energijo povratnemu udarcu, ki nadalje razkriva varljive argumente ritvik dharme, in povečuje razkol med obstoječimi ritvik frakcijami. Ne odobravajo vsi argumentum ad hominem metode.

Če pogledamo, kaj se nahaja v pismu iz 9. julija, določitev ritvikov za nedoločen čas sploh ni samoumevna. Zato je tako veliko razprave glede interpretacije pisma. Samoumevna je samo v umih vnetih ritvikov, ki želijo uporabo le te podaljšati onstran Šrila Prabhupadovega odhoda, za dosego svojih namenov. Želijo da verjamemo, da je pismo iz 9. julija na nek način bolj pomembno od Šrila Prabhupadovih učenj glede guruja in iniciacije, katera podpirajo drugačen zaključek. Direktiva je pomembna, ampak samo za tiste, katerim je namenjena; Zaprisega Zvestobe ni bila namenjena navadnim bhaktam. Njim ni bila predložena, da jo podpišejo. Ena stvar je razpravljati o oziroma interpretirati pismo iz 9. julija. Popolnoma druga stvar je uporabiti izkrivljeno interpretacijo le tega za minimalizacijo Šrila Prabhupadovih knjig, učenj, in vodstva.

Takšno neznanje se povečuje, ko se v proces doda še Vaishnava-aparadha. V Bhagavatamu Romaharsan Suta ni vstal, ko je Gospod Balarama vstopil v areno. Samo zaradi te žalitve je iz spomina bilo priklicano njegovo nizko rojstvo. Podobno, Šrila Prabhupadovim sadhakam bi morali izkazati spoštovanje kot Vaishnavam, dejansko iniciranim od njega.

Atma-Dharma: Kanalizirano k Nasledstvu Učencev

"Nihče ne more biti duhovno realiziran s fabriciranjem svojega lastnega procesa, kot je to navada pri neumnih šarlatanih. Bhagavatam pravi: dharman tu sakshad bhagavat-pranitam: pot religije je direktno podana od Gospoda."
Bhagavad gita, komentar 4.34

Ritviki sprejemajo vlogo psevdo-guruja, brez resnične kvalifikacije za duhovnega učitelja. Ta odločitev ima korenine v nezvestobi. Ritvik mano-dharma je še eno priročno sredstvo, namreč kako se izogniti navodilu, predstavljenemu na začetku članka: Postati popolnoma zavesten Krišne, končati.

Če nismo dovolj iskreni za dosego kontakta s fizično manifestiranim mahabhagavatom--kot tudi za priložnost, da smo, na ta način, vodeni od njega--je to zaradi naše slabosti in pomanjkanja iskrenosti. Raje kot da gleda skozi oči šastre (shastra-cakshush) in pride do očitnega zaključka, ritvik dharma ustvarja umetno racionalizacijo, češ, zakaj, konec koncev, takšen direkten kontakt v resnici ni pomemben. Morali bi biti zelo alarmirani, da nam Vrhovni Upravnik kolektivno ponuja vrv, s katero se lahko obesimo. Toda nismo. Poštenost je bila izgubljena.

Ignorirati nekaj, kar ne bi smelo biti ignorirano, to se imenuje nevednost, neznanje oziroma avidya. Začetniki včasih mislijo, da so naprednejši kot v resnici so, in, tako, nekaj je pomembneje kot držati se znanosti o zavesti Krišne. Conski ačarje so utelešali nasprotje od poštenosti oziroma arjavam, osnovne brahmanske kvalitete (Bg. 18.42). Njihova maškarada je začela uničevati gibanje, in sčasoma so to začeli spoznavati Tempeljski Predsedniki, kot tudi drugi bhakte. Tempeljski Predsedniki so izsilili kompromise preko prve reforme gibanja, in to je prineslo guru inflacijo. Izmišljena reforma je ignorirala vso začetno nepoštenost conskih ačarij. Zares, spregled tega je postal ključni kriterij za dosego nanovo ustvarjenega položaja dikša guruja, ki se je razširil v tej fazi GBC-ISKCON mano dharme. Ta sprememba je dovolila conarjem, da domnevno sestopijo na madhyam nivo, in vsem je bilo dovoljeno ostati duhovni učitelji in obdržati svoje učence. Ali je to arjavam?

V zgodnjih devetdesetih, da bi se kosali s to nepoštenostjo, je ritvik dharma bila naslednja iznajdba. Ta alternativna oblika iniciacije je bila vpeljana kot sredstvo, da bi konkurirali iniciacijam v GBC-ISKCON dharmi. Conski ačarje so, delno, opravičevali svoje tako imenovano pooblastilo za dajanje dikše z argumentom, da je veliko novih ljudi bučno zahtevalo iniciacije od njih. Toda kakšna je vrednost iniciacije, ki ni avtorizirana? V katerikoli takšni shemi si neumen iniciranec zmotno, samo-zadovoljno predstavlja, da je bil povezan k sampradaji. Zmotno misli, da je na enakem nivoju z bhaktami, ki so bili dejansko inicirani od Njegove Božanske Milosti Šrila Prabhupade, in opusti iskanje manifestiranega duhovnega učitelja.

"Da, je definitivno velika razlika med iniciranim in neiniciranim. Nekdo, ki je iniciran, je avtoriziran, in nekdo, ki ni iniciran, ni avtoriziran. Kot, na primer, Pradyumna obiskuje učne ure Sanskrta na kolidžu. Dana mu je priložnost, da se nauči Sanskrta, vendar ni enakovreden rednim učencem. Nekdo, ki je iniciran, je kanaliziran k avtoritetam nasledstva učencev. Nekdo, ki ni iniciran, lahko poje Hare Krišna (in naj to seveda počne) in služi na svoj način. In postopoma, ko tako nadaljuje, bo mogoče želel postati iniciran. Drugače lahko pade s principa sledenja pravil in regulacij."
Pismo Satsvarupi, L. A., 14. nov. 1968

Vsi ti izmišljeni procesi iniciacije in lažnih gurujev so samo različne vrste "duhovnega" strupa. Poštenost nalaga, da če nisi kvalificiran, če nimaš adhikare (avtoritete), se ne boš predstavljal za nekaj, kar nisi. Ne boš pridigal nečesa, za kar nisi siguren, da je v skladu s prejšnjimi duhovnimi učitelji, svetimi osebami in spisi. Samo ta čisti bhakta, ki pridiga v popolnem skladu z atma-dharmo, lahko reši druge od satanskega vpliva tega materialnega sveta:

"Glede tvojega vprašanja: 'Ali lahko samo nekaj čistih bhakt odrešuje druge?' Vsakdo, če je čisti bhakta, lahko odrešuje druge. Lahko postane duhovni učitelj. Toda brez da je na tem nivoju, tega ne bi smel poskušati. Potem bosta oba šla v pekel, kot če slep človek vodi slepega."
Pismo Tusta Krišni, Ahmedabad, 14. dec. 1972 (poudarek dodan)

Cenimo nedavno objavljene članke na Sampradaya Sun forumu, ki razkrivajo lažne temelje ritvik skovanke. Mi smo o tem pisali že pred več kot desetletjem. Prav tako smo na naši spletni strani predstavili neovrgljivo razumevanje pisma iz 9. julija; kot prej omenjeno, nedavno so ga označili kot tako imenovan "končni ukaz."

Drugi članki Kailasa Chandre, ki razkrivajo ritvik mano-dharmo:

Mit o končnem ukazu

Vsepovsod privrženci vse skupaj skazijo

Napake v ritvik skovanki

Šrila Prabhupada: Da, duhovni učitelj je najboljši prijatelj, ker te rešuje buhtečega ognja zmede. To je najboljši prijatelj.
O'Grady: Problem je najti tega prijatelja. Problem je najti tega duhovnega učitelja.
Šrila Prabhupada: Ne, to ni problem. Problem je, če si iskren. Da. To je potrjeno. Ker dejansko vi imate probleme, ampak Bog je znotraj vašega srca.
Isvara sarva-bhutanam hrid-dese arjuna tistahati. Bog ni daleč stran. Bog je znotraj vašega srca. Tako, če ste iskreni, potem vam bo Bog dal duhovnega učitelja. Če ve, da ste zdaj iskreni, potem vam bo dal duhovnega učitelja.
O'Grady: O.K. Hvala. To vem.
Šrila Prabhupada: Zato se Bog imenuje caitya-guru, duhovni učitelj znotraj srca. In FIZIČEN DUHOVNI UČITELJ je milost Boga. Če Bog vidi, da ste iskreni, vam bo dal duhovnega učitelja, kateri vas lahko zaščiti. Pomagal vam bo od znotraj in od zunaj, od zunaj v fizični obliki duhovnega učitelja in od znotraj kot duhovni učitelj znotraj srca.
- Sobni pogovor z Irskim poetom, Desmond O'Gradyem – 23. maj, 1974, Rim

Šrila Prabhupadova skladna učenja stremijo k nivoju čistosti in realizaciji, katere ritvik dharma ne more priskrbeti. Privrženci ritvik dharme imajo v srcu bolezen. Stotine ali mogoče celo tisoče bhakt ima ritvik vozel trdno zvezan v sebi. Vsi ti morajo še posebej razviti več iskrenosti in potrpežljivosti:

"Ni važno, če gredo stvari malo počasneje, prav je počasi in sigurno. To je dober princip. Opravljati stvari v ihti in nepravilno, to ni dobro. Obstaja Bengalski pregovor: sabure mawaphale. To pomeni, da vsi vredni oreščki, kot so mandlji, orehi, kokos, itd., potrebujejo veliko časa, da dozorijo. Za vse, kar je vredno, je potrebno nekaj časa, da dozori. Zato ni nikakršne škode, da čakaš na najboljšo stvar. Vse je dobro, kar se dobro konča. To mora biti načelo."
Pismo Syamasundari, L.A., 15. julij, 1969

Če oboje, um in srce, postaneta čista, bhakta ne bo padel kot žrtev zmotne ritvik koncepcije, glede svoje prave identitete. On ali ona namesto tega poskuša slediti avtoriziran proces samo-realizacije. On ali ona sprejme zatočišče Njegove Božanske Milosti A. C. Bhaktivedanta Swami Prabupade, najbližjega Sampradaya Ačarje, na pravi način. Pravi proces prečiščenja, znanost o zavesti Krišne, potem postane njen ali njegov izvor ohrabritve. Ta članek prenaša vidyo za duhovni dvig, in njegov zaključek je, da je ritvik izmišljotina slab predlog:

Madhudvisa: Njegovo vprašanje je bilo, če lahko prejmeš iniciacijo s sprejetjem duhovnega učitelja v svojem srcu, brez da dejansko sprejmeš ...
Šrila Prabhupada
: To so nesmiselni predlogi. To nima smisla. [smeh] To nima smisla. Če znotraj sebe misliš, ''Jem,'' ali boš zadovoljen? Stradaj, in enostavno misli, ''Vse sem pojedel.'' [smeh] Ali je to zelo praktičen predlog? Moraš jesti. Mi ne dajemo takšnih brezvrednih predlogov … Hvala.
- Šrimad Bhagavatam Predavanje 6.1.1 -- Melbourne, 21. maj, 1975 (poudarek dodan)

Sri Sri Guru-Gauranga jayatah. OM TAT SAT


Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust