ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE

MIT O "KONČNEM UKAZU"

Utilitarni dokumenti in izjave ne predstavljajo vzvišenih dosežkov Prabhupadove dejanske zapuščine.

UČENEC: En dan rečejo nekaj, naslednjič rečejo nekaj drugega.

PRABHUPADA: To pomeni lopov.

Sobni pogovor 2-23-75

Iskanje nekakšne tako imenovane skrivnosti Šrila Prabhupadove končne direktive, oziroma končnega ukaza, je zapeljevanje, je neavtoriziran podvig v spekulativni jalovosti. Ni bilo nikakršnega "končnega ukaza". Namesto tega, puščeni smo z vsemi njegovimi ukazi. Ni bilo nikakršne "končne garniture navodil". Namesto tega, puščeni smo z vsemi navodili, katere nam je kdajkoli dal, o čemerkoli. Ni bilo nikakršnega skrivnega prenosa končnega znanja. Namesto tega, puščeni smo z vsem znanjem v vseh njegovih knjigah. Njegove knjige v resnici predstavljajo bistvo zapuščine Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade. Ni bilo nikakršnih določitev. Namesto tega, rekel je, da se zapuščina prenese na vse njegove učence.

V tem dokumentu bomo pretehtali možne interpretacije oktobrskega 1977 sobnega pogovora. Analizirali bomo ta pogovor glede na povezavo s prejšnjim sobnim pogovorom, katerega je Prabhupada imel samo nekaj dni pred sedaj kontroverznim pismom iz 9. julija (so-podpisanim od Njegove Božanske Milosti). Ta razprava bo preučila "zakon nasledstva učencev", kot se nanaša na etiketo, namreč, da učenec ne inicira, medtem ko je njegov guru še vedno fizično prisoten.

Ta članek bo skušal doseči blagoslove parampare in paramatme, ne s ponujanjem kakšnega kičastega predgovora ali posvetne invokacije. Ti so v redu, seveda, ampak ta članek bo pomagal samo bhaktam, ki so sposobni za takšno pomoč, sposobni dojeti njegovo jasnost. Večino teh prabhujev bi odbilo, če bi morali bresti skozi dolge invokacije in podobno. Kopati skozi to kompleksno temo je dovolj nadležno. Tako, preidimo naravnost k pridiganju.

Potrditev ene teze rezultira v logični izključitvi vseh drugih, ki ji nasprotujejo, ali so kontradiktorne. Ta izključitev ima za posledico duhovno rast in ta vsili dinamične spremembe v inteligenco. Ko sta logika in avtoriteta verodostojni, so te spremembe evolucijske. Ko je nekaj oboje, šastrično in logično potrjeno, avtomatično razbije in uniči vse, kar je prej to zakrivalo.

"INDIJA, TUKAJ SEM"

Kljub sedanjemu nasprotovanju rittviku, je združen ISKCON položil temelje za vse rittvik izmišljotine. Še posebej ko je skoval tako imenovano razumevanje tega, kaj je Prabhupada bil želel da se zgodi po njegovem odhodu. Ko je Šrila Prabhupada govoril o predmetu rittvik iniciacij, ko je bil še vedno prisoten, je združen ISKCON varljivo v tem prebral nekaj več, kot je v resnici bilo. To današnjim rittvikom omogoča, da delajo enako slabo stvar. Rittviki, na zelo subtilni in večinoma podzavestni ravni, dejansko sledijo stopinjam svojega velikega brata, združenega ISKCON-a.

18. oktobra, 1977, je Šrila Prabhupada imel običajen sobni pogovor s TKG-jem. Predmet pogovora je bil jasen. Poglejmo bistven del tega posnetka in od tod nadaljujmo:

PRABHUPADA: Tako, nekatere izmed vas sem namestil da inicirate?

TKG: Da.

PRABHUPADA: Mislim da Jayapataka lahko to počne. Če ti želiš, sem te že namestil. Povej mu--nekateri pooblaščeni namestniki (deputees)--Jayapatakovo ime je tukaj. Tako, nameščam ga, da to opravi v Mayapuru, in on lahko gre z njim. Jaz sem nehal za sedaj. Je to v redu?

TKG: Kaj, Šrila Prabhupada?

PRABHUPADA: Ta iniciacija. Namestil sem svoje učence. Je to jasno ali ne?

TKG: Jasno je.

PRABHUPADA: Ali imaš listo z imeni? In, če si po Krišnovi milosti opomorem od tega stanja, potem lahko jaz začnem, ali pa tudi ne. Ampak inicirati v takšnem stanju ni dobro.

Sobni pogovor, 18. oktober, 1977

Združen ISKCON trdi, da je to bila Prabhupadova avtorizacija za teh enajst določenih učencev, da dejansko začnejo inicirati, dajati dikšo, sami. Z drugimi besedami, to konverzacijo interpretirajo kot potrditev da, manj kot mesec dni pred fizičnim odhodom, je Prabhupada avtoriziral te učence (glede na pismo iz 9. julija), da opustijo rittvik iniciacije in namesto tega sami direktno dajejo dikšo. Seveda, takšna interpretacija ruši združen ISKCON-ovo razlago, da je majski pogovor vseboval "zakon" samo rittvika (kot formalnosti), namreč, učenci--četudi popolnoma kvalificirani--ne morejo inicirati, medtem ko je njihov duhovni učitelj še vedno manifestiran. To kontradikcijo bomo diskutirali pozneje v tem članku. Za zdaj, pretehtajmo "Ampak v tem stanju ni dobro inicirati".

Površinsko izgleda, kot da imajo združen ISKCON-ovi argumenti vrednost. Prabhupada je bil očitno zelo bolan in izčrpan (čeprav je to bilo njegovo stanje v očeh pogojenih duš na ravni materialnega življenja). Zakaj naj bi še naprej jemal kakršnokoli sanchita-vikarmo? Zakaj ne bi njegovi učenci sedaj sami dajali dikše?

Kakorkoli, če dvignemo to površinsko krinko in se malo bolj poglobimo v stvar, zakaj je Prabhupada uporabljal izraz "namestnik"? V tem zelo kratkem delu posnetka, je uporabil bodisi "namestnik" bodisi "namestil" pet krat. Tolikokrat nekaj ponoviti, pomeni to poudariti.

Proti-argument temu je, da namestnik poseduje praktično enako moč kot šerif. Namestnik lahko aretira. Lahko ubije agresorja. Predstavlja zakon. Prestopnik zakona ne more reči da zavrača zahteve šerifovega namestnika, ko je soočen z njim. Vlada ščiti avtoriteto namestnika, prav tako kot ščiti šerifa.

Kljub temu, Prabhupada jih imenuje "namestniki". Ne pravi jim guruji. Lahko bi bil rekel, "Namestil sem svoje učence, in so tudi verodostojni guruji"--vendar tega ni rekel.

Tako, ta pogovor moramo razumeti v kontekstu. Moramo ga razumeti v kontekstu tega, kaj je bila pobuda zanj. Moramo ga razumeti v kontekstu ureditve, ki je veljala nekaj več kot tri mesece pred njim, in moramo ga razumeti glede na nekaj zelo podobnega:

TKG: Ampak vse te osebe so še vedno tvoji učenci. Kdorkoli daje iniciacijo, počne to v tvojem imenu.

PRABHUPADA: Da.

TKG: Veš da vodim knjigo z imeni vseh tvojih učencev? Ali naj nadaljujem s tem?

PRABHUPADA: Hmmmm . . .

TKG: Tako, če nekdo daje iniciacijo, kot Harikesh Maharaj, naj pošlje ime te osebe sem k nam in mi ga bomo vpisali v knjigo. V redu? Ali je tukaj v Indiji kdo, za katerega želiš da to počne?

PRABHUPADA: Indija, jaz sem tukaj. Bomo videli.

Sobni pogovor, 7. julij, 1977

Nekateri pisci pravijo, da se je ta pogovor v resnici odvil 8. julija; drugi vztrajajo pri 7. juliju. Dejanski datum ni tako pomemben, kot je kontekst pogovora. Bodisi da se je zgodil 7. julija, ali 8. julija, zgodil se je ravno pred izdajo določitvenega pisma iz 9.julija--in mora biti razumljen v tem kontekstu.

Kontekst tega pogovora je jasen – rittvik. Vsakdo ki "daje iniciacijo", počne to samo v imenu Prabhupade. Vse takšne inicirane osebe so še vedno Prabhupadovi direktno inicirani učenci. On je njihov dikša guru. Ta pogovor se je odvil samo dva dni pred julijskim pismom. Kot takšen, ima enako vplivno težo (glede na to pismo), kot jo ima sobni pogovor iz 28. maja. Z drugimi besedami, ta pogovor iz 7. julija znova potrjuje očitno: pismo iz 9. julija je bilo samo določitev rittvikov.

Vendar, Prabhupada pravi: "Indija, jaz sem tukaj". Kaj to pomeni? Od TKG-ja je vprašan, če je tukaj še kdo drug ki lahko izvaja iniciacije, in on se sam ponudi kot ta nekdo drug. Ampak on je že na položaju guruja ki inicira!

To izgleda kot nespravljiva kontradikcija. Vendar ni. Odgovora na to navidezno kontradikcijo ni tako zelo težko najti: Prabhupada pravi, da lahko on prav tako izvaja žrtvovanja ognja.

Z drugimi besedami, lahko se prav tako vključi v rittvik aktivnosti teh iniciacij. Osebno je izvedel nešteto teh iniciacijskih ceremonij v šestdesetih in pravi, da lahko spet začne--z dodatkom "Bomo videli".

Nekdo lahko nasprotuje, s skeptičnim pridušenim glasom (ali kričavim), da Prabhupada sigurno ne more nakazovati na ta žrtvovanja. Že leta ni direktno izvajal nobenega od teh. Sedaj, v takšnem (materialno) izčrpanem stanju, naj verjamemo da je predlagal možnost, da bi lahko ponovno prevzel te obredne funkcije?

Takšen proti-argument je materialen, ne duhoven, po naravi. Guru, Boga realiziran uttama-adhikari, ni nikoli pod umetnimi omejitvami. Lahko napravi kar hoče, kadarkoli želi. To je njegov transcendentalen privilegij. Če močan materialist kot Hiranyakashipu lahko ostane živ z zadrževanjem svoje prane v svojih kosteh (s pojedenim mesom in organi), potem je samo-realiziran in Boga-realiziran duhovni učitelj sigurno sposoben izvesti žrtvovanje ognja kadarkoli tako izbere. To lahko napravi, četudi je na navideznem robu smrti. Njegovo življenje ni podvrženo omejitvam pogojene duše.

Če pogledamo ta pogovor iz 7. julija, obstaja samo eden logičen zaključek: Ko Prabhupada pravi, "Indija, jaz sem tukaj", lahko samo nakazuje na svojo razpoložljivost, da direktno sam izvaja obredne funkcije, še posebej za tiste nove učence, ki naj bi bili inicirani v Indiji. Katerakoli druga interpretacija je popolnoma kontradiktorna, nelogična, in nesmiselna. Iniciacije on že daje. Sedaj predlaga možnost, da lahko prav tako izvaja rittvik obrede in direktno vodi izgovarjanje manter in ognjene yajne.

To je vzorec, tudi, ki preskrbuje kontekst za najboljšo interpretacijo--takšno, ki je najbolj smiselna--pogovora iz 18. oktobra.

"Tako, nekatere izmed vas sem namestil da inicirate?" TKG odgovori pritrdilno. Zares, ni razlike med izrečenim tukaj in zgoraj omenjenim "Kdorkoli daje iniciacijo, počne to v tvojem imenu." Potem, Prabhupada pravi, "Mislim da Jayapataka lahko to počne." Tudi tukaj ni problema. Jayapataka je eden izmed določenih (enajst) rittvikov. Prabhupada ponovi očitno dejstvo--in to je redno počel, namreč, ponavljal očitna dejstva.

"Reci mu--nekateri namestniki--da je Jayapatakovo ime tukaj." Ta izjava je malenkost bolj komplicirana. Prabhupada pravi, "Reci mu". Prabhupada očitno nakazuje na osebo, ki želi iniciacijo. Potem Prabhupada pravi, "nekateri namestniki". To pomeni da Prabhupada želi, da je nova oseba informirana, da je Prabhupadov sistem za iniciacije takšen, da bodo nekateri namestniki izvajali rittvik obrede v Prabhupadovem imenu. Njegova Božanska Milost govori v formatu podobnem sutram--in je, tudi, to redno počel, ko je moral hitro izraziti več kombiniranih dejstev.

Potem Prabhupada nadaljuje govoriti TKG-ju, da naj (TKG) pove osebi, ki želi iniciacijo, da bo Jayapataka tokrat namestnik za iniciacijski obred. Prabhupada nadaljuje z komentarjem in vpraša, "Jaz sem nehal za sedaj. Je to v redu?" TKG ne pretehta Prabhupadovega vprašanja in ni se čuditi, da je TKG bil zmeden. Konteksta Prabhupadovega vprašanja ni zlahka nemudoma dešifrirati. Tako, TKG vpraša Prabhupado, "Kaj, Šrila Prabhupada?"

Prabhupada potem reče, "Ta iniciacija". Ne nakazuje, da bi namestnik dejansko bil dikša guru tega novega učenca. On bo dikša guru za tega novega učenca, ravno tako kot je to bil za veliko drugih od julija dalje. Nakazuje na izvajanje rittvik obredov. Prabhupada razumljivo ne želi biti primoran izvajati jih. Tako pravi, "Namestil sem svoje učence. Ali je to jasno?" Želi da rittvik izvede žrtvovanje ognja in izgovarja mantre. Da, Prabhupada ponovi nekaj, kar lahko mi sedaj smatramo kot očitno, vendar je Njegova Božanska Milost to počel v neštetih primerih. Želi da je stvar jasna: njegovi nameščeni rittviki bodo izvajali vse te iniciacijske obrede.

Prabhupada razjasni: "Ali imaš listo z imeni?" To očitno nakazuje na enajst učencev, določenih za rittvike v pismu iz 9. julija. Izgleda kot nepotrebno, ampak Prabhupada se kljub temu odloči vprašati. Nato Prabhupada komentira, v zvezi z njegovim lastnim izvajanjem ognjenih žrtvovanj, namreč, "potem lahko jaz začnem, ali pa tudi ne".

On je že iniciral od sredine julija, toda sam ni izvedel nobenega obreda skozi to periodo. Za njega je nesmiselno reči, da "lahko začne" inicirati, ko pa to že počne več kot tri mesece. Smiselno je da reče, da lahko ali ne začne izvajati rittvik aktivnosti povezane z iniciacijami, ker tega ni počel že leta.

Prabhupada potem konča ko izreče očitno: " . . . ampak inicirati v takšnem stanju ni dobro." Da, dodatno fizično naprezanje, povezano z izvajanjem iniciacijskih obredov, ni tisto kar bi zdravnik bil naročil Prabhupadi oktobra 1977. Izrekel je očitno dejstvo.

Prabhupada je nakazoval na rittvik izvajanje žrtvovanj ognja, itd. v pogovoru 7. julija. Tukaj nakazuje na isto stvar, le da ni tako očitno, kot je to bilo v drugem (prejšnjem) sobnem pogovoru. Še eden faktor, ki daje kredibilnost tej interpretaciji: Hindujci pričakujejo od svojega guruja (dikša guruja), da on izvede obred iniciacije. Kontekst te diskusije je, da je nekdo v Indiji čakal na iniciacijo. Da je ta oseba (zelo verjetno Hindujec) prav tako pričakovala, da bo Prabhupada izvedel iniciacijski obred, je zelo razumljivo. V tem kontekstu, Prabhupada je želel da je ta oseba informirana, da sedaj rittviki izvajajo ta del iniciacije. Mogoče bi novi učenec postal malenkost malodušen, ko bi izvedel za to, tako je Prabhupada želel od TKG-ja, da spretno uredi situacijo in obvesti to osebo zakaj bo Jayapataka izvedel njegovo žrtvovanje ognja.

Rittviki, seveda, trdijo, da enak sistem velja tudi po tem ko Prabhupada zapusti manifestirano eksistenco. Glede tega, se nikoli ne moremo strinjati. Spomni se, malo, če sploh kdo izmed Prabhupadovih učencev je dejansko verjel, da bo odšel. Vsakdo je upal in pričakoval, da si bo docela opomogel. Tako, njegova želja da ne prisostvuje v oktobrskih iniciacijskih obredih, ne daje nikakršne verodostojnosti spekulaciji, da bi se rittvik moral nadaljevati po njegovem odhodu.

"Od maja do novembra 1977, ni izgovoril niti ene same besede z namigom, da bo imel kakršnekoli guruje naslednike, da bodo sami inicirali. Niti ni izgovoril ene same besede, da se njegovi učenci lahko sami določijo, ali izberejo za iniciacijske guruje."

A Prospectus for Scholars, p. 3

Se popolnoma strinjamo--in prosim bodi pozoren, da je sobni pogovor iz 18. oktobra prav tako del časovnega okvira, na katerega se nakazuje v tej izvrstni točki.

ETIKETA:
JE OBIČAJ ALI ZAKON?

"Na napačni podlagi lahko nadaljuješ--greš naprej dlje in dlje--ampak se bo zrušilo, ker je napačno."

Predavanje 6-5-74

Rittvik tabor in združen ISKCON se ne ujemata, in, v veliko pogledih, sta v polarnem nasprotju eden z drugim. Kakorkoli, če zares vsak izmed teh taborov ne pridiga Absolutne Resnice takšne kot je, potem sta oba združena pod Mayo. Če je primer zares takšen, potem sta obe sekti vključeni v zakrivanje zavesti Krišne, medtem ko jo na videz razširjata. Tu in tam najdemo napačne točke, katere sprejemata oba tabora:

Tako imenovan zakon etikete je ena takšna točka.

Oba tabora uporabljata citat Prabhupade, ki nakazuje na to etiketo, in, preko tega citata, oboji, rittviki in združen ISKCON trdijo, da učenci ne morejo, pod nobenimi okoliščinami, inicirati skozi čas fizične prisotnosti svojega iniciacijskega duhovnega učitelja. Poglejmo navedek sam in potem pretehtajmo razvejanosti:

" Vendar, kot stvar etikete, navada je, da v času življenja svojega duhovnega učitelja, bodoče učence pelješ k njemu, in, v njegovi odsotnosti oziroma po odhodu, lahko sprejemaš učence brez kakršnihkoli omejitev. Takšen je zakon nasledstva učencev."

Pismo (75-12-5/2. dec., 1975)

Ponovno, po površnem branju, tukaj izgleda, kot da je takšen argument verodostojen. Združen ISKCON-ova siddhanta trdi, da je Prabhupada dejansko prepoznal nekatere izmed svojih učencev kot dikša guruje v času svoje prisotnosti. Še posebej, glede na to teorijo, je rečeno, da jih je priznal kot takšne v sobnem pogovoru 28. maja. Potem jih je direktno imenoval (enajst) v pismu iz 9. julija. Za globljo razčlembo tega pomembnega sobnega pogovora iz 28. maja, prijazno poglej naš članek Dokaz enega zoba. Predstavlja razglabljanje na združen ISKCON-ovo siddhanto v tej zvezi.

Vendarle, nekoliko presenetljivo, tudi rittviki stojijo za to idejo:

"Po Šrila Prabhupadi ('zakon nasledstva učencev'), dikša guru lahko deluje SAMO po tem, ko je njegov duhovni učitelj odšel.

Respecting the Guru’s Order, p. 2 (poudarek ni dodan)

Oba tabora vidita interpretacijo tega navedka tako, kot jim ustreza. Problem tukaj je, da njihova interpretacija ni ravno pravilna. Bolj pazljivo branje navedka prinaša drugačno interpretacijo, takšno, ki je v skladu s Prabhupadovo izrečeno željo, da se njegovi učenci vključijo v iniciranje novih ljudi--z njim še vedno prisotnim--do leta 1975. To pomembno diskusijo lahko prav tako najdemo v Dokaz enega zoba.

Poglejmo sedaj ta navedek bolj pazljivo. "Vendar, kot stvar etikete, navada je . . . " Tukaj lahko ustavimo, ker je etiketa jasno imenovana navada. Navade ne dosegajo pragu duhovnih zakonov. Seveda, bilo je veliko navad, katerih se Njegova Božanska Milost ni držal, ko je razširjal zavest Krišne na zahodu od leta 1965 do 1977.

Prvi stavek je lahko prelomljen na dva dela:

"Vendar, kot stvar etikete, navada je, da v času življenja svojega duhovnega učitelja, bodoče učence pelješ k njemu . . ."

". . . in, v njegovi odsotnosti oziroma po odhodu, lahko sprejemaš učence brez kakršnihkoli omejitev."

Ta drugi del stavka je zakon nasledstva učencev. Prvi del stavka je navada. Navada se lahko bodisi vzdržuje, ali pa prekine, odvisno od odločitve duhovnega učitelja v odnosu do svojih učencev. Če izbere, lahko reče svojim učencem: "Ne inicirajte. Pripeljite novoprišleke k meni. Držite se te navade." V tem primeru, morajo upoštevati to navado. Ima moč biti zakon, ker duhovni učitelj ukaže njeno izpolnjevanje.

Dejansko, ta navada dopušča duhovnemu učitelju, da odvrne nekvalificirane učence od prezgodnega sprejetja položaja dikša guruja v njegovi prisotnosti. Ljudje, ki ne razumejo niti A-B-C duhovnega življenja, so lahko očarani z enim od gurujevih učencev. Ti lahko želijo biti inicirani od tega učenca, ampak guru lahko zelo dobro ve, da učenec ni niti najmanj kvalificiran da inicira kogarkoli. Da mu ne bi vzel poguma, kakorkoli, lahko uporabi to navado:

"Kot prva stvar, svarim te Acyutananda, ne poskušaj inicirati. Nisi v primernem položaju da kogarkoli iniciraš . . . Naj te ne zapelje takšna Maya. Vse vas treniram da postanete Duhovni Učitelji v prihodnosti, ampak naj se vam ne mudi . . . Naj vas ne pritegnejo nemudoma takšni poceni učenci. Nekdo se mora dvigniti postopoma s služenjem . . . To služenje je najpomembnejše. Naj te ne zapeljejo poceni učenci. Najprej nadaljuj z neomajnim služenjem. Če nemudoma postaneš Guru, potem bodo aktivnosti služenja zaustavljene; tako kot obstaja veliko poceni gurujev in poceni učencev, brez kakršnegakoli stvarnega znanja, proizvodnja novih sampradaj, z ustavljenimi aktivnostmi služenja, in z zaustavljenim duhovnim napredkom."

Pismo: (68-8-17/21. avg, 1968)

Dejanski zakon nasledstva učencev je, da je učenec, ki postane guru bodisi pred, ali po odhodu svojega duhovnega učitelja, upravičen sprejemati učence brez omejitve po tem, ko njegov guru zapusti manifestirano eksistenco. Preden njegov iniciacijski duhovni učitelj odide, je takšen učenec podvržen omejitvam. Seveda, njegov guru mu lahko ukaže, da sprejema učence brez omejitev celo za časa gurujeve fizične prisotnosti. Kakorkoli, brez takšnega ukaza, se mora držati kakršnihkoli omejitev, ki jih postavi duhovni učitelj, ker je to posebna pravica njegovega guruja in to je navada.

To ni zakon, kakorkoli.

Kar se združen ISKCON-ove manipulacije tega "zakona" tiče, so razlogi očitni. Kakorkoli, združen ISKCON-ovi panditi v resnici ne verjamejo v ta zakon; enostavno ga uporabljajo samo, ko ustreza njihovim namenom. Kot smo že pokazali v prejšnjem poglavju, trdijo da jih je Prabhupada aktiviral kot dikša guruje 18. oktobra 1977, v kontekstu sobnega pogovora tega datuma. Mi se absolutno ne strinjamo z njihovo interpretacijo tega pogovora.

Vseeno, mislijo da interpretirajo pravilno. Kakorkoli, če ga interpretirajo pravilno (ga ne, ampak govorimo teoretično), potem kaj se je zgodilo s tako imenovanim zakonom nasledstva učencev? Nihče ne bi smel inicirati, če je guru še vedno fizično manifestiran. Bil je manifestiran do sredine novembra tistega leta. Trdijo, da jih je v resnici napravil za dikša guruje v sredini oktobra. Trdijo, da niso mogli biti dikša guruji maja ali julija (ko jih je enajst bilo imenovanih), zaradi zakona nasledstva učencev v zvezi z etiketo. Kakorkoli, pravijo, da je Prabhupada zanemaril ta zakon oktobra v tem zadnjem letu. Zelo pripravno. Očitno je, da ga želijo imeti na oba načina.

Rittviki prav tako želijo, da je etiketa hkrati zakon, ker potem lahko nadaljujejo z poenostavljajočimi argumenti. Če je etiketa zakon, potem vse kar lahko da je Prabhupada rekel o iniciranju v zadnjem letu, mora biti samo o rittviku--ker nobeden od njegovih učencev v resnici ne bi mogel delovati kot pristen dikša guru v času njegove prisotnosti (glede na "zakon" o etiketi). Zelo pripravno.

Tako, kar bi sedaj naj bilo jasno, oba tabora uporabljata enak brezvreden argument, vendar ga uporabljata za različne namene. Očitno razumevanje etikete pripravno ignorirata. Takšni argumenti nakazujejo na sebično nastrojene ljudi. Kar se v resnici mora ignorirati, je njihovo brezvredno pridiganje:

"Zatorej bi nekdo moral slediti pot BHAGAVAD-GITE, takšne kot je predstavljena v GITI sami in se čuvati sebičnih ljudi željnih osebnega poveličevanja, kateri odstopajo od dejanske poti."

Bhagavad-gita 4.43, komentar

OM TAT SAT. HARE KRIŠNA.

Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust