ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE

PRVOTNA POTREBA

Avtor: Bhakta Eric Johanson

Uredil: Kailasa Candra das

Postati učenec v pristni devocijski šoli in razumeti in sprejeti njena učenja je oboje, hvale vredno in redko. Takšna srečna oseba je lahko samo iskren iskalec duhovnega življenja, ampak takšen transcendentalist mora v začetku biti sposoben izpolniti prvotno potrebo. Duhovno življenje ni samo težko, je kot rezilo britvice. Dobre - iskrene odločitve prinašajo prosvetlitev, medtem ko napačne odločitve tvorijo kaos. Prvotna potreba zahteva, da nekdo nov v tej zavesti postane izobražen o teh odločitvah.

Ljudje, ki stopajo na pot duhovnosti, želijo višjo stopnjo zavesti. Včasih, kakorkoli, se znajdejo v izgubljenem stanju razočaranja, osamitve in frustracije. Skozi zadnjih sedemindvajset let je bilo to še posebej običajno v zahodnem svetu, kjer ljudje nimajo velikega znanja o duhovnih stvareh. Slediti nekomu (ali nečemu), ki lažno trdi da predstavlja Absolutno Resnico ali Boga, rezultira skoraj v vseh primerih v razočaranju.

Neinteligentna izbira (v imenu duhovnega življenja) v začetku prepriča novinca o njegovem ali njenem duhovnem neznanju in ga oziroma jo zmede. Ta zbeganost je včasih samo-ustvarjena, včasih pa namerno povzročena. V vsakem primeru, novinec položi svojo vero v nekoga (ali kakšno skupino), ker on ali ona verjame, da je ta oseba (ali skupina) duhovno naprednejša.

Guru mora biti popolna oseba. Če ni, bo v toku časa prišlo do škandalov. Če upravno telo dovoli nepopolnim osebam biti guruji, ali uvede nepravilen sistem iniciacije, bo to prej ali slej pripeljalo do škandala. Ko se škandali pojavijo, se razkrijejo motni motivi. Ko ljudje, ki zasedajo položaje absolutne moči, niso na nivoju absolutne čistosti, jih ta moč absolutno pokvari. Tako se novinci, potem ko so predali svoja življenja določeni poti in zapustili prejšnje odnose in ugodnosti, znajdejo tako rečeno na nikogaršnji zemlji.

Večina jih zapusti te samovoljne kulte ali guruje z malo ali nič v smislu materialnih dobrin. Nimajo skoraj nikogar h komur bi se lahko obrnili za tolažbo, ker vsak (ki ni zapustil kulta) prezira osebo, ki zapusti kult - smatrajoč ga oziroma jo "padlim". Na tej točki, prejšnji član enostavno opusti svoje iskanje Boga, se obrne nazaj domov in se, v veliko primerih, vrne (z velikim psihičnim stresom in problemi) k materialističnim ciljem, katerim je sledil prej.

Problemi se tukaj ne ustavijo. Pristni iskalci resnice niso dobro sprejeti v zunanjem svetu. Izbira, dejansko posvetiti svoje življenje službi Vsevišnjemu--ne glede na to kaj nekdo dela za preživetje--nima naklonjenosti s strani družbe v širšem smislu. Sofisticirani ljudje vidijo to kot vrsto zastarelega fanatizma in smatrajo, da to ni v skladu z današnjim časom.

Čeprav tradicionalne religije zahoda govorijo o ideji osebnega Boga (in mu včasih celo služijo), identiteta tega Božanstva ni jasna. Niti ni način, kako doseči Božansko Osebo, jasno opisan. Namesto tega, ta "način" postane odvisen od dogme, katere večina je danes raztrgane v luči moderne znanosti. Dodatno, večina tistih, ki trdijo da sledijo tradicionalne zahodne religije, je prevzetih s kopičenjem enake vrste materialnih dobrin, kot njihovi ateistični bratje. Na ta način, kdorkoli se odloči posvetiti se iskanju Absolutne Resnice, ne najde zatočišča v Zahodni religiji, niti v teoriji niti v praksi.

Iz perspektive večnosti, materialistično ozadje sigurno ni ugodno za začetek. Čeprav lahko primerjamo iskanje Vrhovne Absolutne Resnice z nakupovanjem najdragocenejšega diamanta, ima naiven iskalec zelo malo uvodnega znanja o tem, kaj duhovno življenje je. Ta sindrom se mora odpraviti in to je namen tega članka.

Ni čudno, da večina novincev privoli dati vso svojo "vero" (beri, denar) nekomu, ki nima za ponuditi nič več kot velik kos zlomljenega stekla. Nasprotno diamantu, čas spraska in navsezadnje razbije to steklo. Tako se pojavijo razočaranje, nezadovoljstvo, frustracija in "padec" za osebo, ki ne izpolni prvotne potrebe duhovnega življenja.

Nesreča je, da so ljudje na Zahodu navajeni na instant zadovoljitev svojih potreb oziroma želja. Če želijo določeno vrsto hrane, se lahko peljejo skozi mesto in (v manj kot uri) jedo nekaj, kar bi trajalo mesce, da bi se naučili sami napraviti. Kakršenkoli film želi kdo videti, ga je nemudoma mogoče dobiti iz videoteke. Glede na to, je privajena nagnjenost povprečnega zahodnjaka, na enak način, vzeti duhovnost poceni. To je, navsezadnje, način na kateri je bila predstavljena religija na Zahodu skozi stoletja. Kakršnakoli religija naj bo, malo verjetno si sploh kdaj ohrabren, da postaneš v resnici izobražen v duhovnem življenju, preden se pridružiš religiozni skupini. Članstvo je postalo enako temu v videoteki, ali restavraciji s hitro hrano.

Na drugi strani istega kovanca, nekaj mehko govorečih oseb v haljah se pojavi iz Indije (recimo z mantro, ki ti jo bodo prodali za majhno ceno). Stotine oziroma tisoče ljudi prisostvuje njihovim seminarjem. Takšna scena je bila zelo običajna v šestdesetih, ampak enaka stvar se nadaljuje danes, recimo v obliki atraktivnih lekcij iz Ayur-Vedske psihoterapije.

Čeprav originalna integriteta Gospoda Jezusa Kristusa, preroka Muhameda--ali Vedske in Vaišnavske tradicije Indije--ostaja nedotaknjena, izgleda, da je bilo nekaj izgubljeno skozi čas. Današnja tendenca je, da se skoraj nihče ne želi podvreči izobraževanju za dosego Vrhovno Čistega, Osebnosti Boga. Čeprav je mogoče sprejeti svoj položaj kot večnega služabnika Boga (Krišne), jih malo to želi. Raje bi nadaljevali z materialističnim življenjem in verjeli da so "bili rešeni", ali da jih bo njihova "osebna mantra" potegnila skozi na koncu.

Če želimo zadržati naše materialistične želje po slavi in sreči--ali kakršnokoli malenkostno stvar, ki jo ta minljiv svet lahko ponudi--potem se motimo če mislimo, da smo izobraženi o duhovnem življenju. Kakorkoli, ne bi smeli biti presenečeni, če pozneje postanemo razočarani in frustrirani. Dan je primer človeka, ki gre h kovaču, da mu naredi nož. Nož, ki ga bo kovač na koncu napravil, ne bo boljše kvalitete kot kos jekla danega mu na začetku. Če je jeklo slabo, bo slab tudi nož.

Podobno, Bog je v naših srcih (Sveti Duh ali kar Vedska literatura imenuje paramatma). Kakršnekoli želje so tukaj, je to Njemu poznano. Če Ga želimo brez primešavanja, potem bomo postali izobraženi, in On se nam bo razkril v toku. Rečeno je, da si on želi naše ljubezni veliko bolj, kot mi želimo Njega. Če, kakorkoli, imamo v srcu še vedno želje po dobičku, slavi, oboževanju in ugledu--s slabotno in popustljivo nagnjenostjo vedeti nekaj o Bogu--potem bosta pot in rezultat mračna.

Gospod Šri Krišna pravi v Bhagavad Giti:

manusyanam sahasresu
kascid yatati siddhaye
yatatam api siddhanam
kascin mam vetti tattvatah

"Izmed več tisoč ljudi, se eden lahko trudi doseči popolnost, in med tistimi, ki so dosegli popolnost, Me mogoče eden v resnici pozna."

Bhagavad Gita, poglavje sedem, verz tri.

Kakorkoli, tudi če imamo srečo priti v stik s pristnim sporočilom Boga--ali celo s pristnim predstavnikom Boga--so skušnjave materialne narave zelo močne. Morali bomo vzdrževati iskrenost in resnost z namenom doseči končni cilj--čisto, nemotivirano in neprekinjeno ljubezen do Boga.

Večina ljudi, kakorkoli, je neizobraženih in pridejo v stik s kakšno "splaknjeno" verzijo Absolutne Resnice. Lahko se celo pridružijo gibanju, ki ga je osnoval (zdaj preminul) čist in nemotiviran služabnik Krišne. To, kakorkoli, ni nikakršna garancija, da bodo poznejše avtoritete in vodje nadaljevali s takšno čistostjo--ali sploh pridigali enako sporočilo. Če pogledamo zgodovino organizirane religije, vidimo da so vsi argumenti proti, da bi bilo katera dolgo ostala čista.

Konec koncev, kakorkoli, nadomestek za resnico ne obstaja. Nekdo lahko napravi vse vrste upravnih ureditev in vstavi kakršnokoli število reform. Ko je bilo enkrat sporočilo spremenjeno, kakorkoli, je edina stvar, ki lahko spravi vso polomijo zopet v red: ponovno vzpostaviti dejansko sporočilo čistega predstavnika Boga--takšno kot je.

Tendenca ambicioznih oseb je, vedno ponuditi vrsto "prost vstop" ali "ne-misli" tip osvoboditve. To je še posebej res po odhodu čistega služabnika Boga. Ko je čisti predstavnik Boga fizično manifestiran, ponudi svetu izbiro, da privoli služiti Bogu in se osvobodi kontradikcij in bed. Pristen guru roti svobodno voljo osebe: "Opusti pasjo mentaliteto vladanja nad to materialno naravo." Nagovarja nas, da prenehamo tekmovati z ostalimi majhnimi "bogovi" za dominacijo. Iskren učenec, potem ko postane dovolj izobražen, se odloči sprejeti učenja duhovnega učitelja in spremeni svoje življenje z namenom, da deluje kot služabnik Boga.

Dobrobiti realizacije se zaznajo takoj--in se povečujejo. To lahko ostane tako tudi po fizičnem odhodu čistega služabnika Boga--tako dolgo, dokler ne spremenimo učenj ali sistema ali skrenemo od njegovih napotkov. Ko čisti predstavnik ni več fizično prisoten, kakorkoli, pogosto sledijo veliki problemi. Takrat ni nihče dovolj močan, da bi lahko popravil filozofska odstopanja, vpeljana s strani mogočnih voditeljev (ki sedaj izkrivljeno predstavljajo ustanovitelja). Četudi so nekateri od bolj inteligentnih učencev sposobni izpostaviti napake, to ni dovolj. Nesrečna narava te dobe prepira je, da bodo Machiavellianski voditelji uporabili vse vrste nepoštenih taktik z namenom, da zadržijo svoje sredstvo proizvodnje: institucijo in njene člane. Zasigurali si bodo kontrolo nad zidaki.

Po tej poti, učenci, ki stojijo za Resnico, so diskreditirani na način, ki nima nič opraviti s spodbijano filozofijo. Brezvestni voditelji uspevajo v zabijanju odklonov skozi grla manj inteligentnih in manj izobraženih sledilcev. Ni potrebno, da se to zgodi, vendar stranska tendenca te dobe je, da se to zgodi.
 
Osebe, zaposlene s spreminjanjem Resnice v neresnico (in obratno), nimajo nikakršne avtoritete predstavljati karkoli absolutnega. Vse kar bodo predstavljale je njihov lasten samo-interes. Seveda bodo z jezikom služili originalnega ustanovitelja, ker potrebujejo izobesek za svoj načrt. V resnici niso nesrečni zaradi odsotnosti svojega učitelja. Sumijo, da če bi se še enkrat pojavil pred njimi, bi zelo verjetno njihove spletke raztrgal na koščke.

Četudi se zunanja podoba takšne organizacije zdi kot originalen model, je veliko tega, kar se dogaja od znotraj, drugačno. Ambiciozne osebe so popolnoma nezmožne kogarkoli odrešiti in kujejo razne drugačne ureditve za odrešitev (ali "iniciacijo") neizobraženih oseb, ki padejo v njihove mreže.

V glavnem, praksa vseh izkrivljenih skupin je, da peljejo nove ljudi na stran-pota glede na originalno gibanje. Vzdržujejo pomemben odstotek originalnih učenj, ampak pomembno je videti razlike, da bi se iskrena oseba lahko izognila frustraciji in razočaranju. To zahteva izobrazbo. Za bolj detajlen opis pristnih/izkrivljenih zaključkov (siddhant) glej O ZADOSTNEM VODSTVU.

Tisti, ki jim manjka karizma ali predrznost wild card "guruja", se ponavadi povežejo z namenom, da združeni vzpostavijo avtoriteto. Ta tip mentalitete se je najslabše izkazal skozi obdobje inkvizicije. Takšne osebe plezajo po mreži birokracije: dlje so zraven, večja je možnost, da se bodo priplazili bliže vrhu. Takšne osebe so institucionalni ali "drži se položaja guruji". Nasproti "wild card-om", se zavedajo potrebe po varni mreži. Tako ustvarijo ureditev, kjer njihova avtoriteta ne bazira na individualnih kvalifikacijah (ali primanjkljaju le teh), ampak na lojalnosti instituciji, katero kontrolirajo.

Podobno, sklicujejo se na dobro ime originalnega ustanovitelja. Nasprotno "wild card-om", njihova ideja je, da ni nihče od njih individualno tisti ki odrešuje, ampak, tako ali drugače, je povezava z institucijo tista pomembna stvar. Včasih celo rečejo, da je novinec iniciran s strani institucije. Po tej poti, se individualni "guruji" lahko vzpenjajo in padajo, ampak ureditev vzdržuje navidezno sposobnost za delovanje. Vse to se opira, v večji ali manjši meri, na neko vrsto mistike: čistost preminulega ustanovitelja je nekako magično prešla na upravno telo. Za sestavo ureditve, se institucijske resolucije (kreirane v imenu dinamičnih sprememb) velikokrat ne skladajo z originalnimi učenji.

Večina Zahodnjakov je bila vzgojena v tradicijah, kjer so bila podobna iztirjanja standard veliko časa, tako da ima ta metoda potencial za nadaljevanje tega Zahodu že navajenega načina. Institucijske iniciacijske ureditve so velikokrat samo-ovekovečene in zdržijo stoletja. Kakorkoli, njihova trajnost je opisana v sledečih citatih našega duhovnega učitelja, Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade:

"Nujno je, da resna oseba sprejme verodostojnega duhovnega učitelja v skladu z navodili iz šaster. Šri Jiva Gosvami priporoča, da ne sprejmemo duhovnega učitelja v skladu z dednimi ali običajnimi družbenimi in duhovniškimi konvencijami. Moramo poskusiti najti pristno kvalificiranega duhovnega učitelja za dejanski napredek v duhovnem razumevanju".

Chaitanya-caritamrita, Adi 1.35, smisel.

"Sebe-varajoče osebe včasih sprejmejo voditelje ali duhovne učitelje iz duhovniškega stanu, ki je bil uradno postavljen po kodah materialnega življenja. Na ta način so prevarane s strani uradnih duhovnikov."

Chaitanya-caritamrita, Madhya 17.185, smisel.

Tok vedno menjajočih se gurujev velikokrat postane malo prehiter. Kot rezultat, se institucijska "drži se položaja" ureditev prelevi v "nemanifestiran iniciator" tip odrešitve. To je še en način za naslanjanje na dobro ime in čistost ustanovitelja. Zmanjšuje škodo, ki so jo izkrivljeni voditelji že povzročili. V tej skovani ureditvi, je pomembnost tako imenovanega guruja zmanjšana v to samo duhovnika oziroma "rittvika".

Zdaj je rečeno, da je iniciator preminul duhovni učitelj. Rittvik izvaja ceremonijo, ki naj bi inicirala novinca. Dan po iniciaciji rittvik lahko postane razuzdanec. To ni pomembno za tako imenovanega iniciranega učenca. Prepričan je, da je v resnici iniciran učenec originalnega, čistega ustanovitelja. Ta ureditev je zelo udobna za "rittvike", tako so manj obremenjeni z vzdrževanjem vzvišenega videza.

Ta spiritualna degeneracija ima tudi upravno uporabnost. Upravljanje je vedno prva prioriteta v institucijski zablodi. Avtoriteta spisov je podrejena čemurkoli, kar bo napravilo člane krova srečne. Glavna upravna potreba je držati status, to je, pridobivati in vzdrževati člane. Ti prinašajo denar in več članov.

Rittvik shema se kaže kot bolje prikrojena za ta namen. Prvoten neuspeh prejšnje (pred-rittvik) "drži se položaja" ureditve je, da so guruji vedno padali. Na ta način, vedno večje število učencev je videlo svoje guruje kako padajo s svojih dobrih položajev. Hitro so pod pritiskom, da sprejmejo nekoga drugega. Takšna "re-iniciacija" je lahko mučna, še posebej če je že druga, tretja, ali četrta.

Institucija ob tem ne more ostati neprizadeta. Konec koncev, če člani odhajajo, potem od kod bo prišel denar (in ljudje, ki bi bili na novo pripeljani)? Ta strah vzbujajoča možnost pritiska na upravno telo, ki začne izgubljati vpliv in spoštovanje množice članov. Kot rezultat, ne-manifestiran inciator guru shema neustavljivo drvi kričeča in brcajoča na poti v institucijo.

Ironija je, da so mnogi od teh zdaj kuhanih in pečenih ljudi (kateri želijo ponovno ovrednotiti svoje iniciacije), pomagali svojim prejšnjim "gurujem" razdejati in pokvariti originalno gibanje. Pomagali so odgnati inteligentne učence ustanovitelja, medtem ko so njihovi prejšnji gospodarji tolkli po teh ki so ostali. Zdaj, po velikem trušču, isti ljudje ki so pomagali uničiti ustanoviteljevo gibanje, navidez postajajo njegovi polno inicirani učenci. On je odšel, tako ne more govoriti proti taki ureditvi (razen skozi svoje knjige).

Nemanifestiran inciator guru shema ni zelo drugačna od različnih zahodnih koncepcij, ki so delovale zadnjih dva tisoč let. V teh tradicijah, ni važno kdo je zastopnik--tako dolgo dokler ostane dober duhovnik. Oseba, potrjena z njegove strani, bo ostala dober član cerkve tako dolgo, dokler se bo redno prikazovala. Standardi in učenja čistega gibanja--ki ga je ustanovila čista duša--so nagnjeni postati "splaknjeni" v tej železni dobi prepira.

Karkoli že naj bo degeneracija, ena stvar ostaja konstantna: izkrivljeni voditelji morajo obdržati svoje člane in zadržati prevare prikrite. Na ta način, ena pošiljka racionaliziranih opravičil in sklepov za drugo so predstavljene z namenom obdržati čredo v prepričanju, da vodstvo ni materialno motivirano. Izkrivljenci so pod vplivom kale, ali časa. Njih in njihove spremembe moramo zavrniti. Kot je rekel Šrila Prabhupada:

"Lažne religije, religije ki varajo, so obsojene v Šrimad Bhagavatamu. Katerikoli religiozni sistem, ki nima koncepcije Boga in kateri letno menjuje svoje resolucije, ni religija, ampak burka."

Critique of Pascal in Dialectical Spiritualism.

Neavtorizirane iniciacijske ureditve (s strani voditeljev, ki nimajo dejanske avtoritete od Vsevišnjega Boga Šri Krišne) prinašajo popolnoma nasprotne rezultate glede na čisto predano služenje. Kljub nekolikšnemu zasledovanju regulativnih principov, petju Imen Boga, deljenju transcendentalne literature in branju spisov, se pojavi nasprotna zavest. Pod njenim vplivom (bahir mukha) se izvaja služba, ki je čisto nasprotje dejanske zavesti Krišne.

Ljudje, ki izkrivljajo Absolutno filozofijo, nimajo nobene avtorizacije od Boga. Ne morejo podati realizacije in čiste zavesti. Nečisti voditelji ne morejo vključiti svojih sledilcev v čisto predano služenje--tako kot je to nekoč v popolnosti počel čisti predstavnik Boga. Praktično vsa ta nova služba je usmerjena v voditeljev lažni ego. Takšna služba ne transcendira materialnih odlik; zadene metafizično streho in ne doseže duhovnega neba. Tisti, ki izvajajo takšno službo, izkusijo samo malenkostno svobodo od kontradikcij in bed. Če kaj, potem je tukaj naraščanje kontradikcij, ker morajo konstantno racionalizirati aktivnosti voditeljev in njihove skupine. Ker dobijo zelo malo duhovnega ali materialnega povračila za službo neavtoriziranim voditeljem, živijo takšni služabniki frustrirano življenje.

Za iskrenega iskalca Absolutne Resnice, je življenje serija razvijajočih se realizacij te Resnice. Izbire iskrenega transcendentalista so napravljene z napredno svobodo v umu. Bolj in bolj postaja zavesten posledic v zvezi s sprejemanjem določenega načina mišljenja. On ali ona ocenjuje dejanja glede na njihovo povezavo z Absolutno Resnico. Če se začneta pojavljati zaspanost in nevednost, so vse izbire vprašljive. Realizacija ima za posledico zmanjšanje iluzije oziroma nevednosti in doseganje viška v razumevanju identitete in narave Boga. Iskren transcendentalist ne bo podpiral--verbalno ali drugače--katerekoli osebe ali institucije, ki odstopa od učenj služabnika Boga in razkritih spisov.

Problem je v doseganju te stopnje iskrenosti:

O'Grady: Problem je najti tega prijatelja. Problem je najti tega duhovnega učitelja.
Prabhupada: Ne, to ni problem. Problem je če ste iskreni. Da. To je potrjeno. Ker dejansko vi imate probleme, ampak Bog je znotraj vašega srca. Isvara va-bhutanam hrd-dese arjuna tisthati. Bog ni daleč stran. Bog je znotraj vašega srca. Če ste iskreni, potem vam bo Bog dal duhovnega učitelja. Če ve da ste iskreni, potem vam bo dal duhovnega učitelja.
 
Sobni pogovori, 23. maj, 1974, Rim

Ker je verodostojen duhovni učitelj vedno vključen v vdano služenje z ljubeznijo Vsevišnjemu Gospodu, pokaže iskrenemu učencu na zelo praktičen način pot, kako lahko on ali ona napreduje od materialnih aktivnosti k tem, ki direktno zadovoljujejo Boga. Na vsakem koraku po poti se iskren iskalec zaveda svoje zavestne odločitve ali svobodne volje, da bo nadaljeval s služenjem.

Inteligentna oseba razume, da se nahajamo v zaporu materialne narave, kjer smo prisiljeni trpeti neželene bede: rojstvo, bolezen, starost in smrt. Iskren iskalec Resnice je okusil prednosti duhovnega nivoja in se trudi postati tam utemeljen. On ali ona ve, da ima varljiv občutek, ko smatramo sebe gospodarja materialnega sveta, svoje korenine v zavisti do Vsevišnjega Boga (kar drugi imenujejo "svoboda") in to je osnoven vzrok za nadaljevanje našega bivanja v tem zaporu.

Čeprav najdemo opise odlik iskrenih učencev v vseh spisih sveta, je praktično zelo težko najti situacijo, kjer so ljudje ohrabreni, da delujejo v skladu s temi navodili. Večina ljudi je ohrabrenih (v imenu religije in duhovne svobode) da postanejo neumni in nezavedni. V nekaterih tradicionalnih verah ti je naročeno, da enostavno slediš navodilom, ki jih daje cerkev. Enostavno biti "rešen" ali "priti na krov" garantira odrešitev.

V takšnih skupinah, je spodbuda za dosego sreče in realizacije skoraj popolnoma zamenjana z atmosfero krivde in strahu. Tukaj je metoda za takšno blaznost. Pristno znanje in realizacija sta grožnja položaju neavtorizirane hierarhije: bolj je nekdo zaveden, bolj lahko on ali ona prepozna hinavščino in kontradikcije takšnih vodstvenih moči. Bil bi zločin, če bi inženirji s to vrsto mentalitete gradili naše zgradbe; vsak bi raje ostal pred vrati, če bi to bil slučaj. Razlog, da se lahko vse te neumnosti izdajajo za "svobodo" in religijo je ta, da v resnici zelo redko kdo dejansko želi (beri, je dejansko iskren) doseči najvišjo zavest:

Reporter: Ko pravite, da si veliko ljudi želi biti prevaranih, ali mislite da veliko ljudi želi nadaljevati s svojimi posvetnimi zadovoljstvi in istočasno, z izgovarjanjem mantre ali z držanjem cvetlice, prav tako doseči duhovno življenje? Je to kar ste mislili s tem, da si želijo biti prevarani?
 
Šrila Prabhupada: Da, to je kot da pacient misli, "Nadaljeval bom s svojo boleznijo, in istočasno želim ozdraveti." To je kontradiktorno. PRVOTNA POTREBA JE, DA POSTANEMO IZOBRAŽENI V DUHOVNEM ŽIVLJENJU. Duhovno življenje ni nekaj, kar lahko razumemo v nekajminutnem pogovoru. Obstaja veliko knjig filozofije in teologije, ampak ljudje niso zainteresirani za njih. To je problem. Na primer, Šrimad Bhagavatam je zelo dolgo delo in če poskusite brati to knjigo, lahko porabite nekaj dni, da bi razumeli eno samo vrstico. Bhagavatam opisuje Boga, Absolutno Resnico, ampak ljudje niso zainteresirani. In če slučajno nekdo postane malo zainteresiran za duhovno življenje, želi nekaj nemudoma in poceni. Zato je prevaran.

Nauk o samospoznaji, poglavje dva, Svetniki in goljufi (poudarek dodan)

Tako, v resnici, je množicam ljudi dano točno to, kar želijo. Pravijo da želijo mesec. Kakorkoli, ne želijo plačati cene za dvig na najvišji nivo zavesti. Na ta način lahko dobijo mesečev odsev v posodi z vodo, vendar še vedno verjamejo, da bodo odšli v nebesa (ali nazaj k Bogu) na koncu življenja.

Eno najboljših ilustracij razlike med pravo duhovno svobodo in ne-misli, "free-ticket" odrešitve izkrivljene religije najdemo v poglavju Dostojevskega "Veliki inkvizitor" iz knjige Bratje Karamazovi. Tukaj se Kristus vrne na zemljo v času inkvizicije in je hitro aretiran. Noč preden naj bi ga zažgali na grmadi za krivoverstvo, ga v njegovi celici obišče Veliki Inkvizitor.
Veliki Inkvizitor mu očita: "Zakaj si nas zdaj prišel ovirat?" Inkvizitor pojasni, da je cerkev končno uspela popraviti škodo, ki jo je napravil Kristus, s tem ko je poudarjal osebno svobodo. Eden od Inkvizitorjevih argumentov je, da če nudi ljudem svobodo, jih bo samo nekaj znalo to izkoristiti. Ostali bi trpeli, ker bi zaradi pomanjkanja inteligence ustvarjali samo zmedo, kaos in uporništvo.

Njegov glaven argument je, da z odvzemom svobode in zagotovitvijo varnosti (v obliki takšnih stvari kot so kruh in enotnost), je cerkev olajšala bolečino povzročeno z individualno svobodo. Tako je cerkev v bistvu izboljšala Kristusovo besedo, ker je na ta način imelo veliko večje število ljudi dobrobit. Čeprav Inkvizitor pozneje prizna, da ne bo nobene dejanske osvoboditve za katerokoli od teh milijonov "ovc", ga to ne skrbi preveč. Njegova glavna skrb je "sreča" množice.

So samo površinske razlike med prioritetami Velikega Inkvizitorja in tistimi katerekoli sodobne institucionalne zablode ali izkrivljene religije. Vsakdo, od inkvizitorja navzdol do osebe ki pere posodo, dobiva natančno to kar želi--in vse to se zgodi v imenu ustanovitelja. Prosvetljena duša, ki je ustanovila originalno organizacijo, bi vsakogar spomnila na pravi proces bhakti, kateri temelji na individualni svobodi in razsodnosti. Kakorkoli, on ni več fizično prisoten.

Dostojevski je ilustriral, kako je večina ljudi ganjenih od argumentov Inkvizitorja. Zgodba ločuje tiste z duhovno hrabrostjo in tiste, ki so motivirani s humanizmom. Čeprav nekateri ljudje mogoče vidijo skozi ureditve hinavskih voditeljev, se naučijo pokopati kakršnekoli opažene kontradikcije. To se velikokrat zgodi v imenu ponižnosti ali ne-kritičnosti. To je običajna socialna vljudnostna navada.

"Strup je osebna ambicija". To je bila ena od Šrila Prabhupadovih najmočnejših izjav. V lažnih duhovnih institucijah, kakorkoli, ambiciozna oseba uživa samo-interes. Je spontano pritegnjena z priložnostjo, da se prebije više v hierarhiji. Četudi se to lahko smatra kot znak velikega napredka znotraj goljufivih religij, jim množica kljub kontradikcijam sledi--ker je udobno.

Seveda, v običajnih pogovorih, redko kdorkoli govori o tem. Tako veliko razlik in kontradikcij (glede na to kar je obstajalo v ustanoviteljevi prisotnosti) se tolerira in na koncu sprejme. V izkrivljenih ureditvah je tako veliko stvari napačno postavljenih. Zmedeni privrženci se včasih mučijo najti razloge, ki dajejo kredibilnost njihovim zmotam. Nekateri celo žrtvujejo svobodno voljo, da bi zadovoljili muhavost močne osebe, smatrajoči to enakovredno vdanosti Vsevišnjemu.

Zloraba velike znanosti le te ne napravi neuporabne. Strah in ponižnost imata uporabnost, kljub tem zlorabam. Ker je vse last oziroma kreacija Vsevišnjega Boga, je vse uporabljeno pravilno, ko se vključi v vdano službo Absolutni Resnici. Ta vdana služba se imenuje bhakti-joga.

Če ponižnost uporabimo pravilno, bomo razumeli, da je Bog neomejen in da smo mi samo drobci v primerjavi. Ko in če pridemo v stik z nekom, ki je stoodstotno vključen v službo Njemu, bomo ponižno prepoznali ogromno moč investirano v to osebo. Potem bomo od njega poslušali z napeto pozornostjo. Nudili mu bomo tudi službo, zavedajoč se, da ni boljše poti za dosego najvišjega cilja - ljubezni do Boga.

Če pravilno uporabimo strah, bomo pazljivi, da ne užalimo te osebe, ali kateregakoli drugega pravega služabnika. Razumeli bomo tudi, da je ta materialni svet zelo nevarno mesto. Smrt nas lahko preseneti v vsakem trenutku in po smrti se lahko zgodi, da se bomo morali ponovno roditi. Če je to slučaj, bomo prisiljeni vzdržati devet mesecev v maternici, zviti v enem položaju in nesposobni se premikati ali popraskati, ko nas bodo grizli mikroorganizmi. Spet bomo iztisnjeni ven kot zobna pasta in prisiljeni biti neumni, nekoordinirani in naivni naslednjih petnajst let. Strah je lahko gonilna sila za trud z namenom, da se osvobodimo tega materialnega sveta. Ta težnja po osvoboditvi lahko doseže svoj višek v ljubeči službi Vsevišnjemu Gospodu, Krišni.

Iskren iskalec uporablja svojo razsodnost. Ve, da karkoli izreče čist služabnik Boga, je to vedno v skladu z navodili drugih čistih služabnikov in Boga. Zatorej, on ali ona preveri karkoli je slišano, z namenom dognati kredibilnost in skladnost tega s spisi. Če obstaja dvom, bodo vprašanja, in če obstaja kontradikcija, bo prišlo do zavrnitve. Takšna budnost je pravilna uporaba sposobnosti razlikovanja v službi Krišni.

Potem, obstaja degenerirajoč strah. Raje kot da preverimo vse kar slišimo (da presodimo odnos tega z Resnico), se pustimo pregovoriti, skozi besede močnih drugih, naj opustimo to diskriminacijo. Bojimo se njih, namesto njihovih protislovij in odklonov. Brezvestni voditelji so nagnjeni zahtevati pokornost svojim diktatom. Rekli bodo, da je pokornost njihovim odločitvam (ali tem upravnega telesa), pokornost želji Boga.

Iskanje napak--dovoliti umu, da tava po brezkončnem polju negativnosti, z namenom projicirati neke vrste izmišljeno napako na drugega--vedno bazira na zavisti. Kakorkoli, razsodnost ne sme biti pomešana z dlakocepstvom. Pravilna razsodnost je pomembna in dragocena za napredek v duhovnem življenju. Iskanje napak (dlakocepstvo) je zlo, prav tako pa sprejeti nekaj lažnega za resnico. Ko pristna razsodnost zazna napako, to ni "iskanje napak".

Ambiciozne osebe (v preoblekah naprednih služabnikov) bodo jezno trdile, da je žaljivo iskati napake pri kateremkoli od njih. Motivacija izza te propagande je zasigurati, da se jih zelo malo začne zavedati kontradikcij v besedah in aktivnosti takšnih voditeljev. Bodisi direktno ali indirektno, lažni guruji vedno nagovarjajo svoje neumne privržence, da se odrečejo razsodnosti, postanejo enostavni (beri, naivneži) in nehajo biti "pre-inteligentni". Nekateri privrženci so zastrašeni in, kot je pravilno nakazal Inkvizitor, dajejo prednost poti polnega trebuha in sprejetju v socialno skupino. Ti privrženci so vpleteni, ko sta razsodnost in odgovornost zažgana na grmadi.

Takšni privrženci se bojijo izključitve iz družbe bolj, kot delovati proti besedam šaster (spisov) ali prejšnjih čistih služabnikov. To je glavni razlog, da izkrivljene duhovne skupine uspejo zadržati svoje privržence. Tako dolgo, dokler lahko vzdržujejo položaj avtoritete, lahko zlahka prikrijejo luknje v svoji filozofiji (in uporabo le teh).

Omeniti je treba, da pristen guru oziroma čist služabnik nima popolnoma nič proti individualni diskriminaciji svojih privržencev. Vedno jo bo vzpodbujal. To je zato ker guru ve, da tako dolgo dokler je učenec iskren, mu bo paramatma diktirala enak zaključek kot duhovni učitelj. Iskren učenec nikoli ne najde napake v guruju.

V pogojenem življenju, je strah vedno prevladujoč faktor v človeški motivaciji. Nekdo bo napredoval na poti osvoboditve, kakorkoli, če on ali ona pravilno uporabi ta strah v službi Bogu. Na koncu, bo pravilna uporaba strahu rezultirala v popolni svobodi od straha--spontani privrženosti Vsevišnjemu Gospodu in Njegovi službi. Nepravilno usmerjen strah bo rezultiral v nadaljnjem strahu.

Če smo postali razočarani ali frustrirani (kot rezultat zasledovanja neke tako imenovane duhovne poti), sta vpleteni dve strani: bolestno motiviran voditelj (ali voditelji) in mi. Če spoznamo, da smo bili zavedeni v imenu zavesti Boga, potem kakšne izbire imamo na voljo? Lahko ostanemo površinsko povezani s skupino, ali pa se lahko vrnemo k staršem in privzamemo njihov način življenja in religijo. Lahko se odločimo pozabiti svojo izkušnjo in "ostanemo na ladji" (za še en krog s to institucijo), ali pa lahko skačemo naprej in nazaj med tema možnostma.

Seveda, obstaja drugačna možnost, ampak vsebuje pomembne strogosti.

V institucijski zablodi je veliko mračnih senc. Na primer, upravno telo institucije lahko prizna določeno število oseb kot kvalificirane za iniciranje. Nekateri od teh mož lahko zdrsnejo s standarda in tako izgubijo status. Osebe inicirane od takšnega človeka se bodo počutile zapuščene in zavedene. Ali je bil samo padli vodja vpleten v povzročitev njihove psihološke bolečine? Ali pa so bile upravne moči institucije prav tako odgovorne?

Že prej smo citirali Šrila Prabhupado v zvezi z guruji , ki so izbrani na podlagi socialnih ali cerkvenih-duhovniških meril. Bili so zavrženi. Takšen proces selekcije lahko postane kočljiv, kakorkoli. Te osebe so določene z indirektnim procesom selekcije. Edina selekcija, ki je zares pomembna, je Krišnova selekcija. Koga briga kaj pogojene duše s prižganimi kadili določijo v kakšni zakajeni sobi? En razlog, da so socialne ali cerkvene ureditve materialne je, ker si morajo člani uprave (ki so vpleteni v odobritev ali ne-zavrnitev) deliti reakcije povzročene s strani nesposobnih oseb, katere odobrijo. Če rečejo da je oseba v redu, potem postanejo odgovorni, če ta zavede nesrečne privržence.

Če bi člani uprave dejansko sami bili iskrene predane duše, potem ne bi nikoli želeli biti vpleteni v reakcije nekega lopova. V resnici, kakorkoli, ljudje na takšnih položajih so tam samo zato, da lahko izvršujejo kontrolo nad drugimi. Bilo bi bolje za njih, da dajo zeleno luč vsem učencem ustanovitelja da inicirajo--in potem delujejo kot policisti (psi čuvaji) in izločajo tiste, ki zavajajo, ali delujejo nepravilno. To bi bila izboljšava na direktno oziroma indirektno določitev guruja oziroma selekcijo--institucionalizacijo guruja.

Kakorkoli, ne smemo izgubiti s pogleda "gurujev", ki so v začetni fazi pridobili odobritev upravnega telesa (ker so ga kontrolirali). Ti fantje so užalili in pregnali stotine bratov po bogu, z namenom obdržati pozicije moči. Kako je lahko katerakoli upravna ureditev smatrana kot nepristranska ali objektivna--veliko manj odobrena od Vrhovnega Boga--če je tem osebam še vedno dovoljeno da delujejo kot guruji? Kako so lahko učenci te osebe še vedno smatrani za pravilno inicirane?

Kot rezultat nepravilno usmerjenega strahu (strah pred izgonom), je veliko ljudi postalo frustriranih in razočaranih v institucionalni religiji. Drugi, čeprav nekoliko streznjeni, ostanejo v socialnih ali cerkvenih gibanjih, ker so dosegli določeno mero priznanja. Kljub grobemu ravnanju--in veliko kontradikcijam katerih se zavedajo--ostajajo vezani na institucijo. Mislijo da, kljub vsem napakam, bo njihova nadaljnja prisotnost na nek način pozitiven vložek, da se stvar na koncu reši. V toku časa spoznajo, da upravno telo ne bo dalo veliko na individualna mnenja.

Naš nasvet: "Reši najprej sebe".

Poglej izvorni vzrok, ki je privedel do te slabe situacije. Oseba mora sprejeti odgovornost za svoj težaven položaj. Prišel ali prišla si v takšno in takšno gibanje z nezadostno stopnjo resnosti in iskrenosti. Kot rezultat tega, da si sledil oziroma sledila nekomu neavtoriziranemu, si se sedaj znašel oziroma znašla v položaju razočaranja in frustracije.

Če vzamemo dobesedno besede iz sobnega pogovora z O'Grady-em (navedeno zgoraj), lahko razumemo, da se glavni problem pri iskanju verodostojnega duhovnega učitelja vrti okoli iskrenosti. Šrila Prabhupada pravi, da če je nekdo dovolj iskren, potem ga bo Gospod v srcu povezal z nekom, ki ga ne bo zavedel. Če smo bili zavedeni v duhovnem življenju, obstaja samo ena logična razlaga. Čeprav je ponižujoče--in ne zelo popularno--je težko izogniti se tej resnici, če beremo besede tega sobnega pogovora. Glede na logiko iz tega pogovora, smo morali imeti v našem srcu neko drugo željo, razen izrecne želje da spoznamo Vsevišnjega Boga. Drugače bi nas Krišna bil pripeljal v stik z pristnim gurujem, ali najmanj, bi se bili posvetili knjigi bhagavat (poglej članek Pozitivna Alternativa za več informacij o tem).

Sprejemajoči osebno odgovornost lahko dejansko upamo, da se bomo osvobodili razočaranja in frustracije. Če samo krivimo upravno telo ali naredimo padlega guruja za grešnega kozla, potem nam je zasigurano, da bomo ostali v milosti materialne narave. Morali bi razumeti, da se nismo nikoli osvobodili naše karme. Zato postanemo zapleteni z goljufivim gurujem, ali z neavtoriziranimi učenji institucije. Ves čas smo samo dobivali slabe rezultate naših lastnih slabih dejanj.

To je tableta, ki jo je težko pogoltniti. To postane še posebej primer, če si dosegel oziroma dosegla priznanje znotraj institucije. Vendar, je resnična ločilna črta med bodočim napredkom in tem, da ostanemo v blatu kompromisov in kontradikcij. Materialna narava, upravljana s strani Boga, samo zrcali, kar je v resnici znotraj nas. Če želimo čisto srečo in znanje o duhovnem življenju, moramo najprej razviti čisto duhovno iskrenost znotraj nas.

Najprej se moramo posvetiti duhovni izobrazbi. Kot je rekel Prabhupada, "Prvotna potreba je, da nekdo postane izobražen v duhovnem življenju". Druži se s knjigo bhagavat, ker te knjiga bhagavat lahko in te bo osvobodila neznanja.

Če ne sprejmemo, da smo sami odgovorni za svojo usodo, potem nismo v stanju, iz katerega bi lahko brezmočno klicali k Bogu. Če resnično uvidimo, da je naš materialni um vzrok naše frustracije, potem lahko spoznamo, kako nebogljeni smo v resnici. Naše molitve so lahko samo pol-srčne če mislimo, da bo neka zunanja ureditev spravila vse v red. Jemanje zaščite v zunanjih aranžmajih je za tiste, ki so bahir-mukha--gledajo proti materialni naravi in stran od Boga.

Ostati pod "zaščito" sebičnega upravnega telesa, ali socialnega dogovora, ali "wild card"-a--in delati politično propagando za spremembo tega ali onega--samo poglablja našo vpletenost v slabo karmo. To je še posebej tako za tiste, ki institucionalizirajo ne-manifestiran inicirajoč guru, prej omenjen rittvik zvarek. Četudi je upravno telo prisiljeno (zaradi političnega pritiska) sprejeti takšen predlog, takšno upravno mešetarjenje ni odobreno od Vsevišnjega Boga.

Najboljši način je, da se soočimo z našimi strahovi in se osvobodimo službe zgrešenim osebam. Pol-srčna služba v kompromitirani instituciji nas lahko začasno drži stran od grobih aspektov materialne eksistence, ampak kontradikcije v njej ubijajo iskrenost, potrebno za popolno osvoboditev od materialnega življenja. Moramo imeti vero, da če bomo privzeli čisto filozofijo zavesti Krišne, nas bo Gospod zaščitil. Morebiti nas lahko celo pripelje v stik s fizično manifestiranim čistim predstavnikom Boga. Četudi ne dosežemo tega nivoja, je knjiga bhagavat kompetentna, da nas odreši, čeprav človeški razum ne razume, kako je to tako.

Najboljše je, seveda, poiskati družbo tistih, ki poskušajo razumeti učenja prejšnjih duhovnih učiteljev v njihovi čisti obliki. V končni fazi, bi morali želeti kontaktirati in se predati služabniku Boga, ki je na najvišji ravni vdane službe.

Za nekoga, ki je že bil zapeljan v duhovnem življenju, je napredek posebno težek. Šrila Prabhupada v zvezi s tem pravi:

"Na primer, če sprejmeš nepravo osebo kot duhovnega učitelja, in če ti--če te vodi narobe--potem je CELO TVOJE ŽIVLJENJE IZKRIVLJENO".

Bhagavad-gita, predavanje 2.7 - 11, New York, 2. marec, 1966

"Včasih, da bi olajšala bede v tem gozdu materialnega sveta, pogojena duša sprejema poceni blagoslove od ateistov. Tako izgubi vso inteligenco v njihovi družbi. To je točno tako kot skok v plitko reko. Rezultat je, da si enostavno polomiš glavo. Ni sposoben olajšati svojega trpljenja od vročine in tako trpi na oba načina. Zapeljana pogojena duša pristopi tudi tako imenovanim sadhujem in svamijem, kateri učijo proti principom Ved. Od njih nima nikakršne dobrobiti, niti v sedanjosti niti v prihodnosti".

Šrimad Bhagavatam, 5.14.13.

Toliko bolj je nekdo nejevoljen znova podrediti se nekomu drugemu--četudi je lahko ta druga oseba verodostojna. To je še ena reakcija od vdanosti lažnemu guruju, ali lažnemu iniciacijskemu sistemu. Razen tega, razočarana oseba je bila napačno urjena. On ali ona dojema nepravilno kot pravilno. Zatorej, potrebna je posebna disciplina--katere on ali ona ni nikakor željan oziroma željna sprejeti (glede na pretekle slabe izkušnje z izkrivljenimi osebami in/ali izkrivljenim sistemom). Tako, zgoraj omenjen citat pravi, da je duhovno življenje "izkrivljeno". Težje bo doseči iskrenost, čistost in ponižnost--četudi on ali ona najde nekoga, ki dejansko lahko pomaga.

Kljub vsemu, lahko se naučimo, kakšna je razlika med najdragocenejšim draguljem verodostojnega duhovnega učitelja in polomljenim steklom imitacij. Naš Boga-realiziran učitelj, Šrila Prabhupada, je pustil za sabo zakladnico knjig in zapisov samo za ta namen. Če želimo napredovati v duhovnem življenju, moramo za življenjski cilj privzeti težnjo, da se naučimo prvotne potrebe in pridobimo duhovno znanje. Brez vodstva samo-realizirane duše, bomo sigurno prevarani s strani lastnega lopovskega uma.

Brez da postanemo izobraženi v duhovnem življenju, ne obstaja zunanji način, s katerim lahko kdorkoli ugotovi, če neiskren služabnik deluje kot guru--ampak v resnici ni osvobojen. Za to realizacijo, mora nekdo imeti naklonjenost Boga v srcu. To vključuje prvotno potrebo v duhovnem življenju: postati izobražen v pravi filozofiji zavesti Krišne.

Vsa slava Šrila Prabhupadi. Om tat sat. Hare Krišna.

Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust