English | Hrvatski

ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE


“ISKCON-ovi” Guruji, Iniciacije,
in Strankarski možje

Avtor: Kailasa Candra das

"... ne poskušaj inicirati. Nisi v primernem položaju da kogarkoli iniciraš . . . Naj te ne zapelje takšna Maya ... Naj te ne zapeljejo poceni učenci. Najprej nadaljuj z neomajnim služenjem. Če nemudoma postaneš Guru, potem bodo aktivnosti služenja zaustavljene; obstaja veliko poceni gurujev in poceni učencev, brez kakršnegakoli stvarnega znanja, in proizvajajo nove sampradaje z ustavljenimi aktivnostmi služenja, in z ustavljenim duhovnim napredkom. – Pismo: Acyutananda, 8/21/68 (poudarek dodan)

Tajnik: Kaj pa tako imenovani guruji, ki jemljejo malo tukaj in malo tam?
Prabhupada: Tako imenovani guruji, so tako imenovani guruji. Niso guruji. To smo že pojasnili. Če nekdo ne govori, kar govori Krišna, ni guru. Če sprejmeš tako imenovanega guruja, je to tvoja nesreča. Kaj naj storimo?
Tajnik: Nekateri izmed njih bodo rekli stvari, ki jih pravi Krišna, ampak jemali bodo tudi od drugod. Kakšen je položaj takšnih oseb?
Prabhupada: Ta je najnevarnejši. Ta je najnevarnejši. Je preračunljivec. Poišče si stranko, nekaj tukaj ... Glede na stranko nekaj da, tako kot bo stranka zadovoljna. – Odgovori na vprašanja -- 28. junij, 1976, Vrindavana (poudarek dodan)

vidyam cavidyam ca yas
tad vedobhayam saha
avidyaya mrtyum tirtva
vidyayamrtam asnute


"Samo nekdo, ki je sposoben spoznati proces neznanja vzporedno s tem transcendentalnega znanja, lahko transcendira vpliv ponavljajočih se rojstev in smrti in uživa v blagoslovu brezsmrtnosti."
Sri Isopanisad Mantra 11 (poudarek dodan)

Skozi zadnja leta pridigarskih aktivnosti Njegove Božanske Milosti Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Goswami Maharaj Prabhupada Thakure, ki je oboje, shaktyavesh-avatar in Sampradaya-Ačarja, je eden izmed njegovih najbolj priljubljenih iniciranih učencev bil Professor Sanyal, učen intelektualec in izpopolnjen pisec. Celo skozi svojo manifestirano lilo, je Šrila Bhaktisiddhanta Goswami Prabhupada--ki je bil in ostaja direkten družabnik Gospoda Šri Čaitanja Mahaprabhua (skupaj s svojim slavnim očetom, Šrila Bhaktivinode Thakuro)--odobril Professor Sanyalovo knjigo. Ta knjiga, z naslovom Krishna Chaitanya, je bila v celoti verodostojna, glede na Sampradaya Ačarjo. Nekoč sem jo imel, toda mahant Radha-Raman templja, Visvambhara Goswami, me je prosil, da mu jo dam, leta 1984. Privolil sem. Njegova Božanska Milost Šrila A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, najbolj nedaven Sampradaya-Ačarja in naš iniciacijski duhovni učitelj, je dovolil, da to knjigo konzultirajo in berejo njegovi učenci, skupaj z Bon Maharajevo Bhaktirasamritasindhu.

Imel sem dejanski citat Šrila Prabhupade glede Professor Sanyala, in uporabljal sem ga pri pridiganju leta 1980, še posebej na začetku rokopisa, katerega soavtor sem takrat bil, z naslovom "In The Measure of Our Conviction." Tega citata ni mogoče najti v nobeni poznejši ediciji Bhaktivedanta Vedabase; mogoče ni nikoli bil vključen v katerokoli izmed ISKCON-ovih podatkovnih datotek. Če je tako, potem je to sramota. Ta citat je zelo pomemben in ne bi smel biti pozabljen.

Sedaj bom predstavil ta Šrila Prabhupadov citat glede na moj lasten spomin; kar je napisano mastno in ležeče je natančno. Bistvo celega navedka, glede na sledeč odstavek, je pravilno in v kontekstu. Šrila Prabhupada ni niti najmanj soglašal s tem Profesor Sanyalom po usodnem dnevu leta 1936 (odhod Šrila Bhaktisiddhante), niti ni Šrila Prabhupada odobril kakršnegakoli pisanja Profesor Sanyala po tem.

"Professor Sanyal je zelo v redu človek. Toda on je Strankarski Človek ..."
 
Ta izjava je bila pripisana Šrila Prabhupadi. Ne spominjam se natančno ostalih besed citata, vendar se spominjam smisla in kaj je nakazoval. Nakazoval je, da ker je postal Strankarski Človek, je Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati uredil, da je Profesor Sanyal hitro zapustil sceno. Nedavna publikacija na INTERNETU, s strani nekoga, ki je očitno preučeval Profesor Sanyala, pravi, da je umrl naravne smrti. Če imaš dostop do natančnega navedka, nam ga pošlji; da ga objavimo.

Očitno, Profesor Sanyal se je pridružil Stranki Ananta Vasudeve (pozneje imenovan Puri Maharaj), ki je stala nasproti Bagh Bazaar Stranke Tirtha Maharaje. Na ta način je njegovo pisanje, po odhodu njegovega Guru Maharaja, krilo smernice te (Vasudevove) stranke. V gibanju "ISKCON" so sledili drugačni smeri, čeprav so bile paralele. Namesto da so naznanili enega mahabhagavata, jih je "GBC" naznanil (prav tako lažno) enajst. Seveda, Ananta Vasudeva je bil zelo učen glede Vaišnavske siddhante, v nasprotju z enajstimi Conskimi Ačarjami post-moderne ere. Kljub temu, ne glede na njegovo učenost in prejšnjo odobritev Ačarje, Šrila Prabhupada ni odobril pisanja tega Profesor Sanyala po odhodu Šrila Bhaktsiddhanta Sarasvati Thakure.

Najpomembnejša stvar pri vsem tem je, da Šrila Prabhupada ni odobraval Strankarskih ljudi. V bistvu je obsodil takšno vrsto funkcioniranja. Sedaj je originalno ISKCON gibanje prekrito z "ISKCON" prekrivalom, ravno tako kot je originalen um, inteligenca in ego, prekrit z materialnim egom (ahankaro), materialno inteligenco in materialnim umom. "ISKCON " gibanju vladajo Strankarski Možje, in to je bilo tako od poznih sedemdesetih naprej. Strankarski Možje so sodelovali s Conarji (seveda, tudi vsi Conarji so sami bili Strankarski Možje) in jim pomagali do moči. Strankarski Možje frakcija je dinamika z več fasetami, sestavljena iz fanatikov, petoliznikov, podrepnikov in tempeljskih predsednikov. Vedno je bilo tako.

Obstaja Zavest Krišne in obstaja izkrivljen odsev Zavesti Krišne. Strankarski Možje "ISKCON-a" predstavljajo, v najboljšem primeru, samo odsev Zavesti Krišne. Dinamika Strankarskega Moža je v tem, da misli, da on odreja priznanje, odobritev, in blagoslove Vsevišnje Božanske Osebnosti. Strankarski Možje merijo te ideale na osnovi svojih položajev v strukturi njihove institucije. Tako dolgo dokler so 'nekdo,' kot npr. Tempeljski Predsednik ali "GBC"--in tako dolgo, dokler priteka dovolj dohodka, da lahko nadaljujejo s svojim statusom in s svojim projektom--potem karkoli rečejo ali počnejo, smatrajo to kot duhovno. Zavest Krišne pomeni videti kot vidi Gospod Krišna, videti kot Chaitya-guru ali Paramatma. Postati Zavesten Krišne pomeni, videti Strankarske Može takšne, kot v resnici so.

Strankarski Možje se premikajo z vedno spreminjajočim se vetrom korporacijske doktrine. So "GBC" lojalisti. Gibanje "ISKCON" je popolnoma pod kontrolo "GBC-ja." Za razliko od ISKCON-a, kakorkoli, pravi GBC ne obstaja več--in, v resnici, ni funkcioniral na verodostojen način celo veliko časa, ko je bil Šrila Prabhupada še z nami. Degeneracija tega upravnega telesa je časovno dolga, žalitve so bile zelo velike, in GBC je bil uničen, trajno izkrivljen in sprevržen v "GBC."

Strankarski Mož je še posebej odurna pojava. Včasih prihaja v obliki sannyasija. Pogosto je popolnoma brez pristne zavesti. Njegova inteligenca vedno deluje v skladu s politiko Stranke in trenutnimi smernicami; vedno želi biti na strani, ki zmaguje. Njegovo geslo je: "'ISKCON'--z vsemi tvojimi napakami--še vedno te ljubim!" Ščiti trenutno transformacijo, in sedaj smo v Drugi Transformaciji.

O razumevanju Prve Transformacije

Prva Transformacija, ali sprememba, se je začela, še preden nas je Šrila Prabhupada zapustil. Ko je katerakoli organizacija zelo močna, je to mogoče na osnovi tega, ker jo uteleša oziroma predstavlja eden človek. Ko ni takšnega človeka, organizacija postane zmedena in nadaljuje razdeljena, in pogosto na slabo organiziran način. Tako, močna korporacija ni nič drugega kot senca enega človeka. Ko pride do transformacije, se to pogosto zgodi pod vplivom enega človeka.

Dve osebi sta tekmovali za to moč v poznih sedemdesetih: To sta bila Kirtanananda Swami in Tamal Krishna Goswami (TKG). Drugi je na koncu zmagal, ker je bil boljši korporacijski manipulator. V ne majhni meri je bil to sposoben, ker si je bil sposoben zagotoviti položaj "skrbnika" Šrila Prabhupade v njegovih zadnjih dnevih. Nekaj zelo pokvarjenega se je dogajalo skozi te zadnje mesece ("Nekdo me je zastrupil"). Šrila Prabhupadove želje niso bile spoštovane. Ne bomo se spuščali v temo zastrupitve, dovolj je reči, da obstaja veliko dokazov--in ti dokazi niso slabotni. Kako se je vse skupaj natančno odvijalo, je skoraj nemogoče vedeti, brez da stvar razjasni nekdo, ki je bil direktno vpleten.

Toda vemo, da je Šrila Prabhupada ukazal, da se ga pelje na parikramo zadniji mesec, in ta ukaz je bil ignoriran. Vemo, da je Prabhupada naročil, da vsi učenci pridejo v Vrindavan, da ga še zadnjič vidijo, vendar ukaz ni nikoli bil prenesen. Namesto tega, bil je spremenjen, češ da pomeni, da naj v Vrindavan pridejo samo po rangu višji bhakte iz vsakega templja ali cone (ker se je bližal Zahvalni dan in Božič, bi bile izgube glede prodaje knjig prevelike!).

Dejansko gibanje Zavesti Krišne nima ničesar za opraviti s spremembami. Bilo je gibanje duhovne pomladitve, kar je popolnoma drugačen proces od spremembe ali transformacije. Šrila Prabhupada je bil postavljen na položaj izobeska zadnje mesece (ali celo leta), in potem je enajst močnih mož--pod vplivom TKG--kreiralo Prvo Transformacijo. TKG je bil zelo instrumentalen v prevratu spomladi 1978, in ustvarjen je bil "Ačarja board," kot neodvisno telo znotraj "GBC-ja." Da, Swami B.R. Sridhar je prav tako bil instrumentalen; služil je kot zemlja za teh enajst semen osebne slave ("Strup je osebna ambicija"). Conskih Ačarij ne bi bilo, kakorkoli, brez vpliva TKG-ja. Enajst Conarjev je sestavljalo skoraj polovico glasov "GBC-ja," spomladi 1978, toda njihov vpliv je segal daleč čez polovico v tem upravnem telesu. Drugi Pooblaščenci so padli na izpitu, saj niso ustavili enajstih lažnih mahabhagavatov pred prevzetjem gibanja. To je bila Prva Transformacija.

Toda Kirtanananda Swami je bil tisti, ki je dal intonacijo temu apokaliptičnemu srečanju v Mayapuru, leta 1978. Dejanska velika sprememba se je začela samo nekaj dni po Šrila Prabhupadovem odhodu, in začela se je v New Vrindavanu. Kirtanananda Swami je, brez kakršnegakoli posveta in na lastno pest, začel sprejemati uttama-adhikari čaščenje od vseh, še posebej od svojih bratov in sester po Bogu. "GBC," ki je že bil v procesu korupcije, ni napravil ničesar, da bi ga ustavil. Ko so se člani upravnega telesa zbrali v Mayapurju, spomladi 1978, so se morali soočiti z dejstvom, da eden izmed enajstih mož, ki so bili v zadnjih dneh (v juliju 1977) imenovani za ritvike, sprejema čaščenje kot guru na najvišji stopnji čistosti in realizacije. Toda Prabhupada je pozno leta 1977 rekel, "Regularen guru," to je vse." Kirtanananda Swami je sprejemal veliko več čaščenja, kot ga je namenjeno regularnemu guruju, v skladu s paramparo in drugimi Vaišnavskimi tradicijami.

TKG je zagovarjal zaključek, da je enajst mož, imenovanih ritviki skozi zadnjih pet mesecev, ko je Šrila Prabhupada bil med nami, avtomatično postalo guru po njegovem odhodu. Tega Šrila Prabhupada seveda nikoli ni razjasnil, njemu v prid. Da bo drugih deset nanovo postavljenih "gurujev" zagovarjalo takšno razmišljanje ni bilo nič nepričakovanega; stvar je bila v njihovem interesu. Kakorkoli, če je eden izmed teh enajst mož že sprejemal vzvišeno čaščenje, kaj je potem z drugimi desetimi?

"Prejel sem tvoje pismo, poslano 3. septembra 1975, ki vključuje izjavo Bon Maharaja. Tako sem sedaj izdal ukaz, da naj se vsi moji učenci izogibajo mojih bratov po Bogu. Naj prekinejo kakršnekoli stike z njimi, celo korespondenco, niti naj jim ne dajejo mojih knjig, ali kupujejo njihovih knjig, in naj ne obiskujejo nobenega izmed njihovih templjev. Prosim, izogibajte se jih."

Pismo Visvakarmi dasu, 9. november, 1975, iz Bombaja

Glede nekaterih govoric med bhaktami--in ni nikakršnega direktnega ali stvarnega dokaza za te--naj bi Šrila Prabhupada baje rekel, da je Swami B.R. Sridhar, vpliven Gaudiya Math voditelj, lahko konzultiran glede njegovih filozofskih gledišč v zvezi z duhovnim učiteljem. Bil je konzultiran, in njegov nasvet se je pokazal kot katastrofalen. Ponovil je Bengalski kliše mat guru si jagat guru, nakazujoč, da vsakdo, ki izvaja formalnosti iniciacijske ceremonije, mora od svojih iniciranih učencev biti sprejet kot jagat guru (veliko več od tega, kar je Prabhupada imenoval "regularen guru," namreč, guru pod regulacijo vaidhi sadhana bhakti).

Podobno, Swami B.R. Sridhar je v bistvu rekel: "Enostavno si nadeni uniformo, in postal boš vojak." Smisel tega slabega nasveta je bil, da če se nekdo enostavno pretvarja za guruja, bo avtomatično zrasel v dejanskega guruja. To je lahko kakšna "New Age" filozofija, vendar ni Vedski ali Vaišnavski proces. Swami B.R. Sridhar je vprašal, kaj je bila osnova, da je teh enajst mož sedaj guru. Ali so bili spoznani ali določeni s strani Prabhupade? Swami B.R. Sridhar je bil informiran, da je baza za to njihovo trditev bila, da je teh enajst mož bilo določenih za ritvik ačarje skozi zadnje mesece Prabhupadove manifestacije.

Swami B.R. Sridhar je potem podal svoje mnenje: "Rittvik-ačarja, potem postane prav tako dober kot ačarja." To je bil njegov najhujši nasvet. To je natančno to, kar je TKG bil mislil, in tako, "po posvetu z višjimi avtoritetami" (to je napisal glavni pisec Conarjev na začetku v dokumentu, kjer povzema to novo odredbo), je bilo sprejeto, da novi dikša guruji prihajajo samo iz vrst enajstih ritvikov, ki so nedavno bili izbrani. To je bilo sto odstotno napačno, vendar je bilo sprejeto od vseh, razen od enega Pooblaščenca. Drugi, ki niso prejeli imenovanja, da postanejo guru, in con, kjer bodo inicirali, so se sprijaznili, da so lahko ostali na ladji.

Swami B.R. Sridhar je prav tako bil instrumentalen v postavitvi in odobritvi plana, da enajst lažnih mahabhagavatov poseduje svoje lastne cone, in tako smo imeli Prvo Transformacijo, ki je lahko imenovana Era Conskih Ačarij. To je bil popoln polom!

Sedaj, postavi se lahko vprašanje: "Zakaj vi osebno kritizirate Swami B.R. Sridharja? Bil je Šrila Prabhupadov starejši brat po Bogu. Ne bi smeli kritizirati brata po bogu vašega guru Maharaja." Naš odgovor na ta dvom je sledeč: Preteklo je trideset let, odkar je bil prejet ta slab nasvet od Swami B.R. Sridharja in implementiran od "GBC." Šrila Prabhupada je čakal trideset let po odhodu njegovega Guru Maharaja, preden je začel inicirati učence na Zahodu. Bil je pooblaščen s strani Šrila Prabhupada Bhaktisiddhanta Goswami Maharaja, da to počne, vendar ni začel z izvajanjem te naloge tri desetletja. Pretekli sta dve desetletji, odkar je Swami B.R. Sridhar zapustil svoje telo. Vsa ta desetletja smo se vzdržali od izrecnega imenovanja njegovega imena v naših člankih. Tako smo se držali etikete z določeno zadržanostjo precej časa.

Kakorkoli, nobena oseba ni napravila večje škode Šrila Prabhupadovemu gibanju Zavesti Krišne s strani Gaudiya Matha kot Swami B.R. Sridhar. Njegov negativen vpliv na Šrila Prabhupadovo gibanje je praktično neizračunljivo. Vsi starejši ljudje v "ISKCON" gibanju to v večji ali manjši meri vedo. Večina starejših bhakt "zunaj zidov" to prav tako vedo. O tem ni veliko napisanega v uradnih dokumentih, vendar se je o tem veliko diskutiralo med praktično vsemi starejšimi Prabhupadovimi iniciranimi učenci. Sedaj se skoraj vsi strinjajo, da je zmotna koncepcija Conski Ačarja sheme bila katastrofa, in ta aranžma je uradno zavržen že desetletja.  

Podobno, veliko ritvikov--ki so redko naklonjeni Gaudiya Mathu--ve za škodo, ki jo je napravil Swami B.R. Sridhar. Nekateri so pisali o tem brez kakršnihkoli zadržkov in z veliko ognja. Mi se vzdržujemo takšnega stila pisanja, vendar ne moremo več biti tiho glede tega pogubnega nasveta in vpliva skozi pozna sedemdeseta in zgodnja osemdeseta.

Ta članek bereš, ker imaš globoko željo razumeti. Ta članek ni bil poslan, niti objavljen na katerikoli popularni strani z veliko branostjo--vsaj ne direktno z naše strani. Prislužil si si pravico, da prejmeš to informacijo. Swami B.R. Sridhar je napravil veliko škodo v obliki kvarnega nasveta in navodil. Enajst lažnih mahabhagavatov je sprejelo ta slab nasvet, ga uporabilo, in transformiralo Šrila Prabhupadovo gibanje Zavesti Krišne v procesu. Enajst semen je potrebovalo zemljo, in Swami B.R. Sridhar je priskrbel gnojilo.

Gibanje, ki je bilo namenjeno ponovni oživitvi čistega duhovnega življenja za tiste, ki so se pridružili--za vse tiste, ki so prejeli pristno iniciacijo od verodostojnega duhovnega učitelja, Šrila Prabhupade--je bilo spomladi 1978 spremenjeno v nekaj drugega. V tem času je bilo ločeno od sampradaye (parampare), in Swami B.R. Sridhar, skupaj z enajstimi lažnimi mahabhagavatmi--in še posebej s Strankarskimi Možmi, ki so pomagali implementirati shemo na pragmatičnem nivoju--so bili ključni igralci v tej začetni transformaciji oziroma spremembi.

To pretvarjanje enajstih močnih mož za "mahabhagavate"--kateri so vsi bili polni osebnih in institucionalnih anarth--je bila shema, ki je najprej izgledala kot nepremagljiva. Vsi so imeli svoje cone, kjer so imeli vpliv. Ostajali so na svojih tratah in niso kritizirali eden drugega--če se prav tako ne bi toliko zapletali v žalitve in nasilje--potem lahko da bi ta zvarek trajal dlje od osmih ali devetih let, ko je dominiral nad vsem in vsakim. Kakorkoli, ko duhovne duše, natovorjene z anarthami, imitirajo guruja--in še posebej, ko imitirajo dejansko samo-realizirano dušo--je njihovo uničenje aranžirano s strani polbogov. To je, delno, ker imitirajo polbogove. Neizmerljiv ponos in predrznost enajstih lažnih mahabhagavatov ni bila samo megalomanija kakšnega mogočnega voditelja nacije ali države. Ne. Vseh enajst izmed teh mož je bilo zatopljeno v iluzijo, da so postali božanstva.

Vsi so bili absorbirani v materialen um. Bili so prežeti s svojimi strastmi in željami (kama-sankalpa) misleč, da so te želje absolutne. Bili so prežeti z jezo in sovraštvom do vsakogar, ki jih je kritiziral ali oviral na kakršenkoli način. Vsi so bili zelo blazni, vendar, ker so v preteklih letih izvajali nekaj buddhi-yoge, so še vedno bili (običajno) bistroumni v tej svoji blaznosti. Bili so popolnoma opiti s svojo močjo nad drugimi, z ženskami, ki so plesale za njih pred njihovimi tako imenovanimi vyasasanami, z mrmranjem (prejemanjem tihega spoštovanja), ki so ga dnevno (skozi ves dan) prejemali od stotin predanih bedakov in fanatikov. Neprestano so bili podvrženi strahu, da bi njihova intriga bila razkrita, še posebej od inteligentnih bratov po Bogu, ki so bili sposobni videti napake v tem neavtoriziranem aranžmaju. Bili so pohotni za več in več učencev, več in več moči, več in več denarja ("laxmi"), več in več slave in vpliva, in več in več "znanja" glede načinov, za boljšo vodenje celotne prevare.

Na kratko, vseh enajst mož, vsi so bili polno-razrasle sahajije.

Najboljša stvar je Sampradaya Ačarja, mahabhagavat prežet z ljubeznijo do Boga. Ko je najboljša stvar izkrivljena in posnemana, se hitro degenerira v najhujšo stvar; to je univerzalno načelo. Vsak izmed enajstih lažnih mahabhagavatov se je spremenil v pošastno karikaturo siddha-puruse. Vsi so bili psevdo-guruji, in, v tej pošastnosti, naj bi njihove anarthe bile sprejete kot absolutne in hvale vredne. Tako, namesto da je teh enajst nekoliko naprednih in učenih bhakt zadržalo svoja originalna iniciacijska imena, so skoraj vsi privzeli druga imena, ki so se običajno končala s "pada." To je bila kričava in v končni fazi smešna imitacija Prabhu-pade.

Raje kot da razglabljamo o njihovih "pada" imenih--in kako smešno neumni so bili vsi ti nazivi--je bolj efektivno razumeti, kaj je vsak izmed teh mož postal kot karikatura, medtem ko so poskušali izklesati absolutno identiteto kot de-facto papeži znotraj svojih con. Sedaj je deleče se gibanje imelo za opraviti z Arogantnim Despotom, Učenjakom, Teflon Punditom, Bogom Sonca, Ženskarjem, Porivačem, Machiavellianskim Manipulatorjem, Fanatičnim Zastavonošo, Psihotropičnim Sahajijo, z Das Fuhrer Kometom, in s Post-Modernim Magikom.

Vsi so bili veliki prevaranti, in vsakdo, ki jim je sledil in dejansko verjel, da so bili Boga-realizirani ljubimci Resnice, so tvorili prevarane. Gibanje "ISKCON" se je spremenilo v najnovejšo Skupino Prevarantov in Prevaranih, in, prikladno, vsi so bili imenovani "novi guruji." Strankarski možje so sodelovali; na tej točki ni bilo v njihovem osebnem interesu, da karkoli napravijo za razkritje aranžmaja, če niso imeli vere vanj. Močnejši med njimi so postali podporniki in lobisti, nekateri so postali tempeljski predsedniki, nekateri so postali intimni družabniki in petolizniki, in nekateri izmed njih so ostali fanatiki in pravi verniki.

Bil je raj za norce, in enajst mož, situiranih na takšnih negotovih položajih, niso bili sposobni dolgo vzdrževati tega umetnega aranžmaja. Eden drugemu so hodili v cone nabirati denar, in to je vodilo v konflikte in konfrontacije. Kritizirali so eden drugega, in to je vodilo fanatike v različnih conah do vprašanj, če takšna "lila" v resnici nakazuje na osebe, domnevno situirane na nikunjayuno ratikeli siddhaye. Spomni se, kakorkoli, da je Tamal bil v ospredju. Ko je šel predaleč, se je celotna zgradba te sheme začela majati.

Začeten Revolt v Indiji

Pred tem, kakorkoli, se je zgodil mini-revolt. V resnici se je individualno nezadovoljstvo glede Conskega čaščenja začelo na različnih straneh, samo nekaj dni po fiasku v Mayapurju. Sedaj preminul Svarupa Damodar Swami je dal vedeti, da smatra dikša-guru aranžma za umeten. V glavnem je to nezadovoljstvo bilo izraženo na osnovi treh ozirov: 1) nacionalen, 2) rasen, in 3) upraven.

Vseh enajst izmed teh lažnih mahabhagavatov so bili Amerikanci. Hmmmm. Kako to, da je Šrila Prabhupada imenoval samo Amerikanske mahabhagavate, da nadaljujejo linijo nasledstva učencev? Konec koncev, ali ni on sam prišel iz Indije, in ali ni bil on rojen v Indiji? Ali nista oba, Gospod Krišna in Gospod Čaitanja izvajala svojih Božanskih Zabav v Indiji, in ali se nista tudi Onadva oba rodila (domnevno) kot Indijca? Zakaj ni nobeden izmed Prabhupadovih naslednikov bil Indijske nacionalnosti? Iznad vsega tega, tukaj je bil tudi rasen ozir. V Ameriki predstavljajo Židje manj kot tri odstotke prebivalstva. Toda šest izmed teh enajstih lažnih mahabhagavatov, tako imenovanih Conskih Ačarij, je bilo Židovskega porekla. To je več kot petdeset odstotkov tako imenovanih naslednikov. Zakaj toliko Židov? TKG, prav tako Židovskega porekla, je bil eksponent celotne sheme. Ali je bila to vrsta Židovske kabale?

Kaj pa drugi GBC-jevci? Res je, najvplivnejših enajst GBC mož se je oprijelo žezla, toda tukaj so bili še eden ali dva ali trije ali štirje drugi upravniki, ki so bili skoraj tako močni in vplivni kot bilo kateri izmed teh enajst sahajij. Zakaj ne bi ti drugi GBC-jevci prav tako sedeli na vyasasani, dajali iniciacije, in postali Conski Ačarje?

Ta nezadovoljstva in razočaranja--na osnovi zavisti, seveda--so vodila do obrekovanja in pričkanja. Prav tako so vodila k politiki. Bilo je dobro znano, da je Pradyumna prabhu bil najbolj učen bhakta glede Sanskrta, in dolgo časa je služil kot Šrila Prabhupadov sekretar v tem oziru. On ni bil Strankarski Mož, kakorkoli, in niti ni bil GBC v tem času. Bilo je tudi dobro znano, da je Pradyumna prejel nalogo, da konča Šrimad Bhagavatam, če Prabhupada tega ne bi napravil. Večina jih je mislila, da bo Šrila Prabhupada to napravil--nakazal je tudi, da bo napisal komentar na Padma Purano--toda Njegova Božanska Milost (ki je odšel zgrožen) je napisal samo formalen komentar na prvih devet spevov Bhagavatama. Tako je Pradyumna imel to pomembno službo, toda postal je obupan zaradi pompoznega čaščenja Conskih Ačarij, ki se je odvijalo predvsem v Ameriki in Evropi.

Nekateri izmed članov GBC, še posebej dva Indijca, ki sta bila izpuščena, so želeli priti v dikša-guru klub. Drugi bhakte so začeli zaznavati, da je celotna "mahabhagavat" shema ničvreden aranžma. To je, direktno in indirektno, vodilo k mini-konfrontaciji Februarja 1979, v Vrindavanu. Eden izmed vplivnih vodij tega templja je kreiral pisno stališče, in na njem je bilo 36 podpisov bhakt, ki so takrat tam stanovali, oziroma so bili s tega področja. V tem dokumentu je zavzeto stališče, da enajst mož ni imelo pravice prejemati uttama-adhikari čaščenja, toda v svojem neznanju so trdili, da so bili določeni za dikša-guruje ISKCON gibanja. 

Na tej točki je potrebno razkriti nekaj ozadja tega mini-revolta. Eden originalnih protestnikov je bil Tempeljski Predsednik drugega templja v Indiji. Preden je Šrila Prabhupada prišel preživeti svoje zadnje dni v Vrindavanu, je Prabhupada bil v tem centru. V tem času je ta T.P. bil deležen nekaj intimne družbe z Njegovo Božansko Milostjo, in bil je šokiran, ko je od Prabhupade slišal sledeče:

"Poskušam osvoboditi moje učence, toda GBC jih poskuša držati v okovih."

Ta Tempeljski Predsednik je prenesel ta citat prej omenjenemu vodji v Vrindavanu, in ta ga je direktno zaupal meni. Pradyumna ni podpisal prej omenjenega pisnega stališča, vendar je bil konzultiran glede le tega in bil večinoma naklonjen predstavljenim točkam. Namesto tega, malo pred tem je sam napisal protestno pismo glede Conski Ačarja čaščenje aranžmaja in ga poslal glavnemu pisarju "GBC-ja" v Ameriko. Protestno gibanje v Vrindavanu ni zelo dobro razumelo Resnice, dejstev, ali dejanske zgodovine odklona, ker to takrat niti ni bilo mogoče. Kljub temu, bilo je na pozitivni poti; želelo je govoriti Resnico. Želelo je, kakorkoli nepopolno, osvoboditi gibanje Zavesti Krišne od razvijajoče se korupcije, ki je hitro postajala institucionalizirana.

Kot je bilo mogoče pričakovati, TKG--ki je bil ekspert v razumevanju in implementiranju političnih taktik--je odpotoval k prej omenjenemu templju na jugozahodu in privlekel tega člana iz protestnega gibanja nazaj v strankarske vrste. Bilo je veliko intrige, izdaje, in tudi prevare, malenkost pred dejansko debato v Vrindavanu. "Novi Guruji" niso prišli sodelovati v tej konfrontaciji zavoljo Resnice. Kot je Pradyumna prabhu pozneje rekel, po tem ko je, na dan debate, zavrnil udeležbo na drugem delu konfrontacije:

"Ti možje niso iskreni."

Mini-revolt v Vrindavanu leta 1979 je bil zlomljen. Pradyumna je predstavil svoje trdne argumente in šastro, vendar se je Conski Ačarja, ki je bil izbran za tekmo, vznemirjal z debato nekaj več kot deset minut. Potem to več ni bila debata, in v večini preostalega dne je opozicija bila zdrobljena. To ni bilo težko, saj so bile uporabljene zahrbtne metode (vse centrirane okoli strahu, krivde, prevare in zmede) s strani triumfalnih enajstih "mahabhagavatov." Vsi razen štirih podpisnikov so se odpovedali svojim zahtevam in se opravičili vedno zmagovitim Conskim Ačarjam, in jim s tem vlili še več ponosa in samozavesti. Pradyumni prabhuju je bila odvzeta njegova služba; zamenjal ga je Conski Ačarja, kot oseba, ki je sedaj avtorizirana za pisanje komentarjev na Bhagavatam.
 
Ta mini-revolt je kljub neuspehu vodil k progresivnemu razmišljanju. Bil je izgubljena bitka v vojni, ki ni bila končana, in še ni bila odločena. Ali je Prabhupada dejansko določil oziroma imenoval te može? Revolt je postavil to določitev pod vprašaj.

Nestabilnost/Samo-poveličevanje: Slaba kombinacija

Dva Conska Ačarje, ki sta vladala nad stičnima conama v Kaliforniji, sta ostro kritizirala eden drugega, ko se je desetletje bližalo h koncu. Glavni nabiralci (denarja) v Los Angelesu so postali zmedeni v svojih umih, niso bili sposobni racionalizirati tega medsebojnega obsojanja, ki se je odvijalo med dvema "uttama-adhikari" bhaktama; niso bili sposobni doumeti, kako je to bila "lila." Eden izmed nabiralcev, zrelejši ženski bhakta, je zahtevala dokaz za njihovo trditev glede imenovanja, in njen Conar ji je predstavil magnetofonski trak, posnet 28. maja, 1977. Hitro je razumela, da ta trak ni predstavljal niti močnega pričanja, kaj šele dokončen dokaz. Imela je privatno srečanje z njim na vrhu L.A. templja in ga besedno tako rekoč poteptala. Umaknil je vyasasano v templju in se strinjal z njo, da je vsa pretveza sprejemanja "mahabhagavat" čaščenja bila ničvredna. Ta sapica svežega vetra ni trajala dolgo, kakorkoli, saj so drugi trije Conarji hitro prileteli v Los Angeles in povrnili stanje nazaj, kot je bilo.

Glede na razvijajočo se polemiko, začeto s konfrontacijo v Vrindavanu, se je pojavila zelo pomembna "prilagoditev" s strani Conskih Ačarij in njihovih Strankarskih Mož. Ni bilo nikakršnega močnega dokaza, da je Šrila Prabhupada imenoval enajst svojih iniciranih učencev, da postanejo dikša guruji, kaj šele mahabhagavati. Tako so voditelji enostavno spustili svojo trditev glede avtorizacije za eno letvico, namreč, priznali so, da Prabhupada v resnici ni nikogar imenoval, TODA, REKLI SO, DA JE IMENOVAL G.B.C. KOT ABSOLUTNO AVTORITETO. Z drugimi besedami, Prabhupada je pripisal položaj naslednika skupini, GBC-ju.

To je bila samo še ena deviacija glede na nadaljevanje Vaišnava parampare. Skupina ni nikoli kolektiven guru, niti ne more odločati, kdo je guru ali Ačarja. Pristen guru osebno ukaže svojemu učencu, da postane guru, ko ta učenec doseže nivo, ki ga njegov guru zahteva in ko oceni, da naj bi njegov učenec začel inicirati nove ljudi v linijo. Očitno, pristen guru ne bo osebno nikoli dal takšnega ukaza kateremukoli učencu, ki ima še vedno celo samo eno anartho. Guru ne more imeti anarth; to ni mogoče. Slab guru, to ne obstaja. Obstaja psevdo-guru ali sahajija; takšne vrste "bhakt" so polni anarth. In te svoje anarthe prenašajo na svoje inicirane učence.

Toda GBC je v končni fazi bil smatran za Novega Leviatana, Kolektivnega Guruja. Domnevno posedujoč absolutno avtoriteto je sedaj bilo rečeno, da je odločitev bila absolutna, ko je uradno prepoznal enajst svojih lastnih članov--katere naj se časti kot mahabhagavate. Avtoriziral je razdelitev sveta na enajst con. To je bila sproti-popravi racionalizacija po tem, ko se je baza za tako imenovano določitev enajstih dikša-gurujev s strani Šrila Prabhupade pokazala kot brez temeljev. Vsak izmed teh tako imenovanih uttama-adhikarijev bi sedaj naj bil Conski Ačarja, v skladu z "GBC." V smislu "ISKCON" dogme je kakršnokoli nasprotovanje proti temu aranžmaju bilo smatrano kot vrsta kljubovanja (guror-avajna) Ačarji-Ustanovitelju, Šrila Prabhupadi--v obliki direktnega nasprotovanja njegovemu tako-imenovanemu nasledniku, "GBC-ju."

Da je Šrila Prabhupada rekel, "Regularen guru, to je vse," in še pomembneje, da ni dal formalnega ukaza (da postane guru) nobenemu izmed svojih učencev, ko je bil še manifestiran, to je bilo odloženo v predal davne zgodovine in na koncu smatrano kot irelevantno. "GBC" je domnevno prejel perfektno ogrinjalo Šrila Prabhupadove čistosti in transcendentalne avtoritete. Konec koncev, ali ga ni Šrila Prabhupada v svoji Poslednji Volji imenoval "končna upravna avtoriteta?" "GBC" je sedaj lahko odločal, kako nadaljevati sampradajo. Precenjevanje samega sebe je bilo neizmerljivo, in ta predrznost "GBC-ja" se je zrcalila v samo-poveličevanju njegovih Conarjev.

"GBC" se je odločil, kako, domnevno, nadaljevati sampradajo--na najbolj neavtoriziran način. Vseeno, ta argument se je zdel kot neprepusten, ravno tako kot se je pred tem zdel argument določitve; vsi Strankarski Možje so ga sprejeli seveda. TKG je še naprej bil utelešenje "GBC-ja", in "GBC" je sedaj bil končna avtoriteta gibanja Zavesti Krišne. Mogočni fantje so odigrali veliko potezo. Primer zaključen!

Toda seme nesoglasja je bilo posejano, in beseda se je širila. Conski Ačarje so cveteli v teh 'dobrih starih časih,' v ne majhni meri zaradi svojega razpoloženja triumfalizma. Ponos se pojavi pred padcem; ta opojna era Conarjev je hitro vodila k nekaterim velikim problemom--kar samo-poveličevanje navadno vedno prinese. TKG je bil človek v ospredju, in kmalu se je odločil pritisniti na plin. V svoji coni je razglasil, da lahko njegovi učenci berejo samo njegove knjige. Ker je bil duhovni učitelj, mahabhagavat, vse kar njegovi učenci potrebujejo, so njegove realizacije in navodila. Zahteval je absolutno kontrolo v svoji coni, in vsi njegovi "bratje po Bogu" so bili posvarjeni, da morajo sprejeti njegovo vodstvo v vseh ozirih.

To vsiljevanje absolutne kontrole je vodilo k uporu nekaterih starejših bhakt v njegovi coni. Ti vplivni Strankarski Možje so v začetku smatrali (upravičeno), da je TKG bil čelni mož tega novega aranžmaja in je bil njihova najboljša naložba za naprej (da se tudi sami oprimejo žezla). Sedaj so bili razočarani, ker jim je TKG-jeva težka roka in popolna kontrola dala vedeti, da ne grejo nikamor--da bodo ostali pod njim. Samo nekateri Conski Ačarje--in ni bilo nikakršne potrebe po širjenju članstva, glede na interese Komisije Ačarij--so bili avtorizirani od "GBC-ja", da širijo tako-imenovano gibanje Zavesti Krišne na plodnem polju anarhistične Amerike. TKG se je odločil še trdneje priviti vijake, kot je to naročil "GBC," tako, v njegovi coni in pod njegovo komando, je kakršnokoli bodoče nezadovoljstvo ali vznemirjenje bilo pogašeno še preden se je začelo.

In tukaj je pomembna točka, ki se je lahko naučimo iz njegovega koraka predaleč: "GBC" je končen kontrolni vortex fabricirane tako imenovane "ISKCON" konfederacije. Celo njegov poosebljen predstavnik je lahko zrušen, če skrene z njegovega astralnega zadovoljstva. "GBC" ni povezan z Gaudiya-Madhva Vaišnava Sampradayo; ni vezan na katerokoli devocijsko parampara elektrarno. Povezan je z drugim izvorom moči, in to bo razloženo pozneje v tem članku. Ker vse materialne moči v univerzumu spadajo pod določen portfelj enega izmed devetih planetov, je še posebej vezan na eden takšen planet--in tudi dobiva moč iz tega izvora na grobi ravni. "GBC" niti najmanj ne zavrača manifestacije razkošnih, karizmatičnih, oziroma sahajija nagnjenj v njegovih vplivnih članih ("gurujih")--tako dolgo, dokler je to v interesu širjenja njegovega materialnega telesa oziroma kongregacije, dokler končna kontrolna sila "GBC-ja" ni spodkopana v procesu.

Takoj ko obstaja grožnja za to, bo zrušil katerokoli osebo, ki ima smelost za kaj takšnega. In nobena oseba ne more ostati znotraj "ISKCON-a," katerega kontrolira, če je ta, na kakršenkoli način, grožnja avtoriteti tega egregorja. "GBC" je močnejši od katerekoli individualne osebnosti, ki tvorijo njegovo telo na grobem nivoju, in je močnejši celo od skupine takšnih tako-imenovanih bhakt.

"GBC" je zrušil svojega glavnega predstavnika v osebi TKG-ja. Bila mu je odvzeta cona in dovoljenje za iniciranje je bilo omejeno. Njegovo samo-poveličevanje je prineslo nezadovoljstvo drugim arogantnim uživačem in Strankarskim Možem--in, da, tudi zavist je bila prisotna--in tako so ga zrušili, začasno. To je ustvarilo vakuum, ker ni bilo več voditelja, ki bi predstavljal korporacijo na grobi ravni.

Tudi drugi so hitro zašli v težave. Eden izmed Evropskih Conskih Ačarij se je spuščal v LSD ekstaze, in, čeprav je to ostalo skrito več let, ta blef ni mogel trajati večno. Conar na Zahodni Obali (ZDA) je bil vpleten v kriminalne aktivnosti, med njimi nasilništvo, in bil postavljen na enak "bad boy" status kot TKG (kar je v končni fazi vodilo do izobčenja nekaj let kasneje). Še eden Evropski Conar je v toku časa bil razkrinkan glede razsipništva in zlatih kopalniških armatur. Dva izmed "novih gurujev" sta prišla na slab glas, oziroma sta bila direktno vpletena v ločene homoseksualne aktivnosti. Najhuje, Conar, ki je bil glavni pisec, je ustvaril zelo žaljivo in zavajajočo biografijo Šrila Prabhupade. Bila je sladek riž, kombiniran s peskom in kapljicami močnega strupa. Kakorkoli, nihče izmed desetih mahabhagavat prevarantov ni mogel zamenjati TKG-ja, tako je Era Conskih Ačarij Prve Transformacije bila v nevarnosti. Prej omenjen upor Strankarskih Mož se je povečeval in postajal bolj organiziran.

Triumfalizem in samo-poveličevanje na strani imitacij mahabhagavatov je proizvedlo ekstremna nihanja v obnašanju in zaupanju, in to je odmevalo po celem gibanju. Obstajajo univerzalni zakoni in principi ki skrbijo, da takšne vnetljive nestabilnosti ne trajajo dolgo. Ti možje so inicirali nove ljudi, kateri vsi so imeli malo ali nič znanja glede Vedskih oziroma Vaišnavskih učenj, kateri vsi so imeli malo ali nič ne-vezanosti na materialno uživanje, in kateri vsi so bili primerni kandidati, da jih zavedejo močni, karizmatični prevaranti:

"Nevedni psevdo religionisti in proizvajalci tako imenovanih inkarnacij, ki neposredno kršijo Vedska navodila, so kandidati za vstop v najtemnejše predele univerzuma, ker zavajajo tiste, ki jim sledijo. ... Če takšni neumni možje sploh imajo kakšno znanje, je v njihovih rokah bolj nevarno kot samo neznanje ... Psevdo religionisti nimajo ne znanja niti ločenosti od materialnih afer, ker jih večina želi živeti v zlatih okovih materialne vezanosti pod senco filantropskih aktivnosti, ki so preoblečene v religiozne principe. Z lažnim prikazovanjem religioznih čustev predstavljajo šov devocijskega služenja, medtem ko se spuščajo v vse vrste nemoralnih aktivnosti. Na ta način veljajo za duhovne učitelje in bhakte Boga. Takšni prestopniki religioznih principov nimajo spoštovanja do avtoritativnih ačarij, svetih učiteljev v striktnem nasledstvu učencev. Da zapeljejo ljudske množice, sami postanejo tako imenovani ačarje, kljub temu, da ne sledijo niti principov ačarij. Ti sleparji so najnevarnejši elementi v človeški družbi. Ker ni religiozne vlade, se izognejo kazni s strani države. Ne morejo, kakorkoli, se izogniti zakonom Vrhovnega, ki je v Bhagavad-Giti dal jasno vedeti, da bodo zavistni demoni v preoblekah religioznih propagandistov vrženi v najtemnejše predele pekla (bg. 16.19-20). Šri isopanisad potrjuje, da ti psevdo religiozneži drsijo proti najgnusnejšim predelom univerzuma, po končanem duhovni učitelj poslu, katerega vodijo enostavno za čutno zadovoljevanje."
– Šri Isopanisad Mantra 12, komentar

"Guruji" so Poceni; Iniciacija Ni

Na tej točki je pomembno, da dobimo nekaj razumevanja glede duhovne oziroma devocijske iniciacije. Enajst prevarantskih mahabhagavatov je izvedlo veliko iniciacijskih obredov. Prava iniciacija v devocijsko linijo pomeni sprejeti bhakti-lata-bijo. Nekateri bhakte menijo, da jo je mogoče prejeti samo od manifestiranega mahabhagavata. Obstajajo šastrične kontraindikacije, kot tudi komentarji od Šrila Prabhupade, ki to podpirajo.  Seveda, te indikacije bodo v Kali-yugi zlorabljene s strani močnih mož, ki se trudijo uresničiti svoje lastne ambicije.

Zadeva glede prenosa bhakti-lata-bije je zelo subtilna tema. Medtem ko je bil Šrila Prabhupada manifestiran, so vsi bhakte, ki so prejeli iniciacijo od njega, imeli bhakti-lata-bijo vsajeno v srca. To ne pomeni, kakorkoli, da so vsi ti bhakte bili popolnoma zaščiteni od prejetja drugih bij skozi ta čas. Na primer, "ISKCON" bija je inficirala Strankarske Može za časa Prabhupadove manifestirane lile, in, od takrat naprej se je pokazalo, da ta bija postaja prevladujoča in vedno bolj problematična.

Rečeno je, da je bila pridobitev iniciacije za časa Šrila Prabhupadovih pridigarskih aktivnosti lahka stvar. Iz ene perspektive res izgleda tako, saj je približno pet tisoč bhakt prejelo iniciacijo v času te enajstletne periode. Kakorkoli, priporočila Prabhupadi za iniciacije so skoraj vedno prišla skozi medij različnih hierarhičnih avtoritet: Tempeljskih Predsedniki, GBC-ji, in sannyasiji, so bili primarne avtoritete, ki so dajali te priporočitve. In tukaj je potrebno razumeti zelo subtilno točko.

Celo ko je Šrila Prabhupada bil z nami, so Strankarski Možje--v svojem niyamagraha načinu--duhovni napredek smatrali kot ne-različen od napredovanja po birokratskih letvicah, npr. ugled Tempeljskega Predsednika je avtomatično pomenil, da je superioren glede duhovnega napredka nad vsemi "stanovalci" templja, ki so bili pod njegovo komando. Podobno, sprejetje sannyase je avtomatično pomenilo priznanje višje duhovne realizacije. In, dobiti položaj v upravnem telesu (GBC) je bolj ali manj bilo enakovredno najvišjemu duhovnemu napredku, ta oseba je bila smatrana za najboljšo med vsemi ostalimi iniciranimi bhaktami.

Čas, vpogled in izkušnje so pokazale, da je vse to zmotna predstava. Bhakte, ki so želeli iniciacijo od Šrila Prabhupade, niso nujno tega želeli v kontekstu iste motivacije. Ker je kanal za sprejetje iniciacije bila odobritev Tempeljskega Predsednika (ali, v nekaterih primerih, sannyasija na čelu stranke), je včasih bil ponujen določen profit, priznanje in oboževanje, da bi nekdo hitreje in lažje prišel do priporočila. Drugi bhakte niso smatrali različnih Tempeljskih Predsednikov za vse to, kar so sami mislili da so, vendar so ti bhakte kljub temu izvajali svojo sevo--včasih z ostrimi strogostmi--pod sankcijo svojega Tempeljskega Predsednika.

Ti bhakte, kljub dejstvu, da so pogosto ustvarjali nezanemarljive rezultate, običajno niso bili tako priljubljeni pri Tempeljskih Predsednikih ali sannyasi voditeljih kot so to bili petolizniki, še posebej, če ta je že bil v procesu razvoja upadhija (visoki položaji so včasih ustvarjeni za osebe z velikim egom). V njegovem umu so ti drugi bhakte lahko prav tako postali tekmeci za njegov položaj. Ti bhakte so tako rekoč morali plaziti po steklu, da bi končno dobili priporočilo za iniciacijo od njihovega dodeljenega voditelja.

Ko je Šrila Prabhupada prejel pismo oziroma prošnjo za iniciacijo določenega bhakte od Tempeljskega Predsednika, je skoraj vedno ugodil prošnji. Včasih ni, kakorkoli. Z zaupanjem lahko privzamemo, da ko je enkrat iniciacija bila izvedena, po tem ko je Prabhupada odobril prošnjo, je bila bhakti-lata-bija sprejeta s strani nanovo iniciranega bhakte. Celo pred to formalnostjo iniciacije, je bhakta od svojega guruja (Šrila Prabhupade) prejel bijo sradhe (komala-sraddha) in redno asociiral s Sampradaja Ačarjo (sadhu sanga) preko ponujene seve in branja literature. Ta sradha, četudi je vera šibka, se kljub temu sestoji iz čvrstega prepričanja, da bo joga proces bhakti uresničil popolnoma vse legitimne duhovne aspiracije sadhake (katere je mogoče doseči s katerimkoli drugim Vedskim procesom dharme ali joge).

Ko je enkrat harer-nama bila formalno sprejeta na bhajana-kriya nivoju, je bhakta prejel Sveto Ime v nasledstvu učencev in bhakti-lata-bija je sedaj lahko bila efektivno kultivirana. Ko je bhakta napredoval na poti--ko se je začel približevati nivoju svobode od anarth in realizacije brahmana--je prejel dikšo (ponovno, po tem ko je priporočilno pismo bilo poslano od njegove avtoritete Šrila Prabhupadi). Dosegel je drugo iniciacijo in gayatri mantro. S tem je bil prepoznan kot nekdo, ki se je približal svojemu guruju, Šrila Prabhupadi.

Kakorkoli, petolizniki in fanatični sledilci so skozi ta čas dovolili, da se jim v vrtu njihovih src posadi plevel, zaradi neavtoriziranega čaščenja lokalnega voditelja, ki je navidezno kontroliral njihove duhovne usode. Neizogibno so prejeli "ISKCON" bijo. Ta plevel je korporacijski imitator bhakti-lata-bije. Sčasoma zaduši pravo bijo, s tem ko srka vso vodo procesa zalivanja. Krivde za to ne moreš valiti na Šrila Prabhupado, Sampradaya Ačarjo. Krivda leži na osebi, ki je poskušala priti do iniciacije po bližnjici, ker je na vso zadevo gledala iz materialne perspektive. Krivda se deli tudi na tiste sannyasije, GBC-je, in Tempeljske Predsednike, ki so začeli gledati na vse bhakte pod svojo upravo kot na osebe, ki niso mogle doseči nikakršnega napredka v gibanju, če se niso najprej predale njim.

Leta 1977 je večina bhakt v vseh templjih, v vseh potujočih skupinah, in v vseh conah, bila dokazano bolj posvečena osebnostnemu kultu njihovega lokalnega vodje kot Šrila Prabhupadi, ki je bolj ali manj v tem času bil odstavljen na položaj izobeska. Tisti bhakte, ki so se temu trendu upirali, so naleteli na vedno večje nasprotovanje znotraj zidov mednarodne konfederacije; pogosto so bili smatrani za nore.

"ISKCON" zavest je bila zelo malo prisotna v zgodnjih in srednjih sedemdesetih. Ko sem takrat pridigal na univerzah, nikoli nisem mislil na korporacijski akronim. Nikoli nisem imenoval svojih iniciativ na univerzah v zvezi s korporacijo; običajno sem jih imenoval Bhakti Yoga Klub. Ko sem predaval, nikoli nisem govoril o gibanju v smislu njegovega akronima. Namesto tega, pridigal sem filozofijo, ali govoril o Gospodovih zabavah, ali slavil Šrila Prabhupado, ali razpravljal o procesu in pomembnosti iniciacije od verodostojnega Duhovnega Učitelja, itd. Kakorkoli, postopoma in zahrbtno je v gibanje začela pronicati Strankarski Mož zavest, in pravi napredek se je začel meriti samo v skladu s to paradigmo. To je postavilo oder za Prvo Transformacijo.

Vzporedno s tem materialnim razvojem (perverzijo) je bil pretiran poudarek na pooblaščencih upravnega telesa. Pravi nektar je bil v recitiranju Svetega Imena (japa) ali sankirtani, v deljenju knjig, čaščenju Božanstev, v branju knjig, v pridigarskih dejavnostih, itd. Kakorkoli, zahrbtno se je začela pojavljati še ena vrsta zelo onesnažene zavesti. Osebnosti upravnega telesa so bile smatrane za polbogove, ki so kontrolirali gibanje in zaslužili vso pozornost, profit, čaščenje, in pozornost. Nekateri bhakte niso nikoli sodelovali s to idejo, in njihova pot je postajala vse težja. Da bi razumeli, kako je bilo gibanje uničeno od znotraj, je potrebno razumeti, čemu je ta uprava dejansko bila namenjena--in kaj je dejansko postala.

Kratka Zgodovina ("GBC")

6. aprila, 1972, je vsem Tempeljskim Predsednikom bilo razposlano sledeče telegramsko sporočilo, vsakemu po ena kopija, tudi trem GBC-jem, namreč, Karandhari, Rupanugi, in Hamsaduti:

VAŠA MATERIALNA FORMULA NAM NE BO POMAGALA. SAMO NAŠE DUHOVNO ŽIVLJNJE NAM LAHKO POMAGA. HAMSADUTA SE MORA TAKOJ VRNITI V NEMČIJO IN NAJ SE NE VRAČA. ATREYA RISHI NIMA AVTORITETE OD MENE, DA BI UPRAVLJAL S ČEMERKOLI. ODSTAVITE GA. NE ODOBRAVAM NOBENEGA IZMED TEH PLANOV. NIČESAR NE SPREMINJAJTE. POTRDITE BRZOJAVKO. 26 RENNY STREET PADDINGTON SYDNEY. BHAKTIVEDANTA SWAMI

Dva dni kasneje je bil vsem Tempeljskim Predsednikom poslan sledeč memorandum:

Prosim sprejmite moje blagoslove. Želim vas informirati, da so nedavno nekateri izmed članov GBC imeli sestanek v New Yorku, od 25 - 28 marca, 1972, in mi poslali ogromno zapiskov v moj pregled in odobritev. Toda medtem so se odločili za neka imenovanja, brez da so me konzultirali. Ena izmed stvari, ki me je zelo prizadela, je sledeče:
"Atreya Rsi je bil izbran, da postane Tajnik GBC-ja in sprejema vso korespondenco vključno z mesečnimi poročili." Nikoli nesem imenoval Atreya Rsija kot člana GBC-ja, in ni mi jasno, kako je lahko postavljen na mesto tajnika GBC-ja brez moje odobritve. "Prav tako je bil imenovan v Upravni Komite s Karandharo, z namenom nadzorovanja ISKCON-ovih poslov in implementiranja odločitev, ki jih je sprejel GBC." To me je zelo vznemirilo. Sriman Atreya Rsi lahko da je zelo sposoben, toda toliko vpliva mu je bilo dano brez moje odobritve; to je zelo vznemirilo moj um.
Iz tega razumem, da se bodo odvijale akcije še pred mojo odobritvijo, in tudi "brez vednosti bhakt(!)"
Ne razumem natančno, kakšen je motiv tega tako imenovanega GBC sestanka. Zatorej, poslal sem priložen telegram, in sem tudi že prejel odgovore.
Pod temi okoliščinami VAS AVTORIZIRAM, DA ZAČASNO IGNORIRATE KAKRŠNOKOLI ODLOČITEV GBC MOŽ, DOKLER NE PREJMETE MOJIH NADALJNJIH NAVODIL.
Vodite svoje zadeve mirno in neodvisno in pazljivo poskušajte izboljšati duhovno atmosfero v tempjih.
Prosim, če mi pošljete imena svojih pomočnikov kot je Tajnik, Blagajnik in Računovodja. Za konec ponavljam, VSA NAVODILA GBC-ja SO S TEM PISMOM SUSPENDIRANA, DOKLER NE PREJMETE NADALJNJIH NAPOTKOV. (poudarek dodan)

GBC ni bil s strani Prabhupade nikoli registriran, čeprav je leta 1993 bilo registrirano neke vrste "GBC" pravno telo v Bengalu. ISKCON je bil registriran leta 1966, toda brez zakonov, ki uravnavajo njegovo delovanje. Ta nadgradnja se je zgodila dan preden je bil formiran GBC. GBC je bil formiran s svojo konstitucijo in omejitvami, zapisanimi v dokumentu sedaj znanem pod akronimom DOM (Direction of Management). BBT (Bhaktivedanta Book Trust) je bil registriran posebej dan po tem. Z drugimi besedami, na tri zaporedne dni, pozno julija 1970, so bile formirane tri entitete. Toda samo ISKCON in BBT sta bila kreirana v kontekstu pravnih teles, na ta način priznanih od Države.

Šrila Prabhupada ni nikoli nameraval, da GBC postane registrirana entiteta. To je jasno. Postavljen je bil kot neregistrirano telo, vodeno z DOM-om. Ravindra Svarupa pravi DOM-u 'del Prabhupadovih "začetnih idej"'. To je motivirana, zmotna domneva. GBC je bil postavljen kot nič več kot telo, ki svetuje Tempeljskim Predsednikom. In to je bilo predstavljeno v DOM-u samem, v dejstvu, da so Tempeljski Predsedniki, kot skupina, imeli na voljo mehanizme za vzdrževanje ravnotežja z GBC-jem. DOM ne more zgodovinsko biti niti pomanjšan niti smatran kot irelevanten; bil je integralen glede na bistvo in obstoj GBC-ja.

"GBC ne pomeni kontrolo nad centrom. GBC pomeni gledati, da se aktivnosti centra lepo odvijajo. Ne vem zakaj Tamal izvaja 'absolutno' avtoriteto. To ni namen GBC-ja. Predsednik, Blagajnik in Tajnik so odgovorni za upravljanje s centrom. GBC-jeva naloga je, da nadzira, da se stvari lepo odvijajo, ne pa, da izvaja absolutno avtoriteto. To ni v GBC-jevi moči. Tamal ne sme tega početi. GBC oseba ne more ničesar vsiliti ljudem v centru, brez da se prej posvetuje z vsemi ostalimi GBC člani. Član GBC ne more iti preko pristojnosti svoje moči. ... dejstvo je, da lokalni Predsednik ni pod kontrolo GBC-ja." Pismo Giriraju, 12. avgust, 1971, iz Londona (poudarek dodan)

ISKCON nikoli ni imel kakršnekoli centralno registrirane entitete, in nikoli ni bilo mišljeno, da bi jo moral imeti. Zato so, delno, Long Island ritviki in njihovi Bangalore zavezniki bili sposobni zmagati na nedavni sodni obravnavi proti "GBC" nasprotnikom. GBC ni nikoli bil omenjen v ISKCON-ovih registracijskih dokumentih ali zakonih. In DOM--ki je, kot prej omenjeno, bil mišljen za vodenje GBC-ja in za postavitev omejitev glede njegove moči--jasno pravi, "Njegova Božanska Milost ima zadnjo besedo v vseh zadevah." To pomeni, da je Šrila Prabhupadina avtoriteta bila nedvoumno superiorna glede na kateregakoli GBC svetovalca in na celotno upravno telo.

Glede na DOM, Tempeljski Predsedniki bi naj izvolili osem GBC-jev vsake tri leta, in odpustili štiri iz upravnega telesa. Šrila Prabhupada je takrat, v skladu z DOM-om, bil avtoriziran izbrati druge pooblaščence. "V primeru Šrila Prabhupadove odsotnosti," odhajajoči štirje GBC člani (ki niso bili ponovno izbrani v GBC) izberejo štiri bhakte kot svojo zamenjavo. Tako so GBC-ju vsiljene omejitve, glede na DOM (Direction of Management). Popolnoma očitno je, da GBC ni bil nek Skupinski Leviatan, in nobeden izmed njegovih članov ni mogel biti siguren, da bo njegov položaj v Upravnem Telesu trajal zelo dolgo. Nobeden izmed originalno imenovanih pooblaščencev iz leta 1970 ni član "GBC-ja" leta 2008, in tako je že veliko let.

Pooblaščenci bi naj služili tri letne mandate--toda vsi morajo biti ponovno izvoljeni, da bi ostali člani Upravnega Telesa; to je bilo določeno v DOM-u. V tem najdemo Prvo Deviacijo: GBC ("GBC") ni nikoli informiral drugih Tempeljskih Predsednikov, da je DOM sploh obstajal. Nikoli jih niso informirali glede njihove zaupne odgovornosti v zvezi z DOM-om, in njim pripadajoče moči, da služijo kot zavore in ravnotežje glede na moč GBC-ja.

Ta deviacija ni nikoli bila popravljena, in, kot takšna, dejansko podira temelje celotni zadevi, še posebej po odhodu Šrila Prabhupade. Toda deviacije so bile številne. Druga Deviacija se je zgodila leta 1972. Pazi, to je bilo dve leti pred časom, ko bi morale biti volitve Tempeljskih Predsednikov glede GBC članstva. Spomladi 1972 so "GBC-ji," z minimalnim kvorumom (brez da so informirali Prabhupado ali druge GBC-je, ki niso bili prisotni na tem "nujnem" sestanku), izvolili Atreya Risija v Upravno Telo. Za to niso imeli avtorizacije, saj so novi GBC-ji lahko vstopili v članstvo Upravnega Telesa z drugačnim procesom. Atreya Risi je potem vse ostale deviantne GBC-je prepričal v njegovo centralno finančno shemo. Ko je Prabhupada to slišal, je nemudoma odstavil Atreya Risija in suspendiral GBC, kot prikazano na začetku te sekcije. Centralizirana finančna shema je prav tako bila zavržena. Njegova Božanska Milost je povrnil upravo svojega gibanja k originalnemu aranžmaju, dajoč vso moč nazaj svojim Tempeljskim Predsednikom.

Deviacija Tri: Do leta 1973 niso bile napovedane, pripravljene oziroma se niso zgodile nikakršne volitve, čeprav je DOM jasno določal, da bi se morale zgoditi. Po tem, ko bi morala biti formirana "nepristranska komisija za preiskavo," je bil kreiran dokument, 22. julija, 1974. Imel je žig NAJVEČJE NUJE. Bil je dodatek DOM-u. V dokumentu samem je rečeno, da se ta dokument nemudoma "doda vsem Uradno Registriranim Dokumentom, Konstitucijam, itd. (ISKCON-a)." Še eno navodilo, ki nikoli ni bilo izvršeno.

Točka ena tega Amandmaja: "Njegova Božanska Milost A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada je Ačarja-Ustanovitelj ISKCON-a. Je vrhovna avtoriteta v vseh zadevah Skupnosti. Njegovega položaja ne more zasesti nihče drug ..."

Prabhupada je vedno držal ta položaj, do samega konca. Da nikoli ni popolnoma zaupal GBC-ju, je razvidno iz mnogih njegovih pisem. Na primer:

"Zberi mnenja vsakega od GBC članov, in, če večina podpira idejo, potem se naj to v naši skupnosti izpelje. Odloča naj večinski glas in moje mnenje. Ko se predstavi večinsko mnenje, bo potem moje mnenje da, ali ne. V večini primerov bo da, "razen če ni strahotno proti našim principom."
Pismo Bhagavanu, 20. avgust, 1971, iz Londona (poudarek dodan)

"strahotno proti našim principom"!!!!!

Kako lahko telo, ki sedaj trdi, da je bilo sestavljeno iz najboljših bhakt, odredi odločitve, ki so bile strahotno proti principom, ki jih je Šrila Prabhupada utemeljil? Kako lahko absoluten skupinski Leviatan napravi nekaj, kar je strahotno proti Absolutnim principom? Kako lahko Telo, ki trdi, da so njegove odločitve najboljše možne--ker je tako veliko "naprednih" bhakt strnilo svoje glave, da bi prišli do teh odločitev--prinaša odločitve, ki so strahotno proti principom Zavesti Krišne? No, lahko jih, in jih tudi je. Na primer, leta 1978 se je to zgodilo v uničujoči meri. Uzakonjalo in promoviralo je "napake" za prikrivanje in zamegljevanje te "napake", in tako pokazalo, da si ne zasluži nikogaršnjega zaupanja.

Če nadaljujemo s prej omenjenim Amandmajem, Točka Dva glasi: "Upravno Telo (GBC) se sestoji iz pooblaščencev, ki jih je namestil Ačarja Ustanovitelj, Njegova Božanska Milost A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, v skladu z dokumentom z naslovom 'Direction of Management (to je seveda DOM), ustvarjen 28/7/1970. GBC mora delovati kot instrument za izvajanje volje Njegove Božanske Milosti Šrila Prabhupade."

Toda ta Amandma ni bil nikoli dodan kateremukoli ISKCON-ovemu dokumentu, nikjer, v nobeni uradni strukturi kateregakoli templja. Ravindra Svarupa, vodja in personifikacija Druge Transformacije, pravi, da je sestanek upravnega telesa leta 1975, preklical DOM. Ne daje nikakršnega trdnega dokaza. Izpostavlja Peto Resolucijo tega sestanka: "Sklep: selekcija GBC članov se odvija tako, da jih bo Šrila Prabhupada nominiral, in, če bo prišlo do odstopanj, jih bo zamenjal. Volitev ne bo, in sedanji GBC-ji bodo ostali." Očitno, ta resolucija se nanaša samo na čas, ko je Šrila Prabhupada manifestiran, tako je začasen aranžma. Celotna resolucija je nična po njegovem odhodu; ta logika je neovrgljiva, vendar zelo neprijetna za moderne "GBC-je".

Iznad vsega tega, Šrila Prabhupada ni nikoli specifično ukazal, da se DOM prekliče. Nasprotno, septembra 1974, je Njegova Božanska Milost napisal pismo Mukundi, ki se je nanašalo na avtoriteto DOM-a, in, novembra 1974, je napisal dve pismi Rupanugi, ki sta se prav tako nanašali na avtoriteto DOM-a. V vseh teh treh pismih je poudaril avtoriteto DOM-a in njegovih principov. Vsa ta tri pisma so bila napisana samo nekaj mesecev pred GBC sestankom, leta 1975.

DOM je imel dve fazi. Prva faza, začetna faza, je vsebovala Šrila Prabhupadovo izbiro članov GBC. Druga faza, znana kot uporabna za "leta pozneje," je odrejala, da morajo GBC-ji biti izvoljeni od Tempeljskih Predsednikov. Vse kar se je na GBC sestanku leta 1975 zgodilo je, da je bilo potrjeno, da je Šrila Prabhupada milostno podaljšal Prvo Fazo DOM-a, ker GBC ni uspel slediti njegovim ukazom v zvezi z Drugo Fazo. Jasno je, da je leta 1975 Šrila Prabhupada še vedno funkcioniral v svoji zmožnosti glede izbire prvotnih članov GBC-ja. Deloval je v svoji vlogi kot absolutna avtoriteta ISKCON-a, iznad GBC-ja.

Maja 1977, je Šrila Prabhupada še vedno zasedal to isto vlogo, saj je jasno (v tako imenovanem določitvenem traku) ukazal, da se  Vasudeva das iz Fijija doda GBC-ju. Zares, Šrila Prabhupadovo zadnje kadarkoli napisano pismo, septembra tega leta, je bilo za Vasudevo prabhuja. Obstaja nekaj dokaza, da je Prabhupada dovolil, da se GBC ne voli, toda to je lahko samo v kontekstu Prve Faze; drugače bi GBC izumrl (seveda, iz transcendentalnega stališča, bi takšen dogodek bila dobra stvar).

DOM ni bil nikoli preklican. Nikoli ni bil napisan nikakršen uraden dokument, ki bi zamenjal DOM. Amandma iz leta 1974 prav tako nikoli ni bil preklican, in bil je samo amandma--ne zamenjava za DOM. Nedavno nam je postalo jasno da, pred sekcijo tako imenovane določitve na traku--in, zares, kot integralen del celotne diskusije--je Šrila Prabhupada diskutiral o GBC-ju, 28. maja, 1977. Enako lopovstvo, prisotno pozneje na tem traku, namreč, praznoglava vprašanja s strani dveh sannyasijev (ki sta kmalu postala Zonski Ačarje), je prisotno tudi v tej sekciji:

Satsvarupa: To so člani originalnega GBC-ja, kot si jih ti postavil. Tako je naše prvo vprašanje glede GBC članov. Želimo vedeti, kako dolgo naj ostanejo na položaju?
Prabhupada: Ostanejo naj za stalno.
TKG: Ostanejo naj za stalno.
SP: Člani so izbrani, teh ni mogoče zamenjati. Raje, če je kje kakšen kompetenten človek, se ga lahko doda. Priporočam Vasudevo ... da postane GBC. Koliko članov je že v GBC-ju?
TKG: Triindvajset.
SP: Torej ga dodaj. GBC se ne bo spreminjal.
Satsvarupa: Vendar, v primeru da nek sedanji GBC član odide ...
SP: Naj bo drug izvoljen.
Satsvarupa: Z glasovi trenutnih članov GBC-ja.
Šrila Prabhupada: (BREZ ODGOVORA)
Satsvarupa: Potem se naše naslednje vprašanje nanaša na iniciacije v prihodnosti ...

"GBC" trdi, da je Prabhupada, maja 1977, spremenil in zamenjal glavno značilnost DOM glasovanja (glede Tempeljskih Predsednikov, katere pooblaščenci nikoli niso udejanjili) z glasovanjem, ki ga izvajajo samo preostali člani GBC-ja. To bazira na "tišina pomeni sprejetje" principu. Je enostavno nesmiselno in lopovsko. Ta sebična interpretacija ni bila nič drugega kot kričav boj za oblast in odstranitev omejitev iz DOM-a. Da bi imela kakšno veljavnost, bi takšna velika in pomembna sprememba v konstituciji GBC-ja morala biti napisana kot Amandma in podpisana od Šrila Prabhupade.

DOM je postavil GBC-je na mesto svetovalcev, primarno Predsednikom, pa tudi bhaktam na splošno. Njegova moč, kot "končna upravna avtoriteta" v Poslednji Volji, mora biti videna samo v tem kontekstu. Še pomembneje, njegova moč in avtoriteta mora biti videna v kontekstu tega, kaj je "GBC" napravil (phalena-pariciyate) od spomladi 1978 naprej. DOM je določal aranžma z zavorami in omejitvami, ki naj bi GBC-ju preprečeval despotizem. Šrila Prabhupada ni nikoli preklical DOM. Samo še eden drug ISKCON-ov dokument v zvezi z GBC-jem je bil kdajkoli kreiran za regulacijo tega upravnega telesa: Prej omenjen Amandma na DOM iz leta 1974.

Šrila Prabhupada ni nikoli dodal k DOM-u amandmaja, ki bi preklical princip glasovanja. Prabhupada je naznanil konec Prve Faze, maja 1977, to je vse. Volitve bi se morale zgoditi najpozneje novembra 1980, takoj ko se je začela Druga Faza, ko je zapustil svojo manifestirano eksistenco. Najpomembnejše dejstvo je, da "GBC" nima nikakršne kredibilnosti in nikakršnega pristnega avtoritativnega položaja. Je zlomljena puščica. Je prikrita oblika tiranije in je moč sam po sebi. Zapletel se je v grozne deviacije od same ustanovitve; ni izpolnil svojih odgovornosti v zvezi z dokumenti, ki ga vežejo in omejujejo.

Nikoli ni bilo mišljeno, da postane korporacijska entiteta. Sedaj, ko se je zapletel v še eno deviacijo (prej omenjena inkorporacija v Bengalu, leta 1993), lahko gre cel korporacijski ISKCON v kateremkoli trenutku v bankrot. Katerikoli tempelj lahko izgubi svojo posest s premišljeno pravno tožbo, ker "GBC" uradno vse povezuje in je (baje) uradno lastnik vseh--vsaj vsi tisti templji, ki so bili zmanipulirani v podpis dokumentov glede popolne lojalnosti "GBC-ju", se nahajajo v tem položaju.

Čeprav je združenje Vaishnava Foundation bilo ustanovljeno v poznih osemdesetih, smo popolnoma zavrgli"GBC" vsaj desetletje pred tem. Tega tako imenovanega središča gibanja nismo videli kot Absolutnega Leviatana; prepoznali smo ga takšnega, kar je postal, v kaj se je razvil--njegova trditev, da je postal direkten predstavnik Duhovnega Učitelja, je bil poponoma napačen na vseh nivojih. Mi smo ga videli kot kriminalno entiteto, in v tej luči ga vidimo tudi sedaj.

Če nekdo pride z argumentom, da bi zdajšnja popolna uvedba DOM-a rešila vse probleme, ga je treba smatrati kot brez pomena. Takšen je postal po vsem tem, kar se je zgodilo po letu 1978, po vsej institucionalizaciji.

Najprej, to se ne bo zgodilo; trenutni voditelji želijo še naprej živeti z mislijo, da se lahko držijo položaja "za vedno." Mogoče, kakorkoli, je Prabhupada nameraval, da so GBC-ji v Upravi samo če so dobri. Tako ali drugače, ne pričakuj kakršnihkoli sprememb glede deviacij "GBC-ja" v odnosu na DOM, saj smatrajo vsako diskusijo na to temo kot jalovo.

Drugič, tudi če bi DOM, tako ali drugače (kljub vsej premoči in trenutnemu zagonu), bil re-institucionaliziran, vse to ne bi ničesar pripomoglo glede prečiščenja vseh skovank, ki so ukoreninjene v "ISKCON" konfederaciji. To je zato, ker so vsi trenutni Tempeljski Predsedniki Strankarski Možje. Korupcija je bila prisotna predolgo časa. Ne more biti nikakršne rešitve od glasov Strankarskih Mož, ki menjajo "GBC" Strankarske Može z drugimi Strankarskimi Možmi.

Kar bi morali razumeti iz te "GBC" sage je, da je bil le ta prestreljen z deviacijami praktično od samega začetka. Vendar, zavoljo poštene predstavitve, je verodostojno služil Šrila Prabhupadi skozi krizo, prvo leto svojega obstoja. To je v zvezi s štirimi sannyasiji, ki so objavili, da je Prabhupada bil direktno Bog, in ga potem zaprli v sobo v Los Angeleškem templju (kako kontradiktorno in ironično je bilo to!), medtem ko so kovali plane za centralizacijo celotnega gibanja v Greenwich Parku. Ta šokantna iniciativa je bila preprečena, ko se je GBC zavzel za Šrila Prabhupadine proteste proti temu, da ga imenujejo Bog.

Po tem, kakorkoli, je datoteka "GBC-ja" omadeževana, milo rečeno. Šrila Prabhupadi ni lajšal bremena, čemur je bil namenjen. Namesto tega, Njegovi Božanski Milosti je povzročal glavobole. Bil je neuspel eksperiment, in zasluži si, da se ga popolnoma zavrže in obsodi. Nima nikakršne pristne duhovne avtoritete:

"Prijazno me rešite teh velikih skrbi. Želim se umakniti in se enostavno koncentrirati na prevajanje knjig. Toda kako naj to storim, če ne morem predati uprave nad gibanjem svojim naprednejšim starejšim učencem? Če ste v enem trenutku voljni, in potem, zaradi majhnega nestrinjanja, vsi odidete, kako sem lahko miren v umu?"
Pismo Gaurasundari, 26. Avgust, 1972, Los Angeles

"... osvobodite me upravljanja, tako bom lahko prevajal knjige. Toda ne želim videti, da se pod vašo upravo vse pokvari."
Pismo Cyavana Swamiju, 4. september, 1975, Vrindavan

"GBC" dejansko ni napravil ničesar dobrega oziroma transcendentalno efektivnega skozi večino svojega obstoja, še posebej po odhodu Ustanovitelja. Ena progresivna stvar, ki jo je napravil v zgodnjih osemdesetih, in ki bo opisana pozneje v tem članku, je prav tako imela primesi očitne motivacije za ohranitev lastnega obstoja. Je materialna moč, oziroma, natančneje, psevdo-duhovna moč. Vsi zločini, ki so se zgodili v času opojnih dni Conskih Ačarij, so lahko pripisani temu "GBC-ju," brez izjeme. To je postavilo standard za vse poznejše zločine v gibanju.

Kriminalnost Strankarskih Mož

Da bi razumeli, kako današnji "ISKCON" ni samo povezan z odkloni izpred mnogo let, ampak nadaljuje s porivanjem le teh in ustvarjanjem novih, moraš najprej razumeti, kaj tvori različne nivoje odklonov v smislu kriminalnega dejanja. Kriminalnost je aktivnost proti dharmi, ali, bolj splošno, grešna aktivnost. Toda sedaj smo v Kali Yugi, daleč stran od dharma šaster in sistemov, predstavljenih v Vedski literaturi.

Kriminalna aktivnost se je eksponentno povečala, in skoraj vsakdo na zahodu je vikarmi, namreč oseba, zapletena v aktivnosti proti svojemu samo-interesu, proti smislu kreacije in, tako, oseba, ki proizvaja skoraj samo grešne reakcije. Ker je kriminalnost na vseh nivojih bujna, lahko "ISKCON-ovi" Strankarski Možje nevednim zahodnjakom zlahka izgledajo (površinsko) kot sadhuji oziroma sveti možje. Priti moraš do potrebne realizacije kriminalnosti v kontekstu tega vse-predirljivega neznanja; deviacije moraš prepoznati iz navodil Sampradaya Ačarje. Vse to moraš videti iz perspektive post-moderne zahodne družbe in njen odnos z "ISKCON" gibanjem. Čeprav bo v tej sekciji razloženo nekaj očitnih stvari, bi zaradi jasnosti in realizacije bila napaka to smatrati kot pikolovsko.

Kriminalnost pomeni dejanje proti zakonu na splošno, toda zakon je prisoten na več različnih nivojih. Obstaja nešteto od človeka narejenih zakonov, in ti se spreminjajo od naroda-države do naroda-države, kulture do kulture, moralnosti do moralnosti, družbe do družbe, družine do družine--in državni zakoni se včasih razlikujejo (v federalnem sistemu) celo znotraj države. Nekateri izmed teh zakonov so sami kriminalni, npr. zakon, ki legalizira klanje in jedenje živali. Nekateri izmed teh zakonov imajo različne nivoje znotraj njih samih, npr. notranji zakoni kakšne ne-korporacijske entitete nimajo takšne teže kot notranji zakoni kakšnega velikega korporacijskega dinama. In državni zakoni navadno prevladajo nad korporacijskimi zakoni, čeprav lahko denar velikokrat obrne enačbo. Nacionalni zakoni bi naj bili nad zakoni individualnih držav (ZDA), in internacionalni zakoni bi naj bili iznad kateregakoli zakona tako imenovane suverene države, čeprav pogosto, zaradi vojaške moči, to ni tako.

Iznad vseh teh od človeka narejenih zakonov so seveda zakoni Narave. Zelo težko se je oddaljiti od teh, brez da si nekdo nakoplje kazen, medtem ko se je kazni mogoče pogosto izogniti (ali odkupiti) pri kršenju zakonov od človeka narejenih aranžmajev.

Onstran zakonov Narave so transcendentalni zakoni, te lahko bolj udobno imenujemo zakoni Boga. Od teh se je mogoče oddaljiti bolj ali manj do opustitve, in, v Kali Yugi, se dogaja prav to. Pogosto, zaradi izkrivljene narave te dobe, je materialna nagrada rezultat odklona od kateregakoli ali vseh transcendentalnih zakonov Boga, še posebej če ima država, v kateri se takšne deviacije dogajajo, od človeka narejene zakone, ki so nasprotni zakonom Boga, ali le te izkrivljajo.

Ko so Strankarski Možje prevzeli gibanje v poznih sedemdesetih, je njihova bolj karizmatična sekcija, namreč, enajst mahabhagavatov in njihovi pristaši, sebe smatrala za skoraj vse-mogočne. Smatrali so, da se več ne nahajajo pod kakršnimikoli od človeka postavljenimi zakoni, v smislu, da ti v relaciji na njih nimajo legitimnosti. In, kot domnevne poosebitve vseh polbogov, so Conarji prav tako verjeli, da lahko prestopijo veliko zakonov Narave (Maye). In to so tudi storili.

Kakorkoli, veliko od človeka postavljenih zakonov na zahodu ni gnilih, ampak imajo dejansko korenine v ubogljivosti do zakonov Narave, npr. zakon proti umoru in kraji. Kazen od Države za prestop od človeka postavljenih zakonov, ki so v skladu z zakoni Narave, mora prav tako biti smatrana kot v harmoniji s celotnim aranžmajem Vsevišnje Božanske Osebnosti. Bilo je nekaj strahotnih deviacij proti tem zakonom s strani "gurujev," petoliznikov, in privržencev. V toku časa so se zgodili tudi umori.

Gre še globlje od tega, toda v resnici govorimo samo o osnovnih principih v tem članku; ne zahajamo v gnoj. Vaishnava Foundation se vzdržuje poglabljanja v gnoj kakor tudi težjega kritiziranja veliko defektnih karakterjev, ki so omadeževali Šrila Prabhupadovo gibanje. Vsi ti so ga onečastili in osramotili, pred in (še posebej) po njegovem odhodu. Ne držimo se tega pravila, ker verjamemo da se naj te stvari pometejo pod preprogo; tega sigurno ne želimo. Morale bi biti detajlno raziskane in opisane in postati del zgodovine. Bhakte, ki sprejmejo takšno službo, tako dolgo dokler ne izkrivljajo dejstev, izvajajo devocijsko službo. Kljub temu, Vaishnava Foundation daje poudarek na spodaj ležeče razloge za te manifestacije kriminalnega in ostudnega obnašanja, ker je to nivo, na katerem je vse skupaj lahko razumljeno in izkoreninjeno.

Bilo je veliko poudarka na "laxmi" ("Money is the honey") s strani enajstih mahabhagavatov in njihovih glavnih podpornikov, takoj po uvedbi Conski Ačarja sheme. Denar se je nabiral na bolj in bolj vprašljive načine, kar je v končni fazi postalo znano kot "scamkirtan." Veliko izmed teh aktivnosti s strani pozlačenih "ISKCON-ovih" materialistov je bilo kriminalnih, ker ljudje, ki so jim dajali denar, niso od tega imeli nobene duhovne dobrobiti; zares, za takšno miloščino so dobili grešne posledice. Skozi leta, ne samo da je veliko tega denarja bilo muhasto porabljenega, ampak tudi zlorabljenega za projekte, ki niso bili nič drugega kot podaljški egoističnih želja. Denar porabljen za razsipno čaščenje lažnega mahabhagavata--ali nudenja "najboljšega iz obeh svetov" za njegove podpornike in petoliznike--je denar porabljen v nižjih gunah.

Toda tukaj je bil še eden nekoliko skrit nivo v vsem tem. Bil je še bolj poguben od tega prevelikega poudarka na konstantno nabiranje denarja. To je bilo subtilno dejstvo, da so "počasneži," ki so bili praktično brezvredni v smisli strastne aktivnosti skubljenja vikarmijev, bili odrejeni za delo v druge divizije. Eno od teh področij je bila skrb za otroke v različnih centrih, kar je ostalo od Gurukula koncepta. Tako je veliko tek lunatikov imelo dostop do mladih dečkov. In to je na veliko vodilo do pedofilije in mučenja otrok.

To je bila kriminalna aktivnost zelo ostudne narave--prepoznana kot takšna od Države--s še večjimi negativnimi reakcijami. Skozi nora leta Conarjev, so se te vrste kriminalna dejanja dogajala v nekaterih "ISKCON-ovih" centrih in lahko da tisti višje v hierarhiji tega niso vedeli. Lahko da to ni bilo od njih odobreno, toda moralo bi biti oboje, pričakovano in predvidevano. "ISKCON" je skozi to periodo trpel zelo slabo javno mnenje, in to je bilo popolnoma zasluženo. Bhakte, motivirani z dosego osebnega čaščenja in povzdigovanja so ustvarili veliko brezverja po celem gibanju.

V časopisju so se pojavili številni negativni članki, vzporedno z vojnami, ki so se odvijale med tako imenovanimi mahabhagavati samimi, med njimi in njihovimi predanimi privrženci in med privrženci samimi. Enajst mahabhavatov se je zapletlo v velik zločin proti zakonu Boga, proti parampari in proti Šrila Prabhupadovemu eksplicitnemu ukazu. Te kriminalne aktivnosti so v toku časa prinesle negativne posledice, in nekatere izmed teh so se pokazale kot zelo ostre.

Zaradi samo-povzdigovanja Conarjev, zaradi njihove drže, češ da so dejansko iznad zakona, se je ta onesnažena drža razširila tudi na druge člane prve in druge bojne linije Strankarskih Mož. Na zunaj so bili "pukka", ker je to bil (in ostaja) eden od osnovnih elementov njihove prevare. Od znotraj so bili lopovi, kakorkoli, toda bili so sposobni videti, da so njihove ambicije v nevarnosti zaradi tega objestnega "mahabhagavat" individualizma, ki je ustvarjal kriminalno okolje v gibanju. Konec koncev, zahod podpira lažno definicijo svobode, ki je zelo ugodna za razvoj kriminalitete, tako je bila devolucija gibanja v to slepo ulico skoraj neizogibna po deviaciji, še posebej v Ameriki.

Strankarski Možje so iskali način za izboljšanje situacije, tako da so pristopili Swami B.R. Sridharju in od njega prejeli še več nasvetov, po možnosti tudi navodila, kako zaustaviti pandemonij. Swami B.R. Sridhar je začel kritizirati nekatere izmed Conarjev. To je, v toku časa, vodilo do individualnih pobegov. Nekateri izmed teh pukka Strankarskih Mož so se celo odločili za nezaslišan korak in zapustili "ISKCON," ter potem formirali Mahamandalo.

V Vaishnava Foundation to skupino imenujemo Neo-Gaudiya Math, ker do popolnosti oponaša predrzno zmotno koncepcijo glede Šrila Prabhupade, ki se je drži večina Gaudiya Math voditeljev njegovega časa, kot tudi stil in filozofijo Gaudiya Matha. Neo-Gaudiye imajo sedaj ohlapno organizacijo, ki se imenuje World Vaishnava Asociation, in zavračamo skoraj vse za kar se zavzemajo, skoraj vse kar pridigajo, njihove tako imenovane ačarje (ki so vsi sami "wild card" guruji), nekaj njihove filozofije (še posebej njihovo izmišljotino glede izvora jive), in, izrecno, njihovo maha-gurvaparadha "Swami Maharaj" koncepcijo.

Eden izmed enajstih mahabhagavatov je odšel iz "ISKCON-a" in se povezal direktno z Gaudiya Mathom v osebi Swami B.R. Sridharja. Tudi nekateri drugi Strankarski Možje, ki so bili pomembni vodje v "ISKCON-u" takrat in potem odšli, so se spustili to navezo. Gibanje je bilo v procesu svojega prvega razkola, in Swami B.R. Sridhar je še enkrat bil v ospredju dogajanja, ravno tako kot je bil instrumentalen (vendar v ozadju) pri Prvi Transformaciji nekaj let pred tem. Reakcija na lažne mahabhagavate je direktno generirala neo-Gaudiya Math kot posledico. Odhajanje iz gibanja se tukaj ni končalo--čeprav je minilo nekaj let, preden je prišlo do naslednjega večjega razcepa.

Kriminaliteta nadlegovalcev otrok je sčasoma pripeljala gibanje v nevarnost na vseh nivojih, na finančnem ga je to stalo milijone dolarjev. Kriminaliteta fanatikov in Strankarskih Mož je vodila do konstantnega stanja agresije in vojne napetosti, kar je doseglo svoj višek v umoru Sulocane. Organizacija se je degenerirala hitro in divje, ker se je bližal konec vojne epohe gibanja in Prve Transformacije. Razočaranje nad "GBC-jem" se je stopnjevalo, toda vsi ti nezadovoljneži niso bili sposobni sestaviti kosov in razumeti, kaj se je dejansko dogajalo. Večina jih je še vedno verjela, da bo kakšna "GBC" reforma na koncu situacijo popravila.

V resnici situacije ni bilo mogoče popraviti. Celo danes je ni mogoče popraviti, saj je kriminalnost institucionalizirana. Tako ali drugače,  zdi se, da so v gibanju rešili problem pedofilije in da se je javna slika izboljšala. Kljub temu, kriminalnost proti zakonom Boga je še vedno endemična v "ISKCON" gibanju, vendar skoraj noben zahodnjak tega ni sposoben razpoznati. Zanimajo jih samo deviacije od njihovih od človeka postavljenih zakonov--in nekatere med njimi, v manjši meri, deviacije "ISKCON-a" od Zakonov Narave. Toda nimajo popolnoma nikakršne sposobnosti ali moči za razumevanje ali prepoznavanje stalnih deviacij "ISKCON-a" od zakonov Boga, od zakonov nasledstva učencev, in od zakonov Šrila Prabhupadinih navodil v zvezi z upravljanjem njegovega gibanja, še posebej v času, ko ga več ni bilo z nami.

Zločini proti navadnim bhaktam so številni kot valovi oceana. Skoraj nobeden izmed teh ni bil razrešen, in reakcije na vse te vaishnava-aparadhe so aktivne oziroma čakajo. Aparadhe proti Božanstvom, v obliki aviddhi-purvakam čaščenja od Ačarje instaliranih Božanstev (s strani oseb, ki niso bile pristno inicirane), ne pripomorejo niti najmanj k osvoboditvi od nevidne kontaminacije, ki se nahaja znotraj gibanja in bdi nad celotnim "ISKCON-om."

Nobeden izmed teh enajstih lažnih mahabhagavatov ni bil pristen guru. Sedanje gibanje ni nič drugega kot kolosalna psevdo-spiritualna prevara, vendar so nešteta kriminalna dejanja, zagrešena skozi zadnjih trideset let, sedaj bolj ali manj prešla na nivo, ko jih država več ne more direktno preganjati--najbolj grobi zločini proti od človeka postavljenim zakonom in Zakonom Narave so bili bolj ali manj zajezeni.

Ali res želiš položiti svoje materialno blagostanje in duhovno življenje v roke takšnih ljudi? Ali misliš, da boš zaščiten, če storiš tako? Če so se demonski elementi v resnici infiltrirali v samo elektrarno njihovega kulta--in ti verjameš v njih, in si odvisen od njih--kako?

Topanga: Sapica svežega zraka

Leta 1980 sta dva nezadovoljna "mahabhagavata"--eden med njima je bil TKG--imela na pol privaten pogovor z nekaj starejšimi bhaktami. To srečanje je imelo potencial, da ogrozi institucionalno iluzijo, ker je TKG razkril nekaj dejstev, ki bi lahko razgalila in prevrnila osnovno pretvezo celotne "guru" sheme. Ta dva Conarja sta bila kaznovana zaradi razvpitega obnašanja proti vladarskim interesom "GBC-ja", oziroma, z drugimi besedami, nista ostala v mejah kaosa, ki ga je "GBC" oboje, toleriral in hrabril. Tako sta bila zaustavljena in potlačena. Drug prejšnji Conar je že bil odšel v Swami B.R. Sridharjev tabor, toda ta dva nista šla tako daleč. Kot smo že večkrat izpostavili v tem članku, "GBC" je sedaj postal center tako imenovanega gibanja Zavest Krišne. Ta center je bil v nevarnosti, ker ni imel več enega mogočnega človeka, ki bi ga poosebljal.

Vendar kaznovati osebo, ki je prej držala ta položaj, ki je bila instrumentalna pri zagonu celotne sheme, ki je poosebljala njene principe in ideale, je bil zelo rizičen gambit s strani drugih pooblaščencev. "GBC" je zmotno mislil, da bo ta danda taktika obrodila sadove pri teh dveh. Izkazalo se je, da je bila velika napaka!

Topanga Canyon je v gorah blizu doline San Fernando, zunaj Los Angelesa. Ima mističen prizvok, in leteči krožniki in podobni NLP-ji so pogosto videni--tam živeči Američani pogosto trdijo, da so bili ugrabljeni. Čudne stvari se dogajajo v Topanga Canyonu. In nekaj brez prejšnjega primera se je tam zgodilo decembra 1980: Gibanje je dočakalo sapico svežega zraka v obliki nekaj resnice.

Motivacija za razkritje je bila skoraj sigurno politična. Kakorkoli, dejstva, ki so bila četudi na kratko razkrita v Topanga Canyonu tega zimi se približujočega dne, so bila tako težka, da motivacija za to razkritje ni pomembna. Ko je posnetek diskusije (v pisni obliki) začel krožiti med bhaktami, so bili prisiljeni začeti razmišljati.

Poskusi razumeti, Tamal Krishna Gosvami je bil edini skrbnik Šrila Prabhupade v zadnjih mesecih, ko je bil manifestiran na Zemlji. TKG je vedel praktično vse, kar se je dogajalo v zvezi z Njegovo Božansko Milostjo skozi ta čas. Še posebej, ker je on, skupaj z glavnim piscem, postavil pomembna vprašanja tako imenovanega določitvenega traku iz maja 1977. Dobro je vedel, kaj je Šrila Prabhupada avtoriziral--in, še pomembneje--kaj ni avtoriziral. Iznad vsega tega, TKG je kreiral pismo iz 9. julija, ki je bilo enostavno podpisano od Prabhupade. To pismo je bilo imenovanje rittvikov s strani Prabhupade, da še enkrat začnejo formalno inicirati nove učence v nasledstvo učencev v imenu Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade.

Toda TKG je, izkoriščajoč vpliv Swami B.R. Sridharja, priročno dovolil, da se to imenovanje samo ritvikov (ritvik-ačarij) prelevi v imenovanje dikša-gurujev. In potem je, izkoriščajoč mat guru si jagat guru kliše, podobno dopustil, da se tako imenovana določitev dikša-gurujev prelevi v "prepoznanje" enajstih tako imenovanih mahabhagavatov. Skoraj noben bhakta ni vedel, do leta 1980, da ta tako imenovana določitev enajstih gurujev s strani Šrila Prabhupade ni imela pravih temeljev--toda TKG je vedel! To je bil njegov adut v primeru, če bi drugi postali preveč zavistni nanj in se obrnili proti njemu. V Topanga Canyonu se je odločil, da je pravi čas, da ga odigra.

Nezadovoljstvo med Strankarskimi Možmi je naraščalo, in dva Indijska GBC-ja sta zahtevala, da se o stvari premisli. TKG je videl, da je riziko razkritja resnice prevladan s pragmatično koristjo v njegovo prid, če razkrije, da je celotna prevara bazirana na nič več kot na hišici iz kart. In prav to je storil te noči v Topanga Canyonu. Rekel je, da je enajst gurujev "napravilo veliko škodo" gibanju, s tem ko so trdili, da niso bili samo imenovani za guruje, ampak da so bili edini bhakte, ki so bili določeni za duhovne učitelje s strani Šrila Prabhupade.

Dodal je še, da Prabhupada ni nikoli imenoval nikakršnih gurujev; imenoval je enajst ritvikov, julija 1977. TKG je to vedel, saj je on bil tisti, ki je kreiral pismo z imeni teh ritvik ačarij--pismo, ki ni bilo direktno diktirano od Šrila Prabhupade, ampak ga je samo podpisal.

Beseda o teh Topanga Canyon pogovorih se je širila. Dodala je gorivo na ogenj rastočega nezadovoljstva. Bhakte je vodila v dvom glede temeljev Conski Ačarja sheme. Prej omenjena bhaktina je že razkrinkala pretvezo (četudi samo začasno) enega Conskega Ačarje. Sedaj, ko sta dva člana izmed enajstih originalnih nedvoumno izjavila, da ni bilo nikakršne osnove za kogarkoli med njimi da trdi, da so bili dikša guruji (prepoznani od Prabhupade), je bila zarota v večji nevarnost kot kdajkoli prej.  

TKG je ponovno zavzel svoj položaj; ni težko razumeti zakaj. TKG več ni mogel poosebljati sheme, kakorkoli, saj je odstopil od nje in jo (začasno) razkrinkal. Toda lahko je dobil nazaj nekaj svoje moči in prestiža. Njegova strategija je bila briljantna, toda odprla je Pandorino Skrinjico. Brez presenečenja, TKG je pozneje zavrnil očitno interpretacijo tega, kar je tisto noč razkril v Topanga Canyonu. Kljub temu, tisti bhakte, ki so bili nezadovoljni in razočarani nad celotno shemo, niso pozabili kar je bil razkril; razširjali so informacijo in premišljali o njenih posledicah.

Dejstvo je, da je napravil veliko škode gibanju, toda prav tako je bil močno zapleten s Šrila Prabhupado v zadnjih dnevih; vedel je, kaj je kaj. Pomagal je prekrivati resnico in dejstva glede dejanske situacije nekaj let, toda Gospod Chaitanya in Gospod Nityananda sta uredila, da izpljune nekaj le te ob določenem trenutku. Prabhupada ni določil Ačarje Naslednika. Prav tako je bistveno in pomembno razumeti, brez dvoma, da ni nikoli bilo kakršnekoli določitve ali imenovanja dikša-gurujev oziroma regularnih gurujev s strani Šrila Prabhupade, skozi zadnje mesece z nami. Nikoli ni prepoznal nobenega izmed svojih učencev kot sposobnega za guruja. Ravno nasprotno, v Bombayu, skozi zadnje mesece, je Njegova Božanska Milost potrdil, da nobeden izmed njegovih učencev ni sposoben za guruja:

Prabhupada: Kakšna je vrednost, če proizvedeš kakšnega lopovskega guruja?
TKG: Študiral sem sebe in vse tvoje učence, in očitno dejstvo je, da smo vsi pogojene duše, tako ne moremo biti guru. Mogoče bo to možno nekega dne.
Prabhupada: Hmmm ...
TKG: (premor) ... toda ne sedaj.
Prabhupada: Da.
Sobni pogovor, 22. april, 1977, Bombaj (poudarek dodan)

"ISKCON" doživi svoj prvi razkol

Nekateri nižje rangirani voditelji so hodili v Navadvipo po odgovore za vse te probleme, ki so bili direktno povzročeni od Conskih Ačarij. Nekateri izmed teh so dezertirali in se pridružili Neo-Gaudiya Mathu. Drugi so ostali navidezno lojalni, toda nazaj v Evropo in Ameriko so prinašali, pogosto v obliki zapisov, poglede Swami B.R. Sridharja glede tega, kar je bilo pozneje imenovano "medsebojna uničevalna vojna." Zares, nekateri so postali bhakte Swami B.R. Sridharja, in eden brahmansko iniciran učenec Šrila Prabhupade je rekel, da ne verjame več v Prabhupado in ne želi več nobene povezave z njim. Swami B.R. Sridhar ga je "re-iniciral." Sedaj, z najmanj dvema Conarjema, ki sta bila v razpoloženju odcepitve, je rezultat Prve Transformacije bil razkol v zgodnjih osemdesetih. Kljub dejstvu, da se je TKG vrnil k čredi, je bila prisotna napetost, in vsa stvar se je odvijala v smeri razočaranja in anarhije.

Bolj in bolj je bilo mogoče zaznati, da Swami B.R. Sridhar ni bil del "GBC" programa. Večkrat je podajal sodbe, ki so bolj ali manj obsojale njegov ("GBC-jev") način delovanja. Na primer, kaznovanje TKG-ja in dveh drugih Conarjev je označil kot "smrtni udarec" za gibanje. Ta poudarek je baziral na sodbi, da "GBC" ni imel pravice oziroma avtoritete za omejevanje, kaznovanje, ali odvzem česarkoli od priznanega ačarje, priznanega guruja. To "GBC-ju" sploh ni bilo všeč, ker ni želel prepustiti moči različnim "wild card-om", ki bi ga lahko kadarkoli zapustili. Konec koncev, pooblastil jih je za tako imenovane guruje, jim dovolil inicirati nove učence, in jim dal različne na cone razdeljene teritorije.

Nekaj let, vsako pomlad v zgodnjih osemdesetih, je ta razvijajoča se situacija postajala bolj in bolj razdražena. Končno, leta 1982, je dosegla višek. Notranji krogi "ISKCON-a," s soglasnostjo Strankarskih Mož, so odločili, da Swami B.R. Sridhar ne sme imeti več nikakršnega vpliva v gibanju. "GBC" se je odločil za svojo pot, in vsakdo, ki želi ostati na krovu, se mora odpovedati vsakršne povezave z Gaudiya Mathom, še posebej s Swami B.R. Sridharjem.

V tem času je "GBC" predstavil različne racionalizacije, češ zakaj Swami B.R. Sridhar v resnici ni nikoli bil "višja avtoriteta," kljub dejstvu, da je to bilo napisano v dokumentu, ki je razglasil enajst novih gurujev leta 1978. Tudi pismo Rupanugi (napisano aprila 1974) je bilo predstavljeno, kjer je Swami B.R. Sridhar poniževalno opisan od Šrila Prabhupade kot "najboljši iz črede" njegovih bratov po Bogu. Šrila Prabhupada je jasno rekel, da nobeden izmed njih ni bil kvalificiran, da postane ačarja.

Najpomembneje, kakorkoli, prej prikrito dopolnilo pismu, ki je bilo poslano v Avstralijo leta 1972, je bilo podano s strani "GBC-ja." Ta dodatek je postal znan pod imenom "Crow and Tal fruit." Jasno izjavlja, na nedvoumen način, da so vsa živa bitja originalno prišla iz popolnoma razvitega odnosa s Vsevišnjim Gospodom v duhovnem svetu. Da so predstavili ta dodatek, je bilo, po mnenju tega avtorja, edin progresiven prispevek upravnega telesa od leta 1978 naprej.

Nikakršne kontradikcije ne more biti v učenju Absolutne Filozofije Zavesti Krišne, in 'Crow and Tal Fruit' dodatek jasno prikazuje, da je Swami B.R. Sridhar porival apasiddhanto. Glede na to, kar je Sampradaya Ačarya, Šrila Prabhupada, bil vedno znova učil vse svoje učence v svojih knjigah, zapisih, pismih, na sprehodih, itd., je Gaudiya Math učil drugače. Tudi Swami B.R. Sridhar je učil to drugačno teorijo izvora; v eni izmed svojih knjig je celo napisal, da so vsa živa bitja izvorno prišla iz brahmajyotija, neosebnega sijaja Boga. "GBC" je bil multi-milijonski (dolarski) konglomerat, in šlo je za visoke stavne vložke na mednarodni ravni. Bil je pripravljen na trdo igro, ko je šlo za samoohranitev.

Potreba po demonstraciji neustavljivega, vedno svežega, vedno naraščajočega gibanja, svetovne vse-požirajoče sile, je bila integralna vsemu, od česar so Strankarski Možje bili odvisni in kar so porivali v svojih naporih spreobračanja. Razkol je bil za njih breme. Razcepil je množico bhakt, ki so se že začeli cepiti v veliko slabotnih taborov razočaranja. Ta polarizacija z Gaudiya Mathom je razdelila tako imenovano Krišnovo gibanje v dve veliki, medsebojno vojskujoči se frakciji.

Ves ta razvoj dogodkov je bil slabo znamenje. Če je skupnost Ljubezni-in-Zaupanja dejansko bila avtorizirana in čista, kako se je to lahko zgodilo? Zavest Krišne je, po svoji naravi, centripetalna, združuje ljudi na vseh nivojih: Duhovno, intelektualno, mentalno, in družbeno. Ta velik razkol je bil enakovreden potresu v gibanju, in tisti bhakte, ki so zbežali iz "ISKCON" tabora v naraščajočo Gaudiya Math frakcijo, so v prihodnosti delovali z namenom spodkopavanja "ISKCON-a."

Resnica je, da so zapeljani voditelji sfabriciranega, tako imenovanega "ISKCON-a", in Strankarski Možje na vseh višjih letvicah te transformirane korporacije, bolj in bolj zahajali v slepo ulico, spomladi 1978. Sedaj so želi rezultate svojih dejanj. Dovolili so, da jih prevarajo sladke in sofisticirane besede in logika Swami B.R. Sridharja. Niso prepoznali da to, na kar jih je on napeljeval, ne bo nikoli delovalo.

Swami B. R. Sridhar je bil instrumentalen pri umetni postavitvi Ananta Vasudeve kot edinega Ačarje Gaudija Matha po odhodu Njegove Božanske Milosti Šrila Bhaktisiddhante Sarasvati Goswami Maharaja. To je vodilo do velikega razdora v Gaudiya Math gibanju v Indiji, kar ga je napravilo, v očeh čistega bhakte--Šrila Prabhupade--za malenkost več kot brezvrednega. Obstaja veliko, veliko navedkov iz njegovih pisem, jutranjih sprehodov in sobnih pogovorov, kjer potrjuje ta pogled; ni potrebno, da jih tukaj predstavljamo. Toda Swami B. R. Sridhar je, v zgodnjih osemdesetih, še enkrat postal instrumentalen v izkrivljanju še enega gibanja--tega je osnoval eden izmed njegovih bratov po Bogu--čeprav so "ISKCON-ovi" Strankarski Možje tisti, ki nosijo najtežji del krivde za to katastrofo. Kot bomo videli pozneje v tem članku, celo po svoji smrti je Swami B. R. Sridhar še naprej subtilno vplival še na eno divizijo Prabhupadove originalne organizacije.

Razumevanje pozitivnih nians in anarth

Takšne razkolniške konfrontacije imajo značilnost, da postanejo trajne. Druge osebnosti, tisti, ki niso bili priznani od "GBC-ja" za guruje, so mislili, da bi upravno telo moralo to vzeti v premislek. Negativne reakcije razkola niso škodile njihovim ambicijam. Dva v Indiji rojena pooblaščenca in eden Ameriški, so sedaj bili izglasovani za guruja; to je bila prva ekspanzija.

Po tem razkolu, končno, so bhakte, ki so bili zunaj vse te intrige (tako dolgo dokler niso bili inficirani z "ISKCON" bijo), začeli razumeti, da mora nekaj biti narobe s kultom v samih temeljih. Nekateri izmed njih so se pridružili nezadovoljnežem v Gaudiya Mathu, drugi niso mogli prebaviti takšne odločitve. Šrila Prabhupada ni bil poudarjen v Neo-Gaudiya Mathu; dejansko, v tej frakciji je bil prikrito omalovaževan. Običajna drža do "Swami Maharaja" v Gaudiya Mathu je inficirala nekatere Neo-Gaudiye. To se je večini Prabhupadovih učencev zdelo zelo ostudno. Razpoloženje in stil Neo-Gaudiya Matha je bil drugačen od Prabhupadovega originalnega gibanja. Enak slučaj je takrat že bil tudi z "ISKCON-om," vendar, tam se je odvijalo vsaj nekaj čaščenja Njegove Božanske Milosti.

Vse več in več Šrila Prabhupadovih učencev je odhajalo iz "ISKCON-a," da bi poskusili svojo priložnost v zunanjem svetu, nadaljevali z izvajanjem aktivnosti Zavesti Krišne, s pridiganjem, in sadhano, najbolje kar so mogli, "zunaj zidov" gibanja, kateremu so pred tem posvetili svoja življenja z intenzivno iskrenostjo in resnostjo. Lahko se postavi vprašanje, kako se je lahko odvijal tak pekel, ko pa je, vsaj v začetku, gibanje bilo direktno povezano z Vrhovnim Univerzalnim Kontrolorjem, Vsevišnjo Božansko Osebnostjo, Končnim Nadzornikom. To vprašanje je lahko upravičeno postavljeno.

Veliko zelo hudih stvari se je zgodilo bhaktam, oboje, znotraj in zunaj "ISKCON" frakcije, po Šrila Prabhupadovem odhodu, toda bile so tudi pozitivne nianse po tem, ko nas je zapustil. Te morajo biti priznane, saj so bile podane po milosti Šri Šri Guru Gaurange. Ena takšna velika pozitivna niansa je bila končna osvoboditev od vseh majhnih tiranov. Ker je Šrila Prabhupada želel zasebnost in pogoje za pisanje svojih knjig, je dovolil ta despotizem, medtem ko je bil z nami, vedoč, da ga lahko ustavi, če bi stvar šla predaleč. Kakorkoli, takrat je to bilo zadušljivo, in večina bhakt, ki so bili od Prabhupade inicirani v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih--ki so, v tem smislu, lahko bili smatrani za starejše bhakte--so imeli s tem izkušnje. Do povečanja tega pojava je prišlo po prvem ali drugem letu, po odhodu Šrila Prabhupade.

Konec koncev, osebe, ki so se predale Prabhupadi, niso bile navadni ljudje; bili so posebni individuumi. Plačali so svoje dolgove v materialnem svetu, preden so prišli v gibanje, in poskušali so se mu predati po načelu, da jih bo takšno devocijsko služenje dvignilo na nivo naprednih duhovnih osebnosti. Razvili in povečali so svojo resnost, iskrenost, znanje, realizacijo, in osebno moč v procesu. Ti bhakte niso več mogli mimo realizacije, da je "ISKCON" postajal duhovno obubožan.

Tovarna racionalizacij se je zlomila, ker je absurdnost situacije postajala bolj in bolj smešna, nevarna in ostudna. To je proizvedlo pozitivno nianso, saj so bhakte spoznali, da je ostati povezan z organizacijo pomenilo zlorabo svobodne volje. Jasno so videli, da se na upravnih nivojih tega, kar je nekoč bila organizirana misija ljubezni do Boga, več ne odvija prav nič, kar bi lahko bilo imenovano joga.

Opravičevanje voditeljev--v smislu izgorevanja anarth, ali da so sprejeli tako veliko dobre ali slabe karme od novih učencev--več ni vžgalo. Anarthe so neželene aktivnosti, ki ne zadovoljujejo Duhovnega Učitelja, ne zadovoljujejo parampare, in ne zadovoljujejo Vsevišnje Božanske Osebnosti. Todi ni garancije, da bodo anarthe ostale kot so. Bhakti je naročeno, da premaga svoje anarthe, ne da jih utrdi. Anarthe, ki so zavržene, niso več del bhaktovega stanja. Zares, to je bistvena komponenta celotnega procesa.

Kakorkoli, v primeru "ISKCON-a" so anarthe postale institucionalizirane. Osebe, ki so od tega imele korist, niso premišljale, da bi jih bilo potrebno transcendirati oziroma premagati. Veliko anarth je postalo slavljenih kot del "gurujevega" transcendentalnega prikaza ljubezni do Boga, in ta kičavost se imenuje sahajizem. Kot že prej omenjeno, nobeden izmed enajstih lažnih mahabhagavatov ni bil guru v pravem smislu besede. Vsi so bili sahajije. In "GBC" v resnici ni imel pravice ali moči, da jih prepozna kot duhovne učitelje. Vse skupaj je bilo šarada.

Večina anarth ima oddaljeno povezavo z grehom. Ko anarthe reflektirajo kar bi drugače bila aktivnost v odlikah strasti in neznanja, reflektirajo element greha. Ko anarthe reflektirajo aktivnost, ki bi drugače bile izvedene v odliki vrline, reflektirajo oddaljeno povezavo s pobožnimi aktivnostmi. Vendar anarthe, same po sebi, niso karmične. Ne proizvajajo karmičnih ali vikarmičnih reakcij. Če bi anarthe imele moč, da proizvajajo reakcije vezanosti, potem bi bilo nemogoče postati brahma-realiziran skozi proces vaidhi-bhakti. To je eno izmed posredovanj Vsevišnje Božanske Osebnosti, ko je bhakta iniciran (bhajana-kriya) s strani verodostojnega duhovnega učitelja v Vaišnava sampradajo.

Kljub temu, ko so anarthe utrjene, ko pridejo v navado, čaščene, in smatrane za duhovne, potem se razvije vrsta peklenske inteligence znotraj osebe, ki dovoli, da se to razvije v njej. V Sanskrtu se takšna inteligenca imenuje papa-buddhi, kar pomeni grašna inteligenca. Grešenje na račun moči Svetega Imena, kar je smatrano za najnevarnejšo nama-aparadho, je anartha. Ta aktivnost ostaja v kategoriji anarthe za nekaj časa, toda, na določeni točki, postane preveč odvratna, da bi bila oproščena. Na določeni točki generira reakcijo, ko bo moralo priti do karmične, mishra-karmične, ali vikarmične reakcije za osebo, ki v resnici ne poseduje več zavesti, ki je prisotna ko nekdo poskuša postati čisti služabnik Gospoda.

Vsaj štirje izmed originalnih "novih gurujev" so bili videni, da so bili zapleteni v deviantne aktivnosti v zgodnjih osemdesetih, in nekateri med temi so bili za to kaznovani. V resnici je bilo deviantnih vseh enajst. Conski Ačarja z domnevno najčistejšim profilom je napravil največ škode. Uničevanje se nadaljuje z njegovim ostudnim vplivom do današnjega dne. Tako imenovana biografija Šrila Prabhupade je bila najefektivnejši način, kaka privesti Njegovo Božansko Milost v perspektivo, ki ni bila niti najmanj v skladu z njegovo resnično slavo oziroma misijo. Humanizacija Njegove Božanske Milosti, izkrivljanje njegovih zabav, preveč poudarka na njegove (navidezne) šibkosti, in odvračanje pozornosti od njegovega prispevka misiji (in namesto tega nezasluženo dajanje zaslug njegovim učencem) tvori gurv-aparadho na najbolj zahrbten način. Veliko indirektnih žalitev (gurv-aparadh) zajetih v tej biografiji je tako subtilnih in degradirajočih, da bodo potrebna desetletja, če ne stoletja, za izničenje vpliva te od "ISKCON-a" financirane in "avtorizirane" tako imenovane biografije.

Ko so bhakte popolnoma izgubili vero v "GBC" in organizacijo, ki jo kontrolira, so dejansko bili sposobni spoznati svoje lastne zablode in fanatizem. Bili so se sposobni soočiti s svojimi anarthami in uvideli so pomembnost, da se jih rešijo, skupaj z realizacijo, da je to bilo mogoče samo zunaj slabe družbe Strankarskih Mož. Na ta način je deviacija ustvarila pozitivno nianso svobode od izprijenega kulta, ki je v resnici prekrival Zavest Krišne, v imenu razširjanja.

Umor upornika Sulocane

Hrup zgodnjih osemdesetih je včasih bil udobno pometen pod preprogo kot samo "naraščajoča bolečina," del "testa," ki ga je bilo mogoče pričakovati po odhodu Ačarje-Ustanovitelja. Nekateri so ga poskušali razložiti kot del "Krišnovega aranžmaja." Ta ohlapen način razmišljanja, čutenja in delovanja, je integralen sahajizmu. V zgodnjih osemdesetih je bil pod vprašajem status najočitnejšega sahajija guruja, ki je odšel h Gaudiya Mathu. Njegovi učenci so bili pod pritiskom, da izkoristijo to njegovo razkritje in poiščejo drugega priznanega iniciatorja znotraj kulta. 

Nenadoma se je našla neka šastra, indikacija za šastrično sankcijo za tako imenovano "re-iniciacijo." Z drugimi besedami, sedaj je postala "ISKCON-ova" dogma, da guru (četudi je bil prej čaščen kot mahabhagavat!) lahko pade. In, še naprej, ko je postalo jasno, da je padel v očitne grešne aktivnosti--to je postalo jasno samo, ko je to rekel "GBC"--potem od njega iniciran učenec več ni imel obveze, da časti oziroma vzdržuje prejšnji odnos s to osebo. Ne samo to, temveč je kult prav tako potiskal (ločenega?) učenca, da sprejme "re-iniciacijo" od guruja v dobrem stanju.

Pri vsem tem je bilo še eno dejstvo. Nekateri močni bratje po Bogu, ki še niso bili priznani kot guru-ji, so bili sposobni izkoristiti ta problem v diametrično nasprotni smeri. Ta nemir jim je priskrbel odskočno desko, da so lahko začeli kampanjo proti politiki ostalih, vendar pojemajočih Conarjev, oziroma, z drugimi besedami, bolj ali manj so prisilili "GBC," da so začeli naslavljati zadeve glede širitve števila gurujev in drugih institucionalnih problemov. Ti notranji kritiki so pogosto držali vplivne položaje. Nekateri med njimi so bili željni in sposobni unovčiti svoj protest, da bi sami prejeli glas "GBC-ja" za položaj guruja. Toda to je moralo počakati do sredine osemdesetih.

Strankarski Možje so vedno našli pot, kako odsloviti kakršenkoli dogodek, ne glede kako šokanten, škandalozen, ali neskladen, in ga umestiti v njihov mozaik v naprej usojenega aranžmaja za končen triumf "ISKCON-a." Ta mentaliteta psevdo opravičevanja se ni nanašala sam na bivše brate po Bogu, ampak tudi na novo inicirane pripadnike kulta. Tistim, ki niso več mogli na oltar in častiti Božanstev. Za tango sta potrebna dva. Z drugimi besedami, če je "ISKCON-ov" guru bil smatran za ali zaloten kot očiten prevarant, potem so tisti, ki so bili od njega prevarani, to zaslužili. Ali: "Če bi ti ljudje bili iskreni, potem se ne bi nikoli predali temu guruju ali takšni iniciaciji."

To je pripravna in neusmiljena razlaga, seveda, toda opravičevalci "ISKCON-a" so jo uporabljali. Da je bila njihovo majhno in priročno orožje, to še ne pomeni, da je v končni fazi bila napačna. Kljub temu, glavna nepredvidena negativna reakcija v zvezi z ločitvijo je postal status novo iniciranih, ki so sprejeli iniciacijo od bivšega "mahabhagavata," ki je sedaj bil bodisi de facto ali de jure izobčen iz kulta. Najprej so vsi bili pod pritiskom, da sprejmejo re-iniciacijo od guruja v dobrem stanju.

Toda sčasoma je to prišlo pod vprašaj, saj so do sredine osemdesetih padli še dodatni trije Conarji, tako se je število tistih, ki so bili osramočeni, kaznovani, razkrinkani, ali so odšli, dvignilo na šest ali celo sedem. Nekateri izmed novoprišlekov se niso morali odpovedati le prvi iniciaciji, ampak celo dvem ali trem "re-iniciacijam." Kot prej omenjeno, do sredine osemdesetih sta bila najmanj dva od enajstih prevarantov zunaj gibanja. Situacija je postajala vse slabša.

Toda kakšen je bil status tega učenca v tem vmesnem stanju, v stanju, preden je sprejel tako imenovano re-iniciacijo? Najprej so mu bile prepovedane brahmanske aktivnosti, kot je čaščenje Božanstev (če je bil--domnevno--prejel gayatri mantro od svojega sedaj padlega guruja). Toda ta drža se je v končni fazi zlomila, saj je tako veliko izmed teh novoprišlekov sprejelo "re-iniciacijo," ki je potem bila spet izničena. Seveda, pravo vprašanje je, ali je kdorkoli izmed teh novih ljudi sploh bil pristno iniciran.

Sčasoma je bilo potrebno napraviti neko vrsto boljše "prilagoditve," drugače bi večina teh novoprišlekov odšla in/ali se pridružila Neo-Gaudiya Mathu. Vsaj eden izmed pooblaščencev je začel trditi, da so ti novoprišleki še naprej povezani s paramparo, četudi njihov guru več ni smatran za verodostojnega. Racionalizacija za to je bila, da so izvorno bili povezani s paramparo preko "ISKCON-a," in ne preko svojega guruja. Upravno telo je to skovanko peljalo še za en korak dlje, saj je bilo (in ostaja) neovrgljivo dejstvo, da je "ISKCON" bil kontroliran od upravnega telesa. Sankcija upravnega telesa, v obliki njegove odobritve iniciacijskega procesa, je potrdila, da so ti novi bhakte bili v začetni fazi povezani k sampradaji s sankcijo procesa samega.

V Vaishnava Foundation vsako izmed teh močnih racionalizacij imenujemo devastator. Devastator je velika laž, navadno promovirana, da ustvari zmedo. Sliši se zelo dobro (površinsko), ko ga najprej slišiš. Toda, ko ga preučiš skozi oči šastre (shastra-chakshuh) in presvetliš z nekaj logike, postane jasno, da devastator nima nikakršne legitimnosti v kontekstu Vedske in Vaišnavske filozofije ali procesa. Koncept, da je bil nov iniciranec sam kriv, da je bil prevaran, da se je poskušal predati nepravemu guruju, ni bil devastator.

Kakorkoli, koncept, da je link k parampari dejansko skozi korporacijsko telo "ISKCON-a," je devastator--in ni bil edini, ki se je pojavil v tej periodi kaosa, trušča, in sproti-popravi reakcij. Naslednji je bil lažno upanje, da bo "GBC", četudi je bil v zmoti, na koncu vse pravilno uredil. Ta devastator je lahko povzet kot, "inherenten, samo-popravni mehanizem GBC-ja," toda to telo ni nikoli posedovalo kakršnegakoli takšnega blagoslova, in ga sigurno ne poseduje sedaj.

Leta 1981 sem v restavraciji Seven Mothers v San Franciscu imel oseben pogovor z enim od "GBC" gurujev, ki je prišel na ta položaj v sredini osemdesetih. Povprašal sem ga glede samega bistva, kaj počne "GBC," iz vseh zornih kotov. Vprašal sem po legitimnosti vseh iniciacijskih obredov, ki so bili izvedeni. Njegov odgovor je bil devastator (s katerim se nisem strinjal): "Nekdo jih mora prevarati." Pred tem je ta devastator bil v sledeči obliki: "Nekdo jih mora inicirati." Tokrat se je prelevil v nižjo obliko. 

Podobno je tukaj bil še eden devastator, ki je bil efektivno uporabljen skozi to periodo in tudi v letih pred njo. In sicer: "Kaj si ti napravil za Šrila Prabhupado?" Ko so različni bhakte kritizirali, kar se je dogajalo v kultu, so Strankarski Možje pogosto odvrnili s tem ostrim odgovorom. Pripisovali so si zasluge za različne materialne dosežke, ki jih je gibanje dosegalo na svetovni ravni--v obliki "laxmi-ja," novih templjev, novih bhakt, itd. To bi kombinirali z osebno užaljenostjo na kritiko--kljub dejstvu, da je ta bhakta največkrat bil popolnoma upravičen  v svoji kritiki--in zahtevali, da bhakta predloži svoje rezultate, ki jih je ustvaril znotraj arene "ISKCON-a." Seveda, če nisi verjel v to, kar počne "ISKCON," potem takšnih rezultatov nisi imel za pokazati, ker si gibanje zapusti, ali pa si bil tako glasen, da so te nagnali.

Imam osebnega družabnika znotraj Vaishnava Foundation, ki je bil tako rečeno ujet več kot leto dni na osnovi enega samega devastatorja. Od svojega guruja--eden izmed originalnih enajstih-- je sprejel tri različne iniciacije. V zgodnjih osemdesetih je bil sposoben videti, da njegov guru enostavno ni mogel biti verodostojen. Kljub temu je ta bhakta sprejel eno "zrno modrosti," ki mu je bilo intimno podano, namreč, "tako dolgo dokler nekomu intenzivno slediš, boš na koncu dosegel verodostojnega guruja." Moto zgodbe: Nikoli ne podcenjuj moči efektivnega devastatorja.

Po razkolu z Gaudiya Mathom in po glasovanju, imenovanju, oziroma priznanju dodatnih treh "mahabhagavatov," se je vse domnevno vrnilo v normalo. Bodi pozoren, glavni devastatorji, resnično velike laži, so takrat še vedno bile trdno ukoreninjene. Ideja imenovanja je bila sedaj pod vprašajem, toda večina bhakt je še vedno verjela vanjo; dvom je bil toleriran, ker tega ni bilo mogoče ustaviti. Kljub temu, nihče, ki je želel delovati znotraj "ISKCON-a," si ni upal vpraševati glede legitimnosti "GBC-ja" samega in tako imenovane končne avtoritete. Ker se je "GBC" odločil, da bo podprl uttama-adhikari čaščenje svojih gurujev, in ker se je odločil povečati svojo dikša čredo z dodajanjem treh novih pooblaščencev, je to bilo (domnevno) absolutno. Sprejeto naj bi bilo kot direktna Volja Gospoda Čaitanje za širitev Njegovega naraščajočega gibanja Zavesti Krišne, kateremu je usojeno, da nekega dne preplavi svet z oceanom ljubezni do Boga!

Iznad vsega tega, glasovanje, imenovanje, oziroma priznanje treh novih dikša gurujev s strani "GBC-ja," je bila odlična politična poteza. Njihovo nezadovoljstvo glede vprašanja ekspanzije gurujev je bilo postajalo vse močnejše, ko so stvari začele razpadati in prihajati na dan v tej hrupni periodi. Sedaj ko so Neo Gaudije postali močan sovražnik--in z najmanj dvema izmed originalnih enajst lažnih mahabhagavatov, ki sta bila sposobna razkriti prevaro--je "GBC" potreboval nekaj trdne opore. Tako je ves ta aranžma bil "Krišnova milost!"

No, mogoče ... mogoče pa ne.

Post-moderna era se je začela 15. novembra, 1977 (za več informacij glede tega kontaktiraj Vaishnava Foundation, ali uporabi svojo lastno intuicijo, da bi ugotovil za kaj gre). Po razkolu z Gaudiya Mathom in po odobritvi treh novih dikša gurujev, so Strankarski Možje na splošno, in še posebej Conski Ačarje, čutili obnovljeno samozavest. To razpoloženje se je v glavnem odražalo do meja področja Zahodne Virginije.

In tam je takrat bil Sulocan das. On ni bil Strankarski Mož, vendar je bil predan "ISKCON-u," "GBC-ju," in lokalnemu Conarju, misleč, da predstavljajo Šrila Prabhupado. Bil je iniciran od Prabhupade in njegov glavni občutek odgovornosti je bil do Njegove Božanske Milosti. Sulocan je negoval Božanstva in bil je obritoglav, živahen mlad mož. Bil je zelo dobrega izgleda, fizično dobro grajen, in prav tako je bil grihasta z dvema majhnima otrokoma. Kakorkoli, ujet je bil v težavno situacijo, ki je postajala vse bolj običajna znotraj "ISKCON" konfederacije.

Ženske, učenke Prabhupade, so skoraj vedno bile v precepu, ali naj sledijo navodilom lokalnega mahabhagavata, ali navodilom moža kot pati-guruja. Sulocan je dajal prednost zadnji alternativi, toda njegova žena se s tem ni strinjala. Včasih so ženskam v različnih centrih, če so bile efektivne nabiralke (in večina jih je bila), priskrbeli može. Ta privolitev je bila vrsta sprave, podane od Tempeljskega Predsednika ali lokalnega "mahabhagavata," vrsta plačila vnaprej, za njihovo kontinuirano prinašanje denarja ("laxmi"). Pogosto so bile bolj uslužne do in so bolj občudovale razbohoteno, mogočno in karizmatično osebnost lokalnega prevaranta. Večina mož je bilo sposobnih tolerirati ta aranžma v ponižnosti, toda Sulocan je bil v manjšini, ko je šlo za vdanost njegove žene do "novega guruja." Tega ni sprejel.

Lokalni guru ni bil pripravljen na kompromis z njim, in Sulocanova žena je bila bolj vdana navodilom lokalnega Conskega Ačarje kot tem svojega moža. Vse to vem, in vem še veliko več detajlov v zvezi s Sulocano, ker sem ga zelo dobro poznal. Bil je moj prijatelj. Kar nekaj mesecev, leta 1985, sva skupaj potovala v njegovem kombiju, kjer sem urejal oziroma lektoriral njegove rokopise. INTERNET takrat ni obstajal, toda Sulocan je bil zelo napreden glede te nove tehnologije, ki se je nekaj let zatem tako zelo razširila. Zbral je dovolj denarja za nakup novega računalnika (Commodore), monitorja in tiskalnika, kar je postalo kot peto kolo. Še posebej je ciljal na Moundsvillskega Conarja v svoje razkrivanju, ker se je čutil globoko prevaranega od tega moža, ki je prvi zahteval uttama-adhikari čaščenje s strani svojih lastnih bratov in sester po Bogu.

Sulocan je na koncu želel ugrabiti svoja dva otroka s posestva Zahodne Virginije, toda, v svoji brezbrižnosti, se je ustavil v Moundsvillu, da bi kupil nekaj hrane. Sledili so mu, in, ko je prišel iz trgovine, sta njegova dva otroka že bila v rokah Conarjevih ljudi. To je Sulocana razjarilo in odiseja se je nadaljevala z dodatno intenzivnostjo.

Če preskočimo zajeten del zgodbe, Sulocan je bil umorjen, kot vas večina ve, od tesnega družabnika vodstva kulta v Novem Vrindavanu. Umorjen je bil leta 1986, kakšni dve milji stran od Los Angeleškega templja. Ironično, glede na to kar mi je takrat malo zatem povedal eden izmed njegovih tesnih družabnikov, se je Sulocan odločil opustiti svojo kampanjo zoper "ISKCON," "GBC," in Conske Ačarje nekaj dni pred tem. Čeprav je njegova začetna zamera bila usmerjena na enega prevaranta, je Sulocan--ki je bil bister in prav tako ploden pisec v svojih zadnjih letih--prišel do zaključka, da je v resnici "GBC" vzrok vsega hudega, kar se mu je zgodilo za časa bivanja v Moundsvillu, in še posebej po tem. Prav tako je premagal svojo sentimentalnost glede Lilamrite, ko je spoznal spodaj ležečo motivacijo njenega pisca.

Sulocanin umor bi v Los Angelesu lahko desetletja ostal nerešen, če ne za vedno, vendar sta dva njegova prijatelja pravočasno reagirala, takoj ko sta za to slišala. Morilec je bil prijet in obsojen. Kot je bilo ugotovljeno, bil je samo dan pred tem, da se odpravi čez ocean. Detajle o vsem tem lahko najdeš v knjigi Johna Hubnerja, z naslovom Monkey On A Stick.

Ezoterično dejstvo je, da ostuden umor--lahko ga imenuješ tudi atentat--Sulocane prabhuja označuje konec pomembne faze gibanja Zavesti Krišne. Pazi, obstajata dve poti usode: Božja previdnost in Usoda. Gospod v naprej ustvarja perfekten aranžma glede matric, formata in parametrov za vsako izmed teh dveh poti. Bo nekaj prekrivanja, ki bo ostalo skupno obema potema, če bi svobodna volja bila neprimerno uporabljena ali zlorabljena; ta princip se nanaša tako na individualne osebe kot na gibanja.

Sulocanov umor označuje dejanski konec Marsove dashe za razpadajoče gibanje. Prav tako označuje konec Prve Transformacije. Bil je samo kratek premor med hruščem v zgodnjih osemdesetih in temi dogodki v sredini osemdesetih, ki jih je povzročil zločin nad Sulocano in njegova briljantnost. Sedaj, ta čarovniški pripravek "re-inicijacija" in umor protestanta je imel za reakcijo eksplozijo, ki je prinesla nekaj novega in drugačnega.

Druga Transformacija: Akademska transformacija

Gibanje se je v sredini osemdesetih počasi začelo razkrajati. Bhakte po vsem svetu, še posebej v Ameriki (in še bolj na Bay področju), so se začeli upirati, in umor Sulocana je vzel dih, navidez ali dejansko, skoraj vsem. Spraševali so se, kako se je lahko kaj tako strašnega zgodilo. Conski Ačarja prevarantski mahabhagavat iniciativa je izgubljala sapo, in več in več bhakt jo je popolnoma zavračalo.

To je bil idealen moment za voditelje, da stopijo korak nazaj, in premislijo o izvoru vsega, kar se je dogajalo od leta 1978 naprej. Toda Strankarski Možje niso niti najmanj bili pripravljeni iti tako daleč. Kadarkoli bi kdo izjavil, da se mora gibanje vrniti v svoje Izvorno stanje, bi se Strankarski Možje vznemirili in lažno trdili, da bi takšna iniciativa vsebovala zaprtje vseh templjev in prekinitev čaščenja Božanstev; s tem imam osebno izkušnjo. Toda starejši bhakte, ki so zagovarjali povratek na Začetek, so zahtevali samo, da se odstranijo vse izmišljotine in deviacije iz gibanja, ki ga je ustanovil Sampradaya Ačarja, Šrila Prabhupada. To je pomenilo prepoznanje nedavne zgodovine, kaj se je v resnici dogajalo, in prečiščenje vsega tistega, kar se sploh ne bi smelo pojaviti v gibanju, in vrnitev k pravemu devocijskemu procesu, svobodnemu vseh kontradikcij in neubogljivosti do Ačarje.

Torej, ko je gibanje začelo neizogibno drseti v prepad, je radikalen pristop za razrešitev tega razpada bil zavrnjen s strani Strankarskih Mož; če bi krenili to pot, bi imeli preveč za izgubiti. Namesto tega so izbrali altenativo, "reformo," čeprav bi zadostovali edino radikalni koraki in revolucija. Ne moreš reformirati nečesa tako pokvarjenega kot je takrat bil "ISKCON" enostavno s površinskimi spremembami. Kakorkoli, "ISKCON" se je lahko zanesel na svoje domiselne Strankarske Može, in eden izmed teh v prvih bojnih vrstah je predstavil "perfektno" rešitev.

To lažno upanje je priskrbel Ravindra Svarupa, Tempeljski Predsednik centra v Filadelfiji. Gibanju se je pridružil leta 1971 in se hitro povzpel na visok položaj. Bil je profesorski tip, in njegov stil ni bil omadeževan s kakršnokoli nianso hippie kulture. Namesto tega, predstavljal je akademski način kako se lotevati stvari, ki je očitno prevladoval na univerzah po svetu. Ameriški stil akademske organizacije, s vsemi svojimi birokratskimi sloji moči, pooblaščenci, podkomiteji, regenti, upravnimi telesi, in poudarki na glasovanje in soglasje, bi bila sprememba glede na tiranijo, kjer je vsa moč investirana v tako imenovane guruje, ki so se izkazali kot vse prej kot akademski.

Ravindra Svarupa je dosegel svoje imenovanje za guruja kot del nagrade za vodenje te reforme, ki jo je sam evfemistično imenoval revolucija. Kasneje je trdil, da je kot vodja reforme bil prisiljen sprejeti gadi in voditi revolucijo. Kakorkoli, on ni bil revolucionar; bil je nič več kot birokratski reformator, ki je utrdil dobesedno vso neznanje Strankarskih Mož, tako da je odstranil strašljive elemente. Ne glede na to, njegova Disertacija, ki je zagovarjala potrebo po prekinitvi kar je on imenoval "medsebojnega uničevanja," je pritegnila pozornost skoraj vsakogar.

Pritegnila je celo pozornost Conskih Ačarij. Leta 1987 je TKG odstranil vse vyasasane iz svojih templjev nakazujoč, da mu je sedaj potrebno izkazati spoštovanje na nivoju madhyama-adhikarija. Odrekel se je prevare, da je Boga realiziran mahabhagavat, in to je bila pametna poteza. Glavni pisec kulta je skoraj takoj zatem sledil njegovi potezi.

Moundsville se je upiral temu momentu, tako uttama-adhikari čaščenje ni bilo popolnoma opuščeno s strani teh "ačarij." Kot zanimivost, eden izmed originalnih enajstih je (presenetljivo!) še vedno na glasu, glede na objave na znani devocijski spletni strani, da še vedno prejema uttama-adhikari čaščenje svojih Bengalskih učencev. Do leta 1987 jih je veliko izmed originalnih enajst odšlo, vključno z zgoraj omenjenimi tremi, ki so bili vpleteni v seksualne afere (eden v homoseksualno). Strankarski Možje, ki niso bili guruji, kot je bilo za pričakovati, so svojo vdanost prenesli na "reformo gibanja" Ravindra Svarupe.

Zgodil je celo medel poskus sojenja vsakemu Conarju, če naj se mu dovoli ali ne ostati v Upravnem Telesu ("GBC-ju"), in eden izmed njih je na kratko bil v zadregi zaradi te slabotne in hitro opuščene iniciative. Ko se je bogat in močan Evropski Conar soočil s tem komitejem, se je zadnji umaknil. Ugotovil je, da bo ta Conar vzel ves svoj vpliv, denar, in predane privržence s seboj, če ga bodo odslovili iz "GBC-ja." Celotna osnova reforme, namreč, ponovno prepričati preostale bhakte, da se vse razvija lepo po vnaprej usojeni poti navzgor, bi bila zelo v nevarnosti, če bi ta komite indirektno prisilil kakšnega velikega bhakto, da ga zapusti. Ironično, ta Evropski Conar je potem vseeno zapustil "ISKCON" v zelo sovražni atmosferi približno desetletje kasneje.

Kakorkoli, nov akademski duh je uvedel prepoznavno spremembo glede prejšnjega stanja. Prav tako je napravil gibanje močnejše, saj je sedaj imelo moža, ki je še enkrat bil vzor in je predstavljal njegov duh na grobi ravni, namreč, Ravindra Svarupa. Bil je profesorski tip. Ko se je šlo za predstavitev raznih pisnih stališč, mu nihče ni bil kos.

Nihče na višjih letvicah "ISKCON-a" si ga ni upal izzvati, ne samo ker je bilo malo razlogov za to, ampak tudi ker bi skoraj zagotovo doživel poraz v kakršnikoli konfrontaciji. Modus operandi avtoritete in njene predstavitve se je spremenil z Drugo Transformacijo. Sedaj je govornik oziroma avtor, ki je bil najbolj vešč z zagovarjanjem svojih stališč in predlogov s sofisticiranimi in učenjaškimi op citi, et alsi, ibidi, in opombami pod črto, postal najuglednejši brahmin. Sedaj je "guru," ki je bil najspretnejši pri pridobivanju soglasja preko strankarskega prepričevanja, dobil največ ugleda, ker se je izognil uničujočemu konfliktu in s tem promoviral nov duh kompromisa, oziroma, "sodelovanja." Sodelovanje je postala beseda z veliko začetnico v tej novi transformaciji.

Na kratko, Conarji več niso bili sposobni prodajati svoje visoki-profil prevare, in tako je bila izvedena "prilagoditev," v obliki druge transformacije. Vse je bil "Krišnov plan." Conarji v dobrem stanju so lahko obdržali svoje inicirane učence le, če so se odpovedali mahabhagavat profilu; večina jih je sodelovala. Toda tok deviacij je še vedno tekel po gibanju, navkljub transformaciji.

Kot že prej omenjeno, nekateri niso sodelovali. Eden izmed teh je bil izgnan leta 1983, in ta ločitev je bila s strani "ISKCON-a" objavljena celo v Ameriškem tisku. Ločeno od tega, "ačarja," ki je predstavil uttama-adhikari čaščenje novembra 1977, je prav tako zavrnil Drugo Transformacijo." "GBC" ga je konfrontiral, tehnično jo je dobro odnesel, toda kocka je že padla. Evropski sahajija, ki je pred nekaj leti odšel, da bi se pridružil Gaudiya Mathu, je bil najden razkosan, kar je storil eden izmed njegovih učencev. Ta strašen dogodek, prav tako leta 1987, ni v resnici pretresel hard-core Strankarskih Mož, saj je dogodek bil viden kot potrditev njihovega institucijskega stališča v zvezi z njim.

S prihodom Druge Transformacije bi sedaj naj domnevno vse bilo v naplešem redu v gibanju Zavesti Krišne. Toda tisti bhakte, ki so imeli inteligenco in vizijo, da so lahko videli kaj se v resnici dogaja, so zelo dobro vedeli, da se situacija niti malo ni popravila na globljih nivojih. Površinsko se je situacija izboljšala, toda Strankarski Možje so, še enkrat, preživeli te nove, velike spremembe--ki so bile popolnoma neavtorizirane z vidika parampare. Druga Transformacija ni v skladu z Vedsko in Vaišnavsko tradicijo glede na legitimen proces in filozofijo. Sahajijam se ne more dovoliti, da zadržijo svoje tako imenovane inicirane učence, če površinsko očistijo svoje aktivnosti. Lažnim mahabhagavatom ne more biti retroaktivno podeljen status naprednih bhakt--in bodi prepričan, da je katerikoli Vaišnavski madhyam-adhikari napreden bhakta--enostavno ker znižajo obilje svojega čaščenja in rečejo, da njihovi bratje in sestre po Bogu več niso zavezani, da jih služijo in ljubijo kot guruje.

Če je sleparski in lažniv bogat človek razkrinkan kot prevarant, ne more enostavno zadržati vsega svojega s sleparstvom pridobljenega dobička s trditvijo da, češ, čeprav se je predstavljal za bilijonarja, je sedaj še vedno bogat človek. Če je bil vpleten v sleparstvo, mora izgubiti vse. Biti mora aretiran zaradi kriminalnih aktivnosti zoper oboje, nacionalne in mednarodne zakone, ki uravnavajo kapitalizem. Toda Strankarski Možje so sedaj po njihovi akademski reformi trdili, da je Pot bila samo malenkost napačno razumljena, bila je samo malo iz ravnotežja. Sedaj je domnevno vse bilo tako kot treba, nazaj na pravem tiru.

Korenine ritvik deviacije

"Dejstvo je, kakorkoli, da je nevarno in pogubonosno gibanje znotraj naše Skupnosti." - Pismo Hamsadutti, 2 sept., 1970 v Kalkuti

V zgodnjih sedemdesetih je enemu izmed originalnih Šrila Prabhupadinih učencev bilo naročeno, da sam odide v Indijo in poskuša rešiti probleme s pošiljanjem, ki so se tam pojavili. Ti problemi so vključevali nemajhna plačila za devocijsko parafernalijo Indijskim osebam ali podjetjem, ki pa niso pošiljali blaga, se pravi da so v bistvu kradli gibanju denar. Ko je bil v tej tuji deželi, je prišel v stik s Prabhupadovimi brati po Bogu, in ta kontakt ni bil niti najmanj ugoden za njegovo devocijsko bilko.

Postal je inficiran s familiarnostjo, ki so jo Prabhupadovi bratje po Bogu imeli do Njegove Božanske Milosti, in postal je zastrupljen s prezirom, ki ga je veliko teh bratov po Bogu čutilo do Prabhupade. Močno so ga kritizirali, ker je uporabljal naziv "Prabhupada," za katerega so smatrali, da je rezerviran za Šrila Bhaktisiddhanta Goswami Prabhupado. Našega Šrila Prabhupade niso smatrali kot enega izmed naprednih bhakt, ki je bil iniciran v linijo od njegovega Ačarje. Niso smatrali, da je to, kar je A.C. Bhaktivedanta Swami bil počel na zahodu, dejansko verodostojno. Pozneje je Prabhupada naznanil, da so zavistni nanj.

Čeprav je ta originalen Ameriški učenec Šrila Prabhupade bil smatran za velikega moža v gibanju--in oboje, fizično in po položaju je bil zelo velik mož--je bil kot psiček v primerjavi z mističnimi močmi in vplivom vseh teh Šrila Prabhupadinih Indijskih bratov po Bogu. Skupaj s tem dejstvom je prvič doživljal zelo tujo kultur, in, kar vsak iniciran učenec Šrila Prabhupade ve, vedno doživiš vrsto kulturnega šoka (moj je bil dokaj močan), ko greš prvič v Indijo.

Ta učenec se je vrnil iz Indije in, skupaj s še tremi bhaktami (eden je bil njegov krvni brat), in skoraj nemudoma prejel red sannyase od Prabhupade. Ti štirje karizmatični bhakte so vsi bili originalni učenci, vsi so odpirali začetne templje in pripeljali ljudi v gibanje, in vsi so bili močni in vplivni sami po sebi. Sannyasa eksperiment, izveden v poznih šestdesetih, se ni pokazal kot dober pri prvem učencu, saj je kmalu odstopil od Prabhupadovih navodil in povzročil veliko vznemirjenje ("Zelo me je šokiral"). Podobno, ta drugi val sannyasijev--ki so bili mišljeni kot dopolnitev dvanajstih pooblaščencev v upravnem telesu (ki so vsi bili, razen enega brahmacarija, družinski možje)--je prav tako skrenil s poti skoraj nemudoma po prejetju sannyase.

Tako pisana je zgodovina sannyasa moči v gibanju Zavesti Krišne, toda za nobeno od teh deviacij ne moreš kriviti Šrila Prabhupade. Krivda ne leži na njem; namesto tega, pripisana mora biti večno prisotni individualni možnosti za zlorabo svobodne volje na strani njegovih učencev. Ta prej omenjen bhakta, ki je sam šel v Indijo, je bil soočen z velikim testom, ki ga žal ni opravil. Ko se je vrnil je videl, da sedaj Prabhupada poskuša utrditi upravni in pridigarski nivo svojega gibanja na zelo organiziran način. Ta bhakta je bil izbran, da postane eden izmed potujočih pridigarjev v obliki sannyasija; opustil naj bi svojo močno vlogo v upravi. Toda to kar je ta novi pridigar v redu odpovedi predaval v začetku, je bilo pod vplivom velikega pogubonosnega gibanja. Drugi trije sannyasiji so prišli pod njegov vpliv; v prejšnji sekciji te razprave smo to epizodo že na kratko omenili.

Toda detajli, kako se je vse skupaj zgodilo, niso niti približno tako pomembni kot trajen efekt, ki ga je to pogubonosno gibanje imelo, ko je enkrat vstopilo v Prabhupadovo gibanje Zavesti Krišne. Vstopilo je skozi najšibkejšo točko Prabhupadovega gibanja; vstopilo je skozi voditelje in upravnike.

Njegov pokvarjen vpliv je bil premagan leta 1970, toda zadal je povračilen udarec samo osem let kasneje preko Navadvipe. Čeprav se je prej omenjen prvi razkol zgodil v zgodnjih osemdesetih, in je navidezno bila prekinjena povezava s to Gaudiya Math mentaliteto in vsem kar sodi zraven, je močan ločitven udarec šele prihajal. In to nas vodi do zgoščenega opisa ritvik deviacije.

Na tej točki lahko da si osupnjen, "Kaj?! Oni so stali za ritvikom? Neo-Gaudiya Math skrajno prezira ritvik!" Duhovno življenje je oboje, težko za razumeti in, prav tako nedvomno, zelo subtilno.  Obstaja zelo subtilen odnos med vzrokom in posledico kar se pojavitve ritvika iz oceana neznanja--in iz tega velikega pogubonosnega gibanja--tiče. Prvo ritvik gibanje se ni pojavilo pred letom 1989; ta časovna usklajenost je zanimiva.

Ker je to poletje, leta 1989, umrl Swami B.R. Sridhar. Zapustil je oporoko. Swami B. R. Sridhar je v svoji poslednji volji omenil Šrila Prabhupado, toda to je storil v kontekstu, ki je bil oboje, nepričakovan in edinstven. V bistvu je Swami B. R. Sridhar, v svoji poslednji volji, menil, da je Prabhupada v bistvu uvedel ritvik sistem iniciacij za svoje gibanje. Swami B. R. Sridhar je v svoji poslednji volje svoje sledilce obvestil, da bo njegov glavni učenec nadaljeval njegovo linijo na enak način, kot je svoje gibanje uredil (domnevno) "Swami Maharaj", namreč, ritvik.

V Polineziji je skozi določeno obdobje s strani nekaj antropologov bil opazovan zanimiv fenomen. Ena opica, na enem izmed stotine tam raztresenih otokov, je našla unikaten način reševanja enega eksistenčnega problema. Ta rešitev ni nikoli obstajala v nobeni opičji vrsti skozi celotno njihovo zgodovino (kar pomeni tisoče let). Potem, nekaj časa za tem, je druga opica na drugem otoku prišla z isto rešitvijo. Potem, spet na drugem otoku, je še ena opica odkrila to materialno izboljšanje glede eksistenčnega problema. V bistvu, čeprav te opice niso nikoli imele kakršnekoli medsebojne komunikacije, so vse odkrile identično rešitev za težavo, in tako se je razširila po vseh otokih v regiji. To je postalo del njihove kulture vsepovsod v Polineziji.

Na neki zelo subtilni ravni komunikacije se je razširilo nekaj ugodnega za njihov eksistenčni boj na način, ki ga ni mogoče racionalizirati preko kakršnekoli grobe razlage. Te opice se niso poslužile možnosti "opica videla, opica napravila," ker niso imele kontakta med seboj. Toda ena se je naučila metode, sčasoma se je druga naučila to metodo, potem še ena, še ena, dokler ni bila dosežena kritična masa. Potem je znanje eksplodiralo, in vse so delovale na ta način oziroma sprejele ta način kot integralen del njihove materialne eksistence.

Podobno, leta 1989 so se v južnem Mississipiju trije vplivni brahmani, vešči pisanja, pod (podzavestnim) vplivom Navadvipa semena, pojavili z začetnim ritvik predlogom. To so storili z asistenco bivšega osebnega služabnika TKG-ja. Ta osebni služabnik je trdil, samo preko anekdotskega dokaza, da je Prabhupada podal TKG-ju navodila za nadaljevanje ritvik sistema v njegovi liniji, po njegovem odhodu.

Toda dejanski vpliv tega ritvik virusa je prišel iz poslednje volje Swami B. R. Sridharja. Se spomniš stare komedije "My Three Sons?" No, ritvik gibanje je postalo njegov tretji sin, vojskujoč se s starejšimi brati iz družine, namreč, "ISKCON-om" in Neo-Gaudiya Mathom. "ISKCON" je starejši brat, saj se je rodil leta 1978. Njegova mlajša brata si delita povezanost z "ISKCON-om": korenine imata v isti zemlji, čeprav sta mu nasprotna na veliko načinov in na veliko nivojih. Vse tri divizije so del iste dinamike, vendar Neo Gaudiye in ritviki niso Strankarski Možje.

Ta začetna ritvik iniciativa iz leta 1989 je dajala velik poudarek na "GBC,"kot na stražarje za njeno implementacijo. Zaradi tega je ta iniciativa padla v pozabo. Zares, dva izmed originalnih treh ustanoviteljev v Mississipiju je skoraj sigurno več ne podpirata--če bi jo, potem njuno pisanje na druge devocijske teme, trenutno vključeno v Bhaktivedanta Vedabase, sigurno tam ne bi bilo dovoljeno. Tvoj avtor je bil odločno proti temu ritvik predlogu od trenutka, ko sem za to prvič slišal, in napisal sem pisno stališče proti temu zgodaj leta 1990.

Toda, za razliko od mnogih drugih kritikov te deviacije, priznam, da v končni fazi njegovo sprejetje ali zavrnitev bazira na zelo subtilnih in potentnih resnicah glede Vaišnavske filozofije in procesa. Obstaja veliko agresivnih in degradiranih "bhakt," ki uporabljajo ritvik za svoje lastne namene, ki so vsi v odliki neznanja. Njihiv stil, njihov karakter, njihovi motivi, njihova drža in njihovo "pridiganje" so sto-odstotno zavrnjeni s strani Vaishnava Foundation. Kakorkoli, obstaja pa tudi veliko ritvikov, ki stvar porivajo z iskrenostjo (do določene točke). Njihov karakter je docela dober na splošno, in dejansko je njihov motiv pridiganje in širjenje misije Šrila Prabhupade in Zavesti Krišne. Vsi ti naj vedo, da čeprav smo odločno proti ritviku in ga smatramo kot krivoverstvo, jih ne zaničujemo. Namesto tega, strinjamo se z njimi, da je stvar v zelo, zelo subtilni točki filozofije in procesa glede na učenja Vaišnavske parampare; ta točka je v zvezi sraddho oziroma vero.

Razkrili smo ti dejanski subtilen vzrok ritvik virusa, in kako je bil injiciran v skupinsko zavest na koncu osemdesetih. Toda nismo pod nikakršnim pritiskom, da do popolnosti razčlenimo in razložimo vso zapletenost v zvezi z ritvik predlogom. Če se pridružiš Vaišnava Foundation in postaneš član v dobrem stanju, lahko nekega dne dobiš dostop do tega znanja. Ta članek ni kreiran za namen preslepitve jogijskega procesa glede pridobitve znanja; dobra vprašanja, ki zahtevajo globoko duhovne in znanstvene odgovore, morajo biti v družbi z obojim, spoštovanjem in sevo. Kar bomo naredili za tebe v tej razpravi je, kakorkoli, da bomo razkrinkali vsako izmed sedanjih ali prejšnjih ritvik iniciativ in pokazali nespravljive kontradikcije, ki so prisotne v vsaki izmed njih.

Pazi, če bi "GBC" ostal verodostojen, če ne bi tako strahotno zašel spomladi 1978, potem nikoli ne bi bilo vplivne Neo-Gaudiya Math ločine. Podobno, če bi pooblaščenci ostali avtorizirani--in bi na ta način celotno gibanje ostalo verodostojno--ne bi nikoli bilo nobenega vplivnega ritvik kulta. Nobenega razloga ne bi bilo za pojavitev katerekoli izmed teh frakcij; tudi če bi se, bi jih čist "GBC" zrušil takoj na začetku. Hitro bi bilo mogoče videti, da so ta gibanja brezsmiselna, in bhakte bi jih popolnoma zavrnili. Hitro bi utonili v pozabo. Toda čist GBC je nekaj, kar skoraj nikoli nismo imeli, sigurno ne od odhoda najbližjega Sampradaya Ačarje, Šrila Prabhupade.

Okrog leta 1988 so se Strankarski Možje počutili bolje. Dva glavna nasprotnika nista več bila živa, možnosti za položaj "guruja" so se večale, dva uporna Conska Ačarje sta bila izgnana, in vsaj še trije drugi razbohoteni tako imenovani Ačarje so bili postavljeni v ozadje. Na obzorju ni bilo videti ničesar drugega kot modro nebo. Toda reakcije, ki se odvijajo po v naprej določenem urniku, so trdovratna stvar, in izgleda da vedno najdejo pot za vstop v mešanico.

Po bojevitem obdobju, vojaškem duhu, in agresivnem pridiganju, se je Mars dasha "ISKCON" gibanja spremenila; Akademska Reformacija natančno ne sovpada, toda so povezave med tema dvema. Konec Marseve dashe je odprl pot bolj mehkemu načinu, umski spekulaciji, in v nemajhni meri blaznosti. Prihod INTERNETA v devetdesetih je dopolnil ta razvoj, kot tudi Akademska Reforma, v manjši meri. Površinsko so medsebojni odnosi med bhaktami bili bolj umerjeni, bolj spoštljivi, in bolj liberalni od razpoloženja netolerance in sile, ki je bila prisotna v prejšnji etiki (ki je dosegla svoj višek v atentatu).

Oh, toda potem se je moral pojaviti ritvik, in začeti delati zgago!

Podporniki originalne ritvik iniciative so gojili upanje, da bo "GBC" sprejel njihov predlog, legaliziral vse prejšnje iniciacije v smislu ritvika, in prav tako legaliziral izvajalce teh iniciacij. Mogoče so nekateri izmed njih razmišljali o tem iz pragmatičnih razlogov, toda ritvik iniciativa ni izpolnjevala vseh ambicij tistih, ki so nedavno bili izvoljeni v "GBC" in dobili položaj gurujev. Življenjska energija ritvikov je bila zelo drugačna od drže in stila tistih Strankarskih Mož, ki so sedaj prvič uživali v svojih novih položajih.

Ritvik je bil ovira za to, kar so sedaj hoteli ustanoviti, in, prav tako pomembno, sestavljali so ga "outsiderji." Večina teh bhakt je bila nasprotnih "ISKCON-u" in njegovim Strankarskim Možem skozi leta; niso bili prijatelji konfederacije, še posebej ne vodstvenega dela. Staro rivalstvo in sovraštvo težko umre, in to je še posebej primer v kontekstu kvazi ali semi-duhovnih skupnosti. Leta 1990 so Strankarski Možje odločno zavrnili ritvik predlog, kot so ga predstavili brahmani iz Mississipija, katerim so je takrat pridružilo še nekaj drugih bivših velikih mož v gibanju (pred Conski Ačarja ero).

Sedaj, originalen ritvik predlog je iskal svojo legitimnost v smislu, da "GBC" sprejme odgovornost določanja ritvikov, ki bi potem izvajali iniciacijske obrede na račun preminulega Ačarje. Tako je ta kult bil bolj ali manj obsojen od samega začetka. Sčasoma je bil zamenjan z dvema različnima ritvik alternativama. V sredini devetdesetih se je ena imenovala IRM, ali ISKCON Reform Movement. Ta ritvik skupina je bila hardcore; zares, kmalu je dobila vzdevek "trdi ritvik." Promovirala je koncept, da bo Šrila Prabhupada, preminul Ačarja, ostal iniciacijsku guru za vse nove učence, ki vstopijo v gibanje Zavesti Krišne, za preostanek Zlate Dobe--ki bo, po nekaterih izračunih--trajala še naslednjih 9,500 let!

Pozneje so se pojavile variacije, kjer so smatrali, da je ritvik edino sredstvo za iniciacije do manifestacije naslednjega mahabhagavata. Bodi pozoren na tukajšnji trend. Ritvik je bil po svoji naravi centrifugalen. Ker Njegova Božanska Milost Šrila Prabhupada ni nikoli postavil tega sistema za po njegovem odhodu, in ker ni nikakršne šastre ali tradicije v smislu Vaišnavske vere glede tega, kako se ga naj izvaja, je ritvik čas-mesto-okoliščine sproti-popravi gibanje. Na ta način, je zelo nagnjen k temu, da se pojavljajo nove variacije vsakih nekaj let--z vrsto besednega žonglerstva, izkrivljeno logiko, in intelektualnimi racionalizacijami.

IRM in soft-ritvik bhakte niso nikoli odobravali eden drugega, čeprav so v ohlapni navezi kar se njihovega sovraštva do "ISKCON-a" in Neo Gaudij tiče. Želeli so najti pot v "ISKCON," vendar ni bilo nikakršnega oprijemljivega uspeha v vsem tem trudu. Tako je še posebej IRM na osnovi tega veliko izgubil, vendar je še vedno najmočnejši med vsemi temi skupinami. V samem korenu je bila ideja, da ga bo "ISKCON" v končni fazi moral sprejeti, da bo kult premagan z veličino tega ritvik procesa in se bo re-intitucionaliziral oziroma reformiral v smislu tega, kar je Prabhupada domnevno želel, namreč, ritvik.

Soft ritvik bhakte niso tako blazni kot je IRM, toda kljub temu porivajo izmišljen proces, ki ni verodostojen v smislu prampare, Vaišnavske tradicije, šastre, in izjav najbližjega Sampradaya Ačarje na to temo glede nadaljevanja nasledstva učencev. Prav tako podajajo zmotne koncepcije v zvezi s stopnjami bhakti joge, bhakti-lata-bijo, duhovnim učiteljem, procesom iniciacije, in odnosom preminulega Ačarje do neiniciranih ljudi, ki sedaj berejo njegove knjige.

Kljub temu, kot prej omenjeno, celotno bistvo je v eni vroči točki v zvezi z sraddho oziroma vero. Na določeni točki se stvar zakomplicira. Toda ni nikakršnega dokaza, de je Šrila Prabhupada želel ritvik sistem, po svojem odhodu. Težko je najti kakršenkoli dokaz za ritvik argument. Če bi ritviki v resnici imeli močan dokaz, bi argumet proti temu procesu v resnici bil samo v zelo finih točkah. Toda nimajo nikakršnega trdnega dokaza, samo nekaj izkrivljene logike, ki bazira na frazi iz enega pisma. Celo soft-ritviki potrebujejo več kot to.

Toda, ker je ritvik gibanje, filozofija, in proces v teku, je vedno podvržen oživitvam z novim valom norosti. Leta 2006 se je pojavila še ena različica ritvika, Prominent Link. Prominent Link različica ritvika--za informacijo, ustanovitelj te skupine ne smatra svoje filozofije oziroma procesa za ritvik--trdi, da so bhakte ("novi guruji") "ISKCON-a," ki izvajajo iniciacijske obrede za nove bhakte, verodostojni guruji samo v smislu, da so ačarje pomočniki. Prominent Link trdi, da je Šrila Prabhupada dejanski iniciacijski duhovni učitelj in daje bhakti-lata-bijo v času, ko ačarja pomočnik izvaja obred. Z drugimi besedami, vse iniciacije v "ISKCON-u" so bile verodostojne, le pravilno niso bile razumljene. Ta filozofija ima nekaj istih napak kot originalen ritvik predlog, ker je nobeden izmed "ISKCON-ovih" gurujev ne sprejema. Kako lahko takšen božanski aranžma deluje preko ačarje pomočnika, ki ne verjame, da je samo ačarja pomočnik? Prominent Link je bil zavrnjen in zavržen s strani kulta.

Naslednja različica ritvika se večinoma sestoji iz nekaterih resnično hard-core, strupenih bivših Strankarskih Mož in starejših bhakt. Predlagajo ritvik gibanje, ki je hibrid glede na ritvik-guruja, ki izvaja ognjeno žrtvovanje za časa iniciacijskega obreda. V nekaj točkah so podobni Prominent Linku v svojih prepričanjih, toda obstaja nekaj subtilnih razlik. Je drugačno gibanje, še posebej v smislu stila, ki odraža prezir in triumfalizem. So mnenja, da je samo vprašanje časa, preden bodo celo voditelji "ISKCON-a" uvideli, da so njihovi "novi guruji" samo nova vrsta guruja, namreč hibrid ačarje pomočnika in guruja. Zato boš v pisanju te ritvik skupine pogosto našel, da so bhakte, ki v "ISKCON-u" izvajajo iniciacijske obrede, imenovani "guruji."

Leta 2008, istega leta, ko je bila napisana razprava, ki jo pravkar bereš, se je pojavil še eden ritvik predlog. Ta prav tako uporablja koncept hibrida, vendar ne v povezavi z bhakto, ki izvaja iniciacijski obred. Namesto tega, hibrid iniciacij po celem svetu bazira na lokaciji iniciacije. Če te je to osupnilo, nisi edini. Po tej koncepciji sedaj obstajajo pristni na zahodu rojeni Vaišnavski guruji, in ti lahko, in dajejo, pristne iniciacije svojim učencem. Toda, bhakte, ki izvajajo iniciacije znotraj templjev, ki jih je direktno ustanovil Njegova Božanska Milost, medtem ko je bil z nami, niso iniciatorji, so samo ritvik-ačarje oziroma ačarje pomočniki. V tem hibridu se ritvik in guru funkcija medsebojno izključujeta. Za Njegovo Božansko Milost Šrila Prabhupado je rečeno, da je še vedno iniciacijski guru za vsakogar, ki prejme iniciacijo v enem izmed templjev, ki jih je ustanovil.

Kot vsi ritvik predlogi (in še jih bo), se tudi ta dobro sliši. Toda če ga analiziraš z nekaj nepristranske logike, zakaj lokacija iniciacijskega obreda razmejuje, kdo je v resnici iniciacijski guru? Kje je to bilo potrjeno od Šrila Prabhupade? Kje najdemo ta koncept v šastri? Katere druge pristne Vaišnavske tradicije sledijo tej shemi?

Vse ritvik skovanke so brez trdne osnove šaster. Toda zaradi odstopanj Strankarskih Mož skozi desetletja, skoraj nihče več nima vere v "ISKCON-ov" proces, filozofijo, ali sistem iniciacij. Zato ritvik, ki je v končni fazi v odliki neznanja, deluje kot kamen, da bi zlomil škarje "ISKCON-a." Nekateri ritviki celo uničujejo "ISKCON-ove" Jagannatha Rath Cart parade vsako poletje, ko delajo močno propagando proti kultu, za časa samih festivalov. To ni bilo neopaženo s strani zahodnega tiska.

Toda "ISKCON" enostavno noče sprejeti nobenega izmed ritvik predlogov, in obstaja kar nekaj trdnih razlogov, zakaj ne. Neo-Gaudiye so skrajno prezirljivi do ritvikov, delujejo koz papir za prekrivanje ritvika, da ne bi postal popularen. Neo-Gaudiye, kakorkoli, so majhni v primerjavi z gibanjem "ISKCON," katero, čeprav se razkraja, je še vedno organizirana, internacionalna religija z veliko več vpliva, kot površno povezani Neo Gaudiya Math ačarje. "ISKCON," v glavnem zaradi svoje velikosti, deluje kot škarje in konstantno reže zagon Neo-Gaudij, ki se enostavno ne morejo razcveteti, ker niso sposobni doseči materialnih rezultatov "ISKCON-a."

Kamen-papir-škarje. "ISKCON" ne bo nikoli privolil v kakršenkoli ritvik predlog, kljub dejstvu, da imata oba gibanja skupno nekaj zelo pomembnega. Ne, ne nakazujemo na Šrila Prabhupado. Nakazujemo na dejstvo, da imata oba, ritviki in "ISKCON," če pogledaš samo bistvo, popolnoma enak modus operandi. Z drugimi besedami, oba gibanja (tukaj, zaradi argumenta, jemljemo ritvike kot eno gibanje) operirata na osnovi čas-mesto-okoliščine "prilagoditev."

Toda večina teh "prilagoditev" na strani obeh operaterjev so v resnici kompromisi, ki ne upoštevajo sampradajske tradicije, ukazov Ačarje Ustanovitelja, primernega Vaišnavskega obnašanja, guruja, sadhuja, šaster, komentarjev Šrila Prabhupade (še posebej v smislu njegovih direktiv), in različnih navodil Njegove Božanske Milosti, ki jih je mogoče najti v vsej njegovi pridigarski misiji. Oba gibanja sta spontano pripravljena prezreti resnično karkoli, če lahko s tem prideta do "rezultatov."

Z drugimi besedami, pri koreninah sta skladna v deviacijah--neskladna sta samo pri posvetnih stvareh na grobih nivojih aktivnosti. "ISKCON" ne bi nikoli tvegal in dal velike priložnosti Neo-Gaudiyam (kateri bi sigurno skočili!), da jih obsodijo in se dvignejo nad njih; in prav to bi dali Neo-Gaudiyam, če bi privzeli ritvik.

Prej v tej razpravi smo govorili o pozitivnih niansah. Avtomatičen aranžma s strani Maye glede medsebojnega oviranja, namreč dejstvo, da "ISKCON" efektivno zaustavlja Neo-Gaudije, ti preprečujejo ritvike, in ritviki ovirajo "ISKCON,"mora biti videno kot najboljša pozitivna niansa med vsemi.

Guroo-po-rojstvu prevara

kiba vipra, kiba nyasi, sudra kene naya
yei krsna-tattva-vetta, sei ‘guru’ haya

"Bodisi da je nekdo brahmana, sannyasi ali šudra--ne glede na to kaj je--lahko postane duhovni učitelj, če pozna znanost o Krišni."
Chaitanya-charitamrita, Madhya 8.128

Ta verz iz Chaitanya-charitamrita je eden najpomembnejših verzov Gaudiya Vaišnava sampradaye; nihče ne dvomi v to trditev. Kakorkoli, prav tako pomembno, njegova napačna interpretacija ali celo zanemarjanje je nasprotno eden najmočnejših aspektov deviacije od filozofije in procesa Absolutne Resnice, od filozofije in procesa Zavest Krišne. Dobra navodila lahko sprejmeš od kateregakoli bhakte, bodisi da je rojen kot šudra ali celo mleccha, toda navodilo mora biti verodostojno. Znanje in njegov prenos transcendira vse razredne razlike.

V gibanju Zavesti Krišne ne dajemo poudarka na varnasrama-dharmo; namesto tega poudarjamo bhakti sadhano kot našo glavno aktivnost. Ko je Šrila Prabhupada dajal brahmansko iniciacijo svojim zahodnim učencem, je to počel na osnovi njihovega napredka v znanju in odpovedovanju, ne na osnovi njihovega rojstva, ki je bilo velika diskvalifikacija. Vsi bhakte, ki so prejeli bhakti-lata-bijo od Njegove Božanske Milosti, imajo možnost, da postanejo guru, ker znanje o Krišni ni na materialnem nivoju. Je na nivoju duha, ki večno ostaja transcendentalen glede na raso, etničnost, nacionalnost, ali kasto.

Toda mi moramo razumeti to božansko znanost takšno kot je, poznati moramo vse zapletenosti teh Absolutnih učenj, da bi bili sposobni razširjati zavest Krišne na najučinkovitejši in verodostojen način. Če je učenec v liniji prejel iniciacijo preko pristnega procesa od pravega duhovnega učitelja, ni važno kateri varni ali asrami pripada ta guru, da bi stvar bila uspešna.

Šrila Prabhupada je rekel, da je postal guru, ko mu je njegov duhovni učitelj naročil, da postane guru. Ta princip se prav tako nanaša na vse Šrila Prabhupadove učence ("Toda na moj ukaz"). Če in/ali ko bhakta postane svoboden vseh anarth in razume znanost o Krišni, mu njegov duhovni učitelj, Šrila Prabhupada, lahko ukaže, da postane guru, kljub dejstvu, da se je ta bhakta v začetku rodil kot grešen zahodnjak. Ne samo da na tej točki lahko postane duhovni učitelj, ampak mora postati--drugače bi kršil navodila shaktyavesh-avatar Sampradaya Ačarje (guror-avajna) in to bi bila žalitev (Nama-aparadha) pri petju Svetega Imena.

Celo v Hari-bhakti-vilasi je ukazano, da lahko novoprišlek k liniji sprejme dikšo od duhovnega učitelja, ki ni bil rojen v brahmanskem redu--če je takšen iskalec nesposoben najti primerno osebo, pravega guruja, ki je bil rojen v družini brahmanov in je na položaju iniciranega, verodostojnega brahmana. V resnici, kakorkoli, je to navodilo namenjeno tistim Hindujcem, ki so preveč zatopljeni v posvetne zadeve glede etničnosti, narodnostni, rojstva, in kastnega sistema. Kot je Prabhupada rekel v tej zvezi:

" Zato mi ne razlikujemo glede na kaste, ker je naš proces, da dvignemo muchi-ja na nivo suci-ja, na nivo tega gibanja zavesti Krišne. Dejansko, to je dejstvo. Nepotrebno postajamo strokovnjaki v strojenju kože. To ni cilj življenja. Cilj življenja je postati suci, postati brahmana, oziroma oseba, ki se zaveda brahmana. Brahma janati iti brahmanah. To je filozofija. Toda nihče ni zainteresiran, da bi postal brahmana. Vsakdo želi ostati muchi in strokovnjak v strojenju kože. To ni cilj življenja."
Predavanje na Šrimad Bhagavatam 6.1.56-57, v Bombayu, 14. Aug. 1975

Prabhupada je smatral, da so Hindujci največji strokovnjaki v strojenju kože. Dejstvo je, da dokler novinec v liniji bhakti iskreno išče duhovnega učitelja v smislu pristnega znanja, prejetega od Šrila Prabhupade in njegovih učencev, potem je takšen guru lahko sprejet iz katerekoli prejšnje ali sedanje kaste oziroma reda življenja. Takšen guru mora biti popolnoma podkovan v sveti znanosti. Takšen guru je lahko sprejet bodisi kot vartma-pradarshaka-guru, siksa-guru, ali dikša-guru, ker je dejanska kvalifikacija duhovnega učitelja popolnoma odvisna od njegovega znanja v smislu znanosti o zavesti Krišne. To je navodilo Gospoda Chaitanje, predstavljeno v začetnem navedku v tej sekciji iz Chaitanya Charitamrite. V Padma Purani je to navodilo Chaitanya Mahaprabhua potrjeno na podoben način:

na sudra bhagavad-bhaktas te ’pi bhagavatottamah
sarva-varnesu te sudra ye na bhakta janardane

"Nekdo, ki je dejansko napreden v duhovnem znanju o Krišni, ni nikoli šudra, četudi lahko da je bil rojen v družini šuder. Toda, četudi je vipra oziroma brahmana velik ekspert glede šestih brahmanskih aktivnosti in dobro seznanjen z Vedskimi himnami, ne more postati duhovni učitelj, če ni Vaišnava."

Obstajajo primeri v Vaišnavski liniji, kjer je oseba rojena kot brahmin sprejela iniciacijo od bhakte, ki je bil rojen v družini, ki je nižja od brahmanske. Na zahodu so vsi Šrila Prabhupadovi učenci bili rojeni celo nižji od šuder, bili so rojeni v mleccha družinah. Toda tudi takšen mleccha lahko postane prečiščen, še posebej po prejetju svete niti v dikša iniciacijskem obredu, ki je bil avtoriziran, in pogosto izveden, s strani verodostojnega duhovnega učitelja; za nas je ta duhovni učitelj bil Šrila Prabhupada. Realiziran Vaišnava je na duhovnem položaju, ki je višji od položaja brahmina po rojstvu.

Žal se deviacije dogajajo na obeh straneh tega spornega vprašanja, in težko jih je preseči. Videli smo, da je enajst nekvalificiranih oseb naskočilo pištolo in posnemalo uttama-adhikarija. Ti fantje so bili mlecche večino svojih prejšnjih življenj, in ta mleccha element je zopet priplaval na površje na najbolj grozovit način, in dosegel svoj višek v tej srhljivi imitaciji. Enajst jih je bilo to napravilo, to je enajst preveč. Na drugi strani kovanca, obstaja Vaishnava brahmin, rojen v Sveti Dhami v Indiji, ki pridiga, na osnovi svojega rojstva, da je samo on kvalificiran, da se ga prepozna kot duhovnega učitelja. Razširja Hinduistično verovanje (ki ga ne sprejemajo vsi Hindujci, seveda, toda veliko izmed njih), da lahko samo oseba s takšnim rojstvom postane guru. Ker poriva takšno apasiddhanto je jasno, da ni kvalificiran za duhovnega učitelja, da ne razume znanosti o zavesti Krišne.

To se imenuje "kastni guru." Obnašanje tega kastnega guruja je deviacija od Šrila Prabhupadovih učenj, toda na nasprotni strani deviacije iz leta 1978. Kastni guru smatra smatra svoje rojstvo in družinske vezi ne samo kot najpomembnejšo kvalifikacijo, ampak kot edino kvalifikacijo. V resnici nasledstvo nima nobene teže pri določanju, kdo je in kdo ni verodostojen duhovni učitelj, in katerikoli Hindujec ali zaveden zahodnjak, ki se drži takšnega predsodka, pridiga proti principom Vaišnavskega nasledstva učencev, ki nam jih je dal Šrila Prabhupada, ki, tehnično, ni bil rojen v družini brahmanov.

Prej omenjen kastni guru se kaže kot "pukka" profil, seveda (kot tudi vsi Strankarski Možje), toda njegova sannyasa iniciacija je vprašljiva, še posebej v smislu, kako jo racionalizira. Zraven tega, če v Bhaktivedanta VedaBase vtipkaš besedo "guru," se prikaže 15,433 zadetkov. Ko vtipkaš  izmišljen in neavtoriziran izraz "guroo," ni prav nobenega zadetka. Toda ta mož izgovarja dobro znan Sanskrtski izraz za duhovnega učitelja kot "guroo," da bi še bolj poudaril neko vrsto specialne razlike. Logika njegove prezentacije ima veliko hibov, vključno s šastričnimi navedki, ki jih uporablja za zagovarjanje svojega v končni fazi nevzdržnega položaja.

On in njegova kastna filozofija morata biti popolnoma zavržena, treba se je izogniti kakršnemukoli sentimentu v tej smeri. Pravi, da če si zahodnjak, in da če si blagoslovljen, da postaneš njegov učenec, tvoja nagrada za celoživljenjsko služenje ne more biti vrnitev nazaj k Bogu. Namesto tega, tvoja najvišja možna nagrada je sprejetje še enega rojstva, še ene poti skozi krog rojstva in smrti, v Indiji kot brahmin--mogoče, če si zelo srečen, v Sveti Dhami. Sedaj obstaja samo eden takšen iniciran učenec, ki poriva takšno apasiddhanto, toda tudi ta je eden preveč.

Potem najdemo spet veliko primerov izkrivljenih predstavitev, ki napačno razmejujejo avtoriteto. Kot je Šrila Prabhupada komentiral:

"Včasih kastni guru pravi, da yei krsna-tattva-vetta sei guru haya pomeni, da nekdo, ki ni brahmana, lahko postane siksha-guru ali vartma-pradarshaka-guru, vendar ne iniciacijski guru."
Chaitanya charitamrita Madhya 8.128, komentar

Obstaja celo vsaj eden prominenten zahoden učenec Šrila Prabhupade, ki ni Strankarski Mož in ki legitimno kritizira "ISKCON," vendar še vedno poriva to zmotno koncepcijo oziroma vrsto le te. Nihče izmed teh ljudi ni pristen guru v katerikoli izmed treh divizij gurujev, ker nobeden izmed njih ne pridiga svete znanosti o Krišni takšne kot je in kot tebi, kot čisti duši, ugaja. Namesto tega pridigajo svoje lastne motivirane interpretacije in izkrivljajo vso stvar.

Sprejeti moramo vse Šrila Prabhupadove principe, ki so pred tem bili izrečeni s strani Vsevišnje Božanske Osebnosti Gospoda Chaitanye, pred petsto leti, takšna kot so, brez izkrivljenih interpretacij. Samo na ta načina se lahko Zavest Krišne znova pojavi v svoji polni slavi. Ne postani žrtev "pukka" kastnega guruja in njegovih lažnih trditev glede posebne slave, kajti ne zasluži nikakršnega občudovanja ali čaščenja. Je samo še eden izkrivljenec, ki zamegljuje ume manj inteligentnih duhovnih iskalcev.

"Povezani smo s planetom Rahu"

"V tem univerzumu vedno obstajata dve vrsti ljudi, ne samo na tem planetu, ampak tudi na višjih planetarnih sistemih. Vsi kralji, ki vladajo na planetih kot sta Sonce in Mesec, imajo prav tako sovražnike, kot je Rahu."
Šrimad Bhagavatam 8.10.6, komentar

Kot vsi veste, smo v dobi Kali, železni dobi prepira in hinavščine. Glede na Vedska astrološka učenja, vsi materialni dogodki v tem univerzumu se dogajajo pod upravo sedmih glavni grah oziroma planetov, kot tudi dveh senčnih planetov znanih kot upagrahe. Včasih je Šrila Prabhupada igrivo imenoval te planete "zvezde," vendar, z izjemo meseca, se razlikujejo od zvezd. Vsak izmed teh planetov ima personifikacijo, močno osebo, ki kontrolira vpliv planeta in, iz praktične perspektive, se ne razlikuje od planeta (tako kot, v pogojenem življenju in zavesti, smo mi skoraj ne-različni od našega materialnega telesa).

Osebnost Kali ni ena izmed teh devetih poosebljenosti planetov. Rahu, kakorkoli, je eden izmed njih. V Osmem Spevu Bhagavatama je opisano, da ko je Osebnost Boga razumela, kako Rahu vara polbogove, je nemudoma odsekala demonovo glavo. Toda Rahu je že okusil nektar, ki ga je Gospod želel ponuditi polbogovom, in zato je, čeprav je njegova glava bila odsekana, ostal živ. Tako je potem po aranžmaju Gospoda bil pooblaščen, da prevzame upravo nad demonskimi aktivnostmi v univerzumu. Postal je upagraha.

Vseh devet planetov so elektrarne univerzuma. Čeprav je Rahu senčen, neprepusten planet z majhno grobo gostoto (v nasprotju s sedmimi glavnimi planeti, ki jih je mogoče videti s teleskopom--in, v primeru dveh, skoraj vsak dan s prostim očesom), ima ogromen vpliv na človeške zadeve. Rahu je demonski planet; njegov vpliv na človeške zadeve, oboje, individualno in kolektivno, je skoraj vedno v odliki neznanja.

"Včasih je rečeno, da ko je nekdo pod vplivom zlobnih planetov kot je Saturn, Rahu ali Ketu, ne more napredovati v nobeni aktivnosti."
Šrimad Bhagavatam 7.4.37, komentar

Ketu, kot omenjen tukaj, je druga upagraha oziroma senčen planet, in je intimno povezan z Rahujem. Oba ta planeta se skoraj konstantno gibljeta v nasprotni smeri, čeprav vsake toliko časa ostaneta na mestu za kratek čas. Ketu je vedno natančno sto osemdeset stopinj nasprotno od Rahua v zvezdnem zodiaku, in je podobno demonski planet. Post-moderni zahodni astronomi in astrologi imenujejo ta planeta vozel, namreč, severni vozel Meseca (Rahu) in južni vozel Meseca (Ketu). Ti astronomi, ki imajo veliko globokih zmotnih razumevanj glede tega, kako univerzum dejansko deluje--celo glede osnovnih gibanj planetov--smatrajo ta vozla za matematične točke.

"... izpod Sonca je planet znan kot Rahu, ki se giblje kot ena izmed zvezd (planetov). Predsedujoče božanstvo tega planeta, ki je sin Simhike, je najodurnejši izmed vseh asur. Toda čeprav je popolnoma nedostojen, da privzame položaj polboga ali planetarnega božanstva, je dosegel ta položaj po milosti Vsevišnje Božanske Osebnosti."
Šrimad Bhagavatam 5.24.1, komentar

Ko se zgodijo mrki, zahodni astronomi, ki so sposobni izračunati njihovo pojavitev docela natančno, pravijo, da je razlog za te senca Zemlje, ki prekriva Mesec, oziroma Mesec, ki pred našim pogledom prekriva Sonce. Vrhovna Osebnost časa, Vrhovni Gospod, je napravil aranžma, ki jih je pripravil, da tako mislijo, čeprav ta domneva v resnici ne drži. Mrki se zgodijo zaradi Rahua in Ketua. Zares, te je edini čas, ko sta ta dva planeta vidna s prostim očesom. Vedska modrost sprejema, da se Rahu in Ketu gibljeta pred Soncem oziroma pred Mesecem za časa mrka.

"Rahu je sovražen do obeh, Sonca in Meseca, in zato vedno poskuša prekriti sončno svetlobo in svetlobo meseca na dan brez meseca in na noč polnega meseca.
Šrimad Bhagavatam 5.24.2, komentar

Rahu je bliže Zemlji od Sonca ali Meseca, ali od kateregakoli drugega pomembnega planeta s tem v zvezi. Rahu ima prav tako večji obseg od Sonca ali Meseca. Z drugimi besedami, v Kali Yugi ima Rahu močnejši in obsežnejši vpliv na človeška bitja, dogodke, in spremembe. Zaradi Rahuove bližine do Zemlje, so človeška bitja, še posebej v tej dobi, voljna podrediti se njegovemu suženjstvu.

Area Nyasi: Tukaj so Siddhe in Carane. Tudi ti živijo tam. In nad njimi je planet Rahu. To pomeni 80,000 milj visoko.
Prabhupada: To pomeni, da smo povezani s planetom Rahu.
Sobni pogovor, 18. junij, 1977, v Vrindavanu (poudarek dodan)

Sedaj, glede narave te elektrarne imenovane Rahu moramo razumeti, katere energije spadajo v njegov portfelj. Rahu je planet, ki usmerja vse vrste korupcij, še posebej v zvezi z denarjem. Rahu je planet laži in intoksikacije. Prav tako je planet, ki ljudi prekriva z materialno iluzijo, kar jim daje misliti in čutiti, da je ta materialna narava zelo privlačna. Posledično ima Rahu v svojem astrološkem portfelju tudi neomejeno spuščanje v čutno uživanje, ki vodi do velikih muk in trpljenja (v katerih on uživa). Pri nekaterih ljudeh ima Rahu pozitiven vpliv v njihovih astroloških kartah; v glavnem pa, kot prej omenjeno, deluje proti človeštvu v smislu dosege česarkoli progresivnega. Z redkimi izjemami, še posebej deluje proti napredku v duhovnem življenju.   

Glede na svojo naravo, rad deluje na okulten oziroma prikrit način, izza scene. Zares, Ketu, njegov dvojnik, je planet okultne moči in okultnega znanja in ritualov, in ta vrsta znanja in moči je pogosto zlorabljena, v Kali Yugi je skoraj vedno zlorabljena. Rahu in Ketu prekrivata um in srce pogojene duše, in jim dajeta nagnjenje za aktivnosti neznanja. Praktično vse-predirljiv kvaren vpliv Rahua je zelo potenten, ker tako malo človeških bitij prepozna, da so pod kontrolo njegovih energij. To je način, kot ga želijo polbogovi, in to je način, na kateri Rahu uživa operirati.

Rahu rad vara. Ta strašen planet ne dominira samo nad mnogimi pogojenimi dušami v tej dobi, ampak je prav tako skrito božanstvo izza mnogih skorumpiranih gibanj. Rahu zahrbtno vpliva na bedake, ki mislijo, da so napredni v duhovnem življenju, in ki, čeprav so lahko docela razumni individualno, postanejo nekaj drugega v skupini. Rahu dela aranžmaje za kaos in varanje v neavtoriziranih ozirom sahajiya gibanjih. Ker je planet materialne moči, daje moč voditeljem takšnih gibanj--tako dolgo dokler mu indirektno izkazujejo zvestobo in ga zadovoljujejo. Ko postanejo duhovna gibanja skorumpirana, ko izgubijo svojo povezavo s Krišnovim planetom oziroma z duhovno elektrarno, se navadno povežejo z Rahujevo energijo, da bi izgubo kompenzirali z materialno močjo.

Rahu ne samo da prevzema kontrolo nad psevdo-duhovnimi gibanji, v Dobi Kali (ki je najbolj združljiva z njim) prav tako daje moč skorumpiranim, posvetnim vladam za njihova velika blefiranja in prevare. On ne razlikuje, če je gibanje ali karkoli druga avtorizirano od vlade. Rahu je bil tisti, ki je direktno omogočil ogromno multi-bilijonsko dolarsko prevaro glede pristanka na Mesecu. Njegova Božanska Milost Šrila Prabhupada je velikokrat--in sam sem ga direktno vprašal glede tega na enem izmed njegovih jutranjih sprehodov v sredini sedemdesetih na Havajih--odločno potrdil, da Ameriški astronavti dejansko niso nikoli bili na Mesecu.

"Vzrok za neuspeh modernih ekskurzij na Mesec je lahko planet Rahu. Z drugimi besedami, tisti ki naj bi domnevno pristali na Mesecu, lahko da so bili na nevidnem planetu Rahuu. Dejansko, niso bili na Mesecu, ampak na planeti Rahu. In ko dosežejo ta planet, se vrnejo."
Šrimad Bhagavatam 4.29.69, komentar

"Domnevamo, da moderne ekspedicije, ki poskušajo doseči Mesec, zmotno hodijo na Rahu."
Šrimad Bhagavatam 5.16.8, komentar

Prabhupada: Oni ne hodijo na Mesečev planet. Hodijo na nek drug planet, planet Rahu.
Bhakta: Rahu?
Prabhupada: Da. Tukaj je veliko nevidnih planetov. Tako obstaja planet Rahu, ki prihaja pred Mesečev planet. In to se imenuje mrk. Planeti rotirajo, tako mislim da hodijo na ta Rahu planet, ne na Mesec."
Jutranji sprehod v Vrindavani, 18 marec, 1974

Tajnik: Planet Rahu, ali je to peklenski planet?
Prabhupada: Da. Lahko da so šli na ta peklenski planet.
Jutranji sprehod v Honolulu, 2. junij, 1975

V tem zadnjem odlomku vidimo, da Njegova Božanska Milost pravi, da astronavti "lahko da so šli" na Rahu. To mora biti razumljeno v kontekstu, ker obstajata dve možni razlagi. Ko Šrila Prabhupada pravi, da so v resnici šli na Rahu, lahko da je govoril figurativno. Ker je Rahu planet, ki upravlja s pretvezo, varanjem in blefiranjem, so skoraj sigurno bili povezani z Rahujem, ko so, z delnim uspehom, poskušali prepričati javnost, da sprejmejo prevaro (z namenom ohraniti finančno podporo za svoj ogromen in nepotreben program). Po drugi strani, lahko da so pristali na planeti Rahu (ima maso), ker je veliko bliže Zemlji kot Mesec, ki je zelo, zelo oddaljen. Na oba načina, preko ene ali druge razlage, so šli na Rahu.

Sedaj vidimo, da je da je tako-imenovano "ISKCON" gibanje prav tako kolosalna prevara. Psevdo duhovno gibanje polno bleferjev, prevarantov, lopovov in bedakov je vključenih v izkoriščanje tisočev nedolžnih in neumnih kvazi bhakt. Ti sentimentalisti niso sposobni razlikovati verodostojnega duhovnega gibanja od imitacije, niti pristnega bhakte od imitacije mahabhagavata oziroma tako imenovanega madhyam-adhikarija.

"GBC" tega skorumpiranega gibanja, ki ga kontrolira, mora dobivati svojo moč iz kakšne elektrarne, da lahko počne vse to v tako velikem obsegu. V svoji sobi v Los Angelesu, je Prabhupada ne-iniciranemu učencu začetniku dejal, da naj ne donira svojega nanovo podedovanega imetja organizaciji; informiral ga je da, "Moje je gibanje je zelo skorumpirano." Pravi mahabhagavat je siddha-purusa in jiva mukta; perfektno vidi, kaj se v resnici dogaja. Dokaz za to najdemo v sledečem pogovoru:

Bodoči Conski Ačarja (1): Prabhupada je rekel, da so šli na Rahu.
Bodoči Conski Ačarja (2): Imajo pesek. Pravijo, da so ga prinesli iz drugega planeta.
Prabhupada: Pesek lahko prineseš od tukaj, s te plaže.
Bodoči Conski Ačarja (2): Torej lažejo.
Prabhupada: Da.
Bodoči Conski Ačarja (3): To pomeni, da premišljeno varajo, zavestno. In vlada jih ščiti.
Prabhupada: To je tvoj posel.
Jutranji sprehod v Los Angelesu, 4. junij, 1976 (poudarek dodan)

Tok, ki teče skozenj

Močan tok deviacije iz poznih sedemdesetih je postal reka, ki še vedno teče skozi to, kar je "ISKCON" danes. Ta tok, čeprav je zelo verjetno, da je začel načenjati gibanje še pred odhodom Šrila Prabhupade, je uničil osrednji živčni sistem kulta, spomladi 1978. Kljub temu, da je enajst mahabhagavatov bilo razkrinkanih, jim je bilo v veliko primerih dovoljeno, da ostanejo guru in zadržijo svoje tako imenovane inicirane učence. To blefiranje in varanje ni v resnici nikoli bilo konfrontirano, in sigurno ni bilo izbrisano iz "ISKCON-a" od takrat naprej. Vsi "ISKCON-ovi" guruji so še vedno stoodstotno povezani s tem originalnim tokom deviacij, in nihče izmed njih niti najmanj ne želi, da ga kdo na to spomni. Če si je to kdo dovolil na začetku, je bil ostro kaznovan, in tudi sedaj ne boš dolgo ostal v "ISKCON" gibanju za takšno predrznost.

Leta 1978 se je "GBC" odločil, da začne uporabljati poniževanje, sramotenje in izgnanstvo kot vrsto obsodbe, odlagajoč (in zanemarjajoč) možnost, za kakršnokoli objektivno osebno analizo za odpadnike, ki so govorili, da je vsa stvar bila popolnoma narobe. "Želimo avtoriteto," je rekel West Coast Conar. V prostoru enega glavnih templjev v Evropi je Conski Ačarja, takoj ko se je vrnil z domnevnega imenovanja, narisal na tla črto. Ukazal je, da vsi stanovalci templja, ki so ga sprejeli za mahabhagavata in Ačarjo, gredo na eno stran, in vsi drugi naj se premaknejo na drugo stran te  črte. Tistim, ki so šli na drugo stran črte, je bilo naročeno, da zapustijo tempelj. Ta nova uredba ni bila mišljena, da se jo bhaktam predstavi in pojasni v različnih templjih po vsem svetu; namesto tega, enostavno naj bi jim bilo povedano, da je sedaj tako.

Dejansko, za večino Prabhupadovih učencev je apokalipsa iz leta 1978 bila ovira glede duhovnega napredka; njihova edina izbira je bila, na kateri način so želeli pasti. Nekateri so kapitulirali (s tem ko so ostali v templjih) in častili može, ki si tega niso zaslužili. S to izbiro je njihova pot do razsvetlitve bila popolnoma zamegljena, zaradi žaljivega čaščenja. Na drugi strani kovanca so bili direktno ali indirektno prisiljeni zapustiti templje, ker niso verjeli, ali, v nekaterih primerih, niso mogli prebaviti te nove uredbe. Tisti, ki so govorili proti temu aranžmaju, so bili ostro kritizirani znotraj kulta. Ko so bili vrženi nazaj v materialen svet, je to dobesedno bila duhovna smrtna obsodba za veliko izmed teh bhakt. Veliko izmed teh se je obesilo na vrvi njihovih latentnih seksualnih želja, ki bi drugače bile kontrolirane v verodostojnem ašramu (zato je Šrila Prabhupada ustvaril organizacijsko strukturo takšno kot je).

Strankarski Možje na prelomu stoletja niti niso bili tako drugačni od teh prejšnje verzije, dva desetletja nazaj. Po letu 2000 se je situacija sama zelo spremenila. Toda njihova osnovna drža se ni spremenila. Še vedno niso bili v resnici pripravljeni podrobneje pogledati, kaj so napravili gibanju. Glede bhakt, ki so jih tako rečeno obglavili v začetnih letih--tiste ki, kot se je pokazalo, so ves čas imeli prav glede svoje kritike "GBC-ja"--ti primeri so bili davna zgodovina in pripravno smatrani za skrivnostne.

Tako dolgo, dokler so Strankarski Možje še vedno kontrolirali templje, in tako dolgo, dokler so vsi kazali poslušnost "končni upravni avtoriteti," "GBC-ju," je vse drugo lahko bilo ignorirano, kot prekrite sledi na začetku zime. Tako dolgo, dokler so imeli organizirano religijo, znotraj katere je bilo dovolj dobička, da jim ni bilo potrebno delati v zunanjem svetu, in tako dolgo, dokler so lahko kazali predstavo lepo oblečenih Božanstev, so bili zadovoljni. Dokler so lahko prirejali pisane iniciacijske obrede, dokler so imeli publikacijsko hišo, dokler so lahko reklamirali svojo hierarhično strukturo in svojo unikatno vrsto institucijske dogme, potem so se počutili varne, da lahko preživijo vpliv vseh nasprotnikov, ki so sedaj že prihajali v leta.

Konec koncev, zgodovino pišejo zmagovalci, in oni so še vedno bili na strani, ki se je kazala kot zmagovalna.

Kar se tiče popravljanja vseh napak, ki so jih zagrešili, na kaj takega Strankarski Možje niso smeli niti pomisliti. Da bi se popravile te napake, bi to moralo biti storjeno na radikalni ravni--in to je bilo izven vsakega vprašanja! In kar se tiče bhakt, ki so jih ožigosali, no, ti tovariši so že morali dobiti, kar so si zaslužili, kajti niti list trave se ne premakne brez Vrhovne volje. Takšna je bila drža, in to je ostalo nespremenjeno od časa "enajstih srčnih utripov" čistega devocijskega služenja.

"GBC" in guru inflacija

Prelom stoletja je videl Drugo Transformacijo še vedno v polnem zamahu, saj je Čuvaj Birokratske Korupcije ustvarjal eden odbijač za drugim, kot efektivno stražo za zaščito vloženih interesov v obliki komitejev, podkomitejev, seminarjev, "show-bottle" določitev, in raznih pisnih stališč. To je natančno odgovarjalo sedaj prisotni sofisticirani akademski politiki, ki je v svoji prilagoditvi sedaj funkcionirala kot pozlačena akademska institucija. Ta paradigma je držala vse bhakte zaposlene s površinskimi skrbmi; niso bili sposobni radikalno razmisliti o tem, kje je bil koren problematičnih manifestacij. Celo bhakte na skrajnem robu so večinoma bili pometeni v vnemi tega tako imenovanega duha kooperacije.

Kakorkoli, tisti bhakte, ki niso nasedli domnevnim slavam akademske transformacije, so dobro vedeli, kaj je bil koren. Bil je deviacija "GBC-ja." Čuvaj Birokratske Korupcije je od samega začetka bil zaposlen z določitvami gurujev. To je bilo popolnoma proti vsem Vaišnavskim principom in proti sami naravi parampare. Nikakršna komisija pogojenih duš ne more določiti kdo je guru in institucionalizirati svojih odločitev na takšen neavtoriziran način--ne v skladu s paramparo.

"GBC" je to napravil leta 1978, in, kljub modifikacijam, ki niso prinesle nič več kot varljivo zamegljevanje, je še vedno sto odstotno vključen v enake pogubne aktivnosti. Najprej je bilo imenovanje-določitev s soglasnim sklepom, še posebej s strani "Komisije Ačarij." Potem je to bilo spremenjeno v glasovanje članov telesa; zares, v sredini osemdesetih je eden izmed "novih gurujev" sprejel gadi s samo enim glasom. Ker je tudi sam volil v tem krogu, se je dejansko sam izvolil na položaj guruja. Toda ta proces neznanja je kmalu začel žeti negativne reakcije.

Tako je bila sprejeta naslednja modifikacija: "Brez treh opominov." Dejansko, upravnemu telesu si lahko predlagal svojo željo, da bi rad postal priznan "ISKCON-ov" guru. Tudi ta proces je v toku časa upravičeno bil deležen kritike. Tako je bila skovana naslednja popravi-po-potrebi modifikacija. Brez-Nasprotovanja Certifikat, ki je v rabi še danes. V skladu s tem aranžmajem, predviden institucijski guru poda predlog, Čuvaj Birokratske Korupcije določi čakalno dobo (navadno leto ali dve) zanj, in potem, če ne dela problemov in ostane lojalen, izda Brez-Nasprotovanja Certifikat še za enega institucijskega guruja.

Kakorkoli, prosim podi pozoren, da je ta celoten proces, skozi celo svojo devolucijo, popolnoma neavtoriziran. Če Šrila Prabhupada vidi, da je nekdo izmed njegovih bhakt dosegel pravi nivo--in ta je lahko visok ali samo osnoven, kot se Prabhupadi zdi potrebno--in če ukaže temu bhakti, da postane duhovni učitelj in inicira nove bhakte v linijo, nobeno upravno telo nima nikakršne pravice, da se meša v transcendentalen proces. Če bi "GBC" ostal verodostojen--žal, kot smo vedno znova predstavili v tej razpravi, ni--bi še vedno imel pravico, kot je Prabhupada slikovito rekel, delovati kot "pes čuvaj." In to bi bila edina pravica, ki bi jih imel v zvezi z ljudmi, ki bi se imeli za guruje.

Z drugimi besedami, če bi upravno telo ostalo legitimno, bi zadržalo oboje, avtoriteto, in moč za zrušitev vpliva kateregakoli člana kongregacije, ki bi deloval kot guru, vendar bi bilo jasno, da ne dosega standarda. Namesto tega, "GBC" je napravil ravno nasprotno: Institucionaliziral je, kdo je lahko guru, in dovolil tako veliko lopovom, da delujejo kot tako imenovani ačarje--dokler ni njihovo nezaslišano obnašanje doseglo takšne nevzdržne točke, da je bila v nevarnosti cela institucija, če bi jim pustili nadaljevati.

Na ta način, kar se "ISKCON-a" tiče, najboljši izraz za sedanjo situacijo je "guru inflacija." Od poznih sedemdesetih je bilo približno sto "gurujev" bodisi določenih, izglasovanih, ali jim je bil izstavljen brez-nasprotovanja certifikat. Grobo ocenjeno, vsaj štirideset izmed teh jih je zapustilo položaj, bodisi po lastni izbiri ali po sili. To jasno prikazuje, da je nekaj narobe v osnovi, toda skoraj univerzalno je bil uporabljen še eden devastator, da bi ta realnost ostala zamaskirana. Ta devastator je: "Samo dva izmed originalnih enajstih nista padla."

Kot prvo, mahabhagavati ne padajo. Oh seveda, lahko uporabiš zabavo Bharata Maharaja, ali pa lahko rečeš, da se mahabhagavat lahko spotakne ob Mayavadi literaturo in ji začne slediti, toda vse to je popolnoma odveč in irelevantno. Resnica je, da mahabhagavati ne padajo. Ne padajo, ker okušajo blaženstvo, ki je tisoče krat superiornejše glede na srečo, ki jo okušajo materialno uspešna človeška bitja.  Mahabhagavati niso pritegnjeni s takšno nizko obliko posvetne sreče, niti najmanjše nagnjenosti nimajo do nje. Niti ne čutijo zadovoljstva v vaishnava-aparadhi. Zavest mahabhagavata je popolnoma situirana v zabavah Vsevišnje Božanke Osebnosti v duhovnem svetu, in ni možnosti za njegov padec iz stanja vedno naraščajoče, nikoli pojemajoče blaženosti. To se enostavno ne zgodi.

Enajst lažnih mahabhagavatov je kompletno padlo na nivo sahajij, takoj ko so postali Conski Ačarje (ali pred tem). Njihov nivo sreče je bil posveten, četudi drugačen od vseh drugih pogojenih duš. Tako ne moreš uporabiti te izkrivljene ideje, da samo dva izmed njih, do leta 2008, še nista padla. Ta dva sta še vedno sahajije, kljub dejstvu, da nista bila vključena v, ali nista bila zalotena pri, ostudnih oziroma nezaslišanih manifestacijah izkrivljenega oziroma grešnega obnašanja.

Podobno, vsi "novi guruji," ki so sledili Conarjem, so bili izkrivljenci; večina izmed teh jih ni bila tako egocentrična in razvpita, to je vse. Nihče izmed teh novih tovarišev ni bil pristen guru niti za trenutek. Tako, ni samo štirideset odstotkov teh novih gurujev padlih. Dejanski odstotek je sto odstotkov. In "GBC" sto odstotno nadaljuje s svojo vpletenostjo v to deviacijo. Poceni guruji. Poceni učenci. Ta sindrom se bo nadaljeval, in naslednja stopnja bo guru hiperinflacija.

Moč Strankarskih Mož

Gibanje "ISKCON" ni nič več kot organizirana religija. Je kaitava-dharma, kot nasprotje mleccha-dharmi zahoda. Indija je polna kaitava-dharm, in mednarodno "ISKCON" gibanje sledi korakom te velike tradicije; ne sledi nikakršni Vaishnava parampari ali tradiciji. Ta "ISKCON" organizirana religija je sestavljena iz nepoboljšljivih Strankarskih Mož, in njihovo število je težko določiti, ker vedno prihajajo novi.  Strankarski Možje na najvišjih stopničkah so pravi kontrolorji te organizirane religije, in niso čisto posvetni možje.

Zares, kar se astralne moči tiče, niso navadni ljudje. So kot umska policija, in kontrolirajo skoraj vse druge bhakte; močni Strankarski Možje imajo celo sposobnost, da vplivajo na nezadovoljneže. Eden takšen v gibanju zelo pomemben Strankarski Mož, mi je v zgodnjih devetdesetih rekel, da sem izgubil vero v "GBC," in da je moje razočaranje glede te avtoritete kot zlomljena kitajska vaza. Zlomljeno vazo lahko ponovno sestaviš, toda nikoli več ne bo izgledala niti približno tako dobro kot nekoč, nikoli več ne bo izgledala enako. To so nekatere izmed tehnik Strankarskih Mož, ki so mojstri v kreiranju dvoma in krivde, mojstri prevare, mojstri zmede, mojstri zapeljevanja, mojstri psevdo-prepričevanja, in, ko situacija to zahteva, mojstri trpinčenja in različnih psihičnih kazni. Imajo svoje lastne sfere, oboje, grobe in subtilne.

Različni privrženci, ki so slabi v znanju, kontroli uma in jogijskem razvoju, le stežka uidejo mreži Strankarskih Mož, ko se enkrat zapletejo vanjo. Strankarski Možje podpirajo to astralno mrežo s stavbami, Božanstvi, avtomobili, posestvi, in denarjem na grobi ravni, in ti nedolžni ampak neumni bhakte sledilci postanejo popolnoma ujeti v njihovih rokah in njihovih manifestacijah. Če takšen začetnik želi uiti, se bo v končni fazi moral soočiti z dando Strankarskih Mož. Sprejmi to od nekoga, ki to ve: Ne boš odšel brez praske, ko se Strankarski Možje odločijo, da te bodo kaznovali. Toda vso blato, ki so ga metali na tako veliko ljudi, se sedaj vrača nazaj v njihovi smeri, in ta moment se bo nadaljeval. Obstaja univerzalen princip glede tega: Nekateri ga imenujejo zakon karme.

Na tej točki lahko nekdo ugovarja. Bralec lahko protestira, da je ta razprava "preveč negativna." Ali je res? No, najprej moramo vedeti, kaj je to "negativnost." New Agerji pravijo: "Ne sodi; brez negativnosti." Kakorkoli, če analiziramo ta moto vidimo, da je sam sestavljen iz treh negativnih komponent. Stvar ni v objektivni negativnosti; stvar je v uporabi negativnosti.

Ko kirurg odstrani rakast tumor, krvava operacija vključuje kar nekaj negativne aktivnosti. Kakorkoli, če je uspešna, je rezultat smatran kot zelo pozitiven. Tako je modus operandi v ozadju glede na rezultat, kar se končne presoje tiče, še posebej, če je operacija uspešna (to, mimogrede, je prikladen primer za Prabhupadove phalena-pariciyate izjave). Spomni se verza na začetku tega članka: Opisujemo proces neznanja za tvojo duhovno dobrobit, tako da, v končni fazi "... lahko transcendira(š) vpliv ponavljajočih se rojstev in smrti in uživa(š) v blagoslovu nesmrtnosti." "GBC" je del procesa neznanja. "ISKCON," katerega kontrolira, prav tako. Proces prepoznavanja gurujev v "ISKCON-u" je integralen del moči Strankarskih Mož, ki služijo tako, da držijo vse, ki jih lahko, vpletene v svoje neznanje.

"Lilamrita" in spreminjanje knjig

In sedaj prihajamo k najhujšemu: Spreminjanju knjig. Tako imenovana Lilamrita predstavlja žalitev Sampradaja Ačarji, ki je brez primere, toda nekaj je še huje od Lilamrite, kar se žalitve tiče. Ta žalitev je še vedno trajajoča publikacijska realnost, toda lahko da bo segala daleč izza trajanja, do koder je Lilamriti usojeno, da bega ljudi glede prave slave Šrila Prabhupade.

Knjige so bile spremenjene. Niso bile samo popravljene; dejansko so bile spremenjene. In to najbolj ostudno izmed vseh ostudnih dejanj tvori največji degeneracijski razvoj po odhodu Njegove Božanske Milosti Šrila Prabhupade, transcendentalnega avtorja teh originalnih, močnih in čistih publikacij.

Ko se je začelo s projektom redigiranja, je bilo veliko napak--še posebej v Macmillian verziji Bhagavad Gite--ki je potrebovala popravke. S tem se strinjamo; Hayagriva, kljub svojim akademskim dosežkom, je bil docela brezbrižen urednik, in Macmillianova gita je bila gnana v publikacijo leta 1972. Kakorkoli, po tem, ko nas je Prabhupada zapustil, je eden izmed Strankarskih Mož na najvišji letvici prejel odobritev "GBC-ja," da ponovno redigira vse knjige. Med popravljanjem vsega, kar je popravek potrebovalo, se je spustil v masivno kampanjo redigiranja, ki je dejansko spremenila besede in originalno pisanje na stotinah, če ne tisočih mestih. Veliko teh sprememb ni bilo potrebnih, veliko jih je bila enostavno izbira, ki ni bila potrebna glede na sintakso ali sam tekst. Iznad vsega tega, veliko sprememb je spravilo na kocko originalen smisel, oziroma ga je izkrivilo. Originalna avtoriteta knjig je bila uničena v vseh teh publikacijah. Duhovna in devocijska škoda za nove bralce in nove bhakte je zaradi tega neizmerljiva, in v tej izjavi ni niti trohice pretiravanja.

Vse to leži na "GBC-ju"; Strankarski Možje, ki so v tem upravnem telesu, si vsi delijo odgovornost, da so dovolili spreminjanje Šrila Prabhupadovih knjig. Oni so tisti, ki še vedno dajejo dovoljenje za tisk Lilamrite, vključno z rafinirano, pisano brošuro, ki reklamira njene lažne slave. V umazani zgodovini "ISKCON-a" te izkrivljene publikacije označujejo najnižjo točko in največjo žalitev. Zaenkrat še ni bila določena nikakršna komisija za natančen pregled vseh teh sprememb, da bi se stvari povrnile v originalno stanje.

Če bi kdajkoli bila napisana izčrpna zgodovina "ISKCON" gibanja, bi bilo potrebno izdati veliko večjo knjigo, kot je tekoča izdaja kompletnega Websterjavega slovarja. V tem članku ciljamo na nekatere umazane elemente. Ne poglabljamo se v sago "preganjanja duhov" za časa Conarjev, niti ne raziskujemo zapletenosti v črno magijo s strani enega izmed gurujev, ki je s posnemanjem Prabhupade, vključno z nošenjem bambusove palice, postal karikatura. Nekomu se naježi koža ob pomisli, kaj čaka vse te duhovni učitelj imitatorje. Toda kaj čaka tiste, ki so vpleteni v spreminjanje knjig?

Sedaj je Prabhupada v preiskavi

Eden izmed Conarjev, močno vpleten v Prvo Transformacijo, je bil bolj in bolj drzen, vse do konca. V svoji knjigi ga vedno znova citira E. Burke Rochford, Jr, ko je pisal o transformaciji, ki se je zgodila v gibanju. Je v akademski, šolski drži, tako je docela mogoče, da do neke mere odobrava Drugo Transformacijo.

Kljub temu je objektiven avtor, in tako bi morali vzeti v obzir, da tudi on verjame, da se je gibanje transformiralo (spremenilo) glede na to, kar je dejansko bilo za časa Šrila Prabhupadovih manifestiranih zabav na zahodu. Zares, Rochford je nedavno napisal knjigo, katero je primerno naslovil Hare Krishna Transformed. V tej knjigi se eno izmed poglavij imenuje "Prabhupada v priskavi."

Ko je prej omenjeni Conski Ačarja menil, leta 2004, da je njegova agenda drugačna od Prabhupadove (čeprav je bil namen dozdevno enak--širjenje zavesti Krišne), je razkril pravi obraz "ISKCON-a." V pisni obliki je vprašal, "Ali lahko nadaljujemo z našo agendo?" Z namenom širjenja pridiganja in misije njegovega gibanja med kroge raztresene Indijske kongregacije (beri Hindujcem), je, glede na njegov pogled, potrebno implementirati radikalno zameglitev razlike med personalizmom in impersonalizmom.

Umoval je--kljub temu, da je Šrila Prabhupada definiral svojo misijo v smislu poraza Mayavadijev (in skoraj vsi Hindujci so pod vplivom Mayavade)--da je ta povzročila odtujitev, zmedo in žalitev v zgoraj omenjeni diaspori. Dejansko, ta Conski Ačarja je skupaj z enim izmed svojih tovarišev spisal dokument, ki je zagovarjal, da naj se ključni steber Vaišnavskega pridiganja popolnoma opusti v imenu širjenja gibanja. Takšna vrsta "pridiganja" služi samo temu, da uniči še tisto malo, kar je od prave misije ostalo.

Nadalje, zagovarjal je mnenje, da je praktikant bhakti yoge "končni razsodnik," kaj zajema devocijsko služenje glede na določen čas, kraj in okoliščine. Z drugimi besedami, njegovo pisno stališče prikazuje pogojenega sadhako kot končnega razsodnika glede tega, kaj je verodostojno in kaj ne. Dovoljuje mu soditi, če je Prabhupada imel prav ali ne glede katerekoli odločitve, zaključka, ali strategije pridiganja, ki jo je Prabhupada izvorno implementiral.

Prikrito daje Šrila Prabhupado v preiskavo, kot je bistroumno izpostavil Rochford. To bo prekinilo paramparo in nanovo izumilo tako imenovano tradicijo Vaišnavizma, še posebej, ker se nanaša na zahodno verzijo. Je kričavo nasprotje vsega tega, kar nas je Njegova Božanska Milost učil.  Namesto da je ponižen in predan prejemnik, sedaj tako-imenovan sadhaka odloča, kaj je res in kaj narobe, kaj je najboljše, in kaj je resnična namera--medtem ko, dejansko, vse skupaj ni nič več kot njegova izkrivljena agenda, Maya.

Ko doktor predpiše zdravilo, recept in dozo, se od pacienta pričakuje, da bo sledil tem navodilom takšnim kot so. Toda ta nova agenda Strankarskih Mož dovoljuje vsakemu bhakti--tako dolgo dokler je pripravljen biti vdan "GBC-ju"--da zamenja tradicijo s svojo lastno agendo. Dovoljuje tako imenovanim sadhakam, da postavijo svoja čustva nad to, kar je Prabhupada želel utemeljiti. Vse to ima korenine v napačni uporabi zahodnega pragmatizma. Da bi dosegli kratkotrajne, sekundarne, institucijske cilje--z dodatkom "čas, kraj in okoliščine" strašila--se gibanje transformira.

Če nekdo reče, da je sedaj zahodna kultura (anglo-ameriška kultura) vpita v "ISKCON," je to premilo rečeno. Filozofije zahodne kulture so se zelo močno injicirale v "ISKCON," in treba jih je videti takšne, kot v resnici so. Zahodnjaki so nagnjeni k empiricizmu, misleči, da materialni detajli pretehtajo obljube univerzalnih resnic. "ISKCON-ovi" zahodnjaki se, v isti noti, nagibajo biti utilitaristi in oboje, napačno razumejo in zlorabljajo "korist je načelo" moto.

Utilitaristi mislijo, da so ljudje v osnovi dobri; potrebujejo samo pravilno socialno okolje in izobrazbo, da bi to postali. V Kali Yugi, kakorkoli, je ta predpostavka napačna. Duhovni jaz je dober, toda ahankara in sva-bhava zahodnjakov je skoraj vedno slaba. Vaišnavski prachar in achar ne meri kvalitete kakršnekoli aktivnosti po njenih materialno ugodnih rezultatih; ne smatra, da katerakoli aktivnost, ki je nagnjena proizvesti rezultate za čutno zadovoljevanje na veliki skali, tvori dobro obnašanje ali temeljno osebno dobroto.

V "ISKCON-u" so te zahodne vrednote naglašene v nekoliko preoblečeni obliki. Kult promovira anti-intelektualno tendenco, ki je vidno prisotna med navadnimi bhaktami v gibanju, kljub sedanji sofisticirani pokojnini za sholastike, ki je večinoma rezervirana za voditelje. Namesto misticizma, okultne realizacije in duhovne čistosti, so materialni rezultati vse v vsem, kar se Strankarskih Mož tiče.  Pragmatizem zahteva, da je resnica vzeta kot takšna samo na osnovi empirične oziroma očitne potrditve. Če se pojavi kakršnakoli ideja, je ta ideja napravljena za resnično, če dogodki pokažejo, da v realnosti deluje. Strankarski Možje so spontano skeptični do kateregakoli znanja, učenja, ali modrosti--četudi je to prejeto skozi Prabhupadine knjige in paramparo--če to učenje ni v skladu s pragmatičnimi rezultati, ki jih želijo.

Tako, po tej perspektivi, Bog je na strani največjih rezultatov, namreč, Machiavellianski izrek, "Sodi po rezultatih," postane merilo resnice. In rezultate je mogoče povečati v empirični tako imenovani realnosti, če se etika pragmatizma efektivno kombinira s "čas, mesto in okoliščine" kompromisi. Takšne "prilagoditve" včasih pomagajo ne-bhaktam, da se pridružijo in gibanju dajo "laxmi." Takšen pragmatičen zahodnjaški pristop ni čisto v skladu s pristno Zavestjo Krišne, kakorkoli.

Kot neprava teorija glede tega, kaj predstavlja Absolutno Resnico, je pragmatizem empiričen. Je podlaga za vse post-moderne moralne sisteme zahoda, še posebej v politiki in sociologiji. Zavrača vse teistične nazore transcendence in svojstvene univerzalne oziroma absolutne ideje, toda to je ravno to, kar v resnici predstavlja Zavest Krišne glede na paramparo. Zahodnjaški pragmatizem močno prežema in onesnažuje držo Strankarskih Mož in jim dovoljuje, da se združijo, ko so ogroženi z nasprotnimi pogledi.

Parampara pomeni božansko tradicijo. Bhakte, ki verjamejo v paramparo, ki verjamejo v njena učenja, ki verjamejo v njena navodila, ki verjamejo v njene principe in zakone, so upravičeno lahko imenovani konzervativni tradicionalisti. Post-moderni bhakte "ISKCON-a," ki smatrajo, da pragmatične sheme vedno prevladajo nad omejitvami tradicije (parampare), in ki so hitri v uporabi "čas, mesto in okoliščine" priložnosti oziroma "prilagoditev," so evfemistično lahko imenovani devocijski pragmatiki. Čas, mesto in okoliščine so podporni zid tako "ISKCON," kot tudi ritvik deviacij. Zahodna kultura sedaj vpliva na ta dva organizirana gibanja.

Četudi je "ISKCON" bil podvržen dvema transformacijama, oziroma bil prisiljen v to, da bi premagal zunanja nasprotja in škandale, ali za zadovoljitev močnih želja, je vse to bilo s strani Strankarskih Mož prikazano kot pričakovane naraščajoče bolečine. Vzrok za težave po njihovem ni nič več kot osebna ambicija, individualen ponos, in nezrelost v pogledu izvrševanja navodil duhovnega učitelja. 

Vsi ti prevrati in deviacije so rezultat globljih plasti onesnaženja; pri samem korenu zahodna nagnjenja prežemajo individualno pogojenost skoraj vseh Prabhupadovih učencev. Te matrice so bile močno prisotne v voditeljih "ISKCON-a" že veliko pred tem, ko so povzročile ves ta post-moderen pekel. Veliko je izkrivljenih filozofij, ki ležijo pod vsemi temi deviacijami, ki so jih predstavili, in te avtomatično kolidirajo z guru-paramparo. Pri samem srcu vsega kar je bilo storjeno je dejstvo, da nobeden izmed teh mož, ki so dajali iniciacije, ni bil kvalificiran za to, in novoprišleki k zavesti Krišne bi se morali korajžno s tem soočiti.

Takšne neskladnosti je mogoče najti tudi zunaj "ISKCON-a." Še posebej med ritviki, katerih celotno gibanje (ali bolje, gibanja) temelji na principu, da je Prabhupada domnevno kreiral popolnoma novo paramparo in ustanovil popolnoma novo tradicijo. Tako, za ritvike na splošno, četudi so za konzervativen pristop glede detajlov, Prabhupada v resnici ni predstavnik nepretrgane tradicije. Ritviki radi mislijo, da sledijo višji princip šaster, in, na ta način, jim tradicionalne parampare ni potrebno konzultirati. Katerakoli tradicija ali izjava prejšnjih ačarij, ki je proti ritvik skovanki, je smatrana za irelevantno. Bhakte, ki so dejansko tradicionalisti, ki se držijo parampare, to zavračajo.

V tej duhovni vojni, kjer je Njegova Božanska Milost Šrila Prabhupada dejansko bil postavljen na zatožno klop po svojem odhodu, so temeljne vrednote njegovega prispevka človeštvu bile močno deformirane in so v nevarnosti, da se izgubijo. Identificiranje z "ISKCON-om" v bistvu pomeni, se samo-identificirati z misijo, ki je bolj in bolj njemu nasprotna. Takšen je tudi primer z ritviki in Neo-Gaudiyami. Mi, kot inicirani učenci shaktyavesh-avatarja, Sampradaja Ačarje, moramo ponovno utrditi svojo predanost njemu in njegovim učenjem, in samo njemu in njegovim učenjem. Ne bi smeli dopustiti, da nas pometejo sentimentalisti. Moramo se boriti za pravo stvar in ne pasti kot žrtve neavtoriziranih pragmatičnih izmislekov, ki ponujajo samo kratkoročne rezultate.

Če dejansko imaš to držo, potem je konfrontacija z deviacijami neizbežna.

Bodi pozoren na indikacije Tretje Transformacije

Ko je gibanje bilo verodostojno pred nekaj desetletji, je centripetalna sila bila vsemočna. Vedno si vedel, kaj je Šrila Prabhupado zadovoljevalo in kaj ni bilo od njega sankcionirano. Meja inovacij ni bilo težko razumeti. "Enotnost v različnosti" moto ni bil izkrivljen, in Absolutna Resnica je bila spodaj ležeč faktor pri vseh mislih in dejanjih. Zadovoljevanje Prabhupade v smislu sledenja Absolutne Resnice je bilo vodilo, in cilj je vedno bila duhovna realizacija.

Toda, po toliko deviacijah, po dveh transformacijah, neavtoriziranih poteh, so se v "ISKCON-u" naselila sredstva in cilji; postali so integralni del same strukture gibanja. Napaka je misliti, da lahko v tej Skupnosti še vedno najdeš pravo stvar, ker kamorkoli se obrneš enostavno vidiš, kako zelo je vse skupaj postalo izkrivljeno. Sedaj, bhakte, ki izkazujejo vdanost upravnemu telesu, lahko zlahka najdejo elastične meje za uresničitev svoje domišljije znotraj gibanja. Cilj ni več ustvariti popolnoma ločeno alternativo na zahodno kulturo; cilj je postati privlačen in kompatibilen z zahodno kulturo. Nič od tega ne predstavlja originalnega namena Šrila Prabhupade.

Vsake toliko časa, kakorkoli, na površje priplava nekaj resnice. Potem navadno takoj sledi reakcija s strani nižjih bojnih vrst "ISKCON" gibanja. Ti sentimentalisti, med katerimi je tudi veliko fanatikov, bodo prišli z novo in poživljajočo "enotnost" propagando, ki celotna centrira okoli zmotne koncepcije, da je sodelovanje z "GBC-jem" platforma enotnosti.

Je ve centru "ISKCON-a," brez dvoma, toda ni v centru pristne Zavesti Krišne. Ljubezen do "ISKCON-a" ni niti najmanj koristna za razvoj ljubezni do Boga, toda sentimentalisti izžarevajo nasprotno vnemo. Tako kot je bila zadnja Nemška ofenziva, po tem ko so zavezniki vdrli v Evropo, podobno se sedaj lažne osebnosti branijo--in "ISKCON" je napolnjen lažnimi osebnostmi skozi celo strukturo na vseh nivojih. Ko začne resnica prihajati na površje, so vedno nižje bojne vrste tiste, ki najprej odgovorijo z gorečno propagando v smislu enotnosti in kooperacije.

Kakorkoli, vse to ni nič več kot mačji kašelj v smisli izkopavanja "ISKCON-a" iz vseh tekočih deviacij, korupcij in vloženih interesov. To je zato, ker je "ISKCON" voden kot posel, poln plačanih Tempeljskih Predsednikov in vseh vrst "roka roko pere" prijateljstev. To kipenje nižjih nivojev gibanja sčasoma izgine, in pušča neuklonljiv moment tega, kar se v resnici odvija, neprizadet.

Toda paradigme se spreminjajo v tem gibanju; to smo videli v sredini osemdesetih. Ko so člani postali preveč vznemirjeni od propagande tako od znotraj kot od zunaj, potem, če je vznemirjenje dovolj močno, to je potem čas za spremembo.

Bo ta članek, ki ga bereš, povzročil reakcijo, ki naj bi poživila "ISKCON" gibanje? Mogoče. Toda kakršnakoli takšna začasna poživitev glede kooperacije in enotnosti ne more trajati, ker je spodaj ležeč tok oziroma program tega gibanja potopljen v deviacijo. "ISKCON" reakcionarji ne bodo nikoli mogli uživati v čudovitih pričakovanjih, ki tečejo v njihovih umih, ker je gibanje, ki ga ljubijo, gnilo v samem bistvu. Originalno ni bilo, seveda, toda ta originalna verzija ne more biti ponovno oživljena brez revolucionarne oziroma radikalne drže. Sentimentalisti nimajo niti zavedanja glede tega, kaj se je v resnici zgodilo, niti znanja, niti potrebne drže. Naj te ne zmedejo kratkoročna razburjenja.

Kakorkoli, če stvari postanejo dovolj pokvarjene, se lahko pojavi nova paradigma ali transformacija. Če nova paradigma ali Tretja Transformacija pomaga svojim članom, da pozabijo dejansko zgodovino gibanja nenehnih deviacij, bo služila namenom Strankarskih Mož. Ta zaključna sekcija te razprave raziskuje možne scenarije in trende, ki se lahko pojavijo, ko "ISKCON" spet privzame oziroma spremeni svojo paradigmo, in poskusi še z enim načinom, da bi premagal svoje endemične probleme.

Ali veš zakaj je "ISKCON" voden tako kot posel oziroma podjetje? Na to vprašanje sploh ni težko odgovoriti: Voden je kot posel, ker je posel. Vendar je prebrisan posel, ker mora vsakogar prepričati, da to ni. To pomeni, da se ga ne sme videti kot vedno-prilagodljiv poslovni program, ampak, namesto tega, kot gibanje, ki se vedno drži ene paradigme. Ni ti potrebno biti prerok, da bi zaznal nekatere trende, ki zelo verjetno nakazujejo na prihajajočo Tretjo Transformacijo. Vendar moraš biti dovolj inteligenten, da te ne prelisiči površinska maska, ki jo bodo začasno nadeli; to so vse operacije, naperjene proti pravi inteligenci. Sentimentalisti asistirajo tej iluziji, in vsak Strankarski Mož (vsi so prebrisani kalibri) jih bo maksimalno izkoristil za svoje nadaljnje osebno poveličevanje.

Nekatere izmed tendenc, ki so bile prisotne v Prvi Transformaciji, so se kompletno prenesle v Drugo Transformacijo; nekatere so se obdržale samo v času tranzicijske periode. Nismo še v naslednji tranzicijski periodi, toda je zelo mogoče, da se ji približujemo. Sledeča lista ti lahko pomaga jo zaznati:

1. Nadaljnja korupcija, humanizem, in sekularizem

Po umoru Sulocane in po razkritju treh lažnih mahabhagavatov glede vpletenosti v seksualne škandale (eden je bil homoseksualne vrste), Conski Ačarja pretveze več ni bilo mogoče vzdrževati. Usoda "ISKCON" gibanja je potem krenila v drugo materialno smer. Tempeljski predsedniki so bili pripravljeni oditi, če bi se mahabhagavat šov nadaljeval--in tudi bhakte na robu, razni podporniki in vsi, ki so bili nezadovoljni, so prav tako delali močno propagando proti. Conski Ačarja epoha je bila mimo.

Mars dasha je bila zamenjana z epoho, ki ji vlada ugoden Mesec. Tempeljski Predsedniki so tokrat zagovarjali guru reformo; bila je namenjena razširitvi števila gurujev. Seveda, veliko teh Predsednikov, vključno s prominentnim Predsednikom, ki je napisal glavno pisno stališče, je samih prijelo za gadi preko te reformacije gibanja. Glavni pisec med sedaj razkrinkanimi Conarji je napisal še eden nesmiseln rokopis, z naslovom Guru Reform Notebook.

Ta lunina epoha ni natančno sovpadla z Drugo Transformacijo, čeprav obstaja očitna sinhronost med tema dvema. Lunina dasha je označevala milejši pristop, z eksplozijo komunikacije v obliki INTERNETA. Bhakte so sprejeli prednost te udobnosti, in zares, celoten svetovni splet je bil postavljen, ker je Gospod Krišna to hotel zavoljo svojih bhakt. Bojevitost in sila več nista bila sprejeta kot glavna faktorja za določanje, kaj je resnica in kaj ne.

Ta lunina epoha je trajala enako kot prejšnja astrološka epoha, vendar je na koncu odprla pot periodi, v kateri smo sedaj: V zelo kvarni Saturn dashi. Publikacija knjige, zgoraj omenjenega glavnega pisca, z naslovom Sanatorium, je označevala začetek te periode korupcije in sekularizma; nismo še dosegli njenega nadirja. Za to periodo je značilen kompromis in korupcija. Nadalje jo označuje poudarek na posvetne in politične cilje, z vdanostjo sekularizmu. Zahodna sekularna kultura je veliko močnejša in bolj predirljiva kot kultura "ISKCON-a," in trend gibanja, da se stopi z zahodno kulturo, da bi razvil bolj sekularen in humanističen etos, bo postal bolj in bolj očiten, ko bo ta perioda polno zaživela.

Opazuj, če se bo ta trend razvijal naprej, in, če v svojem razvoju več ne bo skladen s pulsom Druge Transformacije. Zares, če in/ali ko doseže svoj nadir, bo to označevalo Tretjo Transformacijo. Če in/ali ko korupcija v "ISKCON-u" doseže takšno točko, bo spet prišel čas za reformo. V tem primeru bo prišlo do še enega upora--ravno tako kot je umor Sulocane bil preveč, da bi ga bhakte spregledali in tolerirali.

2. Površinska vdanost "GBC-ju" brez odgovornosti

Ni "ISKCON" gibanja brez vsaj površinske vdanosti "GBC-ju." To je sine qua non gibanja. Toda, "GBC" se navadno sestane enkrat letno. Navadno ne želi imeti direktno opravka z vročimi temami. Nasprotja, še posebej osebna razočaranja in pritožbe, izroča v pristojnost raznih komitejev in podkomitejev; to je akademski model, kot tudi zahoden socialističen način.

"GBC" je domnevno strmoglavil visoko leteč guru profil pred dvema dekadama, toda ta stil še vedno obstaja. Z drugimi besedami, eden ali več karizmatičnih "gurujev" še vedno vzdržuje/jo program, kjer so absolutna avtoriteta za svoje učence in privržence, in "GBC" ne napravi ničesar, da bi zaustavili način, kako so oboževani, četudi so čaščeni kot mahabhagavati. Obstaja močan anekdotski dokaz, da, do današnjega dne, eden izmed originalnih Conskih Ačarij sprejema mahabhagavat čaščenje od svojih Bengalskih učencev. Prav tako obstajajo poročila, da tudi drugi sprejemajo takšno oboževanje. To naj bi bilo v nasprotju z dolgoletno "GBC" doktrino.

Toda, navadno se ni potrebno držati neštetih in večinoma pozabljenih "GBC" resolucij, ker v resnici ni nikakršnega terjatvenega mehanizma zunaj ekstremnih korakov, kot je odvzem guru statusa, izgon, in izobčenje. Ni skoraj nobenih vmesnih terjatvenih mehanizmov, če sploh so kakšni. In skoraj ni bhakt v tem gibanju, ki bi bili pripravljeni služiti v takšni vlogi. Ker to vedo, so "GBC" resolucije--če se vtikajo v ali ovirajo to, kar lokalni guru ali Tempeljski Predsednik smatra za rezultatsko-usmerjen "pridigarski" program--zlahka ignorirane.

V "ISKCON-u" je zares bilo zelo malo odgovornosti, in ta trend se bo s časom samo še slabšal. Bhakte, ki delujejo znotraj strukture gibanja, so našli formulo, ki za njih deluje: Prinesi rezultate, karkoli počneš ali rečeš opraviči v smislu svojih "rezultatov," in, če situacija to zahteva, izrazi svojo vdanost "GBC-ju" kot končni upravni avtoriteti. "GBC" te ne bo nadlegoval, če se ne boš zapletel v kaj preveč nelojalnega ali škandaloznega.

3. Nadaljnja Hinduizacija "ISKCON-a"

Večina bhakt, ki berejo to razpravo, so bili v Indiji. Med tistimi, ki so bili tam, jih je večina izkusila njeno kulturo več kot enkrat. Če si kdaj potoval skozi vasi, mesta, in pokrajine Indije, zelo dobro veš, kaj Hinduizem v resnici je. Hinduizem je lahko definiran na veliko načinov, toda eden najtočnejših oziroma relevantnih načinov je v smislu Indije same. V Indiji obstaja drugačen guru, ali drugačna vrsta templja, ali drugačen kult ali sekta, ali drugačna filozofija, ali drugačno Božanstvo oziroma set Božanstev v vsaki različni vasi, mestu, oziroma področju. V mestih je ta neskončno mutirajoč proces viden, ko potuješ iz ene četrti v drugo ali iz ene večje ulice v drugo. Indija je dežela praktično neskončne raznolikosti, ogromne neenakosti, in tako veliko cepitev, da jih nikoli ne bi bilo mogoče jasno katalogizirati. Ta centrifugalen princip--kot nasprotje centripetalnemu principu, ki je vedno prisoten v pristni zavesti Krišne--prav tako postaja bolj in bolj dominanten v "ISKCON" gibanju.

Prabhupada je pravilno označil to kot "hindu larifari," in "ISKCON," ki že postaja vedno bolj odvisen od bogatih Hindu donatorjev (ne v vseh zahodnih templjih, toda v mnogih), počasi toda sigurno, prav tako, postaja vrsta Hindujskega gibanja. Njegovi voditelji včasih celo odprto izjavljajo, da je že Hindu gibanje. Ko sem bil aktiven v gibanju, ko je bilo še verodostojno, Hindujci niso imeli nikakršnega vpliva. Včasih bi družina ali dve prišle na Nedeljski program in vrgli bi dolar ali dva v dana škatlo po tem, ko so oddali spoštovanje Božanstvom. Toda večina Nedelj, ali kakršenkoli drug dan v tednu, ni bilo ljudi Indijske narodnosti, ki bi obiskovali tempeljske prostore--kljub dejstvu, da je na tem metropolitanskem področju živela zelo velika Hindujska kongregacija.

Razlog za to ni bila neprijaznost bhakt do Hindujcev; razlog je bila nekompatibilnost pristne zavesti Krišne s Hinduizmom. Ta razlika je bila občutno zamegljena skozi zadnja desetletja, in to se bo nadaljevalo skozi čas te Druge Transformacije. Če se bo zgodila Tretja Transformacija, bo ta trend neustavljive hinduizacije "ISKCON-a" prav tako prisoten.

Toda hindujci lahko da bodo sčasoma migrirali stran od "ISKCON-ovih" templjev v prid kvazi-Vaishnava uvoza (ki postaja bolj in bolj navzoč na zahodu), ali v prid zahodnim hindujskim templjem, ki se pojavljajo vsepovsod, še posebej v Ameriki. Edina pot za zaustavitev tega bi za "ISKCON-ove" voditelje bila, da privolijo v več in več kompromisov s hindujskim okusom, stilom, in generično filozofijo. Toda po tej poti bodo lahko hodili samo omejen čas, preden bodo kontradikcije postale zelo očitne. V tem primeru bo to za njih izziv, saj bo to klasična izguba/izguba situacija. Šarlatansko kazanje lepo oblečenih božanstev gre samo tako daleč.

Kakorkoli, hindujski larifari je imel veliko manj vpliva v gibanju--in "ISKCON" je bil veliko manj odvisen od njih--na začetku Druge Transformacije. Hinduizem sedaj spodkopava spodaj ležečo oziroma subtilno strukturo akademskega modela. To napoveduje nadaljnjo devolucijo skozi Saturn dasho, periodo korupcije, v kateri se sedaj nahajamo.

4. Hiperinflacija gurujev/Drobljenje avtoritete

Gibanje "ISKCON" ni nikoli razvilo interne nacionalne ali mednarodne ekonomske strukture, kljub dejstvu, da je voden kot posel--s Tempeljskimi Predsedniki in drugimi voditelji, ki sedaj vlečejo fantastične plače. Ideja, da voditelji vlečejo plače, je bila popolna anathema v času sedemdesetih, toda to se sedaj dobro prilega s sedanjo strategijo kulta za vzdrževanje neavtorizirane kontrole. Z malo ali nič priložnosti za zaposlitev v gibanju, morajo bhakte, ki želijo ostati v templjih, biti, bolj ali manj, popolnoma vdani močnemu, plačanemu voditelju, ki vodi lokalno operacijo.

To je ključni del kapitulacije "ISKCON-a" glede na posvetno zahodno kulturo. Kult podreja svoja ortodoksna učenja in navodila Prabhupade in s tem ustvarja nekaj zmede v svoji kongregaciji, toda ne dovolj za sprožitev velike krize. Strategija je, skozi to postopno in zahrbtno kapitulacijo, ustvariti mednarodno gibanje, Hindu-cum-Vaishnava aromo, ki ga dela bolj ali manj nerazličnega od zahodnega mainstreama. To, seveda, je za privabljanje zahodnjakov, da se mu pridružijo ("pridiganje").

Ključni element v tej strategiji je povečevanje števila "ISKCON-ovih" gurujev in dovoljevanje, da se poslužijo kakršnihkoli sredstev in poti, ki si jih lahko izmislijo, za širitev kongregacije, nabiranje denarja, in nadaljevanje vzdrževanja lokalnih nameščencev nad tempeljskimi stanovalci. V tej transformirani postavitvi so najboljši bhakte (razen voditeljev in "gurujev," seveda) tisti, ki živijo zunaj templja, trdo delajo v vikarmi svetu in dajejo velike donacije. Priznanje s strani privilegiranih Strankarskih Mož veliko pomeni tem "karma yogijem," in najboljši načina za razdajanje priznanj je širitev števila dikša gurujev (ta strategija je ravno nasprotna tej, ki je bila uporabljena za časa Prve Transformacije).

Zvodenitev gibanja na splošno dovoljuje nekvalificiranim voditeljem, da se jih ne prepozna v pravi luči; tako jih je mogoče lažje videti kot velike može v smislu njihovih organizacijskih sposobnosti in materialnih rezultatov (moči za kontrolo nad drugimi). Bo nekaj konflikta z pojemajočim številom tradicionalistov (ki se držijo znotraj strukture celotne zadeve), vendar bo hiperinflacija gurujev--položaji dodeljeni samo Strankarskim Možem--zmanjšala in potem uničila vpliv tistih, ki so tradicionalisti glede parampare oziroma interpretacije šaster.

Edini način, da se izognejo izgubi avtoritete v "ISKCON-u" je, da nadaljujejo z drobljenjem le te, in to jim bo uspelo najbolje, če sedanji inflaciji gurujev dovolijo, da preide v hiperinflacijo. Parampara bo v resnici opuščena, toda tega ne bo nihče opazil in nikomur ne bo mar. Bo kroničen nemir med pojemajočim se članstvom, ki še vedno verjame, da je kult duhovno progresiven. Če bo guru inflacija (in morebitna hiperinflacija) kombinirana z drobljenjem avtoritete napravila korupcijo preveč očitno, potem bo vpeljana Tretja Transformacija, za odvrnitev pozornosti od te realnosti.

5. Zavrnitev Akademskega Kooperacijskega modela

Je vedno več bhakt--večinoma, vendar ne samo "zunaj zidov"--ki verjamejo, da gibanje Zavesti Krišne, kot ga je Šrila Prabhupada dejansko predstavil, ni to, kar je "ISKCON" sedaj postal. Tem bhaktam se ta institucionalni akademsko-korporacijski poslovni model večinoma gabi. Obstaja velika možnost, če ne verjetnost, da bo akademsko/kooperacijska matrica postopoma zamenjana. Nov model bo prav tako nadaljeval z dajanjem manj poudarka na deljenje knjig, manj poudarka na nastanitev templjev in manj poudarka na kirtana skupine. Toda akademski model lahko da bo opuščen, ko se jim bo zdelo, da ga več ni vredno vzdrževati: Preveč časovno zamuden, utrudljiv in nekompatibilen z atraktivnim sahajija življenjskim stilom, ki bo zahtevan v toku časa.

Nov val bo navidezno lojalen "ISKCON-u," seveda, to mora ostati. Toda organiziran del te organizirane religije lahko da ne bo več tako zelo pomemben v teh naslednjih "pridigarskih" korpusih.

Sedanji poudarek na duhovni napredek, ki je bil priznan v smislu univerzitetnih diplom, bo zavržen, ker bo dobiček za vso vloženo delo mogoče doseči na drugačen način, z veliko manj truda. Vrsta ohlapnega individualizma bo najverjetneje model, ko bo sedanja stara garda večinoma izumrla. Od naslednjega vala sahajij, ki niso nikoli prišli v stik s Šrila Prabhupado, se bo zahtevala vložitev manj kompliciranih prošenj oziroma obrazcev za guruja, za prejetje "brez-nasprotovanja" certifikata.

Konec koncev, Strankarski Možje bodo morali širiti svoje vrste, da bi vzdrževali tradicijo. In edini način za širitev bo skozi medium kvazi spiritualizirane Generacije X, ki ne bo zelo privržena Akademsko/Kooperacijskemu Modelu sedanje Druge Transformacije. Tako, če korupcija doseže kričavo in nevzdržno točko (za veliko izmed nas, seveda, je ta meja že bila prestopljena), potem bo Tretja Transformacija zamenjala poosebitev Druge Transformacije z nekom novim.

V eno stvar smo lahko sigurni: Pripravil bo odličen seminar!

6. Bujna rast post-moderne psihlogije

Seminarski in delavniški format se bo povečal, kakorkoli, če se bo zgodila Tretja Transformacija. Potem bomo videli, da postaja "pridiganje" skoraj sinonimno z neobičajno vrsto pop kulture, humanizmom in post-moderno psihologijo. Tukaj bo nekaj omembe Gospoda Krišne in standardne filozofije v teh seminarskih predstavitvah--ki bodo pogosto zajemale plačane prezentacije in nastanitev z mnogimi zahodnimi ugodnostmi--toda inovacija bo glavna tema, ki bo prežemala te predstavitve. Dobro oblečene "pukka" osebnosti bodo skrbele, da bo njihova "GBC" članska kartica vedno aktivna, in večina jih bo kombinacija "wild-card-a" in institucionaliziranega guruja.

Zahodna kultura bo jasen zmagovalec, ko pride do te stopnje, in ideologije, ki jih bodo ti bhakte predstavljali, bodo v najboljšem primeru misra-bhakta vrste. Trenutno "ISKCON" še ni v kulturnem skladu s kulturo svojega gostitelja, toda trendi kažejo, da se bo to(četudi bosta jedenje mesa in intoksikacija še naprej nesprejeta) neizbežno zgodilo. Vedska in Vaišnavska psihologije je zelo drugačna od in v nasprotju z zahodno umsko spekulacijo glede psihologije. Toda poudarek na post-moderno psihologijo, ki bo bolj in bolj prisotna na bhakti seminarjih in delavnicah, mora vedno bazirati na naraščanju popularnosti misije. Ta popularnost bo iskana preko prezentacij, ki so zelo všečne očem in ušesom psevdo-iskalcev, ki so v resnici povsem vpiti v in pritegnjeni z veliko zahodno dogodivščino.

7. Razpoke z odpadniki se močno širijo

Razlika, ki sedaj ločuje notranje kroge močne elite "ISKCON-a" od teh, ki se z njimi ne strinjajo, je že velika, toda postala bo prepad, ko se bo začela bližati Tretja Transformacija. Kot je nek bhakta pred leti dejal: "Živimo na različnih planetih." To lahko da ni vsakomur očitno sedaj, toda bo, ko se ta Druga Transformacija izčrpa in bo prišla naslednja neavtorizirana "prilagoditev," da jo zamenja.

Opazuj bhakte "zunaj zidov" kulta, več in več jih bo formiralo svoje lastne ashrame, korporacije, pridigarske skupine, za doseganje zmedenih zahodnjakov. Zaradi naraščanja pristne in resnične propagande s strani teh skupin, bodo Američani in Evropejci spoznali, četudi samo na splošno, da "ISKCON" ne predstavlja nujno Absolutne Resnice ali celo filozofije in procesa, ki ga je izvorno bil dal Šrila Prabhupada.

Trenutno je precejšnje število ljudi, ki so nezadovoljni z "ISKCON-om," priključenih bodisi ritvikom, bodisi Neo-gaudiyam; to večinoma ne bo tako v daljnosežni prihodnosti. Ta neavtorizirana gibanja bosta prav tako razkrinkana s strani drugih "odpadniških"gibanj, in vsaj nekaj izmed teh odpadniških skupin bo upravičeno uspešnih v svojih naporih.

V procesu "ISKCON" seveda nikoli ne bo priznal teh skupin ali jim pomagal na kakršenkoli način, ker vse te skupine zavračajo "GBC." Brez da "ISKCON," tako ali drugače, prevzame politično moč, se bo val na določeni točki obrnil nazaj proti njemu.  Ta točka še ni bila dosežena, toda lahko smo prepričani, da se ji približujemo.

8. Poudarek na materialne aktivnosti/rezultate

Originalno gibanje je bilo praktično, toda poudarek je bil na transcendentalnih aktivnostih in realizaciji. To se je spremenilo. Deljenje hrane ima že prednost pred deljenjem knjig na nekaterih področjih, ker materialne vladne in ne-vladne organizacije priznavajo nekaj kot je deljenje hrane kot pristno, filantropsko aktivnost. V njihovih umih je to izenačeno z religiozno aktivnostjo, in "ISKCON" si želi te vrste priznanja.

Kakorkoli, kar se v resnici dogaja, takoj pod površino, je program za prilagoditev materialnemu svetu. Očitno, skozi Drugo Transformacijo, poudarek na izobrazbo reflektira jasno povezavo z materialnim imenom in slavo v obliki univerzitetnih diplom. V najboljšem primeru, to vse skupaj ni nič več kot pobožne aktivnosti. To se bo še samo povečevalo. "ISKCON" je še vedno velikan, veliko večji od ritvikov in Neo-Gaudij skupaj, tako je še vedno v boljšem položaju glede merljivih rezultatov, za katere smatra, da so popolnoma poduhovljeni. Dejansko, poudarek na takšne vrste aktivnosti in rezultate ga dela bolj skladnega z njegovo gostiteljsko kulturo.

Epilog

Spomladi leta 1973, v New Yorku, sem se posebej potrudil in kontaktiral enega izmed Šrila Prabhupadovih prvih učencev. Moral sem malo iskati, toda na koncu sem izvedel, kje je zaposlen. Podobno kot jaz, niti najmanj ni odobraval, kako je sedaj bilo gibanje vodeno, oziroma v kaj se je bilo spremenilo samo pet let pred tem. Tega bhakto sem našel v preddverju banke, kjer je delal kot varnostnik. Lahko sva si privoščila nekaj minut, brez da sva spravila v nevarnost njegovo službo.

Govoril je o svoji napovedi--ki se je sedaj uresničevala, seveda--da bodo deviacije iz tistega časa blede v primerjavi s sahajizmom, ki se bo manifestiral, ko bodo stvar prevzeli novoprišleki. Govorila sva o ostudni neumnosti nekaterih Conskih Ačarij, čeprav ne mislim, da je celo ta bhakta mislil, da bodo stvari postale tako slabe kot kmalu so. Govorila sva o psevdo devocijskih aktivnostih in kako bodo proizvedle karmične oziroma vikarmične rezultate v toku časa. Govorila sva o tem, kako prevelika absorbiranost v lažen ego ni na listi božanskih kvalitet, opisanih v šestnajstem spevu Bhagavad-gite--ampak, namesto tega, spada na popolnoma drugo listo. Prav tako kot jaz, tudi on ni mislil, da se vse to dogaja na osnovi dobre motivacije, zaradi napak, ali naraščajočih bolečin. Strinjal se je z menoj, da je za vsem tem bil strup osebne ambicije.

Mogoče je takrat videl stvari celo globlje kot jaz, četudi sem jaz bil prvi bhakta, ki je bil izgnan iz gibanja (in celo označen za črno kačo v "GBC" resolucijah). Ko je govoril v smislu predrznosti lažnih mahabhagavatov, in še posebej glede profita, čaščenja in priznanja, ki so ga takrat prejemali, je retorično vprašal:

"Ali ne verjamejo, da obstaja Bog?

OM TAT SAT. HARE KRIŠNA


Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust