ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE

DOKAZ ENEGA ZOBA

Pojasnitev konfliktnih odredb: 
pogovor s Šrila Prabhupado - maj 1977

"Pomen vsebuje v sebi jasen smisel, ampak ta drug smisel, katerega ti predstavljaš, enostavno prekriva ta pomen kot oblak. Ti ne predstavljaš direktnega pomena. Zares, izgleda da je tvoj posel prikriti pravi pomen."
- Gospod Čaitanja govori Bhattacharyi Cc. Madhya 6.131-132 (prirejeno)

28. maja 1977, sta dva glavna sekretarja šla k Šrila Prabhupadi z vprašanji v zvezi z bodočimi iniciacijami. Na magnetofonski trak posnet pogovor je bil zmotno imenovan "določitveni trak". Nihče ni bil določen za karkoli, nikjer skozi ta pogovor. Dvainštirideset dni kasneje, devetega julija 1977, je bilo pismo, napisano od enega od teh sekretarjev in so-podpisano od Prabhupade, razposlano po vsem gibanju. To pismo je določalo enajst Prabhupadovih učencev, da še enkrat prevzamejo iniciranje novo-prišlekov v njegovem imenu. To pismo, v bistvu, dokumentira ponovno vzpostavitev rittvik sistema iniciacije, ki je obstajal že veliko let pred tem v Hare Krišna gibanju.

Detajli tega majskega traku zahtevajo trezno analizo. Napačna razumevanja o njegovih pomenih, so povzročili ogromno kontroverznosti skozi več kot dve desetletji. Obstaja skoraj toliko variacij teh dveh dogodkov (sobni pogovor in pismo), kot je tolmačev. Kljub temu, kontroverznost se v glavnem nanaša na dva tabora: združen ISKCON in rittvike. Tolmačenja potiskana od teh dveh skupin do danes prekrivajo resnice Prabhpadovega gibanja zavesti Krišne.

Obstaja trdno, ubranljivo, in celo zelo očitno razumevanje ("tolmačenje") majskega pogovora, in ta članek bo to predstavil. Citati Prabhupade bodo uporabljeni v predstavitvi teh razumevanj in tudi logika bo uporabljena. Kar se izdanih dokumentov tiče, teh je veliko. Oba tabora imata veliko napisanega na to temo, bodisi v tisku ali na internetu. Združen ISKCON ima Disciple of My Disciple, On My Order , in, nedavno, Prabhupada's Order, kar je zelo raztegnjena razprava. Rittviki imajo preobilje dokumentov, kateri čarajo njihove najbolj želene koncepte, in veliko teh smo pregledali.

Kljub neizogibnim pod-divizijam znotraj vsake od teh frakcij (in, seveda, manjšimi filozofskimi ne-strinjanji, katera so takšne pod-divizije nagnjene sploditi) obstajajo razlage, oziroma predlagane siddhante, katere sprejemajo vsi znotraj vsake skupine. To so oporne točke na katere se tabora naslanjata in jemljeta svoj zagon za širitev svojega vpliva. Ta članek bo pazljivo pogledal te glavne oporne točke, vendar ne bo napisan z namenom zadovoljiti intelektualce, kateri zahtevajo popolno vdanost zahodnim literarnim konvencijam, preden karkoli sprejmejo.

Podobno, ta članek bo skušal doseči blagoslove parampare in paramatme, ne s ponujanjem kakšnega kičastega predgovora ali posvetne invokacije. Ti so v redu, seveda, ampak ta članek bo pomagal samo bhaktam, ki so sposobni za takšno pomoč, sposobni dojeti njegovo jasnost. Večino teh prabhujev bi odbilo, če bi morali bresti skozi dolge invokacije in podobno. Kopati skozi to kompleksno temo je dovolj nadležno. Tako, preidimo naravnost k pridiganju.

Cilj tega članka je pokazati, da so določena popularna tolmačenja tega traku nevarno izkrivljena. Te razlikujoče se interpretacije delujejo ne-sporazumno in povzročajo dvojnost. Vsak privrženec vsake skupine (združenega ISKCON-a in rittvikov) brezpogojno sprejema njihove popularne interpretacije kot trdna dejstva in resnice. Z drugimi besedami, oba tabora porivata specifične napačnosti kot samoumevne resnice, kljub dejstvu, da vsaka sekta dele traku tolmači pravilno. To je način na kateri oboji vzdržujejo moč in opravičilo, ko je njihova prevara razkrita.

Potrditev ene teze rezultira v logični izključitvi vseh drugih, ki ji nasprotujejo, ali so kontradiktorne. Ta izključitev ima velik učinek na duhovno rast in ta vsili dinamične spremembe v inteligenco. Ko sta logika in avtoriteta verodostojni, so te spremembe evolucijske. Ko je nekaj oboje, šastrično in logično potrjeno, avtomatično razbije in uniči vse kar je prej to zakrivalo.

Ta dokument, v ne majhni meri baziran na Prabhupadovih učenjih, bo deloval z namenom da koncentrira um. Velike laži bodo uničene. Ko si enkrat prebujen iz njihovega intoksikacijskega vpliva, se bo razkrinkavanje izkrivljenih filozofij, na katerih slonijo, neizogibno nadaljevalo kot podiranje domin. Psihični okovi bodo odpadli in izkusil boš naravno svobodo uma in inteligence, kar je koristno za razvoj pristne zavesti Krišne.

Začnimo z analizo majskega sobnega pogovora. Ena stvar zahteva takojšnjo razjasnitev: Prabhupada bi lahko bil veliko bolj detajlno, kot je, odgovarjal na vprašanja, ki so mu bila postavljena ta dan--vendar ni. Odgovarjal je samo na splošno in njegovi odgovori so bili skoraj skrivnostno nejasni. Skozi vsa ta leta je bilo pretirano veliko sprevračanja in prepiranja v zvezi z odgovori s tega dne. Eden razlog zakaj je do tega prišlo je očitno dejstvo, da je bil Prabhupada precej nejasen v svojih odgovorih. To je lahko navidezna kontradikcija, vendar je duhovni učitelj Prabhupadove realizacije lahko oboje, nejasen in pravilen hkrati. Človeški razum lahko samo delno razume obilje mahabhagavata.

Kaj je bil njegov razlog za to nejasnost? Ali je bil dati prepirajočim se frakcijam dovolj hrane za njihove argumente? Nekateri rittviki trdijo, da je trak bil predelan in prikrojen. Ali je bil razlog pustiti trak tega posnetka odprt za manipulacijo? Ali je bil dati tistim, ki bi kasneje uporabljali ta trak za lastne namene, dovolj vrvi da se obesijo?

Phalena-pariciyate. Uttama-adhikari pozna motive vsakogar s katerim kontaktira, še posebej če so to njegovi učenci. Sedaj prideta dva izmed njegovih vodečih učencev, katera se bosta, v času manj kot leto dni, pridružila devetim drugim v lažnem predstavljanju sebe kot mahabhagavate. V procesu bodo ustvarili posebne (izmišljene) razdelke sveta, v katerih so absolutna avtoriteta in uživalci brez primere. Tri-kala-jna je manjša mistična moč, kar se tiče pravega mahabhagavata.

Pristen guru lahko odgovori vprašanja in tretira svoje učence na način, kateri se njemu zdi primeren. Je celo svoboden da zavede koga, če je vprašanje te osebe izprijeno. Lahko izbere odgovoriti dvoumno ali nejasno, če se počuti neudobno pri določenem vprašanju. Če ne želi da se ga v nekaj sili, ga ne more nihče v to prisiliti--čeprav je tako vešč, da spraševalec lahko zaključi, da je guru bil ukleščen in prisiljen odgovoriti. Verodostojen duhovni učitelj ne rabi krojiti odgovorov neumnim vprašanjem, da bi zadovoljil matrico nekogaršnje osebne ambicije. Da, s transcendentalno genialnostjo, lahko odgovori kratko in jedrnato, resnično, nejasno, in celo odpre Pandorino skrinjico--vse istočasno skozi taisti pogovor.

Uporabljajoči imenske kratice za vodilne sekretarje, poglejmo bistvene izreze znamenitega pogovora iz maja 1977:

SDG: Naše naslednje vprašanje se nanaša na iniciacije v prihodnosti, še posebej za čas, ko te ne bo več z nami. Želimo vedeti, kako se bo izvajala prva in druga iniciacija.

Zakaj bi učenec postavil takšno vrsto vprašanja? Guru bi moral priti s takšno temo--z mislijo da naj bi kmalu odšel--z namenom da pojasni kaj storiti po tem. Takrat (maj, 1977), vsakdo (skoraj vsakdo) je upal in verjel, da bo Prabhupada povrnil zdravje in ostal z nami. Izjavil je bil da bi in ozdravil je bil od resne bolezni že pred tem. Če se takšna tema mora prinesti na plano, potem bi morala biti prinesena samo od duhovnega učitelja. In oni so "še posebej" želeli vedeti o iniciacijah po tem, ko ga več ne bo z nami.(!)

Vprašanje vsebuje dva vzajemno izključujoča se aspekta. Eden izmed njiju je v zvezi z potencialnimi iniciranci, ki so svoje iniciacije odložili zaradi Prabhupadove bolezni. Drugi je občutljiva in neprimerna tema o nedoločenem času, ko Prabhupada več ne bo fizično manifestiran. Ti dve vprašanji ne bi smeli biti spojeni v eno. Najmanj, v takšni spojitvi je prisotna rasabhasa. Vprašanje izgleda kot legitimno, vendar vsebuje tudi neprimerno in zahrbtno naravo. Na ta način, Prabhupada obravnava primeren aspekt--v zvezi s potencialnimi iniciranci:

PRABHUPADA: Da, priporočil bom nekatere izmed vas. Ko bo to urejeno, bom priporočil nekatere izmed vas, da delujete kot formalni ačarje.

"Ko bo to urejeno" se nanaša na nekaj, kar se je diskutiralo pred tem. Je neke vrste upravni aranžma, ki zahteva malo časa za implementacijo. To nakazuje zakaj so bila imena (priporočila) izdana kasneje, julija. To tudi razblinja trditve rittvikov, da majski pogovor in julijsko pismo nista bila povezana. Sta bila.

Prabhupada bo priporočil nekatere formalne acharye: imenoval bo nekaj rittvikov. Nič pretresljivega v tem. To je bil standard za izvedbo iniciacijskih formalnosti skozi več let pred tem. Nekaj časa je ta sistem bil v uspavanem stanju. Sedaj se je Prabhupada bil odločil izbrati nekatere izmed svojih starejših mož, da ga ponovno oživijo. To je bil sanjski razvoj dogodkov, kar se tiče novo-prišlekov (obupno čakajočih na iniciacije).

Izraz "rittvik-acharya" je prav tako bil uporabljan več let znotraj gibanja. "Formalen acharya" je samo rahlo drugačen izraz za popolnoma isto stvar. Pogosto je bil Prabhupada prisoten na vyasasani, ko so rittviki izvajali ceremonijo v njegovem imenu. Nihče ni smatral teh rittvikov v tem času za acharye, ne v smislu da bi oni dejansko dajali kakršnokoli vrsto dikše, ko so izvajali ognjene yajne in izgovarjali nekaj manter. Varljivo je dajati kakršenkoli poudarek vključitvi besede acharya (kot v "formalen acharya") v Prabhupadovih odgovorih. Absurd je delati iz te besede (v kontekstu, v katerem jo je on uporabil) nekaj kar nikoli ni bila, ko je bil Prabhupada še z nami--in kar on nikoli ni nameraval da postane.

On odgovori samo prvi del vprašanja, ki bi ga lahko povzeli takole: "Kaj naj naredimo v zvezi z iniciacijami v neposredni prihodnosti, v naslednjih nekaj mesecih?" Odgovor: "Imenoval bom nekaj rittvikov, da zopet izvajajo iniciacijske ceremonije." Poenostavljena trditev današnjih rittvikov, da je Prabhupada odgovoril na oba SDG-jeva vprašanja, je neutemeljena. Njegovi odgovori so veliko bolj smiselni ko gledamo iz perspektive, da odgovarja samo na prvi del vprašanja--ki je edini primeren znotraj SDG-jevega spraševanja. SDG lahko reče, da je "še posebej" zainteresiran da se mu odgovori na drug del njegovega vprašanja, ampak Prabhupada ni pod nikakršno obvezo da zadovolji to željo.

TKG pravilno razume da Prabhupada odgovarja samo na prvi del vprašanja in nakazuje na rittvike. Tako je pojasnjeno:

TKG: Ali se to imenuje rittvik-acharya?

PRABHUPADA: Rittvik, da.

Formalni-acharya je enako kot rittvik-acharya. Na kratko, oba sta lahko, in sta velikokrat bila, imenovana rittvik. Rittvik je bil del ognjena yajna iniciacijskga obreda veliko let v Prabhupadovem gibanju. Ta sistem je bil še operativen manj kot leto pred tem pogovorom. Vprašanje in odgovor sta oba kratka in jasna, ampak sedaj vstopi nekaj težje maye:

SDG: Potem kakšen je odnos te osebe ki daje iniciacijo in . . .

PRABHUPADA: On je guru. On je guru.

Prabhupada zatre vprašanje. To je primerno, ker vsebuje del besedila ". . . ta oseba ki daje iniciacijo . . ." Če nekdo dejansko "daje iniciacijo", potem je pristen dikša guru. Guru daje dikšo, enostavna stvar.

Združen ISKCON uporablja ta del, kot tudi to kar sledi, da zagovarja svojo trditev (kot so priznali,"predpostavko"), da je Prabhupada določil rittvike--in, istočasno, jih opolnomočil (jih priznal) kot pristne dikša guruje. To je oporna točka zagovora in legitimnosti, na kateri sloni združen-ISKCON-ova implementacija majskega traku. Vprašanje (katero, spomni se, je bilo presekano) se je nagibalo v to smer. Nadaljnji komentar s strani vodilnih sekretarjev kaže, da je to tisto kar sta mislila. Kakorkoli, to ni to kar Prabhupada pravi. Nikjer na tem traku ne pravi takšne stvari. Niti ne namiguje. Obravnava določeno vrsto vprašanja, od določenih učencev.

Ne obstaja specifična referenca--kjerkoli in kdajkoli--da bi Prabhupada bil ustanovil rittvik-v-odsotnosti sistem skozi enajst let pridiganja zahodu. Tako takšna uredba sloni na ultra-slabotnih (praktično neobstoječih) in indirektnih dokazih. Podobno, ne obstaja specifičen dokaz na tem traku, da je Prabhupada priporočil in istočasno opolnomočil rittvike kot samo-realizirane duše, dikša guruje (jih določil istočasno na položaje in dolžnosti rittvikov in da se dikša aktivira takoj po Prabhupadovem odhodu).

Vsak lahko skoči na predpostavko, ampak prisotne so kontradikcije v privzetju takšne uredbe (rittviki istočasno postanejo dikše), samo na posrednem dokazu po sklepanju iz okoliščin. Uredba vedno zahteva veliko več kot predpostavko in tresoč se indirekten dokaz; zahteva jasen dokaz.

Naslednje vprašanje je pod vplivom pramade, nepazljivega poslušanja:

SDG: Ampak on deluje v tvojem imenu.

Zaradi vključitve prepozicije ("ampak"), je očitno da SDG meša rittvik z dikšo. Vsi Prabhupadovi učenci so v tem času vedeli, da rittviki niso bili dikša guruji. Zaradi napačnega razumevanja, SDG sedaj išče potrditev za to novo idejo. Nikakršna potrditev se ne more pojaviti, ker je opravičilo za to vprašanje prisotno samo v njegovem umu (in umu TKG-ja, kar bo prikazano kasneje). To ni to kar je Prabhupada bil mislil ali rekel.

Namesto tega, Prabhupada sliši SDG-jevo namigujoče vprašanje samo v njegovem direktnem kontekstu, namreč, ". . . v tvojem imenu." Ko je uporabljeno "v tvojem imenu", lahko to nakazuje samo na rittvik. O rittviku se je spraševalo pred tem, o rittviku se je diskutiralo v vseh Prabhupadovih odgovorih do te točke, tako Prabhupada odgovarja na zasliševanje (kljub dejstvu, da v večini kopijah ni vprašajev) v smislu rittvika. To pripomore še k nadaljnji zmedenosti na strani sekretarjev, ampak Prabhupade ne moremo kriviti za to.

PRABHUPADA: Da, to je formalnost, ker v moji prisotnosti nekdo ne bi smel postati guru. Tako, v mojem imenu, na moj ukaz--amara ajnaya guru hana--dejansko bodi guru. Ampak na moj ukaz.

Tukaj lahko vidimo, da učenec ne more postati pristen dikša guru (daleč iznad statusa rittvika), v času prisotnosti oziroma fizične manifestiranosti svojega guruja. To je mogoče v gurujevi prisotnosti, če guru to ukaže:

"Želim da bodo vsi moji duhovni sinovi in hčere nasledili to titulo Bhaktivedanta, tako da se bo družinska diploma prenašala skozi generacije. Tistim, ki bodo posedovali titulo Bhaktivedanta, bo dovoljeno inicirati učence. Mogoče do leta 1975, bo vsem mojim učencem dovoljeno inicirati in povečati število generacij. To je moj program." – Pismo--68/12/03

Že leta 1968 je Prabhupada planiral za svoje učence, da dosežejo realizirano prečiščenje in kvalifikacijo, in inicirajo učence z njim. Ne obstaja nikakršen znak, da bi bil imel program za zapustitev svojega telesa pred tem (1975). Direktna interpretacija tega pisma je, da bi on še vedno bil fizično manifestiran, medtem ko bi se, s strani njegovih učencev kot dikša gurujev z lastno pravico, te iniciacije izvajale. Direktna interpretacija je podkrepljena z dejstvom, da Prabhupada je ostal z nami skozi vso leto 1975.

In vsi Prabhupadovi učenci so bili sposobni realizirati brahman, paramatmo, ali bhagavana v kateremkoli času, medtem ko je bil fizično manifestiran. Zares, to so bili cilji, kar se zavesti tiče. Kot po zgoraj omenjenem 68/12/03 pismu, če bi katerikoli od njegovih učencev dosegel nivo prečiščenosti, zadosten za status dikša guruja, bi mu Prabhupada lahko (in je želel) ukazal, da postane dikša guru in incira učence direktno. Tega ni nikoli storil, kakorkoli. Ukaz ni nikoli prišel. Zakaj ne?

Ali samo zaradi formalne etikete (omenjene v majskem traku, kot tudi v nekaterih drugih pismih) učenci naj ne bi inicirali v njegovi prisotnosti? Običajna etiketa (takšna kot ta) je lahko bila uporabljena s strani Prabhupade z namenom odvrniti nezrele učence od predčasnega skoka na nivo popolne osebe, vendar ga nikoli ne bi zadržala, da nekoga določi za guruja. Guru mora biti samo-realiziran, mora biti popolna oseba. V navzočnosti 68/12/03 pisma je argument etikete majav. Obstaja veliko bolj direktna in očitna razlaga. Samo pet tednov pred tem majskim pogovorom, je Prabhupada imel privaten pogovor s TKG-jem v Bombayu (77/4/22).
Tukaj je nekaj izvlečkov:

PRABHUPADA: Kakšna je dobrobit od tega, da ustvariš kakšnega lopovskega guruja?

TKG: Preučil sem sebe in vse tvoje učence in jasno dejstvo je, da smo vsi pogojene duše. Tako ne moremo biti guru. Mogoče bo to nekega dne možno . . .

PRABHUPADA: Hmmm . . .

TKG: . . . ampak ne zdaj.

PRABHUPADA: Da. Ustvaril bom nekaj gurujev. Rekel bom kdo je guru: 'Zdaj, ti postani acharya. Ti postani avtoriziran.' Čakam na to. Vi postanite--vsi--acharya. Jaz se bom popolnoma umaknil. Ampak trening mora biti kompleten. (poudarek dodan)

"Se bom popolnoma umaknil" ni enako kot nitya-lila-pravistha. To prav tako potrjuje, da je Prabhupada želel da njegovi učenci inicirajo--če bi bili za to kvalificirani--v času njegove fizične prisotnosti.

Pozneje v tem istem pogovoru TKG potrdi, v zvezi z glavno obravnavano temo, kar je Prabhupada velikokrat svaril že pred tem, namreč, da je napraviti guruja iz nekvalificirane osebe napačen recept za razširjanje zavesti Krišne:

TKG: Ne z žigom.

PRABHUPADA: Potem ne boš efektiven. Lahko varaš, vendar ne bo učinka.

Tako, kakšna je očitna in logična interpretacija? Kaj je mukhya-vritti (kot nasprotje tako veliko odvečnim gauna-vritti-jem) v zvezi s tem zakaj Prabhupada nikoli ni priznal kateregakoli od svojih učencev za dikša guruja? Kakšna je direktna razlaga, zakaj ni nikoli nikomur izmed njih ukazal, da začne inicirati v njegovi prisotnosti? To je bilo zato, ker trening ni bil kompleten. Nihče ni bil dovolj napreden in prečiščen da daje dikšo. O ukazu, da dejansko bodi guru, se je govorilo, ampak ni nikoli bil izdan. Sigurno ni bil izdan za časa majskega (1977) pogovora.

V tem sobnem pogovoru Prabhupada govori samo na splošen in nekoliko nejasen način o običajnih, že dobro uveljavljenih principih. Ne pravi da bodo rittviki, ki naj bi bili imenovani malo kasneje (kot se je izšlo, devetega julija), že bili popolnoma iztrenirani in avtomatično programirani da eksplodirajo kot dikše po njegovem odhodu (zapustitvi telesa). Ne samo da ni nikakršnega trdnega dokaza ali priče za takšno idejo, tudi nikakršnega smisla nima.

Prabhupada je bil maja 1977 precej bolan. Če bi bil videl samo enega učenca dejansko sposobnega da daje dikšo, zakaj ga ne bi bil ohrabril da s tem nemudoma začne? Bilo je veliko novoprišlekov, s tako veliko vikarme za raztovoriti. Vsi so zelo željno pričakovali da bodo inicirani. Če bi eden, ali, še bolje, enajst ali podobno njegovih učencev bilo sposobnih da privzamejo odgovornost guruja, je edino logično sklepati, da bi Prabhupada bil navdušen da so tako napravili v tistem času. To ne bi škodilo njegovemu okrevanju.

Čeprav ni nikjer definitivno navedeno, združen ISKCON trdi, kljub temu, da je "upravičeno" privzeti, da je bila Prabhupadova določitev rittvikov istočasno opolnomočenje in priznanje verodostojnih dikša gurujev:

"Očitno, Šrila Prabhupada je smatral, da od vseh ljudi, so ti ljudje še posebej kvalificirani. Tako je razumljivo da, po Prabhupadovem odhodu, bodo nadaljevali--če so želeli--z iniciranjem." TKG. 1980. Topanga Canyon Talks

". . . ne more biti nikakršnega dvoma, da se omenjen pogovor (28. maj 1977) je odvil, in da je Šrila Prabhupada dejansko brezpogojno potrdil, da bodo učenci katere bo določil, sprejemali učence na svojo roko, kateri (takšni sprejeti učenci) bodo njegovi učenci-vnuki po njegovem odhodu . . . uvodna izjava (pisma iz devetega julija) utemeljuje, brez dvoma, da je določitev enajstih rittvikov bila znotraj konteksta, pred tem izražene želje Njegove Božanske Milosti 28. maja, da naj njegovi učenci sprejemajo svoje lastne učence po njegovem odhodu."
Prabhupadov Ukaz, stran 15

Pred tvojim obrazom držijo tri prste in ti govorijo, da bi moral videti štiri. Brezpogojno, morali bi biti štirje. Brez dvoma bi morali biti štirje. Jasno je da so štirje, tako da si ohrabren da sprejmeš da so zares štirje, kljub dejstvu da so v resnici samo trije. Da sta vodilna sekretarja sedaj prepričana, da bo določitev rittvikov tudi istočasno določitev dikš, je bolj in bolj očitno ko se pogovor nadaljuje:

SDG: So tudi oni lahko smatrani za tvoje učence?

PRABHUPADA: Da, oni so učenci. Zakaj smatrati? Kdo?

Zaradi napačne predpostavke, se na vprašanje ne da odgovoriti. Tako je Prabhupada pobral zadnje besede ("tvoji učenci"), da so ljudje, ki naj bi bili inicirani, njegovi učenci--prav tako kot je vsak drug bhakta iniciran od rittvikov v njegovem imenu bil, in nadaljuje biti, njegov učenec. Kontradiktorno vprašanje po navadi povzroči zrušitev v komunikaciji, in to je tukaj očitno. Prabhupada je zmoten ravno ko poskuša razumeti, od kod to vprašanje prihaja, tako je odgovor Njegove Božanske Milosti dvoumen, zaradi prekinitve. TKG misli da lahko pojasni SDG-jevo vprašanje:

TKG: Ne. On vprašuje da, ti rittvik-acharye, oni opravljajo funkcijo, dajejo dikšo. Ljudje, katerim dajejo dikšo, čigavi učenci so?

TKG tukaj direktno združi rittvik z dikšo in Prabhupada izbere, da ne bo razpršil neumnosti. Konec koncev, ravno je bil začel postavljati nekatera vprašanja in je bil nevljudno prekinjen. Zakaj, zatorej, naj bi se nagibal k temu da razsvetli te ljudi?

Prabhupada je bil ostal še naslednjih pet mesecev. Veliko novo-prišlekov je bilo iniciranih skozi ta čas. Vsi so pravilno verjeli, da je Prabhupada njihov dikša guru. To pravilno razumevanje je potrjeno v pismu iz devetega julija, kot tudi v drugih sobnih pogovorih. Če bi rittviki te časovne periode (julij - november,1977) dejansko bili dajali dikšo, potem bi avtomatično prevladoval njihov status dikša gurujev. Hridayananda Swamijev argument, da je rittvik-acharya vsakdo, ki izvaja iniciacijske obrede, bi potem bil ustrezen.

V zgodnjih letih je Prabhupada sam direktno izvajal ognjeno yajno. Tako je bil rittvik-acharya, vendar samo v formalnem Vedskem smislu, da je rittvik kdorkoli ki izvaja obred, prižge ogenj in izgovarja primerne mantre--bodisi da je izveden na lastno roko ali v imenu koga drugega. Prabhupadov status kot dikša guru je bil transcendentalno veliko superiornejši od tega, da je bil tudi, tehnično, rittvik-acharya. Tako ni bil nikoli imenovan niti smatran za rittvika, ker je prevladoval njegov status dikša guruja.

Podobno, če je Prabhupada v resnici določil rittvike, ki so hkrati bili kvalificirani dikše, bi vsak iniciacijski obred, ki bi ga opravili od takrat dalje-- vključno ko je bil on fizično prisoten--pomenil da oni sami inicirajo učence, dajejo dikšo. Da so tehnično bili rittviki, izvajalci obredov, to ne bi degradiralo njihovega pravega statusa, to pomeni, v bistvu ne bi mogli biti imenovani rittviki--ne v Hare Krišna smislu izraza. (v smislu, kako je bil uporabljen skozi Prabhupadov čas v gibanju).

Tako, edin dokaz za združen ISKCON-ov "logičen zaključek" postane eden majhen del tega majskega pogovora. Prabhupada je rekel: ". . . ker v moji prisotnosti nekdo naj ne bi postal guru." To je to! To je vse kar imajo. Ali je to, brez dvoma, kakršenkoli trden dokaz? Ali je lahko rečeno da je to mesto, kjer je Prabhupada brezpogojno potrdil, da so rittviki bili istočasno določeni na dikša guru status? Ali naj verjamemo da je jasno, da je Prabhupada iz rittvikov napravil dikše? Ampak samo oni so lahko bili aktivirani kot dikše . . . nekoč v nedoločeni prihodnosti, po tem ko on odide . . . zaradi te vse-obsegajoče in vse-pomembne etikete.

Arheologi, ki porivajo Darvinizem, resnično potrebujejo ta manjkajoč člen, da bi dokazali svoj primer. Kar nekaj takšnih manjkajočih členov je na videz bilo odkritih skozi desetletja. "Piltdown" mož je bil dokazana prevara, okostje izdelano na nekogaršnjem dvorišču. Ampak potem je bil "Nebraska Man".

Nebraska mož naj bi zapolnil manjkajoč člen. Skoraj nihče tega več ne verjame, vendar ga lahko najdeš omenjenega v starejših knjigah biologije in zgodovine, katere še vedno krožijo po drugo-klasnih šolah. Sedaj, lahko si predstavljaš, da je bilo neko dobro ohranjeno okostje gorile izkopano v Nebraski, in da je to bila osnova za Nebraska moža. Kakorkoli, tako Nebraska mož ni bil odkrit. V resnici, kar so arheologi odkrili na žitnih poljih v Nebraski je bil eden zob, in od tega enega zoba je bil skonstruiran Nebraska mož--v vsej svoji slavi--kot dokaz za zapolnitev manjkajočega člena. Bil je dokaz enega zoba.

Manjkajoč člen med julijem 1977 in veličastno določitvijo mahabhagavat uttama-adhikarijev marca 1978, je bil tako imenovana stvaritev rittvik-post-dikša guruja. Ta stvor, je rečeno, je funkcioniral na rittvik strani enačbe od julija 1977 do 14. novembra istega leta. Potem je bil štiri mesečen presledek, ko ni počel ničesar. Ah, ko pa je realiziral svoj dejanski status, kot v polnosti razcvetel dikša guru, se je ta stran stvora manifestirala spomladi 1978.

In dokaz za to? Ena klavzula v enem stavku: ". . . ker v moji prisotnosti nekdo naj ne bi postal guru." To mora brezpogojno biti sprejeto kot dokaz, kljub dejstvu, da je Prabhupada oboje, odobril in želel, da njegovi učenci postanejo dikša guruji v njegovi prisotnosti--če bi trening bil kompleten. Mora biti sprejeto brez dvoma, kljub dejstvu, da bi takšen stvor dejansko bil avtomatično sam dajal dikšo, kadarkoli je izvajal iniciacijski obred. Ta stvaritev je še vedno popolnoma jasna, kljub dejstvu, da bi Prabhupada bil imel vsak transcendentalen motiv (še posebej v luči njegovega slabega zdravja), da njegovi kvalificirani učenci prevzamejo odgovornost in inicirajo te nove ljudi (ko najprej prevzamejo vso njihovo več-življenjsko vikarmo).

Kljub vsemu temu, ker GBC pravi (zdaj, koliko izmed nas je sploh slišalo o tej skovanki . . . napaaa . . . stvaritvi, do nedavnega?) da obstaja dokaz za to. To mora biti sprejeto, kljub dejstvu, da je takšna stvar brez primere v znani zgodovini oziroma tradiciji Gaudiya-Vaishnava-sampradaje. Kje je prejšnji primer te rittvik/dikša-guru-aktiviran-v-prihodnosti ideje? Katera linija je napravila kaj takega? Zdaj, mogoče je kakšna sahajiya-sampradaja napravila kaj podobnega, vendar to ne bi nikoli smelo biti predstavljeno kot primer, kaj šele dokaz.

Seme je potrebovalo zemljo, in zares so našli zelo rodovitno zemljo v Navadvipi. Tukaj je obstajal ta neslaven nasvet: "Rittvik-acharya--potem postane prav tako dober kot acharya." Bilo je toliko nasvetov. Bilo je: "Moj guru, on je jagad guru." Ali: "Enostavno obleči uniformo, in avtomatično boš vedel kako biti vojak." Tukaj je bil nasvet za kreacijo conskega acharye.

Tako, na osnovi tega nasveta iz Navadvipe spomladi 1978, bi mi morali "logično zaključiti", da je Prabhupada ustvaril rittvike, kateri so istočasno bili dikša guruji--vendar so zaradi dobrega okusa in Vaishnavske etikete morali čakati dokler ne odide, preden začnejo aktivno inicirati svoje lastne učence. "Rittvik-acharya--potem postane prav tako dober kot acharya." Če ta nasvet predstavlja Gaudiya Vaishnavsko utemeljitev za ta tako imenovan hibrid-iniciator, potem je to dokaz enega zoba--zelo ostrega zoba, glede na to kaj smo poželi od vseh teh Navadvipa nasvetov v zadnjih dveh desetletjih.

Združen ISKCON pravilno zavrača poudarek rittvikov na besedo "henceforward" (odslej naprej) v pismu iz devetega julija, kot ne dovolj blizu, da bi opravičila in dokazala rittvik-v-odsotnosti odredbo. O tem bomo razpravljali v naslednjem članku, vendar se v tej točki popolnoma strinjamo z združenim ISKCON-om. Kakorkoli, ta počne isto stvar!

Ustvari pripraven hibrid na ultra-slabotnih in, za vse praktične namene, neobstoječih dokazih. Združen ISKCON trdi, da ta skovanka utemeljuje njegov proces za nadaljevanje nasledstva učencev. Edina stvar, ki je jasna glede vsega tega je, da so Prabhupadovi učenci, ki se želijo izogniti nepravilnostim rittvika, prisiljeni sprejeti drugačno vrsto izkrivljene uredbe--če želijo ostati v dobrih odnosih z združenim ISKCON-om.

Obe uredbi sta majavi, to je najmanj kar lahko rečemo. Obe sta brez predhodnega primera v Vaishnavski tradiciji, in zato sta (oziroma morata biti smatrani za) skovanki. Obe ustvarjata neizmerljive razvejanosti in posledice--še posebej po tem, ko sta bili sprejeti in forsirani preko petindvajset let (v primeru rittvikov samo petnajst). Nobena izmed njiju se ne more niti primerjati s Prabhupadovimi dobro dokumentiranimi uredbami, kot je njegovo osebno izvajanje ženitnih obredov, itd.

Splošne deklaracije o procesu za izvajanje misije so veliko pomembnejše od teh manjših prilagoditev. Poti in sredstva za pridiganje niso vse pomembni. To niso spremembe z vse-predirljivo naravo. In tudi te manjše regulacije so bile jasno in direktno avtorizirane od Prabhupade, ko je bil z nami. Te nove skovanke--v diametričnem nasprotju ena z drugo--so zelo drugačne od samo regulacije. To je še bolj tako, ker se naslanjajo na indirekten dokaz, kot tudi na napačno interpretacijo tega "dokaza". Niti ne morejo neizpodbitno utemeljiti svojih siddhant s predstavitvijo ene same Prabhupadove izjave, da bi jih potrdil--čeprav vsaka izmed njih dejansko potrebuje prav takšno definitivno potrditev, da bi bila sprejeta, kaj šele institucionalizirana.

TKG pravi, ". . . ti rittvik-acharye, oni opravljajo funkcijo, dajejo dikšo." Prabhupada bo odgovoril, vendar ta odgovor je treba razumeti v kontekstu s celotnim pogovorom. Pravilno razumevanje Prabhupadovega specifičnega odgovora, je resnično bistvo celotnega proučevanja. Združen ISKCON je izbral razumeti na en način, ampak tukaj je toliko kontradikcij in neskladnosti v njihovi razlagi.

Vrhu tega, ta razlaga je kričeče samo-služeča, s tem ko dovoljuje vsem od GBC določenim "dikša gurujem", da si lastijo legitimnost za iniciranje, kar je direktno vodilo do razdejanja leta 1978. Takšna 'legitimnost za iniciranje' vizitka, kombinirana z napačnim treningom, pojasnjuje težke bolezni in duhovne smrti (rezultirajoče iz krutih tretmajev združen ISKCON-ovih aham-car-jev), od spokojnih dni conskih ačarij naprej.

Združen ISKCON interpretira vprašanje in odgovor na naslednji izkrivljen način. TKG je spojil rittvik in dikšo s tem, ko je rekel da rittvik "daje dikšo." Tega ne pravi direktno, vendar sta oba koncepta (rittvik in dikša) v istem stavku. Manjkajoč člen je, vsaj v TKG-jevem umu, nameščen. Ker se Prabhupada direktno ne loti te potencialne spojitve, je razjasni, ali jo popravi, jo je moral sprejeti. Prabhupadov odgovor jasno obravnava samo dikšo, tako morajo rittviki sedaj biti smatrani istočasno za dikše.

Vsaka logična oseba, ko bere ta del pogovora med TKG-jem in Prabhupado, bo brez oklevanja priznala, da ni očitne interpretacije. Je odprt za številne interpretacije. Tako, direktna interpretacija je, da je, sam po sebi, dvoumen. Direktna interpretacija se lahko dalje razširi da pomeni, da je ta specifična sekcija lahko pravilno interpretirana samo v kontekstu celotnega pogovora.

Za primer, analizirajmo na ta način:

TKG: Ne. On vprašuje da, ti rittvik- acharye, oni opravljajo funkcijo, dajejo dikšo. Ljudje, katerim dajejo dikšo, čigavi učenci so?

PRABHUPADA: Oni so njegovi učenci.

Tukaj je drugačna izkrivljena logika. Bilo je že prikazano, da tehnična interpretacija rittvik-acharye je vsakdo, ki izvaja obrede ognjene yajne. Tehnično, je celo Prabhupada bil te vrste rittvik-acharya v zgodnjih letih. Tako je dikša guru prav tako lahko rittvik-acharya v času tridesetih minut ali podobno, ko izvaja ognjeno yajno in recitira mantre. Takrat je "rittvik-acharya, opravlja funkcijo, daje dikšo." Ta logika drži. In, kot verodostojen dikša guru, so inicirani učenci, seveda, "njegovi učenci".

Zdaj, ali je to način na katerega mi interpretiramo ta specifičen del pogovora? Ne, vendar ga ne moremo zavreči kot možnost. Naša interpretacija: Prabhupada izbere, da ne bo razpršil neumnosti mešanja jabolk z oranžami. Nekateri od Prabhupadovih učencev mu pristopijo in vprašajo o dajanju dikše. Očitno imajo neke aspiracije na tem področju. Prabhupada želi, da njegovi učenci postanejo kvalificirani in postanejo guru, da dajejo iniciacije. Takšno željo ima tudi za njih (tako kot "nekega dne bo prišlo do tega" v pismu Hansadutti). Tako, začenja govoriti o tem, na splošno.

Dejansko vprašanje se vrti okrog nekoga, ki "daje dikšo". Dejstvo, da sta oba SDG in TKG spojila rittvik in dikšo, je enostavno zanemarjeno s strani Prabhupade. Če katerikoli od njegovih učencev eventualno postanejo kvalificirani da so dikša guru, obstaja seveda velika možnost, da so nekateri ali večina izmed njih nekoč lahko izvajali neko rittvik službo za Njegovo Božansko Milost. Tako lahko nekateri izmed rittvikov, ki jih bo Prabhupada določil, nekega dne, dejansko postanejo dikša guruji.

Tako Prabhupada tukaj ne utemelji TKG-jevega uma, s tem da bi mu razjasnil nekaj, kar bi moral že dobro vedeti. Bistvo tega kar je Prabhupada bil vprašan je: "Ko postanemo dikša guruji, čigavi učenci bodo ti novi iniciranci?" Odgovor je očiten, in to je odgovor ki ga Prabhupada da. On se popolnoma osredotoči na dikša aspekt vprašanja, in popolnoma smiselno je, da je tako storil.

Če nekdo dejansko daje dikšo, je guru. Če ti nekdo da denar skozi okence avtorizirane banke, je bančni uradnik. Prabhupada pripravlja teren za ponovno določitev nekaterih rittvikov. Medtem ko bodo oni rittviki, bo on dikša guru. Vprašanje, kljub temu, je šlo od predmeta rittvika na predmet dikše. Prabhupadov odgovor je načeln: "Če nekdo daje dikšo, je guru, in tisti inicirani od tega dikše so njegovi učenci." Kot že prej omenjeno, to bi se lahko zgodilo celo medtem ko je bil fizično manifestiran, vendar samo na njegov ukaz.

Do te točke v pogovoru, je obravnaval samo temo o nadaljevanju iniciacij, medtem ko je on še vedno prisoten. Do zdaj, se ni niti dotaknil teme (in verjamemo da se je počutil neudobno, ko je bila prinesena na plano) o iniciacijah po tem, ko ga več ne bo z nami.

PRABHUPADA: Oni so njegovi učenci.

TKG: Oni so njegovi učenci.

PRABHUPADA: Tisti ki inicira. On je učenec-vnuk. (He is grand disciple)

Oh, kako rittviki mrzijo ta zadnji stavek! V veliko svojih kopijah pišejo kot "Njegov sijajen učenec" (His grand disciple). Seveda, "he is" in "he's" in "his" se slišijo zelo podobno na traku, in to je še posebej tako, če je ta zvok angleščina z nianso bengalskega naglasa. Odpor rittvikov do tega zadnjega stavka je bil tisti, ki je vodil do vika in krika o spreminjanju, sinhroniziranju, ponarejanju in podobno. Vodilo jih je tudi do otročjega argumenta, da je bil Prabhupada moral govoriti v tretji osebi skozi cel pogovor--enostavno zato ker, v enem kratkem stavku, govori (v skladu z njihovimi kopijami) v tretji osebi.

Pogovor je sedaj odšel na področje prihodnjih (s Prabhupado manifestiranim ali nemanifestiranim) iniciacij s strani kvalificiranih učencev, ki so postali pristni dikša guruji.

Za boljšo predstavo bi lahko zadnji stavek brali takole: "On (oseba ki prejema dikšo) je (moj) učenec-vnuk". Tega dela ni težko razumeti. Če povzamemo na drugačen način, bi lahko brali: "Če ste vi dikša guruji, ko inicirate, so ti ljudje vaši učenci. Katerikoli učenec, ki ga vi tako inicirate, ne bo moj direkten učenec. On bo moj učenec-vnuk, in jaz bom njegov guru-ded (stari oče)". To bi moralo biti jasno.

SDG: Da.

TKG: To je jasno.

SDG: Potem imamo vprašanje ki se nanaša . . .

PRABHUPADA: Ko ukažem 'Ti postani guru', on postane regularen guru, to je vse. On postane učenec mojega učenca.

Onadva pravita da je vse jasno, ampak Prabhupada čuti potrebo po razjasnitvi. Tako, zelo na kratko in jedrnato poskusi malenkost bolj razjasniti stvari. Tukaj je samo osemnajst besed v njegovem odgovoru, vendar vsebuje zelo globoko sporočilo in pokriva celotno področje. Poglejmo prvo besedo: "Ko."

Kdaj je bil kdorkoli določen za rittvik-post-dikša-za-po-odhodu? Privatni in nedokazani sobni pogovori imajo tukaj zelo majhno vrednost, še posebej če oseba, ki utegne trditi da je prejela ta ukaz, lahko da ni nezainteresirana stranka. Kakorkoli, ta aspekt kontroverznosti se nekoliko odmika od teme.
Pravo vprašanje je, "Kdaj je bil izdan jasen in specifičen ukaz, da rittviki avtomatično postanejo dikša guruji po Prabhupadovem odhodu?" Odgovor: nikoli. Ni dokaza za to. Ta pogovor tega ne dokazuje, razen če uporabiš otopel gauna-vritti in posreden dokaz iz okoliščin po izkrivljeni metodi 'Alice v čudežni deželi logike'.

"Regularen guru" pomeni guru, ki je še vedno pod regulacijo oziroma sadhana-bhakti. To je vse. Ta status (regularen guru) je dosežen ob realizaciji brahmana, kar je začetek madhyama-adhikari nivoja devocije. Ob raga-bhakti, spontani devociji, guru ni več regularen guru, da ne govorimo o uttama nivoju.

Guru mora biti samo-realiziran. Biti mora popolna oseba. Takrat prejme ukaz--ne da obleče uniformo in se tako, skozi mistično šolo trdih udarcev, nauči kako postati popolna oseba. Če bi Prabhupada videl, da so katerikoli od njegovih učencev realizirane duše (in, samo pet tednov pred tem, je komentiral kako čaka, da bo trening kompleten), ne bi bil rekel "ko". Rekel bi: "Zdaj." Tudi nobene potrebe po rittvikih ne bi bilo.

In bodi pozoren kako govori v smislu "regularen" guru. Manj kot leto kasneje, je enajst ne-iskrenih oseb lažno trdilo, da so uttama-adhikariji, daleč iznad kakršnekoli vezanosti na omejitve sadhane. Prabhupada maja 1977 ni čakal svojih učencev da postanejo Boga-realizirani, kakorkoli. Enostavno je upal, da mogoče eden ali dva izmed njih postaneta anartha-nivritti, potem realizirata brahman, in potem prejmeta ukaz in postaneta regularna guruja.

"On postane učenec mojega učenca" resnično muči rittvike, ampak ali obstaja kakršnakoli težava v razumevanju tega stavka? Ko (če in ko) eden od Prabhupadovih učencev postane guru, kdorkoli iniciran od tega direktnega Prabhupadovega učenca, postane učenec Prabhupadovega direktnega učenca. Si videl. (Just see)

Julijsko pismo (7/9/77) določa rittvike. Nikjer kakorkoli ne omenja določitve dikša gurujev. Nikjer kakorkoli ne omenja, da bodo ti rittviki avtomatično postali dikša guruji, po tem ko Prabhupada zapusti svojo fizično manifestacijo (nitya-lila-pravistha).

Da so samo rittviki tema julijskega pisma, je potrjeno drugod tega poletja 1977. Vse to bomo pojasnili v naslednjem članku.

Ali smo predstavili pozitivno alternativo na vse to tukaj? Ne zares, vendar smo dali nekaj namigov. Dejansko, izkoreninjenje in izpostava negativnega (preoblečenega v transcendentalno pozitivno) je prvi, in zelo potreben, del procesa na poti do pozitivne alternative. Poglej za nadaljnje članke na to bistveno temo, kljub temu ti bomo dali majhen namig--preden povzamemo vsebino te razprave:

"Na pravilen način vidiš pomembnost mojih knjig. Knjige bodo vedno ostale … Začel sem gibanje s svojimi knjigami … in če ne bo več templjev, bodo knjige ostale." - Pismo--8. nov., 1973

Majski pogovor je obravnavan različno s strani oznanjevalcev teh dveh slavnih skovank. Rittviki ga obravnavajo na otročji in primitiven način. Obdelujejo ga s kovaškim kladivom. So brezobzirni v uporabi dveh taktik, ki sočasno ne moreta obstajati. Po prvi taktiki pravijo, da je začetno vprašanje in odgovor edina res pomembna sekcija traku. SDG pravi da "še posebej" želi vedeti kaj je storiti po tem, ko Prabhupada več ne bo manifestiran, ampak vprašanje je v dveh delih. Prabhupada odgovori na del v zvezi z množico potencialnih inicirancev in potrdi, da bo spet kmalu imenoval nekaj rittvikov, da inicirajo te ljudi v njegovem imenu. Prabhupada pravi, "Rittvik, da."

Za rittvike to pomeni rešen primer: Prabhupada je določil rittvike za zanamstvo, ker SDG pravi, da je še posebej zainteresiran da izve, kako se bodo iniciacije izvajale po Prabhupadovem odhodu. Z enim samim zamahom zbrišejo substanco celotnega pogovora. Ali je lahko tukaj kakšna resnična iskrenost v takšnem poenostavljajočem razmišljanju? Kot je Prabhupada rekel na letališču v Honolulu: "Neumen mora biti prevaran." (Dull-witted must be cheated)
Rittviki nadaljujejo z uporabo izkrivljenih argumentov, z namenom nekako pojasniti ostanek traku.

Uporabljajo tudi drugo zvijačo. Samo za primer, če so vse luknje v njihovi logiki razkrinkane (do točke, da bi nekateri njihovi potencialni privrženci začeli dvomiti), odstranijo vse dvome še z enim samim zamahom: trak je bil spremenjen !!! Tiste sekcije, ki jih je težko pojasniti? Sinhronizirano. Če je bil trak spremenjen, potem čemu ga sploh komentirati? Če je primer takšen, potem nima nikakršne avtoritativne vrednosti. Kakorkoli, všeč jim je prvi del, ker Prabhupada pravi, "Rittvik, da." Tako, kot otroci, želijo imeti svoj keks in jesti ga prav tako.

Rittviki uporabljajo podobno taktiko za uničevanje večine povezave med majskim trakom in julijskim pismom. To pismo imajo radi, ker določa rittvike in nič več. Pravijo da je majhna, če sploh kakšna povezava med majskim pogovorom in julijskim pismom, ampak mi smo že predstavili dokaz, ki meče precejšen dvom na takšno videnje. Ključna vsebina v julijskem pismu--kar se rittvikov tiče--je še eden dokaz zoba, namreč, beseda "henceforward" (od zdaj naprej) v njem.

Združen ISKCON tudi citira julijsko pismo, ampak oni poudarjajo njegovo povezavo z majskim pogovorom. Julijsko pismo je resnično pomembno za združen ISKCON v enem pogledu: imenuje rittvike. Ker so to možje, ki naj bi sedaj bili oboje, rittviki in (speči na avtomatskem pilotu) dikše, je aranžma kompleten. GBC in njihovi zvesti zagovorniki tako analizirajo oboje, majski pogovor in julijsko pismo, na izkrivljen (in nekoliko zahrbten) način. Preko polarno nasprotnega sloga glede na rittvike, združen ISKCON pride do polarno nasprotne siddhante. Ta siddhanta opravičuje njihovo brez-prejšnjega-primera--in nedokazano--trditev, da je Prabhupada določil enajst spojenih rittvikov in dikš.

Ali smo pokrili celotno paleto argumentov za obe skovanki? Seveda ne.
Takšen nemogoč poskus razkrivanja bi zahteval neobčutljivo psihično stanje, popolnoma izurjeno za brezmejno mutirajoče plasti blodnih siddhanta argumentov. Če se katerikoli bhakta želi spustiti v to, namreč, raziskati celotno mrežo "logike" in izkrivljenih dejstev, bo najprej verjetno potreboval uglasitev.

Tukaj smo se dotaknili samo periferije. Analizirali smo samo velike laži, do neke mere. Bhakte ki želijo vstopiti v takšno manjkajoč člen mayo, bi morali najprej poiskati Nebraska moža.

OM TAT SAT. HARE KRIŠNA.

Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust