ZAVEST KRIŠNE
VAISHNAVA
FOUNDATION
Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca
zavesti Krišne v zahodnem svetu
NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C.
BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE
“ISKCON-ovi” Guruji, Iniciacije,
in Strankarski možje
Avtor: Kailasa Candra das
"... ne poskušaj inicirati. Nisi v primernem
položaju da kogarkoli iniciraš . . . Naj te ne zapelje
takšna Maya ... Naj te ne zapeljejo poceni učenci. Najprej
nadaljuj z neomajnim služenjem. Če nemudoma postaneš Guru,
potem bodo aktivnosti služenja zaustavljene; obstaja veliko poceni gurujev in poceni učencev,
brez kakršnegakoli stvarnega znanja, in proizvajajo nove
sampradaje z ustavljenimi aktivnostmi služenja, in z
ustavljenim duhovnim napredkom. – Pismo: Acyutananda,
8/21/68 (poudarek dodan)
Tajnik: Kaj pa tako imenovani guruji, ki jemljejo
malo tukaj in malo tam?
Prabhupada: Tako imenovani guruji, so
tako imenovani guruji. Niso guruji. To smo že pojasnili. Če
nekdo ne govori, kar govori Krišna, ni guru. Če sprejmeš
tako imenovanega guruja, je to tvoja nesreča. Kaj naj
storimo?
Tajnik: Nekateri izmed njih bodo rekli stvari, ki jih
pravi Krišna, ampak jemali bodo tudi od drugod. Kakšen je
položaj takšnih oseb?
Prabhupada: Ta je najnevarnejši. Ta je
najnevarnejši. Je preračunljivec. Poišče si stranko,
nekaj tukaj ... Glede na stranko nekaj da, tako kot bo
stranka zadovoljna. – Odgovori na vprašanja -- 28. junij,
1976, Vrindavana (poudarek dodan)
vidyam cavidyam ca yas
tad vedobhayam saha
avidyaya mrtyum tirtva
vidyayamrtam asnute
"Samo nekdo, ki je sposoben spoznati proces neznanja
vzporedno s tem transcendentalnega znanja, lahko
transcendira vpliv ponavljajočih se rojstev in smrti in
uživa v blagoslovu brezsmrtnosti."
Sri Isopanisad Mantra 11 (poudarek dodan)
Skozi zadnja leta pridigarskih aktivnosti
Njegove Božanske Milosti Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Goswami
Maharaj Prabhupada Thakure, ki je oboje, shaktyavesh-avatar in
Sampradaya-Ačarja, je eden izmed njegovih najbolj priljubljenih
iniciranih učencev bil Professor Sanyal, učen intelektualec in
izpopolnjen pisec. Celo skozi svojo manifestirano lilo, je Šrila
Bhaktisiddhanta Goswami Prabhupada--ki je bil in ostaja direkten
družabnik Gospoda Šri Čaitanja Mahaprabhua (skupaj s svojim
slavnim očetom, Šrila Bhaktivinode Thakuro)--odobril Professor
Sanyalovo knjigo. Ta knjiga, z naslovom Krishna Chaitanya,
je bila v celoti verodostojna, glede na Sampradaya Ačarjo. Nekoč
sem jo imel, toda mahant Radha-Raman templja, Visvambhara
Goswami, me je prosil, da mu jo dam, leta 1984. Privolil sem.
Njegova Božanska Milost Šrila A.C. Bhaktivedanta Swami
Prabhupada, najbolj nedaven Sampradaya-Ačarja in naš
iniciacijski duhovni učitelj, je dovolil, da to knjigo
konzultirajo in berejo njegovi učenci, skupaj z Bon Maharajevo
Bhaktirasamritasindhu.
Imel sem dejanski citat Šrila Prabhupade glede Professor Sanyala,
in uporabljal sem ga pri pridiganju leta 1980, še posebej na
začetku rokopisa, katerega soavtor sem takrat bil, z naslovom
"In The Measure of Our Conviction." Tega citata ni mogoče najti
v nobeni poznejši ediciji Bhaktivedanta Vedabase; mogoče ni
nikoli bil vključen v katerokoli izmed ISKCON-ovih podatkovnih
datotek. Če je tako, potem je to sramota. Ta citat je zelo
pomemben in ne bi smel biti pozabljen.
Sedaj bom predstavil ta Šrila Prabhupadov citat glede na moj
lasten spomin; kar je napisano mastno in ležeče je natančno.
Bistvo celega navedka, glede na sledeč odstavek, je pravilno in
v kontekstu. Šrila Prabhupada ni niti najmanj soglašal s tem
Profesor Sanyalom po usodnem dnevu leta 1936 (odhod Šrila Bhaktisiddhante), niti ni Šrila Prabhupada odobril
kakršnegakoli
pisanja Profesor Sanyala po tem.
"Professor Sanyal je zelo v redu človek. Toda on je
Strankarski Človek ..."
Ta izjava je bila pripisana Šrila Prabhupadi. Ne spominjam se
natančno ostalih besed citata, vendar se spominjam smisla in kaj
je nakazoval. Nakazoval je, da ker je postal Strankarski Človek,
je Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati uredil, da je Profesor Sanyal
hitro zapustil sceno. Nedavna publikacija na INTERNETU, s strani
nekoga, ki je očitno preučeval Profesor Sanyala, pravi, da je
umrl naravne smrti. Če imaš dostop do natančnega navedka, nam ga
pošlji; da ga objavimo.
Očitno, Profesor Sanyal se je pridružil Stranki Ananta Vasudeve
(pozneje imenovan Puri Maharaj), ki je stala nasproti Bagh
Bazaar Stranke Tirtha Maharaje. Na ta način je njegovo pisanje,
po odhodu njegovega Guru Maharaja, krilo smernice te (Vasudevove)
stranke. V gibanju "ISKCON" so sledili drugačni smeri, čeprav so
bile paralele. Namesto da so naznanili enega mahabhagavata, jih
je "GBC" naznanil (prav tako lažno) enajst. Seveda, Ananta
Vasudeva je bil zelo učen glede Vaišnavske siddhante, v
nasprotju z enajstimi Conskimi Ačarjami post-moderne ere. Kljub
temu, ne glede na njegovo učenost in prejšnjo odobritev Ačarje,
Šrila Prabhupada ni odobril pisanja tega Profesor Sanyala po
odhodu Šrila Bhaktsiddhanta Sarasvati Thakure.
Najpomembnejša stvar pri vsem tem je, da Šrila Prabhupada ni
odobraval Strankarskih ljudi. V bistvu je obsodil takšno vrsto
funkcioniranja. Sedaj je originalno ISKCON gibanje prekrito z "ISKCON"
prekrivalom, ravno tako kot je originalen um, inteligenca in
ego, prekrit z materialnim egom (ahankaro), materialno
inteligenco in materialnim umom. "ISKCON " gibanju vladajo
Strankarski Možje, in to je bilo tako od poznih sedemdesetih
naprej. Strankarski Možje so sodelovali s Conarji (seveda, tudi
vsi Conarji so sami bili Strankarski Možje) in jim pomagali do
moči. Strankarski Možje frakcija je dinamika z več fasetami,
sestavljena iz fanatikov, petoliznikov, podrepnikov in
tempeljskih predsednikov. Vedno je bilo tako.
Obstaja Zavest Krišne in obstaja izkrivljen odsev Zavesti
Krišne. Strankarski Možje "ISKCON-a" predstavljajo, v najboljšem
primeru, samo odsev Zavesti Krišne. Dinamika Strankarskega Moža
je v tem, da misli, da on odreja priznanje, odobritev, in
blagoslove Vsevišnje Božanske Osebnosti. Strankarski Možje
merijo te ideale na osnovi svojih položajev v strukturi njihove
institucije. Tako dolgo dokler so 'nekdo,' kot npr. Tempeljski
Predsednik ali "GBC"--in tako dolgo, dokler priteka dovolj
dohodka, da lahko nadaljujejo s svojim statusom in s svojim
projektom--potem karkoli rečejo ali počnejo, smatrajo to kot
duhovno. Zavest Krišne pomeni videti kot vidi Gospod Krišna,
videti kot Chaitya-guru ali Paramatma. Postati Zavesten Krišne
pomeni, videti Strankarske Može takšne, kot v resnici so.
Strankarski Možje se premikajo z vedno spreminjajočim se vetrom
korporacijske doktrine. So "GBC" lojalisti. Gibanje "ISKCON" je
popolnoma pod kontrolo "GBC-ja." Za razliko od ISKCON-a,
kakorkoli, pravi GBC ne obstaja več--in, v resnici, ni
funkcioniral na verodostojen način celo veliko časa, ko je bil Šrila
Prabhupada še z nami. Degeneracija tega upravnega telesa je
časovno dolga, žalitve so bile zelo velike, in GBC je bil
uničen, trajno izkrivljen in sprevržen v "GBC."
Strankarski Mož je še posebej odurna pojava. Včasih prihaja v
obliki sannyasija. Pogosto je popolnoma brez pristne zavesti.
Njegova inteligenca vedno deluje v skladu s politiko Stranke in
trenutnimi smernicami; vedno želi biti na strani, ki zmaguje.
Njegovo geslo je: "'ISKCON'--z vsemi tvojimi napakami--še vedno
te ljubim!" Ščiti trenutno transformacijo, in sedaj smo v Drugi
Transformaciji.
O razumevanju Prve
Transformacije
Prva Transformacija, ali sprememba, se je
začela, še preden nas je Šrila Prabhupada zapustil. Ko je
katerakoli organizacija zelo močna, je to mogoče na osnovi tega,
ker jo uteleša oziroma predstavlja eden človek. Ko ni takšnega
človeka, organizacija postane zmedena in nadaljuje razdeljena,
in pogosto na slabo organiziran način. Tako, močna korporacija
ni nič drugega kot senca enega človeka. Ko pride do
transformacije, se to pogosto zgodi pod vplivom enega človeka.
Dve osebi sta tekmovali za to moč v poznih sedemdesetih: To sta
bila Kirtanananda Swami in Tamal Krishna Goswami (TKG). Drugi je
na koncu zmagal, ker je bil boljši korporacijski manipulator. V
ne majhni meri je bil to sposoben, ker si je bil sposoben
zagotoviti položaj "skrbnika" Šrila Prabhupade v njegovih
zadnjih dnevih. Nekaj zelo pokvarjenega se je dogajalo skozi te
zadnje mesece ("Nekdo me je zastrupil"). Šrila Prabhupadove
želje niso bile spoštovane. Ne bomo se spuščali v temo
zastrupitve, dovolj je reči, da obstaja veliko dokazov--in ti
dokazi niso slabotni. Kako se je vse skupaj natančno odvijalo,
je skoraj nemogoče vedeti, brez da stvar razjasni nekdo, ki je
bil direktno vpleten.
Toda vemo, da je Šrila Prabhupada ukazal, da se ga pelje na
parikramo zadniji mesec, in ta ukaz je bil ignoriran. Vemo, da
je Prabhupada naročil, da vsi učenci pridejo v Vrindavan, da ga
še zadnjič vidijo, vendar ukaz ni nikoli bil prenesen. Namesto
tega, bil je spremenjen, češ da pomeni, da naj v Vrindavan
pridejo samo po rangu
višji bhakte iz vsakega templja ali cone
(ker se je bližal Zahvalni dan in Božič, bi bile izgube glede
prodaje knjig prevelike!).
Dejansko gibanje Zavesti Krišne nima ničesar za opraviti s
spremembami. Bilo je gibanje duhovne pomladitve, kar je
popolnoma drugačen proces od spremembe ali transformacije. Šrila
Prabhupada je bil postavljen na položaj izobeska zadnje mesece
(ali celo leta), in potem je enajst močnih mož--pod vplivom TKG--kreiralo
Prvo Transformacijo. TKG je bil zelo instrumentalen v prevratu
spomladi 1978, in ustvarjen je bil "Ačarja board," kot neodvisno
telo znotraj "GBC-ja." Da, Swami B.R. Sridhar je prav tako bil
instrumentalen; služil je kot zemlja za teh enajst semen osebne
slave ("Strup je osebna ambicija"). Conskih Ačarij ne bi bilo,
kakorkoli, brez vpliva TKG-ja. Enajst Conarjev je sestavljalo
skoraj polovico glasov "GBC-ja," spomladi 1978, toda njihov
vpliv je segal daleč čez polovico v tem upravnem telesu. Drugi
Pooblaščenci so padli na izpitu, saj niso ustavili enajstih lažnih mahabhagavatov
pred prevzetjem gibanja. To je bila Prva
Transformacija.
Toda Kirtanananda Swami je bil tisti, ki je dal intonacijo temu apokaliptičnemu
srečanju v Mayapuru, leta 1978. Dejanska velika sprememba se je
začela samo nekaj dni po Šrila Prabhupadovem odhodu, in začela
se je v New Vrindavanu. Kirtanananda Swami je, brez
kakršnegakoli posveta in na lastno pest, začel sprejemati uttama-adhikari
čaščenje od vseh, še posebej od svojih bratov in sester po Bogu.
"GBC," ki je že bil v procesu korupcije, ni napravil ničesar, da
bi ga ustavil. Ko so se člani upravnega telesa zbrali v Mayapurju, spomladi 1978, so se morali soočiti z dejstvom, da
eden izmed enajstih mož, ki so bili v zadnjih dneh (v juliju
1977) imenovani za ritvike, sprejema čaščenje kot guru na
najvišji stopnji čistosti in realizacije. Toda Prabhupada je
pozno leta 1977 rekel, "Regularen guru," to je vse." Kirtanananda Swami je sprejemal veliko več
čaščenja, kot ga je namenjeno regularnemu guruju, v skladu s paramparo in drugimi
Vaišnavskimi tradicijami.
TKG je zagovarjal zaključek, da je enajst mož, imenovanih
ritviki skozi zadnjih pet mesecev, ko je Šrila Prabhupada bil
med nami, avtomatično postalo guru po njegovem odhodu. Tega
Šrila Prabhupada seveda nikoli ni razjasnil, njemu v prid. Da bo
drugih deset nanovo postavljenih "gurujev" zagovarjalo takšno
razmišljanje ni bilo nič nepričakovanega; stvar je bila v njihovem
interesu. Kakorkoli, če je eden izmed teh enajst mož že
sprejemal vzvišeno čaščenje, kaj je potem z drugimi desetimi?
"Prejel sem tvoje pismo, poslano 3. septembra 1975, ki
vključuje izjavo Bon Maharaja. Tako sem sedaj izdal ukaz, da naj se vsi moji učenci izogibajo mojih bratov po Bogu. Naj
prekinejo kakršnekoli stike z njimi, celo korespondenco, niti
naj jim ne dajejo mojih knjig, ali kupujejo njihovih knjig, in
naj ne obiskujejo nobenega izmed njihovih templjev. Prosim,
izogibajte se jih."
Pismo Visvakarmi dasu, 9.
november, 1975, iz Bombaja
Glede nekaterih govoric med bhaktami--in ni
nikakršnega direktnega ali stvarnega dokaza za te--naj bi Šrila
Prabhupada baje rekel, da je Swami B.R. Sridhar, vpliven Gaudiya
Math voditelj, lahko konzultiran glede njegovih filozofskih
gledišč v zvezi z duhovnim učiteljem. Bil je konzultiran, in
njegov nasvet se je pokazal kot katastrofalen. Ponovil je Bengalski
kliše mat guru si jagat guru, nakazujoč, da
vsakdo, ki izvaja formalnosti iniciacijske ceremonije, mora od svojih iniciranih učencev
biti sprejet kot jagat guru (veliko več
od tega, kar je Prabhupada imenoval "regularen guru," namreč,
guru pod regulacijo vaidhi sadhana bhakti).
Podobno, Swami B.R. Sridhar je v bistvu rekel: "Enostavno si
nadeni uniformo, in postal boš vojak." Smisel tega slabega
nasveta je bil, da če se nekdo enostavno pretvarja za guruja, bo
avtomatično zrasel v dejanskega guruja. To je lahko kakšna "New
Age" filozofija, vendar ni Vedski ali Vaišnavski proces. Swami
B.R. Sridhar je vprašal, kaj je bila osnova, da je teh enajst
mož sedaj guru. Ali so bili spoznani ali določeni s strani
Prabhupade? Swami B.R. Sridhar je bil informiran, da je baza za
to njihovo trditev bila, da je teh enajst mož bilo določenih za
ritvik ačarje skozi zadnje mesece Prabhupadove manifestacije.
Swami B.R. Sridhar je potem podal svoje mnenje: "Rittvik-ačarja,
potem postane prav tako dober kot ačarja." To je bil njegov najhujši
nasvet. To je natančno to, kar je TKG bil mislil, in tako, "po
posvetu z višjimi avtoritetami" (to je napisal glavni pisec
Conarjev na začetku v dokumentu, kjer povzema to novo odredbo),
je bilo sprejeto, da novi dikša guruji prihajajo samo iz vrst
enajstih ritvikov, ki so nedavno bili izbrani. To je bilo sto
odstotno napačno, vendar je bilo sprejeto od vseh, razen od
enega Pooblaščenca. Drugi, ki niso prejeli imenovanja, da
postanejo guru, in con, kjer bodo inicirali, so se sprijaznili,
da so lahko ostali na ladji.
Swami B.R. Sridhar je prav tako bil instrumentalen v postavitvi
in odobritvi plana, da enajst lažnih mahabhagavatov poseduje
svoje lastne cone, in tako smo imeli Prvo Transformacijo, ki je
lahko imenovana Era Conskih Ačarij. To je bil popoln polom!
Sedaj, postavi se lahko vprašanje: "Zakaj vi osebno kritizirate
Swami B.R. Sridharja? Bil je Šrila Prabhupadov starejši brat po
Bogu. Ne bi smeli kritizirati brata po bogu vašega guru Maharaja."
Naš odgovor na ta dvom je sledeč: Preteklo je trideset let,
odkar je bil prejet ta slab nasvet od Swami B.R. Sridharja in
implementiran od "GBC." Šrila Prabhupada je čakal trideset let
po odhodu njegovega Guru Maharaja, preden je začel inicirati
učence na Zahodu. Bil je pooblaščen s strani Šrila Prabhupada
Bhaktisiddhanta Goswami Maharaja, da to počne, vendar ni začel z
izvajanjem te naloge tri desetletja. Pretekli sta dve
desetletji, odkar je Swami B.R. Sridhar zapustil svoje telo. Vsa
ta desetletja smo se vzdržali od izrecnega imenovanja njegovega
imena v naših člankih. Tako smo se držali etikete z določeno
zadržanostjo precej časa.
Kakorkoli, nobena oseba ni napravila večje škode Šrila
Prabhupadovemu gibanju Zavesti Krišne s strani Gaudiya Matha kot
Swami B.R. Sridhar. Njegov negativen vpliv na Šrila Prabhupadovo
gibanje je praktično neizračunljivo. Vsi starejši ljudje v "ISKCON"
gibanju to v večji ali manjši meri vedo. Večina starejših bhakt
"zunaj zidov" to prav tako vedo. O tem ni veliko napisanega v
uradnih dokumentih, vendar se je o tem veliko diskutiralo med
praktično vsemi starejšimi Prabhupadovimi iniciranimi učenci.
Sedaj se skoraj vsi strinjajo, da je zmotna koncepcija Conski
Ačarja sheme bila katastrofa, in ta aranžma je uradno
zavržen že desetletja.
Podobno, veliko ritvikov--ki so redko naklonjeni Gaudiya Mathu--ve
za škodo, ki jo je napravil Swami B.R. Sridhar. Nekateri so
pisali o tem brez kakršnihkoli zadržkov in z veliko ognja. Mi se
vzdržujemo takšnega stila pisanja, vendar ne moremo več biti
tiho glede tega pogubnega nasveta in vpliva skozi pozna
sedemdeseta in zgodnja osemdeseta.
Ta članek bereš, ker imaš globoko željo razumeti. Ta članek ni
bil poslan, niti objavljen na katerikoli popularni strani z
veliko branostjo--vsaj ne direktno z naše strani. Prislužil si si
pravico, da prejmeš to informacijo. Swami B.R. Sridhar je
napravil veliko škodo v obliki kvarnega nasveta in navodil.
Enajst lažnih mahabhagavatov je sprejelo ta slab nasvet, ga
uporabilo, in transformiralo Šrila Prabhupadovo gibanje Zavesti
Krišne v procesu. Enajst semen je potrebovalo zemljo, in Swami
B.R. Sridhar je priskrbel gnojilo.
Gibanje, ki je bilo namenjeno ponovni oživitvi čistega duhovnega
življenja za tiste, ki so se pridružili--za vse tiste, ki so
prejeli pristno iniciacijo od verodostojnega duhovnega učitelja,
Šrila Prabhupade--je bilo spomladi 1978 spremenjeno v nekaj
drugega. V tem času je bilo ločeno od sampradaye (parampare), in
Swami B.R. Sridhar, skupaj z enajstimi lažnimi mahabhagavatmi--in
še posebej s Strankarskimi Možmi, ki so pomagali implementirati
shemo na pragmatičnem nivoju--so bili ključni igralci v tej
začetni transformaciji oziroma spremembi.
To pretvarjanje enajstih močnih mož za "mahabhagavate"--kateri so
vsi bili polni osebnih in institucionalnih anarth--je bila
shema, ki je najprej izgledala kot nepremagljiva. Vsi so imeli
svoje cone, kjer so imeli vpliv. Ostajali so na svojih tratah in
niso kritizirali eden drugega--če se prav tako ne bi toliko
zapletali v žalitve in nasilje--potem lahko da bi ta zvarek
trajal dlje od osmih ali devetih let, ko je dominiral nad vsem
in vsakim. Kakorkoli, ko duhovne duše, natovorjene z anarthami,
imitirajo guruja--in še posebej, ko imitirajo dejansko
samo-realizirano dušo--je njihovo uničenje aranžirano s strani
polbogov. To je, delno, ker imitirajo polbogove. Neizmerljiv
ponos in predrznost enajstih lažnih mahabhagavatov ni bila samo
megalomanija kakšnega mogočnega voditelja nacije ali države. Ne.
Vseh enajst izmed teh mož je bilo zatopljeno v iluzijo, da so
postali božanstva.
Vsi so bili absorbirani v materialen um. Bili so prežeti s
svojimi strastmi in željami (kama-sankalpa) misleč, da so te
želje absolutne. Bili so prežeti z jezo in sovraštvom do
vsakogar, ki jih je kritiziral ali oviral na kakršenkoli način.
Vsi so bili zelo blazni, vendar, ker so v preteklih letih
izvajali nekaj buddhi-yoge, so še vedno bili (običajno)
bistroumni v tej svoji blaznosti. Bili so popolnoma opiti s
svojo močjo nad drugimi, z ženskami, ki so plesale za njih pred
njihovimi tako imenovanimi vyasasanami, z mrmranjem (prejemanjem
tihega
spoštovanja), ki so ga dnevno (skozi ves dan) prejemali od
stotin predanih bedakov in fanatikov. Neprestano so bili
podvrženi strahu, da bi njihova intriga bila razkrita, še
posebej od inteligentnih bratov po Bogu, ki so bili sposobni
videti napake v tem neavtoriziranem aranžmaju. Bili so pohotni
za več in več učencev, več in več moči, več in več denarja ("laxmi"),
več in več slave in vpliva, in več in več "znanja" glede
načinov, za boljšo vodenje celotne prevare.
Na kratko, vseh enajst mož, vsi so bili polno-razrasle sahajije.
Najboljša stvar je Sampradaya Ačarja, mahabhagavat prežet z
ljubeznijo do Boga. Ko je najboljša stvar izkrivljena in
posnemana, se hitro degenerira v najhujšo stvar; to je
univerzalno načelo. Vsak izmed enajstih lažnih mahabhagavatov se
je spremenil v pošastno karikaturo siddha-puruse. Vsi so bili
psevdo-guruji, in, v tej pošastnosti, naj bi njihove anarthe
bile sprejete kot absolutne in hvale vredne. Tako, namesto da je
teh enajst nekoliko naprednih in učenih bhakt zadržalo svoja
originalna iniciacijska imena, so skoraj vsi privzeli druga
imena, ki so se običajno končala s "pada." To je bila kričava in
v končni fazi smešna imitacija Prabhu-pade.
Raje kot da razglabljamo o njihovih "pada" imenih--in kako
smešno neumni so bili vsi ti nazivi--je bolj efektivno razumeti,
kaj je vsak izmed teh mož postal kot karikatura, medtem ko so
poskušali izklesati absolutno identiteto kot de-facto papeži
znotraj svojih con. Sedaj je deleče se gibanje imelo za
opraviti z Arogantnim Despotom, Učenjakom, Teflon Punditom,
Bogom Sonca, Ženskarjem, Porivačem, Machiavellianskim
Manipulatorjem, Fanatičnim Zastavonošo, Psihotropičnim Sahajijo,
z Das Fuhrer Kometom, in s Post-Modernim Magikom.
Vsi so bili veliki prevaranti, in vsakdo, ki jim je sledil in
dejansko verjel, da so bili Boga-realizirani ljubimci Resnice,
so tvorili prevarane. Gibanje "ISKCON" se je spremenilo v
najnovejšo Skupino Prevarantov in Prevaranih, in, prikladno, vsi
so bili imenovani "novi guruji." Strankarski možje so
sodelovali; na tej točki ni bilo v njihovem osebnem interesu, da karkoli napravijo za razkritje aranžmaja, če niso imeli
vere vanj. Močnejši med njimi so postali podporniki in lobisti,
nekateri so postali tempeljski predsedniki, nekateri so postali
intimni družabniki in petolizniki, in nekateri izmed njih so
ostali fanatiki in pravi verniki.
Bil je raj za norce, in enajst mož, situiranih na takšnih
negotovih položajih, niso bili sposobni dolgo vzdrževati tega umetnega
aranžmaja. Eden drugemu so hodili v cone nabirati denar, in to
je vodilo v konflikte in konfrontacije. Kritizirali so eden
drugega, in to je vodilo fanatike v različnih conah do vprašanj,
če takšna "lila" v resnici nakazuje na osebe,
domnevno situirane na nikunjayuno ratikeli siddhaye.
Spomni se, kakorkoli, da je Tamal bil v ospredju. Ko je šel
predaleč, se je celotna zgradba te sheme začela majati.
Začeten Revolt v Indiji
Pred tem, kakorkoli, se je zgodil mini-revolt. V
resnici se je individualno nezadovoljstvo glede Conskega
čaščenja začelo na različnih straneh, samo nekaj dni po fiasku v
Mayapurju. Sedaj preminul Svarupa Damodar Swami je dal vedeti,
da smatra dikša-guru aranžma za umeten. V glavnem je to
nezadovoljstvo bilo izraženo na osnovi treh ozirov: 1)
nacionalen, 2) rasen, in 3) upraven.
Vseh enajst izmed teh lažnih mahabhagavatov so bili Amerikanci.
Hmmmm. Kako to, da je Šrila Prabhupada imenoval samo Amerikanske
mahabhagavate, da nadaljujejo linijo nasledstva učencev? Konec
koncev, ali ni on sam prišel iz Indije, in ali ni bil on rojen v
Indiji? Ali nista oba, Gospod Krišna in Gospod Čaitanja izvajala
svojih Božanskih Zabav v Indiji, in ali se nista tudi Onadva oba
rodila (domnevno) kot Indijca? Zakaj ni nobeden izmed
Prabhupadovih naslednikov bil Indijske nacionalnosti? Iznad
vsega tega, tukaj je bil tudi rasen ozir. V Ameriki
predstavljajo Židje manj kot tri odstotke prebivalstva. Toda šest izmed teh
enajstih lažnih mahabhagavatov, tako imenovanih Conskih Ačarij, je
bilo Židovskega porekla. To je več kot petdeset odstotkov tako
imenovanih naslednikov. Zakaj toliko Židov? TKG, prav tako
Židovskega porekla, je bil eksponent celotne sheme. Ali je bila
to vrsta Židovske kabale?
Kaj pa drugi GBC-jevci? Res je, najvplivnejših enajst GBC mož se
je oprijelo žezla, toda tukaj so bili še eden ali dva ali trije
ali štirje drugi upravniki, ki so bili skoraj tako močni in
vplivni kot bilo kateri izmed teh enajst sahajij. Zakaj ne
bi ti drugi GBC-jevci prav tako sedeli na vyasasani, dajali
iniciacije, in postali Conski Ačarje?
Ta nezadovoljstva in razočaranja--na osnovi zavisti,
seveda--so vodila do obrekovanja in pričkanja. Prav tako so
vodila k politiki. Bilo je dobro znano, da je Pradyumna prabhu
bil najbolj učen bhakta glede Sanskrta, in dolgo časa je služil
kot Šrila Prabhupadov sekretar v tem oziru. On ni bil
Strankarski Mož, kakorkoli, in niti ni bil GBC v tem času. Bilo
je tudi dobro znano, da je Pradyumna prejel nalogo, da konča
Šrimad Bhagavatam, če Prabhupada tega ne bi napravil. Večina
jih je mislila, da bo Šrila Prabhupada to napravil--nakazal je
tudi, da bo napisal komentar na Padma Purano--toda Njegova
Božanska Milost (ki je odšel zgrožen) je napisal samo formalen
komentar na prvih devet spevov
Bhagavatama. Tako je
Pradyumna imel to pomembno službo, toda postal je obupan zaradi
pompoznega čaščenja Conskih Ačarij, ki se je odvijalo predvsem v
Ameriki in Evropi.
Nekateri izmed članov GBC, še posebej dva Indijca, ki sta bila
izpuščena, so želeli priti v dikša-guru klub. Drugi bhakte so
začeli zaznavati, da je celotna "mahabhagavat" shema ničvreden
aranžma. To je, direktno in indirektno, vodilo k
mini-konfrontaciji Februarja 1979, v Vrindavanu. Eden izmed
vplivnih vodij tega templja je kreiral pisno stališče,
in na njem je bilo 36 podpisov bhakt, ki so takrat tam
stanovali, oziroma so bili s tega področja. V tem dokumentu je
zavzeto stališče, da enajst mož ni imelo pravice prejemati uttama-adhikari čaščenja,
toda v svojem neznanju so trdili, da
so bili določeni za dikša-guruje ISKCON gibanja.
Na tej točki je potrebno razkriti nekaj ozadja tega mini-revolta.
Eden originalnih protestnikov je bil Tempeljski Predsednik
drugega templja v Indiji. Preden je Šrila Prabhupada prišel
preživeti svoje zadnje dni v Vrindavanu, je Prabhupada bil v
tem centru. V tem času je ta T.P. bil deležen nekaj intimne
družbe z Njegovo Božansko Milostjo, in bil je šokiran, ko je od
Prabhupade slišal sledeče:
"Poskušam osvoboditi moje učence, toda GBC jih poskuša držati v
okovih."
Ta Tempeljski Predsednik je prenesel ta citat prej omenjenemu
vodji v Vrindavanu, in ta ga je direktno zaupal meni. Pradyumna
ni podpisal prej omenjenega pisnega stališča, vendar je bil
konzultiran glede le tega in bil večinoma naklonjen predstavljenim
točkam. Namesto tega, malo pred tem je sam napisal protestno
pismo glede Conski Ačarja čaščenje aranžmaja in ga poslal
glavnemu pisarju "GBC-ja" v Ameriko. Protestno gibanje v
Vrindavanu ni zelo dobro razumelo Resnice, dejstev, ali dejanske
zgodovine odklona, ker to takrat niti ni bilo mogoče. Kljub
temu, bilo je na pozitivni poti; želelo je govoriti Resnico. Želelo
je, kakorkoli nepopolno, osvoboditi gibanje Zavesti Krišne od
razvijajoče se korupcije, ki je hitro postajala
institucionalizirana.
Kot je bilo mogoče pričakovati, TKG--ki je bil ekspert v
razumevanju in implementiranju političnih taktik--je odpotoval k
prej omenjenemu templju na jugozahodu in privlekel tega člana
iz protestnega gibanja nazaj v strankarske vrste. Bilo je veliko
intrige, izdaje, in tudi prevare, malenkost pred dejansko debato
v Vrindavanu. "Novi Guruji" niso prišli sodelovati v tej
konfrontaciji zavoljo Resnice. Kot je Pradyumna prabhu pozneje
rekel, po tem ko je, na dan debate, zavrnil udeležbo na
drugem delu konfrontacije:
"Ti možje niso iskreni."
Mini-revolt v Vrindavanu leta 1979 je bil
zlomljen. Pradyumna je predstavil svoje trdne argumente in
šastro, vendar se je Conski Ačarja, ki je bil izbran za tekmo,
vznemirjal z debato nekaj več kot deset minut. Potem to več ni bila
debata, in v večini preostalega dne je opozicija bila
zdrobljena. To ni bilo težko, saj so bile uporabljene zahrbtne
metode (vse centrirane okoli strahu, krivde, prevare in zmede)
s strani triumfalnih enajstih "mahabhagavatov." Vsi razen štirih
podpisnikov so se odpovedali svojim zahtevam in se opravičili
vedno zmagovitim Conskim Ačarjam, in jim s tem vlili še več
ponosa in samozavesti. Pradyumni prabhuju je bila odvzeta
njegova služba; zamenjal ga je Conski Ačarja, kot oseba, ki je
sedaj avtorizirana za pisanje komentarjev na Bhagavatam.
Ta mini-revolt je kljub neuspehu vodil k progresivnemu
razmišljanju. Bil je izgubljena bitka v vojni, ki ni bila končana, in
še ni bila odločena. Ali je Prabhupada dejansko določil oziroma
imenoval te može? Revolt je postavil to določitev pod vprašaj.
Nestabilnost/Samo-poveličevanje: Slaba kombinacija
Dva Conska Ačarje, ki sta vladala nad stičnima
conama v Kaliforniji, sta ostro kritizirala eden drugega, ko se
je desetletje bližalo h koncu. Glavni nabiralci (denarja) v Los
Angelesu so postali zmedeni v svojih umih, niso
bili sposobni racionalizirati tega medsebojnega obsojanja, ki se
je odvijalo med dvema "uttama-adhikari" bhaktama; niso bili
sposobni doumeti, kako je to bila "lila." Eden izmed nabiralcev,
zrelejši ženski bhakta, je zahtevala dokaz za
njihovo trditev glede imenovanja, in njen Conar ji je predstavil
magnetofonski trak, posnet 28. maja, 1977. Hitro je razumela, da
ta trak ni predstavljal niti močnega pričanja, kaj šele dokončen
dokaz. Imela je privatno srečanje z njim na vrhu L.A. templja in
ga besedno tako rekoč poteptala. Umaknil je vyasasano v templju in
se strinjal z njo, da je vsa pretveza sprejemanja "mahabhagavat"
čaščenja bila ničvredna. Ta sapica svežega vetra ni trajala
dolgo, kakorkoli, saj so drugi trije Conarji hitro prileteli v
Los Angeles in povrnili stanje nazaj, kot je bilo.
Glede na razvijajočo se polemiko, začeto s konfrontacijo v
Vrindavanu, se je pojavila zelo pomembna "prilagoditev" s strani
Conskih Ačarij in njihovih Strankarskih Mož. Ni bilo nikakršnega
močnega dokaza, da je Šrila Prabhupada imenoval enajst svojih iniciranih učencev, da postanejo dikša guruji, kaj šele
mahabhagavati. Tako so voditelji enostavno spustili svojo
trditev glede avtorizacije za eno letvico, namreč, priznali so,
da Prabhupada v resnici ni nikogar imenoval, TODA, REKLI
SO, DA JE IMENOVAL G.B.C. KOT ABSOLUTNO AVTORITETO. Z
drugimi besedami, Prabhupada je pripisal položaj naslednika
skupini, GBC-ju.
To je bila samo še ena deviacija glede na nadaljevanje Vaišnava
parampare. Skupina ni nikoli kolektiven guru, niti ne more
odločati, kdo je guru ali Ačarja. Pristen guru osebno ukaže
svojemu učencu, da postane guru, ko ta učenec doseže nivo, ki ga
njegov guru zahteva in ko oceni, da naj bi njegov učenec začel inicirati nove ljudi v linijo. Očitno, pristen guru ne bo osebno
nikoli dal takšnega ukaza kateremukoli učencu, ki ima še vedno celo samo eno anartho. Guru ne more imeti anarth; to ni mogoče.
Slab guru, to ne obstaja. Obstaja psevdo-guru ali sahajija;
takšne vrste "bhakt" so polni anarth. In te svoje anarthe
prenašajo na svoje inicirane učence.
Toda GBC je v končni fazi bil smatran za Novega Leviatana,
Kolektivnega Guruja. Domnevno posedujoč absolutno avtoriteto
je sedaj bilo rečeno, da je odločitev bila absolutna, ko je uradno prepoznal enajst svojih
lastnih članov--katere naj se časti kot mahabhagavate. Avtoriziral je razdelitev sveta na
enajst con. To je bila sproti-popravi racionalizacija po tem, ko
se je baza za tako imenovano določitev enajstih dikša-gurujev s
strani Šrila Prabhupade pokazala kot brez temeljev. Vsak izmed
teh tako imenovanih uttama-adhikarijev bi sedaj naj bil Conski Ačarja, v skladu z "GBC." V smislu "ISKCON" dogme je
kakršnokoli nasprotovanje proti temu aranžmaju bilo smatrano kot
vrsta kljubovanja (guror-avajna) Ačarji-Ustanovitelju, Šrila
Prabhupadi--v obliki direktnega nasprotovanja njegovemu
tako-imenovanemu nasledniku, "GBC-ju."
Da je Šrila Prabhupada rekel, "Regularen guru, to je vse," in še
pomembneje, da ni dal formalnega ukaza (da postane guru)
nobenemu izmed svojih učencev, ko je bil še manifestiran, to
je bilo odloženo v predal davne zgodovine in na koncu smatrano
kot irelevantno. "GBC" je domnevno prejel perfektno ogrinjalo
Šrila Prabhupadove čistosti in transcendentalne avtoritete.
Konec koncev, ali ga ni Šrila Prabhupada v svoji Poslednji Volji
imenoval "končna upravna avtoriteta?" "GBC" je sedaj lahko
odločal, kako nadaljevati sampradajo. Precenjevanje samega sebe
je bilo neizmerljivo, in ta predrznost "GBC-ja" se je zrcalila v
samo-poveličevanju njegovih Conarjev.
"GBC" se je odločil, kako, domnevno, nadaljevati sampradajo--na
najbolj neavtoriziran način. Vseeno, ta argument se je zdel kot
neprepusten, ravno tako kot se je pred tem zdel argument
določitve; vsi Strankarski Možje so ga sprejeli seveda. TKG je
še naprej bil utelešenje "GBC-ja", in "GBC" je sedaj bil končna
avtoriteta gibanja Zavesti Krišne. Mogočni fantje so odigrali
veliko potezo. Primer zaključen!
Toda seme nesoglasja je bilo posejano, in beseda se je širila.
Conski Ačarje so cveteli v teh 'dobrih starih časih,' v ne
majhni meri zaradi svojega razpoloženja triumfalizma. Ponos se
pojavi pred padcem; ta opojna era Conarjev je hitro vodila k
nekaterim velikim problemom--kar samo-poveličevanje navadno
vedno prinese. TKG je bil človek v ospredju, in kmalu se je
odločil pritisniti na plin. V svoji coni je razglasil, da lahko
njegovi učenci berejo samo njegove knjige. Ker je bil duhovni
učitelj, mahabhagavat, vse kar njegovi učenci potrebujejo, so
njegove realizacije in navodila. Zahteval je absolutno kontrolo
v svoji coni, in vsi njegovi "bratje po Bogu" so bili
posvarjeni, da morajo sprejeti njegovo vodstvo v vseh ozirih.
To vsiljevanje absolutne kontrole je vodilo k uporu nekaterih
starejših bhakt v njegovi coni. Ti vplivni Strankarski Možje so
v začetku smatrali (upravičeno), da je TKG bil čelni mož tega
novega aranžmaja in je bil njihova najboljša naložba za naprej
(da se tudi sami oprimejo žezla). Sedaj so bili razočarani, ker
jim je TKG-jeva težka roka in popolna kontrola dala vedeti, da
ne grejo nikamor--da bodo ostali pod njim. Samo nekateri Conski
Ačarje--in ni bilo nikakršne potrebe po širjenju članstva, glede
na interese Komisije Ačarij--so bili avtorizirani od "GBC-ja",
da širijo tako-imenovano gibanje Zavesti Krišne na plodnem polju
anarhistične Amerike. TKG se je odločil še trdneje priviti
vijake, kot je to naročil "GBC," tako, v njegovi coni in pod
njegovo komando, je kakršnokoli bodoče nezadovoljstvo ali
vznemirjenje bilo pogašeno še preden se je začelo.
In tukaj je pomembna točka, ki se je lahko naučimo iz njegovega
koraka predaleč: "GBC" je končen kontrolni vortex fabricirane
tako imenovane "ISKCON" konfederacije. Celo njegov poosebljen
predstavnik je lahko zrušen, če skrene z njegovega astralnega
zadovoljstva. "GBC" ni povezan z Gaudiya-Madhva Vaišnava
Sampradayo; ni vezan na katerokoli devocijsko
parampara elektrarno. Povezan je z drugim izvorom moči, in to bo
razloženo pozneje v tem članku. Ker vse materialne moči v
univerzumu spadajo pod določen portfelj enega izmed devetih
planetov, je še posebej vezan na eden takšen planet--in tudi
dobiva moč iz tega izvora na grobi ravni. "GBC" niti najmanj ne
zavrača manifestacije razkošnih, karizmatičnih, oziroma sahajija
nagnjenj v njegovih vplivnih članih ("gurujih")--tako dolgo,
dokler je to v interesu širjenja njegovega materialnega telesa
oziroma kongregacije, dokler končna kontrolna sila "GBC-ja"
ni spodkopana v procesu.
Takoj ko obstaja grožnja za to, bo zrušil katerokoli osebo, ki
ima smelost za kaj takšnega. In nobena oseba ne more ostati
znotraj "ISKCON-a," katerega kontrolira, če je ta, na
kakršenkoli način, grožnja avtoriteti tega egregorja. "GBC" je
močnejši od katerekoli individualne osebnosti, ki tvorijo
njegovo telo na grobem nivoju, in je močnejši celo od skupine
takšnih tako-imenovanih bhakt.
"GBC" je zrušil svojega glavnega predstavnika v osebi TKG-ja.
Bila mu je odvzeta cona in dovoljenje za iniciranje je bilo
omejeno. Njegovo samo-poveličevanje je prineslo nezadovoljstvo
drugim arogantnim uživačem in Strankarskim Možem--in, da, tudi
zavist je bila prisotna--in tako so ga zrušili, začasno. To je
ustvarilo vakuum, ker ni bilo več voditelja, ki bi predstavljal
korporacijo na grobi ravni.
Tudi drugi so hitro zašli v težave. Eden izmed Evropskih Conskih Ačarij se je spuščal v LSD ekstaze, in, čeprav je to
ostalo skrito več let, ta blef ni mogel trajati večno. Conar na
Zahodni Obali (ZDA) je bil vpleten v kriminalne aktivnosti, med
njimi nasilništvo, in bil postavljen na enak "bad boy" status
kot TKG (kar je v končni fazi vodilo do izobčenja nekaj let
kasneje). Še eden Evropski Conar je v toku časa bil razkrinkan
glede razsipništva in zlatih kopalniških armatur. Dva izmed
"novih gurujev" sta prišla na slab glas, oziroma sta bila
direktno vpletena v ločene homoseksualne aktivnosti. Najhuje,
Conar, ki je bil glavni pisec, je ustvaril zelo žaljivo in
zavajajočo biografijo Šrila Prabhupade. Bila je sladek riž,
kombiniran s peskom in kapljicami močnega strupa. Kakorkoli,
nihče izmed desetih mahabhagavat prevarantov ni mogel zamenjati
TKG-ja, tako je Era Conskih Ačarij Prve Transformacije bila v
nevarnosti. Prej omenjen upor Strankarskih Mož se je povečeval
in postajal bolj organiziran.
Triumfalizem in samo-poveličevanje na strani imitacij
mahabhagavatov je proizvedlo ekstremna nihanja v obnašanju in
zaupanju, in to je odmevalo po celem gibanju. Obstajajo
univerzalni zakoni in principi ki skrbijo, da takšne vnetljive
nestabilnosti ne trajajo dolgo. Ti možje so inicirali nove
ljudi, kateri vsi so imeli malo ali nič znanja glede Vedskih
oziroma Vaišnavskih učenj, kateri vsi so imeli malo ali nič
ne-vezanosti na materialno uživanje, in kateri vsi so bili
primerni kandidati, da jih zavedejo močni, karizmatični
prevaranti:
"Nevedni psevdo religionisti in proizvajalci tako imenovanih
inkarnacij, ki neposredno kršijo Vedska navodila, so
kandidati za vstop v najtemnejše predele univerzuma, ker
zavajajo tiste, ki jim sledijo. ... Če takšni neumni možje sploh
imajo kakšno znanje, je v njihovih rokah bolj nevarno kot samo
neznanje ... Psevdo religionisti nimajo ne znanja niti ločenosti
od materialnih afer, ker jih večina želi živeti v zlatih okovih
materialne vezanosti pod senco filantropskih aktivnosti, ki so
preoblečene v religiozne principe. Z lažnim prikazovanjem
religioznih čustev predstavljajo šov devocijskega služenja,
medtem ko se spuščajo v vse vrste nemoralnih aktivnosti. Na ta
način veljajo za duhovne učitelje in bhakte Boga. Takšni
prestopniki religioznih principov nimajo spoštovanja do
avtoritativnih ačarij, svetih učiteljev v striktnem nasledstvu
učencev. Da zapeljejo ljudske množice, sami postanejo tako
imenovani ačarje, kljub temu, da ne sledijo niti principov ačarij.
Ti sleparji so najnevarnejši elementi v človeški družbi. Ker ni
religiozne vlade, se izognejo kazni s strani države. Ne morejo,
kakorkoli, se izogniti zakonom Vrhovnega, ki je v Bhagavad-Giti
dal jasno vedeti, da bodo zavistni demoni v preoblekah
religioznih propagandistov vrženi v najtemnejše predele pekla (bg.
16.19-20). Šri isopanisad potrjuje, da ti psevdo religiozneži
drsijo proti najgnusnejšim predelom univerzuma, po končanem
duhovni učitelj poslu, katerega vodijo enostavno za čutno
zadovoljevanje."
– Šri Isopanisad Mantra 12, komentar
"Guruji" so Poceni; Iniciacija
Ni
Na tej točki je pomembno, da dobimo
nekaj razumevanja glede duhovne oziroma devocijske iniciacije.
Enajst prevarantskih mahabhagavatov je izvedlo veliko
iniciacijskih obredov. Prava iniciacija v devocijsko linijo
pomeni sprejeti bhakti-lata-bijo. Nekateri bhakte menijo, da jo
je mogoče prejeti samo od manifestiranega mahabhagavata.
Obstajajo šastrične kontraindikacije, kot tudi komentarji od
Šrila Prabhupade, ki to podpirajo. Seveda, te indikacije
bodo v Kali-yugi zlorabljene s strani močnih mož, ki se trudijo
uresničiti svoje lastne ambicije.
Zadeva glede prenosa bhakti-lata-bije je zelo subtilna tema.
Medtem ko je bil Šrila Prabhupada manifestiran, so vsi bhakte,
ki so prejeli iniciacijo od njega, imeli bhakti-lata-bijo
vsajeno v srca. To ne pomeni, kakorkoli, da so vsi ti bhakte
bili popolnoma zaščiteni od prejetja drugih bij skozi ta čas. Na
primer, "ISKCON" bija je inficirala Strankarske Može za časa
Prabhupadove manifestirane lile, in, od takrat naprej se je
pokazalo, da ta bija postaja prevladujoča in vedno bolj
problematična.
Rečeno je, da je bila pridobitev iniciacije za časa Šrila
Prabhupadovih pridigarskih aktivnosti lahka stvar. Iz ene
perspektive res izgleda tako, saj je približno pet tisoč bhakt
prejelo iniciacijo v času te enajstletne periode. Kakorkoli,
priporočila Prabhupadi za iniciacije so skoraj vedno prišla
skozi medij različnih hierarhičnih avtoritet: Tempeljskih
Predsedniki, GBC-ji, in sannyasiji, so bili primarne avtoritete,
ki so dajali te priporočitve. In tukaj je potrebno razumeti zelo
subtilno točko.
Celo ko je Šrila Prabhupada bil z nami, so Strankarski
Možje--v svojem niyamagraha načinu--duhovni napredek smatrali
kot ne-različen od napredovanja po birokratskih letvicah, npr.
ugled Tempeljskega Predsednika je avtomatično pomenil, da je
superioren glede duhovnega napredka nad vsemi "stanovalci" templja,
ki so bili pod njegovo komando. Podobno, sprejetje sannyase je
avtomatično pomenilo priznanje višje duhovne realizacije. In,
dobiti položaj v upravnem telesu (GBC) je bolj ali manj bilo
enakovredno najvišjemu duhovnemu napredku, ta oseba je bila
smatrana za najboljšo med vsemi ostalimi iniciranimi bhaktami.
Čas, vpogled in izkušnje so pokazale, da je vse to zmotna
predstava. Bhakte, ki so želeli iniciacijo od Šrila Prabhupade,
niso nujno tega želeli v kontekstu iste motivacije. Ker je kanal
za sprejetje iniciacije bila odobritev Tempeljskega Predsednika
(ali, v nekaterih primerih, sannyasija na čelu stranke), je
včasih bil ponujen določen profit, priznanje in oboževanje, da
bi nekdo hitreje in lažje prišel do priporočila. Drugi bhakte
niso smatrali različnih Tempeljskih Predsednikov za vse to, kar
so sami mislili da so, vendar so ti bhakte kljub temu izvajali
svojo sevo--včasih z ostrimi strogostmi--pod sankcijo svojega
Tempeljskega Predsednika.
Ti bhakte, kljub dejstvu, da so pogosto ustvarjali
nezanemarljive rezultate, običajno niso bili tako priljubljeni
pri Tempeljskih Predsednikih ali sannyasi voditeljih kot so to
bili petolizniki, še posebej, če ta je že bil v procesu razvoja upadhija (visoki položaji so včasih ustvarjeni za osebe z
velikim egom). V njegovem umu so ti drugi bhakte lahko prav tako
postali tekmeci za njegov položaj. Ti bhakte so tako rekoč
morali plaziti po steklu, da bi končno dobili priporočilo za
iniciacijo od njihovega dodeljenega voditelja.
Ko je Šrila Prabhupada prejel pismo oziroma prošnjo za
iniciacijo določenega bhakte od Tempeljskega Predsednika, je
skoraj vedno ugodil prošnji. Včasih ni, kakorkoli. Z zaupanjem
lahko privzamemo, da ko je enkrat iniciacija bila izvedena, po
tem ko je Prabhupada odobril prošnjo, je bila bhakti-lata-bija
sprejeta s strani nanovo iniciranega bhakte. Celo pred to
formalnostjo iniciacije, je bhakta od svojega guruja (Šrila
Prabhupade) prejel bijo sradhe (komala-sraddha) in redno
asociiral s Sampradaja Ačarjo (sadhu sanga) preko ponujene
seve in branja literature. Ta sradha, četudi je vera šibka,
se kljub temu sestoji iz čvrstega prepričanja, da bo joga proces
bhakti uresničil popolnoma vse legitimne duhovne aspiracije
sadhake (katere je mogoče doseči s katerimkoli drugim Vedskim
procesom dharme ali joge).
Ko je enkrat harer-nama bila formalno sprejeta na bhajana-kriya
nivoju, je bhakta prejel Sveto Ime v nasledstvu učencev in
bhakti-lata-bija je sedaj lahko bila efektivno kultivirana. Ko je bhakta napredoval na poti--ko se je začel približevati nivoju
svobode od anarth in realizacije brahmana--je prejel dikšo
(ponovno, po tem ko je priporočilno pismo bilo poslano od
njegove avtoritete Šrila Prabhupadi). Dosegel je drugo
iniciacijo in gayatri mantro. S tem je bil prepoznan kot nekdo,
ki se je približal svojemu guruju, Šrila Prabhupadi.
Kakorkoli, petolizniki in fanatični sledilci so skozi ta čas
dovolili, da se jim v vrtu njihovih src posadi plevel, zaradi
neavtoriziranega čaščenja lokalnega voditelja, ki je navidezno
kontroliral njihove duhovne usode. Neizogibno so prejeli "ISKCON"
bijo. Ta plevel je korporacijski imitator bhakti-lata-bije.
Sčasoma zaduši pravo bijo, s tem ko srka vso vodo procesa
zalivanja. Krivde za to ne moreš valiti na Šrila Prabhupado,
Sampradaya Ačarjo. Krivda leži na osebi, ki je poskušala priti
do iniciacije po bližnjici, ker je na vso zadevo gledala iz
materialne perspektive. Krivda se deli tudi na tiste sannyasije,
GBC-je, in Tempeljske Predsednike, ki so začeli gledati na vse
bhakte pod svojo upravo kot na osebe, ki niso mogle doseči
nikakršnega napredka v gibanju, če se niso najprej predale njim.
Leta 1977 je večina bhakt v vseh templjih, v vseh potujočih
skupinah, in v vseh conah, bila dokazano bolj posvečena
osebnostnemu kultu njihovega lokalnega vodje kot Šrila
Prabhupadi, ki je bolj ali manj v tem času bil odstavljen na
položaj izobeska. Tisti bhakte, ki so se temu trendu upirali, so
naleteli na vedno večje nasprotovanje znotraj zidov mednarodne
konfederacije; pogosto so bili smatrani za nore.
"ISKCON" zavest je bila zelo malo prisotna v zgodnjih in
srednjih sedemdesetih. Ko sem takrat pridigal na univerzah,
nikoli nisem mislil na korporacijski akronim. Nikoli nisem
imenoval svojih iniciativ na univerzah v zvezi s korporacijo;
običajno sem jih imenoval Bhakti Yoga Klub. Ko sem predaval,
nikoli nisem govoril o gibanju v smislu njegovega akronima.
Namesto tega, pridigal sem filozofijo, ali govoril o Gospodovih
zabavah, ali slavil Šrila Prabhupado, ali razpravljal o procesu
in pomembnosti iniciacije od verodostojnega Duhovnega Učitelja,
itd. Kakorkoli, postopoma in zahrbtno je v gibanje začela
pronicati Strankarski Mož zavest, in pravi napredek se je začel
meriti samo v skladu s to paradigmo. To je postavilo oder za
Prvo Transformacijo.
Vzporedno s tem materialnim razvojem (perverzijo) je bil
pretiran poudarek na pooblaščencih upravnega telesa. Pravi
nektar je bil v recitiranju Svetega Imena (japa) ali sankirtani,
v deljenju knjig, čaščenju Božanstev, v branju knjig, v
pridigarskih dejavnostih, itd. Kakorkoli, zahrbtno se je začela
pojavljati še ena vrsta zelo onesnažene zavesti. Osebnosti
upravnega telesa so bile smatrane za polbogove, ki so
kontrolirali gibanje in zaslužili vso pozornost, profit,
čaščenje, in pozornost. Nekateri bhakte niso nikoli sodelovali s
to idejo, in njihova pot je postajala vse težja. Da bi razumeli,
kako je bilo gibanje uničeno od znotraj, je potrebno razumeti,
čemu je ta uprava dejansko bila namenjena--in kaj je dejansko
postala.
Kratka Zgodovina ("GBC")
6. aprila, 1972, je vsem Tempeljskim
Predsednikom bilo razposlano sledeče telegramsko sporočilo,
vsakemu po ena kopija, tudi trem GBC-jem, namreč, Karandhari,
Rupanugi, in Hamsaduti:
VAŠA MATERIALNA FORMULA NAM NE BO POMAGALA. SAMO NAŠE DUHOVNO
ŽIVLJNJE NAM LAHKO POMAGA. HAMSADUTA SE MORA TAKOJ VRNITI V
NEMČIJO IN NAJ SE NE VRAČA. ATREYA RISHI NIMA AVTORITETE OD
MENE, DA BI UPRAVLJAL S ČEMERKOLI. ODSTAVITE GA. NE ODOBRAVAM
NOBENEGA IZMED TEH PLANOV. NIČESAR NE SPREMINJAJTE. POTRDITE
BRZOJAVKO. 26 RENNY STREET PADDINGTON SYDNEY. BHAKTIVEDANTA SWAMI
Dva dni kasneje je bil vsem Tempeljskim Predsednikom poslan
sledeč memorandum:
Prosim sprejmite moje blagoslove. Želim vas informirati, da so
nedavno nekateri izmed članov GBC imeli sestanek v New Yorku, od
25 - 28 marca, 1972, in mi poslali ogromno zapiskov v moj
pregled in odobritev. Toda medtem so se odločili za neka
imenovanja, brez da so me konzultirali. Ena izmed stvari, ki me
je zelo prizadela, je sledeče:
"Atreya Rsi je bil izbran, da postane Tajnik GBC-ja in
sprejema vso korespondenco vključno z mesečnimi poročili."
Nikoli nesem imenoval Atreya Rsija kot člana GBC-ja, in ni mi
jasno, kako je lahko postavljen na mesto tajnika GBC-ja brez
moje odobritve. "Prav tako je bil imenovan v Upravni Komite s
Karandharo, z namenom nadzorovanja ISKCON-ovih poslov in
implementiranja odločitev, ki jih je sprejel GBC." To me je zelo
vznemirilo. Sriman Atreya Rsi lahko da je zelo sposoben, toda
toliko vpliva mu je bilo dano brez moje odobritve; to je zelo
vznemirilo moj um.
Iz tega razumem, da se bodo odvijale akcije še pred mojo
odobritvijo, in tudi "brez vednosti bhakt(!)"
Ne razumem natančno, kakšen je motiv tega tako imenovanega GBC
sestanka. Zatorej, poslal sem priložen telegram, in sem tudi že
prejel odgovore.
Pod temi okoliščinami VAS AVTORIZIRAM, DA ZAČASNO IGNORIRATE
KAKRŠNOKOLI ODLOČITEV GBC MOŽ, DOKLER NE PREJMETE MOJIH
NADALJNJIH NAVODIL.
Vodite svoje zadeve mirno in neodvisno in pazljivo poskušajte
izboljšati duhovno atmosfero v tempjih.
Prosim, če mi pošljete imena svojih pomočnikov kot je Tajnik,
Blagajnik in Računovodja. Za konec ponavljam, VSA NAVODILA
GBC-ja SO S TEM PISMOM SUSPENDIRANA, DOKLER NE PREJMETE
NADALJNJIH NAPOTKOV. (poudarek dodan)
GBC ni bil s strani Prabhupade nikoli registriran, čeprav je
leta 1993 bilo registrirano neke vrste "GBC" pravno telo v
Bengalu. ISKCON je bil registriran leta 1966, toda brez zakonov,
ki uravnavajo njegovo delovanje. Ta nadgradnja se je zgodila dan
preden je bil formiran GBC. GBC je bil formiran s svojo konstitucijo in omejitvami,
zapisanimi v dokumentu sedaj znanem pod akronimom DOM (Direction
of Management). BBT (Bhaktivedanta Book Trust) je bil
registriran posebej dan po tem. Z drugimi besedami, na tri
zaporedne dni, pozno julija 1970, so bile formirane tri entitete.
Toda samo ISKCON in BBT sta bila kreirana v kontekstu pravnih
teles, na ta način priznanih od Države.
Šrila Prabhupada ni nikoli nameraval, da GBC postane
registrirana entiteta. To je jasno. Postavljen je bil
kot neregistrirano telo, vodeno z DOM-om. Ravindra Svarupa
pravi DOM-u 'del Prabhupadovih "začetnih idej"'. To je motivirana,
zmotna domneva. GBC je bil postavljen kot nič več kot telo, ki
svetuje Tempeljskim Predsednikom. In to je bilo predstavljeno v
DOM-u samem, v dejstvu, da so Tempeljski Predsedniki, kot
skupina, imeli na voljo mehanizme za
vzdrževanje ravnotežja z GBC-jem. DOM ne more zgodovinsko biti niti
pomanjšan niti smatran kot irelevanten; bil je integralen glede
na bistvo in obstoj GBC-ja.
"GBC ne pomeni kontrolo nad centrom. GBC pomeni gledati, da se
aktivnosti centra lepo odvijajo. Ne vem zakaj Tamal izvaja
'absolutno' avtoriteto. To ni namen GBC-ja. Predsednik,
Blagajnik in Tajnik so odgovorni za upravljanje s centrom. GBC-jeva
naloga je, da nadzira, da se stvari lepo odvijajo, ne pa, da
izvaja absolutno avtoriteto. To ni v GBC-jevi moči.
Tamal ne sme tega početi. GBC oseba ne more ničesar vsiliti
ljudem v centru, brez da se prej posvetuje z vsemi ostalimi GBC
člani. Član GBC ne more iti preko pristojnosti svoje moči.
... dejstvo je, da lokalni Predsednik ni pod kontrolo
GBC-ja." Pismo Giriraju, 12. avgust, 1971, iz Londona (poudarek
dodan)
ISKCON nikoli ni imel kakršnekoli centralno registrirane
entitete, in nikoli ni bilo mišljeno, da bi jo moral imeti. Zato
so, delno, Long Island ritviki in njihovi Bangalore zavezniki
bili sposobni zmagati na nedavni sodni obravnavi proti "GBC"
nasprotnikom. GBC ni nikoli bil omenjen v ISKCON-ovih
registracijskih dokumentih ali zakonih. In DOM--ki je, kot prej
omenjeno, bil mišljen za vodenje GBC-ja in za postavitev omejitev
glede njegove moči--jasno pravi, "Njegova Božanska Milost ima zadnjo
besedo v vseh zadevah." To pomeni, da je Šrila Prabhupadina
avtoriteta bila nedvoumno superiorna glede na kateregakoli GBC
svetovalca in na celotno upravno telo.
Glede na DOM, Tempeljski Predsedniki bi naj izvolili osem GBC-jev
vsake tri leta, in odpustili štiri iz upravnega telesa. Šrila
Prabhupada je takrat, v skladu z DOM-om, bil avtoriziran izbrati
druge pooblaščence. "V primeru Šrila Prabhupadove
odsotnosti," odhajajoči štirje GBC člani (ki niso bili ponovno
izbrani v GBC) izberejo štiri bhakte kot svojo zamenjavo. Tako
so GBC-ju vsiljene omejitve, glede na DOM (Direction of
Management). Popolnoma očitno je, da GBC ni bil nek Skupinski
Leviatan, in nobeden izmed njegovih članov ni mogel biti
siguren, da bo njegov položaj v Upravnem Telesu trajal zelo
dolgo. Nobeden izmed originalno imenovanih pooblaščencev iz leta
1970 ni član "GBC-ja" leta 2008, in tako je že veliko let.
Pooblaščenci bi naj služili tri letne mandate--toda vsi morajo
biti ponovno izvoljeni, da bi ostali člani Upravnega Telesa; to
je bilo določeno v DOM-u. V tem najdemo Prvo Deviacijo: GBC ("GBC")
ni nikoli informiral drugih Tempeljskih Predsednikov, da je DOM
sploh obstajal. Nikoli jih niso informirali glede njihove zaupne
odgovornosti v zvezi z DOM-om, in njim pripadajoče moči, da
služijo kot zavore in ravnotežje glede na moč GBC-ja.
Ta deviacija ni nikoli bila popravljena, in, kot takšna,
dejansko podira temelje celotni zadevi, še posebej po odhodu
Šrila Prabhupade. Toda deviacije so bile številne. Druga
Deviacija se je zgodila leta 1972. Pazi, to je bilo dve leti
pred časom, ko bi morale biti volitve Tempeljskih Predsednikov
glede GBC članstva. Spomladi 1972 so "GBC-ji," z minimalnim
kvorumom (brez da so informirali Prabhupado ali druge GBC-je, ki
niso bili prisotni na tem "nujnem" sestanku), izvolili Atreya
Risija v Upravno Telo. Za to niso imeli avtorizacije, saj so
novi GBC-ji lahko vstopili v članstvo Upravnega Telesa z
drugačnim procesom. Atreya Risi je potem vse ostale deviantne
GBC-je prepričal v njegovo centralno finančno shemo. Ko je
Prabhupada to slišal, je nemudoma odstavil Atreya Risija in
suspendiral GBC, kot prikazano na začetku te sekcije.
Centralizirana finančna shema je prav tako bila zavržena.
Njegova Božanska Milost je povrnil upravo svojega gibanja k
originalnemu aranžmaju, dajoč vso moč nazaj svojim Tempeljskim
Predsednikom.
Deviacija Tri: Do leta 1973 niso bile napovedane, pripravljene
oziroma se niso zgodile nikakršne volitve, čeprav je DOM jasno
določal, da bi se morale zgoditi. Po tem, ko bi morala biti
formirana "nepristranska komisija za preiskavo," je bil kreiran
dokument, 22. julija, 1974. Imel je žig NAJVEČJE NUJE. Bil je
dodatek DOM-u. V dokumentu samem je rečeno, da se ta dokument
nemudoma "doda vsem Uradno Registriranim Dokumentom,
Konstitucijam, itd. (ISKCON-a)." Še eno navodilo, ki nikoli ni
bilo izvršeno.
Točka ena tega Amandmaja: "Njegova Božanska Milost A.C.
Bhaktivedanta Swami Prabhupada je Ačarja-Ustanovitelj ISKCON-a.
Je vrhovna avtoriteta v vseh zadevah Skupnosti. Njegovega
položaja ne more zasesti nihče drug ..."
Prabhupada je vedno držal ta položaj, do samega konca. Da nikoli
ni popolnoma zaupal GBC-ju, je razvidno iz mnogih njegovih
pisem. Na primer:
"Zberi mnenja vsakega od GBC članov, in, če večina podpira
idejo, potem se naj to v naši skupnosti izpelje. Odloča naj
večinski glas in moje mnenje. Ko se predstavi večinsko mnenje,
bo potem moje mnenje da, ali ne. V večini primerov bo da,
"razen če ni strahotno proti našim principom."
Pismo Bhagavanu, 20. avgust, 1971, iz Londona (poudarek dodan)
"strahotno proti našim principom"!!!!!
Kako lahko telo, ki sedaj trdi, da je bilo sestavljeno iz
najboljših bhakt, odredi odločitve, ki so bile
strahotno proti principom, ki jih je Šrila Prabhupada utemeljil?
Kako lahko absoluten skupinski Leviatan napravi nekaj, kar je
strahotno proti Absolutnim principom? Kako lahko Telo, ki trdi,
da so njegove odločitve najboljše možne--ker je tako veliko
"naprednih" bhakt strnilo svoje glave, da bi prišli do teh
odločitev--prinaša odločitve, ki so strahotno proti principom
Zavesti Krišne? No, lahko jih, in jih tudi je. Na primer, leta
1978 se je to zgodilo v uničujoči meri.
Uzakonjalo in promoviralo je "napake" za prikrivanje in
zamegljevanje te "napake", in tako pokazalo, da si ne zasluži
nikogaršnjega zaupanja.
Če nadaljujemo s prej omenjenim Amandmajem, Točka Dva glasi:
"Upravno Telo (GBC) se sestoji iz pooblaščencev, ki jih je
namestil Ačarja Ustanovitelj, Njegova Božanska Milost A.C.
Bhaktivedanta Swami Prabhupada, v skladu z dokumentom z naslovom
'Direction of Management (to je seveda DOM), ustvarjen
28/7/1970. GBC mora delovati kot instrument za izvajanje volje
Njegove Božanske Milosti Šrila Prabhupade."
Toda ta Amandma ni bil nikoli dodan kateremukoli ISKCON-ovemu
dokumentu, nikjer, v nobeni uradni strukturi kateregakoli
templja. Ravindra Svarupa, vodja in personifikacija Druge
Transformacije, pravi, da je sestanek upravnega telesa leta
1975, preklical DOM. Ne daje nikakršnega trdnega dokaza.
Izpostavlja Peto Resolucijo tega sestanka: "Sklep:
selekcija GBC članov se odvija tako, da jih bo Šrila Prabhupada
nominiral, in, če bo prišlo do odstopanj, jih bo zamenjal.
Volitev ne bo, in sedanji GBC-ji bodo ostali." Očitno, ta
resolucija se nanaša samo na čas, ko je Šrila Prabhupada
manifestiran, tako je začasen aranžma. Celotna resolucija je
nična po njegovem odhodu; ta logika je neovrgljiva, vendar zelo
neprijetna za moderne "GBC-je".
Iznad vsega tega, Šrila Prabhupada ni nikoli specifično ukazal,
da se DOM prekliče. Nasprotno, septembra 1974, je Njegova
Božanska Milost napisal pismo Mukundi, ki se je nanašalo na
avtoriteto DOM-a, in, novembra 1974, je napisal dve pismi
Rupanugi, ki sta se prav tako nanašali na avtoriteto DOM-a. V
vseh teh treh pismih je poudaril avtoriteto DOM-a in njegovih
principov. Vsa ta tri pisma so bila napisana samo nekaj mesecev
pred GBC sestankom, leta 1975.
DOM je imel dve fazi. Prva faza, začetna faza, je vsebovala
Šrila Prabhupadovo izbiro članov GBC. Druga faza, znana kot
uporabna za "leta pozneje," je odrejala, da morajo GBC-ji biti
izvoljeni od Tempeljskih Predsednikov. Vse kar se je na GBC
sestanku leta 1975 zgodilo je, da je bilo potrjeno, da je Šrila
Prabhupada milostno podaljšal Prvo Fazo DOM-a, ker GBC ni uspel
slediti njegovim ukazom v zvezi z Drugo Fazo. Jasno je, da je
leta 1975 Šrila Prabhupada še vedno funkcioniral v svoji
zmožnosti glede izbire prvotnih članov GBC-ja. Deloval je v
svoji vlogi kot absolutna avtoriteta ISKCON-a, iznad GBC-ja.
Maja 1977, je Šrila Prabhupada še vedno zasedal to isto vlogo,
saj je jasno (v tako imenovanem določitvenem traku) ukazal, da
se Vasudeva das iz Fijija doda GBC-ju. Zares, Šrila
Prabhupadovo zadnje kadarkoli napisano pismo, septembra tega
leta, je bilo za Vasudevo prabhuja. Obstaja nekaj dokaza, da je
Prabhupada dovolil, da se GBC ne voli, toda to je lahko samo v
kontekstu Prve Faze; drugače bi GBC izumrl (seveda, iz
transcendentalnega stališča, bi takšen dogodek bila dobra
stvar).
DOM ni bil nikoli preklican. Nikoli ni bil napisan nikakršen
uraden dokument, ki bi zamenjal DOM. Amandma iz leta 1974 prav
tako nikoli ni bil preklican, in bil je samo amandma--ne
zamenjava za DOM. Nedavno nam je postalo jasno da, pred sekcijo
tako imenovane določitve na traku--in, zares, kot integralen del
celotne diskusije--je Šrila Prabhupada diskutiral o GBC-ju, 28.
maja, 1977. Enako lopovstvo, prisotno pozneje na tem traku,
namreč, praznoglava vprašanja s strani dveh sannyasijev (ki sta
kmalu postala Zonski Ačarje), je prisotno tudi v tej sekciji:
Satsvarupa: To so člani originalnega GBC-ja, kot si jih ti
postavil. Tako je naše prvo vprašanje glede GBC članov. Želimo
vedeti, kako dolgo naj ostanejo na položaju?
Prabhupada: Ostanejo naj za stalno.
TKG: Ostanejo naj za stalno.
SP: Člani so izbrani, teh ni mogoče zamenjati. Raje, če je kje
kakšen kompetenten človek, se ga lahko doda. Priporočam Vasudevo
... da postane GBC. Koliko članov je že v GBC-ju?
TKG: Triindvajset.
SP: Torej ga dodaj. GBC se ne bo spreminjal.
Satsvarupa: Vendar, v primeru da nek sedanji GBC član odide ...
SP: Naj bo drug izvoljen.
Satsvarupa: Z glasovi trenutnih članov GBC-ja.
Šrila Prabhupada: (BREZ ODGOVORA)
Satsvarupa: Potem se naše naslednje vprašanje nanaša na
iniciacije v prihodnosti ...
"GBC" trdi, da je Prabhupada, maja 1977, spremenil in zamenjal
glavno značilnost DOM glasovanja (glede Tempeljskih
Predsednikov, katere pooblaščenci nikoli niso udejanjili) z
glasovanjem, ki ga izvajajo samo preostali člani GBC-ja. To
bazira na "tišina pomeni sprejetje" principu. Je enostavno
nesmiselno in lopovsko. Ta sebična interpretacija ni bila nič
drugega kot kričav boj za oblast in odstranitev omejitev iz
DOM-a. Da bi imela kakšno veljavnost, bi takšna velika in
pomembna sprememba v konstituciji GBC-ja morala biti napisana
kot Amandma in podpisana od Šrila Prabhupade.
DOM je postavil GBC-je na mesto svetovalcev, primarno
Predsednikom, pa tudi bhaktam na splošno. Njegova moč, kot
"končna upravna avtoriteta" v Poslednji Volji, mora biti videna
samo v tem kontekstu. Še pomembneje, njegova moč in avtoriteta
mora biti videna v kontekstu tega, kaj je "GBC" napravil (phalena-pariciyate)
od spomladi 1978 naprej. DOM je določal aranžma z zavorami in
omejitvami, ki naj bi GBC-ju preprečeval despotizem. Šrila
Prabhupada ni nikoli preklical DOM. Samo še eden drug ISKCON-ov
dokument v zvezi z GBC-jem je bil kdajkoli kreiran za regulacijo
tega upravnega telesa: Prej omenjen Amandma na DOM iz leta 1974.
Šrila Prabhupada ni nikoli dodal k DOM-u amandmaja, ki bi
preklical princip glasovanja. Prabhupada je naznanil konec Prve
Faze, maja 1977, to je vse. Volitve bi se morale zgoditi
najpozneje novembra 1980, takoj ko se je začela Druga Faza, ko
je zapustil svojo manifestirano eksistenco. Najpomembnejše
dejstvo je, da "GBC" nima nikakršne kredibilnosti in nikakršnega
pristnega avtoritativnega položaja. Je zlomljena puščica. Je
prikrita oblika tiranije in je moč sam po sebi. Zapletel se je v
grozne deviacije od same ustanovitve; ni izpolnil svojih
odgovornosti v zvezi z dokumenti, ki ga vežejo in omejujejo.
Nikoli ni bilo mišljeno, da postane
korporacijska entiteta. Sedaj, ko se je zapletel v še eno
deviacijo (prej omenjena inkorporacija v Bengalu, leta 1993),
lahko gre cel korporacijski ISKCON v kateremkoli trenutku v
bankrot. Katerikoli tempelj lahko izgubi svojo posest s
premišljeno pravno tožbo, ker "GBC" uradno vse povezuje in je
(baje) uradno lastnik vseh--vsaj vsi tisti templji, ki so bili
zmanipulirani v podpis dokumentov glede popolne lojalnosti "GBC-ju",
se nahajajo v tem položaju.
Čeprav je združenje Vaishnava Foundation bilo ustanovljeno v
poznih osemdesetih, smo popolnoma zavrgli"GBC" vsaj desetletje
pred tem. Tega tako imenovanega središča gibanja nismo videli
kot Absolutnega Leviatana; prepoznali smo ga takšnega, kar je
postal, v kaj se je razvil--njegova trditev, da je postal
direkten predstavnik Duhovnega Učitelja, je bil poponoma napačen
na vseh nivojih. Mi smo ga videli kot kriminalno entiteto, in v
tej luči ga vidimo tudi sedaj.
Če nekdo pride z argumentom, da bi zdajšnja popolna uvedba DOM-a
rešila vse probleme, ga je treba smatrati kot brez pomena.
Takšen je postal po vsem tem, kar se je zgodilo po letu 1978, po
vsej institucionalizaciji.
Najprej, to se ne bo zgodilo; trenutni voditelji želijo še
naprej živeti z mislijo, da se lahko držijo položaja "za vedno."
Mogoče, kakorkoli, je Prabhupada nameraval, da so GBC-ji v
Upravi samo če so dobri. Tako ali drugače, ne pričakuj
kakršnihkoli sprememb glede deviacij "GBC-ja" v odnosu na DOM,
saj smatrajo vsako diskusijo na to temo kot jalovo.
Drugič, tudi če bi DOM, tako ali drugače (kljub vsej premoči in
trenutnemu zagonu), bil re-institucionaliziran, vse to ne bi
ničesar pripomoglo glede prečiščenja vseh skovank, ki so
ukoreninjene v "ISKCON" konfederaciji. To je zato, ker so vsi
trenutni Tempeljski Predsedniki Strankarski Možje. Korupcija je
bila prisotna predolgo časa. Ne more biti nikakršne rešitve od
glasov Strankarskih Mož, ki menjajo "GBC" Strankarske Može z
drugimi Strankarskimi Možmi.
Kar bi morali razumeti iz te "GBC" sage je, da je bil
le ta
prestreljen z deviacijami praktično od samega začetka. Vendar,
zavoljo poštene predstavitve, je verodostojno služil Šrila
Prabhupadi skozi krizo, prvo leto svojega obstoja. To je v zvezi
s štirimi sannyasiji, ki so objavili, da je Prabhupada bil
direktno Bog, in ga potem zaprli v sobo v Los Angeleškem templju
(kako kontradiktorno in ironično je bilo to!), medtem ko so
kovali plane za centralizacijo celotnega gibanja v Greenwich
Parku. Ta šokantna iniciativa je bila preprečena, ko se je GBC
zavzel za Šrila Prabhupadine proteste proti temu, da ga
imenujejo Bog.
Po tem, kakorkoli, je datoteka "GBC-ja" omadeževana, milo
rečeno. Šrila Prabhupadi ni lajšal bremena, čemur je bil
namenjen. Namesto tega, Njegovi Božanski Milosti je povzročal
glavobole. Bil je neuspel eksperiment, in zasluži si, da se ga
popolnoma zavrže in obsodi. Nima nikakršne pristne duhovne
avtoritete:
"Prijazno me rešite teh velikih skrbi. Želim se umakniti in se
enostavno koncentrirati na prevajanje knjig. Toda kako naj to
storim, če ne morem predati uprave nad gibanjem svojim
naprednejšim starejšim učencem? Če ste v enem trenutku voljni,
in potem, zaradi majhnega nestrinjanja, vsi odidete, kako sem
lahko miren v umu?"
Pismo Gaurasundari, 26. Avgust, 1972, Los Angeles
"... osvobodite me upravljanja, tako bom lahko prevajal knjige.
Toda ne želim videti, da se pod vašo upravo vse pokvari."
Pismo Cyavana Swamiju, 4. september, 1975, Vrindavan
"GBC" dejansko ni napravil ničesar dobrega oziroma
transcendentalno efektivnega skozi večino svojega obstoja, še
posebej po odhodu Ustanovitelja. Ena progresivna stvar, ki jo je
napravil v zgodnjih osemdesetih, in ki bo opisana pozneje v tem
članku, je prav tako imela primesi očitne motivacije za
ohranitev lastnega obstoja. Je materialna moč, oziroma,
natančneje, psevdo-duhovna moč. Vsi zločini, ki so se zgodili v
času opojnih dni Conskih Ačarij, so lahko pripisani temu "GBC-ju,"
brez izjeme. To je postavilo standard za vse poznejše zločine v
gibanju.
Kriminalnost Strankarskih Mož
Da bi razumeli, kako današnji "ISKCON"
ni samo povezan z odkloni izpred mnogo let, ampak nadaljuje s
porivanjem le teh in ustvarjanjem novih, moraš najprej razumeti,
kaj tvori različne nivoje odklonov v smislu kriminalnega
dejanja. Kriminalnost je aktivnost proti dharmi, ali, bolj
splošno, grešna aktivnost. Toda sedaj smo v Kali Yugi, daleč
stran od dharma šaster in sistemov, predstavljenih v Vedski
literaturi.
Kriminalna aktivnost se je eksponentno povečala, in skoraj
vsakdo na zahodu je vikarmi, namreč oseba, zapletena v
aktivnosti proti svojemu samo-interesu, proti smislu kreacije
in, tako, oseba, ki proizvaja skoraj samo grešne reakcije. Ker
je kriminalnost na vseh nivojih bujna, lahko "ISKCON-ovi"
Strankarski Možje nevednim zahodnjakom zlahka izgledajo
(površinsko) kot sadhuji oziroma sveti možje. Priti moraš do
potrebne realizacije kriminalnosti v kontekstu tega
vse-predirljivega neznanja; deviacije moraš prepoznati iz
navodil Sampradaya Ačarje. Vse to moraš videti iz perspektive
post-moderne zahodne družbe in njen odnos z "ISKCON" gibanjem.
Čeprav bo v tej sekciji razloženo nekaj očitnih stvari, bi
zaradi jasnosti in realizacije bila napaka to smatrati kot
pikolovsko.
Kriminalnost pomeni dejanje proti zakonu na splošno, toda zakon
je prisoten na več različnih nivojih. Obstaja nešteto od človeka
narejenih zakonov, in ti se spreminjajo od naroda-države do
naroda-države, kulture do kulture, moralnosti do moralnosti,
družbe do družbe, družine do družine--in državni zakoni se
včasih razlikujejo (v federalnem sistemu) celo znotraj države.
Nekateri izmed teh zakonov so sami kriminalni, npr. zakon, ki
legalizira klanje in jedenje živali. Nekateri izmed teh zakonov
imajo različne nivoje znotraj njih samih, npr. notranji zakoni
kakšne ne-korporacijske entitete nimajo takšne teže kot notranji
zakoni kakšnega velikega korporacijskega dinama. In državni
zakoni navadno prevladajo nad korporacijskimi zakoni, čeprav
lahko denar velikokrat obrne enačbo. Nacionalni zakoni bi naj
bili nad zakoni individualnih držav (ZDA), in internacionalni
zakoni bi naj bili iznad kateregakoli zakona tako imenovane
suverene države, čeprav pogosto, zaradi vojaške moči, to ni
tako.
Iznad vseh teh od človeka narejenih zakonov so seveda zakoni
Narave. Zelo težko se je oddaljiti od teh, brez da si nekdo
nakoplje kazen, medtem ko se je kazni mogoče pogosto izogniti
(ali odkupiti) pri kršenju zakonov od človeka narejenih
aranžmajev.
Onstran zakonov Narave so transcendentalni zakoni, te lahko bolj
udobno imenujemo zakoni Boga. Od teh se je mogoče oddaljiti bolj
ali manj do opustitve, in, v Kali Yugi, se dogaja prav to.
Pogosto, zaradi izkrivljene narave te dobe, je materialna
nagrada rezultat odklona od kateregakoli ali vseh
transcendentalnih zakonov Boga, še posebej če ima država, v
kateri se takšne deviacije dogajajo, od človeka narejene zakone,
ki so nasprotni zakonom Boga, ali le te izkrivljajo.
Ko so Strankarski Možje prevzeli gibanje v poznih sedemdesetih,
je njihova bolj karizmatična sekcija, namreč, enajst
mahabhagavatov in njihovi pristaši, sebe smatrala za skoraj
vse-mogočne. Smatrali so, da se več ne nahajajo pod
kakršnimikoli od človeka postavljenimi zakoni, v smislu, da ti v
relaciji na njih nimajo legitimnosti. In, kot domnevne
poosebitve vseh polbogov, so Conarji prav tako verjeli, da lahko
prestopijo veliko zakonov Narave (Maye). In to so tudi storili.
Kakorkoli, veliko od človeka postavljenih zakonov na zahodu ni
gnilih, ampak imajo dejansko korenine v ubogljivosti do zakonov
Narave, npr. zakon proti umoru in kraji. Kazen od Države
za prestop od človeka postavljenih zakonov, ki so v skladu z
zakoni Narave, mora prav tako biti smatrana kot v harmoniji s
celotnim aranžmajem Vsevišnje Božanske Osebnosti. Bilo je nekaj
strahotnih deviacij proti tem zakonom s strani "gurujev,"
petoliznikov, in privržencev. V toku časa so se zgodili tudi
umori.
Gre še globlje od tega, toda v resnici govorimo samo o osnovnih
principih v tem članku; ne zahajamo v gnoj. Vaishnava Foundation
se vzdržuje poglabljanja v gnoj kakor tudi težjega kritiziranja
veliko defektnih karakterjev, ki so omadeževali Šrila
Prabhupadovo gibanje. Vsi ti so ga onečastili in osramotili,
pred in (še posebej) po njegovem odhodu. Ne držimo se tega
pravila, ker verjamemo da se naj te stvari pometejo pod
preprogo; tega sigurno ne želimo. Morale bi biti detajlno
raziskane in opisane in postati del zgodovine. Bhakte, ki
sprejmejo takšno službo, tako dolgo dokler ne izkrivljajo
dejstev, izvajajo devocijsko službo. Kljub temu, Vaishnava
Foundation daje poudarek na spodaj ležeče razloge za te
manifestacije kriminalnega in ostudnega obnašanja, ker je to
nivo, na katerem je vse skupaj lahko razumljeno in izkoreninjeno.
Bilo je veliko poudarka na "laxmi" ("Money is the honey") s
strani enajstih mahabhagavatov in njihovih glavnih podpornikov,
takoj po uvedbi Conski Ačarja sheme. Denar se je nabiral na bolj
in bolj vprašljive načine, kar je v končni fazi postalo znano
kot "scamkirtan." Veliko izmed teh aktivnosti s strani
pozlačenih "ISKCON-ovih" materialistov je bilo kriminalnih, ker
ljudje, ki so jim dajali denar, niso od tega imeli nobene
duhovne dobrobiti; zares, za takšno miloščino so dobili grešne
posledice. Skozi leta, ne samo da je veliko tega denarja bilo
muhasto porabljenega, ampak tudi zlorabljenega za projekte, ki
niso bili nič drugega kot podaljški egoističnih želja. Denar
porabljen za razsipno čaščenje lažnega mahabhagavata--ali
nudenja "najboljšega iz obeh svetov" za njegove podpornike in
petoliznike--je denar porabljen v nižjih gunah.
Toda tukaj je bil še eden nekoliko skrit nivo v vsem tem. Bil je
še bolj poguben od tega prevelikega poudarka na konstantno
nabiranje denarja. To je bilo subtilno dejstvo, da so
"počasneži," ki so bili praktično brezvredni v smisli strastne
aktivnosti skubljenja vikarmijev, bili odrejeni za delo
v druge divizije. Eno od teh področij je bila skrb za otroke v
različnih centrih, kar je ostalo od Gurukula koncepta. Tako je
veliko tek lunatikov imelo dostop do mladih dečkov. In to je na
veliko vodilo do pedofilije in mučenja otrok.
To je bila kriminalna aktivnost zelo ostudne narave--prepoznana
kot takšna od Države--s še večjimi negativnimi reakcijami. Skozi
nora leta Conarjev, so se te vrste kriminalna dejanja dogajala v
nekaterih "ISKCON-ovih" centrih in lahko da tisti višje v
hierarhiji tega niso vedeli. Lahko da to ni bilo od njih
odobreno, toda moralo bi biti oboje, pričakovano in
predvidevano. "ISKCON" je skozi to periodo trpel zelo slabo
javno mnenje, in to je bilo popolnoma zasluženo. Bhakte,
motivirani z dosego osebnega čaščenja in povzdigovanja so
ustvarili veliko brezverja po celem gibanju.
V časopisju so se pojavili številni negativni članki, vzporedno
z vojnami, ki so se odvijale med tako imenovanimi mahabhagavati
samimi, med njimi in njihovimi predanimi privrženci in med
privrženci samimi. Enajst mahabhavatov se je zapletlo v velik
zločin proti zakonu Boga, proti parampari in proti Šrila Prabhupadovemu eksplicitnemu ukazu. Te kriminalne aktivnosti so
v toku časa prinesle negativne posledice, in nekatere izmed teh
so se pokazale kot zelo ostre.
Zaradi samo-povzdigovanja Conarjev, zaradi njihove drže, češ da
so dejansko iznad zakona, se je ta onesnažena drža razširila
tudi na
druge člane prve in druge bojne linije Strankarskih Mož. Na
zunaj so bili "pukka", ker je to bil (in ostaja) eden od
osnovnih elementov njihove prevare. Od znotraj so bili lopovi,
kakorkoli, toda bili so sposobni videti, da so njihove ambicije
v nevarnosti zaradi tega objestnega "mahabhagavat"
individualizma, ki je ustvarjal kriminalno okolje v gibanju.
Konec koncev, zahod podpira lažno definicijo svobode, ki je zelo
ugodna za razvoj kriminalitete, tako je bila devolucija gibanja
v to slepo ulico skoraj neizogibna po deviaciji, še posebej
v Ameriki.
Strankarski Možje so iskali način za izboljšanje situacije, tako
da so pristopili Swami B.R. Sridharju in od njega prejeli še več
nasvetov, po možnosti tudi navodila, kako zaustaviti pandemonij.
Swami B.R. Sridhar je začel kritizirati nekatere izmed Conarjev.
To je, v toku časa, vodilo do individualnih pobegov. Nekateri
izmed teh pukka Strankarskih Mož so se celo odločili za
nezaslišan korak
in zapustili "ISKCON," ter potem
formirali Mahamandalo.
V Vaishnava Foundation to skupino imenujemo Neo-Gaudiya Math,
ker do popolnosti oponaša predrzno zmotno koncepcijo glede Šrila
Prabhupade, ki se je drži večina Gaudiya Math voditeljev
njegovega časa, kot tudi stil in filozofijo Gaudiya Matha. Neo-Gaudiye
imajo sedaj ohlapno organizacijo, ki se imenuje World Vaishnava
Asociation, in zavračamo skoraj vse za kar se zavzemajo, skoraj
vse kar pridigajo, njihove tako imenovane ačarje (ki so vsi sami
"wild card" guruji), nekaj njihove filozofije (še posebej
njihovo izmišljotino glede izvora jive), in, izrecno, njihovo
maha-gurvaparadha "Swami Maharaj" koncepcijo.
Eden izmed enajstih mahabhagavatov je odšel iz "ISKCON-a" in se
povezal direktno z Gaudiya Mathom v osebi Swami B.R. Sridharja.
Tudi nekateri drugi Strankarski Možje, ki so bili pomembni vodje
v "ISKCON-u" takrat in potem odšli, so se spustili to navezo.
Gibanje je bilo v procesu svojega prvega razkola, in Swami B.R.
Sridhar je še enkrat bil v ospredju dogajanja, ravno tako kot je
bil instrumentalen (vendar v ozadju) pri Prvi Transformaciji
nekaj let pred tem. Reakcija na lažne mahabhagavate je direktno
generirala neo-Gaudiya Math kot posledico. Odhajanje iz gibanja
se tukaj ni končalo--čeprav je minilo nekaj let, preden je
prišlo do naslednjega večjega razcepa.
Kriminaliteta nadlegovalcev otrok je sčasoma pripeljala gibanje
v nevarnost na vseh nivojih, na finančnem ga je to stalo
milijone dolarjev. Kriminaliteta fanatikov in Strankarskih Mož
je vodila do konstantnega stanja agresije in vojne napetosti,
kar je doseglo svoj višek v umoru Sulocane. Organizacija se je
degenerirala hitro in divje, ker se je bližal konec
vojne epohe gibanja in Prve Transformacije. Razočaranje nad "GBC-jem"
se je stopnjevalo, toda vsi ti nezadovoljneži niso bili sposobni
sestaviti kosov in razumeti, kaj se je dejansko dogajalo.
Večina jih je še vedno verjela, da bo kakšna "GBC" reforma na
koncu situacijo popravila.
V resnici situacije ni bilo mogoče popraviti. Celo danes je ni
mogoče popraviti, saj je kriminalnost institucionalizirana. Tako
ali drugače, zdi se, da so v gibanju rešili problem
pedofilije in da se je javna slika izboljšala. Kljub temu,
kriminalnost proti zakonom Boga je še vedno endemična v "ISKCON"
gibanju, vendar skoraj noben zahodnjak tega ni sposoben
razpoznati. Zanimajo jih samo deviacije od njihovih od človeka
postavljenih zakonov--in nekatere med njimi, v manjši meri,
deviacije "ISKCON-a" od Zakonov Narave. Toda nimajo popolnoma
nikakršne sposobnosti ali moči za razumevanje ali prepoznavanje
stalnih deviacij "ISKCON-a" od zakonov Boga, od zakonov
nasledstva učencev, in od zakonov Šrila Prabhupadinih navodil v
zvezi z upravljanjem njegovega gibanja, še posebej v času, ko ga
več ni bilo z nami.
Zločini proti navadnim bhaktam so številni kot valovi oceana.
Skoraj nobeden izmed teh ni bil razrešen, in reakcije na vse te
vaishnava-aparadhe so aktivne oziroma čakajo. Aparadhe proti
Božanstvom, v obliki aviddhi-purvakam čaščenja od Ačarje
instaliranih Božanstev (s strani oseb, ki niso bile pristno
inicirane), ne pripomorejo niti najmanj k osvoboditvi od nevidne
kontaminacije, ki se nahaja znotraj gibanja in bdi nad celotnim
"ISKCON-om."
Nobeden izmed teh enajstih lažnih mahabhagavatov ni bil pristen
guru. Sedanje gibanje ni nič drugega kot kolosalna psevdo-spiritualna
prevara, vendar so nešteta kriminalna dejanja, zagrešena skozi
zadnjih trideset let, sedaj bolj ali manj prešla na nivo, ko jih
država več ne more direktno preganjati--najbolj grobi zločini
proti od človeka postavljenim zakonom in Zakonom Narave so bili
bolj ali manj zajezeni.
Ali res želiš položiti svoje materialno blagostanje in duhovno
življenje v roke takšnih ljudi? Ali misliš, da boš zaščiten, če
storiš tako? Če so se demonski elementi v resnici infiltrirali v
samo elektrarno njihovega kulta--in ti verjameš v njih, in si
odvisen od njih--kako?
Topanga: Sapica svežega zraka
Leta 1980 sta dva nezadovoljna "mahabhagavata"--eden
med njima je bil TKG--imela na pol privaten pogovor z nekaj
starejšimi bhaktami. To srečanje je imelo potencial, da ogrozi
institucionalno iluzijo, ker je TKG razkril nekaj dejstev, ki bi
lahko razgalila in prevrnila osnovno pretvezo celotne "guru"
sheme. Ta dva Conarja sta bila kaznovana zaradi razvpitega
obnašanja proti vladarskim interesom "GBC-ja", oziroma, z
drugimi besedami, nista ostala v mejah kaosa, ki ga je "GBC"
oboje, toleriral in hrabril. Tako sta bila zaustavljena in
potlačena. Drug prejšnji Conar je že bil odšel v Swami B.R.
Sridharjev tabor, toda ta dva nista šla tako daleč. Kot smo že
večkrat izpostavili v tem članku, "GBC" je sedaj postal center
tako imenovanega gibanja Zavest Krišne. Ta center je bil v
nevarnosti, ker ni imel več enega mogočnega človeka, ki bi ga
poosebljal.
Vendar kaznovati osebo, ki je prej držala ta položaj, ki je bila
instrumentalna pri zagonu celotne sheme, ki je poosebljala njene
principe in ideale, je bil zelo rizičen gambit s strani drugih
pooblaščencev. "GBC" je zmotno mislil, da bo ta danda taktika
obrodila sadove pri teh dveh. Izkazalo se je, da je bila velika
napaka!
Topanga Canyon je v gorah blizu doline San Fernando, zunaj Los
Angelesa. Ima mističen prizvok, in leteči krožniki in podobni
NLP-ji so pogosto videni--tam živeči Američani pogosto trdijo,
da so bili ugrabljeni. Čudne stvari se dogajajo v Topanga
Canyonu. In nekaj brez prejšnjega primera se je tam zgodilo
decembra 1980: Gibanje je dočakalo sapico svežega zraka v obliki
nekaj resnice.
Motivacija za razkritje je bila skoraj sigurno politična.
Kakorkoli, dejstva, ki so bila četudi na kratko razkrita v
Topanga Canyonu tega zimi se približujočega dne, so bila tako
težka, da motivacija za to razkritje ni pomembna. Ko je posnetek
diskusije (v pisni obliki) začel krožiti med bhaktami, so bili
prisiljeni začeti razmišljati.
Poskusi razumeti, Tamal Krishna Gosvami je bil edini skrbnik
Šrila Prabhupade v zadnjih mesecih, ko je bil manifestiran na
Zemlji. TKG je vedel praktično vse, kar se je dogajalo v zvezi z
Njegovo Božansko Milostjo skozi ta čas. Še posebej, ker je on,
skupaj z glavnim piscem, postavil pomembna vprašanja tako
imenovanega določitvenega traku iz maja 1977. Dobro je vedel, kaj
je Šrila Prabhupada avtoriziral--in, še pomembneje--kaj ni
avtoriziral. Iznad vsega tega, TKG je kreiral pismo iz 9.
julija, ki je bilo enostavno podpisano od Prabhupade. To pismo
je bilo imenovanje rittvikov s strani Prabhupade, da še enkrat
začnejo formalno inicirati nove učence v nasledstvo učencev
v imenu Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami
Prabhupade.
Toda TKG je, izkoriščajoč vpliv Swami B.R. Sridharja, priročno
dovolil, da se to imenovanje samo ritvikov (ritvik-ačarij)
prelevi v imenovanje dikša-gurujev. In potem je, izkoriščajoč
mat guru si jagat guru kliše, podobno dopustil, da se
tako imenovana določitev dikša-gurujev prelevi v "prepoznanje"
enajstih tako imenovanih mahabhagavatov. Skoraj noben bhakta ni
vedel, do leta 1980, da ta tako imenovana določitev enajstih
gurujev s strani Šrila Prabhupade ni imela pravih temeljev--toda
TKG je vedel! To je bil njegov adut v primeru, če bi drugi
postali preveč zavistni nanj in se obrnili proti njemu. V
Topanga Canyonu se je odločil, da je pravi čas, da ga
odigra.
Nezadovoljstvo med Strankarskimi Možmi je naraščalo, in dva
Indijska GBC-ja sta zahtevala, da se o stvari premisli. TKG je
videl, da je riziko razkritja resnice prevladan s pragmatično
koristjo v njegovo prid, če razkrije, da je celotna prevara
bazirana na nič več kot na hišici iz kart. In prav to je storil
te noči v Topanga Canyonu. Rekel je, da je enajst gurujev
"napravilo veliko škodo" gibanju, s tem ko so trdili, da niso
bili samo imenovani za guruje, ampak da so bili edini bhakte, ki
so bili
določeni za duhovne učitelje s strani Šrila Prabhupade.
Dodal je še, da Prabhupada ni nikoli imenoval nikakršnih
gurujev; imenoval je enajst ritvikov, julija 1977. TKG je to
vedel, saj je on bil tisti, ki je kreiral pismo z imeni teh
ritvik ačarij--pismo, ki ni bilo direktno diktirano od Šrila
Prabhupade, ampak ga je samo podpisal.
Beseda o teh Topanga Canyon pogovorih se je širila. Dodala je
gorivo na ogenj rastočega nezadovoljstva. Bhakte je vodila v
dvom glede temeljev Conski Ačarja sheme. Prej omenjena
bhaktina je že razkrinkala pretvezo (četudi samo začasno) enega
Conskega Ačarje. Sedaj, ko sta dva člana izmed enajstih
originalnih nedvoumno izjavila, da ni bilo nikakršne osnove za
kogarkoli med njimi da trdi, da so bili dikša guruji (prepoznani
od Prabhupade), je bila zarota v večji nevarnost kot kdajkoli
prej.
TKG je ponovno zavzel svoj položaj; ni težko razumeti zakaj. TKG
več ni mogel poosebljati sheme, kakorkoli, saj je odstopil od nje
in jo (začasno) razkrinkal. Toda lahko je dobil nazaj nekaj
svoje moči in prestiža. Njegova strategija je bila briljantna,
toda odprla je Pandorino Skrinjico. Brez presenečenja, TKG je
pozneje zavrnil očitno interpretacijo tega, kar je tisto noč
razkril v Topanga Canyonu. Kljub temu, tisti bhakte, ki so bili
nezadovoljni in razočarani nad celotno shemo, niso pozabili kar
je bil razkril; razširjali so informacijo in premišljali o
njenih posledicah.
Dejstvo je, da je napravil veliko škode gibanju, toda prav tako
je bil močno zapleten s Šrila Prabhupado v zadnjih dnevih;
vedel je, kaj je kaj. Pomagal je prekrivati resnico in dejstva
glede dejanske situacije nekaj let, toda Gospod Chaitanya in
Gospod Nityananda sta uredila, da izpljune nekaj le te ob
določenem trenutku. Prabhupada ni določil Ačarje Naslednika.
Prav tako je bistveno in pomembno razumeti, brez dvoma, da ni
nikoli bilo kakršnekoli določitve ali imenovanja dikša-gurujev
oziroma regularnih gurujev s strani Šrila Prabhupade, skozi
zadnje mesece z nami. Nikoli ni prepoznal nobenega izmed svojih
učencev kot sposobnega za guruja. Ravno nasprotno, v Bombayu,
skozi zadnje mesece, je Njegova Božanska Milost potrdil, da
nobeden izmed njegovih učencev ni sposoben za guruja:
Prabhupada: Kakšna je vrednost, če proizvedeš kakšnega
lopovskega guruja?
TKG: Študiral sem sebe in vse tvoje učence, in očitno dejstvo
je, da smo vsi pogojene duše, tako ne moremo biti guru. Mogoče
bo to možno nekega dne.
Prabhupada: Hmmm ...
TKG: (premor) ... toda ne sedaj.
Prabhupada: Da.
Sobni pogovor, 22. april, 1977, Bombaj (poudarek dodan)
"ISKCON" doživi svoj
prvi
razkol
Nekateri nižje rangirani voditelji
so hodili v Navadvipo po odgovore za vse te probleme, ki so bili
direktno povzročeni od Conskih Ačarij. Nekateri izmed teh so
dezertirali in se pridružili Neo-Gaudiya Mathu. Drugi so ostali
navidezno lojalni, toda nazaj v Evropo in Ameriko so prinašali,
pogosto v obliki zapisov, poglede Swami B.R. Sridharja glede
tega, kar je bilo pozneje imenovano "medsebojna uničevalna
vojna." Zares, nekateri so postali bhakte Swami B.R. Sridharja,
in eden brahmansko iniciran učenec Šrila Prabhupade je rekel, da
ne verjame več v Prabhupado in ne želi več nobene povezave z
njim. Swami B.R. Sridhar ga je "re-iniciral." Sedaj, z najmanj
dvema Conarjema, ki sta bila v razpoloženju odcepitve, je
rezultat Prve Transformacije bil razkol v zgodnjih osemdesetih.
Kljub dejstvu, da se je TKG vrnil k čredi, je bila prisotna
napetost, in vsa stvar se je odvijala v smeri razočaranja in anarhije.
Bolj in bolj je bilo mogoče zaznati, da Swami B.R. Sridhar ni bil del
"GBC" programa. Večkrat je podajal sodbe, ki so bolj ali manj
obsojale njegov ("GBC-jev") način delovanja. Na primer,
kaznovanje TKG-ja in dveh drugih Conarjev je označil kot "smrtni
udarec" za gibanje. Ta poudarek je baziral na sodbi, da "GBC" ni
imel pravice oziroma avtoritete za omejevanje, kaznovanje, ali
odvzem česarkoli od priznanega ačarje, priznanega guruja. To "GBC-ju"
sploh ni bilo všeč, ker ni želel prepustiti moči različnim "wild
card-om", ki bi ga lahko kadarkoli zapustili. Konec koncev,
pooblastil jih je za tako imenovane guruje, jim dovolil
inicirati nove učence, in jim dal različne na cone razdeljene
teritorije.
Nekaj let, vsako pomlad v zgodnjih osemdesetih, je ta
razvijajoča se situacija postajala bolj in bolj razdražena.
Končno, leta 1982, je dosegla višek. Notranji krogi "ISKCON-a,"
s soglasnostjo Strankarskih Mož, so odločili, da Swami B.R.
Sridhar ne sme imeti več nikakršnega vpliva v gibanju. "GBC" se
je odločil za svojo pot, in vsakdo, ki želi ostati na krovu, se
mora odpovedati vsakršne povezave z Gaudiya Mathom, še posebej s
Swami B.R. Sridharjem.
V tem času je "GBC" predstavil različne racionalizacije, češ
zakaj Swami B.R. Sridhar v resnici ni nikoli bil "višja
avtoriteta," kljub dejstvu, da je to bilo napisano v dokumentu,
ki je razglasil enajst novih gurujev leta 1978. Tudi pismo
Rupanugi (napisano aprila 1974) je bilo predstavljeno, kjer je
Swami B.R. Sridhar poniževalno opisan od Šrila Prabhupade kot
"najboljši iz črede" njegovih bratov po Bogu. Šrila Prabhupada
je jasno rekel, da nobeden izmed njih ni bil kvalificiran, da
postane ačarja.
Najpomembneje, kakorkoli, prej prikrito dopolnilo pismu, ki je
bilo poslano v Avstralijo leta 1972, je bilo podano s strani "GBC-ja."
Ta dodatek je postal znan pod imenom "Crow and Tal fruit." Jasno
izjavlja, na nedvoumen način, da so vsa živa bitja originalno
prišla iz popolnoma razvitega odnosa s Vsevišnjim Gospodom v
duhovnem svetu. Da so predstavili ta dodatek, je bilo, po mnenju
tega avtorja, edin progresiven prispevek upravnega telesa od
leta 1978 naprej.
Nikakršne kontradikcije ne more biti v učenju Absolutne
Filozofije Zavesti Krišne, in 'Crow and Tal Fruit' dodatek jasno
prikazuje, da je Swami B.R. Sridhar porival apasiddhanto. Glede
na to, kar je Sampradaya Ačarya, Šrila Prabhupada, bil vedno
znova učil vse svoje učence v svojih knjigah, zapisih, pismih,
na sprehodih, itd., je Gaudiya Math učil drugače. Tudi Swami
B.R. Sridhar je učil to drugačno teorijo izvora; v eni izmed
svojih knjig je celo napisal, da so vsa živa bitja izvorno
prišla iz brahmajyotija, neosebnega sijaja Boga. "GBC" je bil
multi-milijonski (dolarski) konglomerat, in šlo je za visoke
stavne vložke na mednarodni ravni. Bil je pripravljen na trdo
igro, ko je šlo za samoohranitev.
Potreba po demonstraciji neustavljivega, vedno svežega, vedno
naraščajočega gibanja, svetovne vse-požirajoče sile, je bila
integralna vsemu, od česar so Strankarski Možje bili odvisni in
kar so porivali v svojih naporih spreobračanja. Razkol je bil za
njih breme. Razcepil je množico bhakt, ki so se že začeli cepiti
v veliko slabotnih taborov razočaranja. Ta polarizacija z
Gaudiya Mathom je razdelila tako imenovano Krišnovo gibanje v
dve veliki, medsebojno vojskujoči se frakciji.
Ves ta razvoj dogodkov je bil slabo znamenje. Če je
skupnost Ljubezni-in-Zaupanja dejansko bila avtorizirana in
čista, kako se je to lahko zgodilo? Zavest Krišne je, po svoji
naravi, centripetalna, združuje ljudi na vseh nivojih:
Duhovno, intelektualno, mentalno, in družbeno. Ta velik razkol
je bil enakovreden potresu v gibanju, in tisti bhakte, ki so
zbežali iz "ISKCON" tabora v naraščajočo Gaudiya Math frakcijo,
so v prihodnosti delovali z namenom spodkopavanja "ISKCON-a."
Resnica je, da so zapeljani voditelji sfabriciranega, tako imenovanega "ISKCON-a", in Strankarski
Možje na vseh višjih letvicah te transformirane korporacije,
bolj in bolj zahajali v slepo ulico, spomladi 1978. Sedaj so
želi rezultate svojih dejanj. Dovolili so, da jih prevarajo
sladke in sofisticirane besede in logika Swami B.R. Sridharja.
Niso prepoznali da to, na kar jih je on napeljeval, ne bo nikoli
delovalo.
Swami B. R. Sridhar je bil instrumentalen pri umetni postavitvi
Ananta Vasudeve kot edinega Ačarje Gaudija Matha po odhodu
Njegove Božanske Milosti Šrila Bhaktisiddhante Sarasvati Goswami
Maharaja. To je vodilo do velikega razdora v Gaudiya Math
gibanju v Indiji, kar ga je napravilo, v očeh čistega bhakte--Šrila
Prabhupade--za malenkost več kot brezvrednega. Obstaja veliko,
veliko navedkov iz njegovih pisem, jutranjih sprehodov in sobnih
pogovorov, kjer potrjuje ta pogled; ni potrebno, da jih tukaj
predstavljamo. Toda Swami B. R. Sridhar je, v zgodnjih
osemdesetih, še enkrat postal instrumentalen v izkrivljanju še
enega gibanja--tega je osnoval eden izmed njegovih bratov po
Bogu--čeprav so "ISKCON-ovi" Strankarski Možje tisti, ki nosijo
najtežji del krivde za to katastrofo. Kot bomo videli pozneje v
tem članku, celo po svoji smrti je Swami B. R. Sridhar še
naprej subtilno vplival še na eno divizijo Prabhupadove
originalne organizacije.
Razumevanje pozitivnih nians
in anarth
Takšne razkolniške konfrontacije
imajo značilnost, da postanejo trajne. Druge osebnosti, tisti,
ki niso bili priznani od "GBC-ja" za guruje, so mislili, da bi
upravno telo moralo to vzeti v premislek. Negativne reakcije
razkola niso škodile njihovim ambicijam. Dva v Indiji rojena
pooblaščenca in eden Ameriški, so sedaj bili izglasovani za
guruja; to je bila prva ekspanzija.
Po tem razkolu, končno, so bhakte, ki so bili zunaj vse te
intrige (tako dolgo dokler niso bili inficirani z "ISKCON" bijo),
začeli razumeti, da mora nekaj biti narobe s kultom v samih
temeljih. Nekateri izmed njih so se pridružili nezadovoljnežem v Gaudiya Mathu, drugi niso mogli prebaviti takšne odločitve. Šrila
Prabhupada ni bil poudarjen v Neo-Gaudiya Mathu; dejansko, v tej
frakciji je bil prikrito omalovaževan. Običajna drža do "Swami
Maharaja" v Gaudiya Mathu je inficirala nekatere Neo-Gaudiye. To
se je večini Prabhupadovih učencev zdelo zelo ostudno.
Razpoloženje in stil Neo-Gaudiya Matha je bil drugačen od
Prabhupadovega originalnega gibanja. Enak slučaj je takrat že
bil tudi z "ISKCON-om," vendar, tam se je odvijalo vsaj nekaj
čaščenja Njegove Božanske Milosti.
Vse več in več Šrila Prabhupadovih učencev je odhajalo iz "ISKCON-a,"
da bi poskusili svojo priložnost v zunanjem svetu, nadaljevali z
izvajanjem aktivnosti Zavesti Krišne, s pridiganjem, in sadhano,
najbolje kar so mogli, "zunaj zidov" gibanja, kateremu so pred
tem posvetili svoja življenja z intenzivno iskrenostjo in
resnostjo. Lahko se postavi vprašanje, kako se je lahko odvijal
tak pekel, ko pa je, vsaj v začetku, gibanje bilo direktno
povezano z Vrhovnim Univerzalnim Kontrolorjem, Vsevišnjo
Božansko Osebnostjo, Končnim Nadzornikom. To vprašanje je lahko
upravičeno postavljeno.
Veliko zelo hudih stvari se je zgodilo bhaktam, oboje, znotraj
in zunaj "ISKCON" frakcije, po Šrila Prabhupadovem odhodu, toda
bile so tudi pozitivne nianse po tem, ko nas je zapustil. Te
morajo biti priznane, saj so bile podane po milosti Šri Šri Guru
Gaurange. Ena takšna velika pozitivna niansa je bila končna
osvoboditev od vseh majhnih tiranov. Ker je Šrila Prabhupada
želel zasebnost in pogoje za pisanje svojih knjig, je dovolil ta
despotizem, medtem ko je bil z nami, vedoč, da ga lahko ustavi,
če bi stvar šla predaleč. Kakorkoli, takrat je to bilo
zadušljivo, in večina bhakt, ki so bili od Prabhupade inicirani
v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih--ki so, v tem
smislu, lahko bili smatrani za starejše bhakte--so imeli s tem
izkušnje. Do povečanja tega pojava je prišlo po prvem ali drugem letu, po
odhodu Šrila Prabhupade.
Konec koncev, osebe, ki so se predale Prabhupadi, niso bile navadni
ljudje; bili so posebni individuumi. Plačali so svoje dolgove v
materialnem svetu, preden so prišli v gibanje, in poskušali
so se mu predati po načelu, da jih bo takšno devocijsko služenje
dvignilo na nivo naprednih duhovnih osebnosti. Razvili in
povečali so svojo resnost, iskrenost, znanje, realizacijo, in
osebno moč v procesu. Ti bhakte niso več mogli mimo realizacije,
da je "ISKCON" postajal duhovno obubožan.
Tovarna racionalizacij se je zlomila, ker je absurdnost
situacije postajala bolj in bolj smešna, nevarna in ostudna. To
je proizvedlo pozitivno nianso, saj so bhakte spoznali, da je
ostati povezan z organizacijo pomenilo zlorabo svobodne volje.
Jasno so videli, da se na upravnih nivojih tega, kar je nekoč
bila organizirana misija ljubezni do Boga, več ne odvija prav
nič, kar bi lahko bilo imenovano joga.
Opravičevanje voditeljev--v smislu izgorevanja anarth, ali da so
sprejeli tako veliko dobre ali slabe karme od novih učencev--več
ni vžgalo. Anarthe so neželene aktivnosti, ki ne zadovoljujejo
Duhovnega Učitelja, ne zadovoljujejo parampare, in ne
zadovoljujejo Vsevišnje Božanske Osebnosti. Todi ni garancije,
da bodo anarthe ostale kot so. Bhakti je naročeno, da premaga
svoje anarthe, ne da jih utrdi. Anarthe, ki so zavržene, niso
več del bhaktovega stanja. Zares, to je bistvena komponenta
celotnega procesa.
Kakorkoli, v primeru "ISKCON-a" so anarthe postale
institucionalizirane. Osebe, ki so od tega imele korist, niso
premišljale, da bi jih bilo potrebno transcendirati oziroma
premagati. Veliko anarth je postalo slavljenih kot del
"gurujevega" transcendentalnega prikaza ljubezni do Boga, in ta
kičavost se imenuje sahajizem. Kot že prej omenjeno, nobeden
izmed enajstih lažnih mahabhagavatov ni bil guru v pravem smislu
besede. Vsi so bili sahajije. In "GBC" v resnici ni imel pravice
ali moči, da jih prepozna kot duhovne učitelje. Vse skupaj je
bilo šarada.
Večina anarth ima oddaljeno povezavo z grehom. Ko anarthe
reflektirajo kar bi drugače bila aktivnost v odlikah strasti in
neznanja, reflektirajo element greha. Ko anarthe reflektirajo
aktivnost, ki bi drugače bile izvedene v odliki vrline,
reflektirajo oddaljeno povezavo s pobožnimi aktivnostmi. Vendar
anarthe, same po sebi, niso karmične. Ne proizvajajo karmičnih
ali vikarmičnih reakcij. Če bi anarthe imele moč, da proizvajajo
reakcije vezanosti, potem bi bilo nemogoče postati brahma-realiziran
skozi proces vaidhi-bhakti. To je eno izmed posredovanj
Vsevišnje Božanske Osebnosti, ko je bhakta iniciran (bhajana-kriya)
s strani verodostojnega duhovnega učitelja v Vaišnava sampradajo.
Kljub temu, ko so anarthe utrjene, ko pridejo v navado, čaščene,
in smatrane za duhovne, potem se razvije vrsta peklenske
inteligence znotraj osebe, ki dovoli, da se to razvije v njej. V
Sanskrtu se takšna inteligenca imenuje papa-buddhi, kar pomeni
grašna inteligenca. Grešenje na račun moči Svetega Imena, kar je
smatrano za najnevarnejšo nama-aparadho, je anartha. Ta
aktivnost ostaja v kategoriji anarthe za nekaj časa, toda, na
določeni točki, postane preveč odvratna, da bi bila oproščena.
Na določeni točki generira reakcijo, ko bo moralo priti do
karmične, mishra-karmične, ali vikarmične reakcije za osebo, ki
v resnici ne poseduje več zavesti, ki je prisotna ko nekdo poskuša postati čisti
služabnik Gospoda.
Vsaj štirje izmed originalnih "novih gurujev" so bili videni,
da so bili zapleteni v deviantne aktivnosti v zgodnjih
osemdesetih, in nekateri med temi so bili za to kaznovani. V
resnici je bilo deviantnih vseh enajst. Conski Ačarja z domnevno
najčistejšim profilom je napravil največ škode. Uničevanje se
nadaljuje z njegovim ostudnim vplivom do današnjega dne. Tako
imenovana biografija Šrila Prabhupade je bila najefektivnejši
način, kaka privesti Njegovo Božansko Milost v perspektivo, ki
ni bila niti najmanj v skladu z njegovo resnično slavo oziroma
misijo. Humanizacija Njegove Božanske Milosti, izkrivljanje
njegovih zabav, preveč poudarka na njegove (navidezne) šibkosti,
in odvračanje pozornosti od njegovega prispevka misiji (in
namesto tega nezasluženo dajanje zaslug njegovim učencem) tvori
gurv-aparadho na najbolj zahrbten način. Veliko indirektnih
žalitev (gurv-aparadh) zajetih v tej biografiji je tako
subtilnih in degradirajočih, da bodo potrebna desetletja, če ne
stoletja, za izničenje vpliva te od "ISKCON-a" financirane in
"avtorizirane" tako imenovane biografije.
Ko so bhakte popolnoma izgubili vero v "GBC" in organizacijo, ki
jo kontrolira, so dejansko bili sposobni spoznati svoje lastne
zablode in fanatizem. Bili so se sposobni soočiti s svojimi
anarthami in uvideli so pomembnost, da se jih rešijo, skupaj z
realizacijo, da je to bilo mogoče samo zunaj slabe družbe
Strankarskih Mož. Na ta način je deviacija ustvarila pozitivno
nianso svobode od izprijenega kulta, ki je v resnici prekrival
Zavest Krišne, v imenu razširjanja.
Umor upornika Sulocane
Hrup zgodnjih osemdesetih je včasih bil udobno pometen pod preprogo kot samo "naraščajoča
bolečina," del "testa," ki ga je bilo mogoče pričakovati po
odhodu Ačarje-Ustanovitelja. Nekateri so ga poskušali razložiti
kot del "Krišnovega aranžmaja." Ta ohlapen način razmišljanja,
čutenja in delovanja, je integralen sahajizmu. V zgodnjih
osemdesetih je bil pod vprašajem status najočitnejšega sahajija guruja, ki je odšel h Gaudiya Mathu. Njegovi učenci so
bili pod pritiskom, da izkoristijo to njegovo razkritje in
poiščejo drugega priznanega iniciatorja znotraj kulta.
Nenadoma se je našla neka šastra, indikacija za šastrično
sankcijo za tako imenovano "re-iniciacijo." Z drugimi besedami,
sedaj je postala "ISKCON-ova" dogma, da guru (četudi je bil prej
čaščen kot mahabhagavat!) lahko pade. In, še naprej, ko je
postalo jasno, da je padel v očitne grešne aktivnosti--to je
postalo jasno samo, ko je to rekel "GBC"--potem od njega
iniciran učenec več ni imel obveze, da časti oziroma vzdržuje
prejšnji odnos s to osebo. Ne samo to, temveč je kult prav tako
potiskal (ločenega?) učenca, da sprejme "re-iniciacijo" od
guruja v dobrem stanju.
Pri vsem tem je bilo še eno dejstvo. Nekateri močni bratje po
Bogu, ki še niso bili priznani kot guru-ji, so bili sposobni
izkoristiti ta problem v diametrično nasprotni smeri. Ta nemir
jim je priskrbel odskočno desko, da so lahko začeli kampanjo
proti politiki ostalih, vendar pojemajočih Conarjev, oziroma,
z drugimi besedami, bolj ali manj so prisilili "GBC," da so začeli
naslavljati zadeve glede širitve števila gurujev in drugih
institucionalnih problemov. Ti notranji kritiki so pogosto
držali vplivne položaje. Nekateri med njimi so bili željni in
sposobni unovčiti svoj protest, da bi sami prejeli glas "GBC-ja"
za položaj guruja. Toda to je moralo počakati do sredine
osemdesetih.
Strankarski Možje so vedno našli pot, kako odsloviti kakršenkoli
dogodek, ne glede kako šokanten, škandalozen, ali neskladen, in
ga umestiti v njihov mozaik v naprej usojenega aranžmaja za
končen triumf "ISKCON-a." Ta mentaliteta psevdo opravičevanja se
ni nanašala sam na bivše brate po Bogu, ampak tudi na novo
inicirane pripadnike kulta. Tistim, ki niso več mogli na oltar
in častiti Božanstev. Za tango sta potrebna dva. Z drugimi
besedami, če je "ISKCON-ov" guru bil smatran za ali zaloten kot
očiten prevarant, potem so tisti, ki so bili od njega prevarani,
to zaslužili. Ali: "Če bi ti ljudje bili iskreni, potem se ne bi
nikoli predali temu guruju ali takšni iniciaciji."
To je pripravna in neusmiljena razlaga, seveda, toda
opravičevalci "ISKCON-a" so jo uporabljali. Da je bila njihovo
majhno in priročno orožje, to še ne pomeni, da je v končni fazi
bila napačna. Kljub temu, glavna nepredvidena negativna reakcija
v zvezi z ločitvijo je postal status novo iniciranih, ki so
sprejeli iniciacijo od bivšega "mahabhagavata," ki je sedaj bil
bodisi de facto ali de jure izobčen iz kulta. Najprej so vsi
bili pod pritiskom, da sprejmejo re-iniciacijo od guruja v
dobrem stanju.
Toda sčasoma je to prišlo pod vprašaj, saj so do sredine
osemdesetih padli še dodatni trije Conarji, tako se je število
tistih, ki so bili osramočeni, kaznovani, razkrinkani, ali so
odšli, dvignilo na šest ali celo sedem. Nekateri izmed
novoprišlekov se niso morali odpovedati le prvi iniciaciji,
ampak celo dvem ali trem "re-iniciacijam." Kot prej omenjeno, do
sredine osemdesetih sta bila najmanj dva od enajstih prevarantov
zunaj gibanja. Situacija je postajala vse slabša.
Toda kakšen je bil status tega učenca v tem vmesnem stanju, v
stanju, preden je sprejel tako imenovano re-iniciacijo? Najprej
so mu bile prepovedane brahmanske aktivnosti, kot je čaščenje
Božanstev (če je bil--domnevno--prejel gayatri mantro od svojega
sedaj padlega guruja). Toda ta drža se je v končni fazi zlomila,
saj je tako veliko izmed teh novoprišlekov sprejelo "re-iniciacijo,"
ki je potem bila spet izničena. Seveda, pravo vprašanje je, ali
je kdorkoli izmed teh novih ljudi sploh bil pristno iniciran.
Sčasoma je bilo potrebno napraviti neko vrsto boljše
"prilagoditve," drugače bi večina teh novoprišlekov odšla in/ali
se pridružila Neo-Gaudiya Mathu. Vsaj eden izmed pooblaščencev je
začel trditi, da so ti novoprišleki še naprej povezani s
paramparo, četudi njihov guru več ni smatran za verodostojnega.
Racionalizacija za to je bila, da so izvorno bili povezani s
paramparo preko "ISKCON-a," in ne preko svojega guruja. Upravno
telo je to skovanko peljalo še za en korak dlje, saj je bilo
(in ostaja) neovrgljivo dejstvo, da je "ISKCON" bil kontroliran
od upravnega telesa. Sankcija upravnega telesa, v obliki njegove
odobritve iniciacijskega procesa, je potrdila, da so ti novi
bhakte bili v začetni fazi povezani k sampradaji s sankcijo
procesa samega.
V Vaishnava Foundation vsako izmed teh močnih racionalizacij
imenujemo devastator. Devastator je velika laž,
navadno promovirana, da ustvari zmedo. Sliši se zelo dobro
(površinsko), ko ga najprej slišiš. Toda, ko ga preučiš skozi
oči šastre (shastra-chakshuh) in presvetliš z nekaj logike,
postane jasno, da devastator nima nikakršne legitimnosti v
kontekstu Vedske in Vaišnavske filozofije ali procesa. Koncept,
da je bil nov iniciranec sam kriv, da je bil prevaran, da se je
poskušal predati nepravemu guruju, ni bil devastator.
Kakorkoli, koncept, da je link k parampari dejansko skozi
korporacijsko telo "ISKCON-a," je
devastator--in ni bil edini, ki se je pojavil v tej periodi
kaosa, trušča, in sproti-popravi reakcij. Naslednji je bil lažno
upanje, da bo "GBC", četudi je bil v zmoti, na koncu vse
pravilno uredil. Ta devastator je lahko povzet kot, "inherenten,
samo-popravni mehanizem GBC-ja," toda to telo ni nikoli
posedovalo kakršnegakoli takšnega blagoslova, in ga sigurno ne
poseduje sedaj.
Leta 1981 sem v restavraciji Seven Mothers v San Franciscu imel
oseben pogovor z enim od "GBC" gurujev, ki je prišel na ta
položaj v sredini osemdesetih. Povprašal sem ga glede samega
bistva, kaj počne "GBC," iz vseh zornih kotov. Vprašal sem po
legitimnosti vseh iniciacijskih obredov, ki so bili izvedeni.
Njegov odgovor je bil devastator (s katerim se nisem strinjal):
"Nekdo jih mora prevarati." Pred tem je ta devastator bil
v sledeči obliki: "Nekdo jih mora inicirati." Tokrat se
je prelevil v nižjo obliko.
Podobno je tukaj bil še eden devastator, ki je bil efektivno
uporabljen skozi to periodo in tudi v letih pred njo. In sicer:
"Kaj si ti napravil za Šrila Prabhupado?" Ko so
različni bhakte kritizirali, kar se je dogajalo v kultu, so
Strankarski Možje pogosto odvrnili s tem ostrim odgovorom.
Pripisovali so si zasluge za različne materialne dosežke, ki jih
je gibanje dosegalo na svetovni ravni--v obliki "laxmi-ja,"
novih templjev, novih bhakt, itd. To bi kombinirali z osebno
užaljenostjo na kritiko--kljub dejstvu, da je ta bhakta
največkrat bil popolnoma upravičen v svoji kritiki--in
zahtevali, da bhakta predloži svoje rezultate, ki jih je
ustvaril znotraj arene "ISKCON-a." Seveda, če nisi verjel v to,
kar počne "ISKCON," potem takšnih rezultatov nisi imel za
pokazati, ker si gibanje zapusti, ali pa si bil tako glasen, da
so te nagnali.
Imam osebnega družabnika znotraj Vaishnava Foundation, ki je bil
tako rečeno ujet več kot leto dni na osnovi enega samega
devastatorja. Od svojega guruja--eden izmed originalnih
enajstih-- je sprejel tri različne iniciacije. V zgodnjih
osemdesetih je bil sposoben videti, da njegov guru enostavno ni
mogel biti verodostojen. Kljub temu je ta bhakta sprejel eno
"zrno modrosti," ki mu je bilo intimno podano, namreč, "tako
dolgo dokler nekomu intenzivno slediš, boš na koncu dosegel
verodostojnega guruja." Moto zgodbe: Nikoli ne podcenjuj
moči efektivnega devastatorja.
Po razkolu z Gaudiya Mathom in po glasovanju, imenovanju,
oziroma priznanju dodatnih treh "mahabhagavatov," se je vse
domnevno vrnilo v normalo. Bodi pozoren, glavni devastatorji,
resnično velike laži, so takrat še vedno bile trdno
ukoreninjene. Ideja imenovanja je bila sedaj pod vprašajem, toda
večina bhakt je še vedno verjela vanjo; dvom je bil toleriran,
ker tega ni bilo mogoče ustaviti. Kljub temu, nihče, ki je želel
delovati znotraj "ISKCON-a," si ni upal vpraševati glede
legitimnosti "GBC-ja" samega in tako imenovane končne
avtoritete. Ker se je "GBC" odločil, da bo podprl uttama-adhikari
čaščenje svojih gurujev, in ker se je odločil povečati svojo dikša čredo z dodajanjem treh novih pooblaščencev, je to bilo
(domnevno) absolutno. Sprejeto naj bi bilo kot direktna Volja
Gospoda Čaitanje za širitev Njegovega naraščajočega gibanja
Zavesti Krišne, kateremu je usojeno, da nekega dne preplavi svet
z oceanom ljubezni do Boga!
Iznad vsega tega, glasovanje, imenovanje, oziroma priznanje treh
novih dikša gurujev s strani "GBC-ja," je bila odlična politična
poteza. Njihovo nezadovoljstvo glede vprašanja ekspanzije
gurujev je bilo postajalo vse močnejše, ko so stvari začele razpadati
in prihajati na dan v tej hrupni periodi. Sedaj ko so Neo
Gaudije postali močan sovražnik--in z najmanj dvema izmed
originalnih enajst lažnih mahabhagavatov, ki sta bila sposobna
razkriti prevaro--je "GBC" potreboval nekaj trdne opore. Tako je
ves ta aranžma bil "Krišnova milost!"
No, mogoče ... mogoče pa ne.
Post-moderna era se je začela 15. novembra, 1977 (za več
informacij glede tega kontaktiraj Vaishnava Foundation, ali
uporabi svojo lastno intuicijo, da bi ugotovil za kaj gre). Po
razkolu z Gaudiya Mathom in po odobritvi treh novih dikša
gurujev, so Strankarski Možje na splošno, in še posebej Conski
Ačarje, čutili obnovljeno samozavest. To razpoloženje se je v
glavnem odražalo do meja področja Zahodne Virginije.
In tam je takrat bil Sulocan das. On ni bil Strankarski
Mož, vendar je bil predan "ISKCON-u," "GBC-ju," in lokalnemu
Conarju, misleč, da predstavljajo Šrila Prabhupado. Bil je
iniciran od Prabhupade in njegov glavni občutek odgovornosti je
bil do Njegove Božanske Milosti. Sulocan je negoval Božanstva in
bil je obritoglav, živahen mlad mož. Bil je zelo dobrega izgleda,
fizično dobro grajen, in prav tako je bil grihasta z dvema
majhnima otrokoma. Kakorkoli, ujet je bil v težavno situacijo,
ki je postajala vse bolj običajna znotraj "ISKCON"
konfederacije.
Ženske, učenke Prabhupade, so skoraj vedno bile v precepu, ali
naj sledijo navodilom lokalnega mahabhagavata, ali navodilom
moža kot pati-guruja. Sulocan je dajal prednost zadnji
alternativi, toda njegova žena se s tem ni strinjala. Včasih so
ženskam v različnih centrih, če so bile efektivne nabiralke (in
večina jih je bila), priskrbeli može. Ta privolitev je bila
vrsta sprave, podane od Tempeljskega Predsednika ali lokalnega "mahabhagavata,"
vrsta plačila vnaprej, za njihovo kontinuirano prinašanje
denarja ("laxmi"). Pogosto so bile bolj uslužne do in so
bolj občudovale razbohoteno, mogočno in karizmatično osebnost
lokalnega prevaranta. Večina mož je bilo sposobnih tolerirati ta
aranžma v ponižnosti, toda Sulocan je bil v manjšini, ko je šlo
za vdanost njegove žene do "novega guruja." Tega ni sprejel.
Lokalni guru ni bil pripravljen na kompromis z njim, in
Sulocanova žena je bila bolj vdana navodilom lokalnega Conskega
Ačarje kot tem svojega moža. Vse to vem, in vem še veliko več
detajlov v zvezi s Sulocano, ker sem ga zelo dobro poznal. Bil
je moj prijatelj. Kar nekaj mesecev, leta 1985, sva skupaj
potovala v njegovem kombiju, kjer sem urejal oziroma lektoriral
njegove rokopise. INTERNET takrat ni obstajal, toda Sulocan je
bil zelo napreden glede te nove tehnologije, ki se je nekaj let
zatem tako zelo razširila. Zbral je dovolj denarja za nakup
novega računalnika (Commodore), monitorja in tiskalnika, kar je
postalo kot peto kolo. Še posebej je ciljal na Moundsvillskega
Conarja v svoje razkrivanju, ker se je čutil globoko prevaranega
od tega moža, ki je prvi zahteval uttama-adhikari čaščenje s
strani svojih lastnih bratov in sester po Bogu.
Sulocan je na koncu želel ugrabiti svoja dva otroka s posestva
Zahodne Virginije, toda, v svoji brezbrižnosti, se je ustavil v
Moundsvillu, da bi kupil nekaj hrane. Sledili so mu, in, ko je
prišel iz trgovine, sta njegova dva otroka že bila v rokah
Conarjevih ljudi. To je Sulocana razjarilo in odiseja se je
nadaljevala z dodatno intenzivnostjo.
Če preskočimo zajeten del zgodbe, Sulocan je bil umorjen, kot vas
večina ve, od tesnega družabnika vodstva kulta v Novem
Vrindavanu. Umorjen je bil leta 1986, kakšni dve milji stran od
Los Angeleškega templja. Ironično, glede na to kar mi je takrat
malo zatem povedal eden izmed njegovih tesnih družabnikov, se je
Sulocan odločil opustiti svojo kampanjo zoper "ISKCON," "GBC,"
in Conske Ačarje nekaj dni pred tem. Čeprav je njegova začetna
zamera bila usmerjena na enega prevaranta, je Sulocan--ki je bil
bister in prav tako ploden pisec v svojih zadnjih letih--prišel
do zaključka, da je v resnici "GBC" vzrok vsega hudega, kar se
mu je zgodilo za časa bivanja v Moundsvillu, in še posebej po
tem. Prav tako je premagal svojo sentimentalnost glede
Lilamrite, ko je spoznal spodaj ležečo motivacijo
njenega pisca.
Sulocanin umor bi v Los Angelesu lahko desetletja ostal nerešen,
če ne za vedno, vendar sta dva njegova prijatelja pravočasno
reagirala, takoj ko sta za to slišala. Morilec je bil prijet in
obsojen. Kot je bilo ugotovljeno, bil je samo dan pred tem, da
se odpravi čez ocean. Detajle o vsem tem lahko najdeš v knjigi
Johna Hubnerja, z naslovom Monkey On A Stick.
Ezoterično dejstvo je, da ostuden umor--lahko ga imenuješ tudi
atentat--Sulocane prabhuja označuje konec pomembne faze gibanja
Zavesti Krišne. Pazi, obstajata dve poti usode: Božja previdnost
in Usoda. Gospod v naprej ustvarja perfekten aranžma glede
matric, formata in parametrov za vsako izmed teh dveh poti. Bo
nekaj prekrivanja, ki bo ostalo skupno obema potema, če bi
svobodna volja bila neprimerno uporabljena ali zlorabljena; ta
princip se nanaša tako na individualne osebe kot na gibanja.
Sulocanov umor označuje dejanski konec Marsove dashe za
razpadajoče gibanje. Prav tako označuje konec Prve
Transformacije. Bil je samo kratek premor med hruščem v zgodnjih
osemdesetih in temi dogodki v sredini osemdesetih, ki jih je
povzročil zločin nad Sulocano in njegova briljantnost. Sedaj, ta
čarovniški pripravek "re-inicijacija" in umor protestanta je
imel za reakcijo eksplozijo, ki je prinesla nekaj novega in
drugačnega.
Druga Transformacija:
Akademska transformacija
Gibanje se je v sredini osemdesetih počasi začelo
razkrajati. Bhakte po vsem svetu, še
posebej v Ameriki (in še bolj na Bay področju), so se začeli
upirati, in umor Sulocana je vzel dih, navidez ali dejansko,
skoraj vsem. Spraševali so se, kako se je lahko kaj tako
strašnega zgodilo. Conski Ačarja prevarantski mahabhagavat
iniciativa je izgubljala sapo, in več in več bhakt jo je
popolnoma zavračalo.
To je bil idealen moment za voditelje, da stopijo korak nazaj,
in premislijo o izvoru vsega, kar se je dogajalo od leta 1978
naprej. Toda Strankarski Možje niso niti najmanj bili
pripravljeni iti tako daleč. Kadarkoli bi kdo izjavil, da se
mora gibanje vrniti v svoje Izvorno stanje, bi se Strankarski
Možje vznemirili in lažno trdili, da bi takšna iniciativa
vsebovala zaprtje vseh templjev in prekinitev čaščenja
Božanstev; s tem imam osebno izkušnjo. Toda starejši bhakte, ki
so zagovarjali povratek na Začetek, so zahtevali samo, da se
odstranijo vse izmišljotine in deviacije iz gibanja, ki ga je
ustanovil Sampradaya Ačarja, Šrila Prabhupada. To je pomenilo
prepoznanje nedavne zgodovine, kaj se je v resnici dogajalo, in
prečiščenje vsega tistega, kar se sploh ne bi smelo pojaviti v
gibanju, in vrnitev k pravemu devocijskemu procesu, svobodnemu
vseh kontradikcij in neubogljivosti do Ačarje.
Torej, ko je gibanje začelo neizogibno drseti v prepad, je
radikalen pristop za razrešitev tega razpada bil zavrnjen s
strani Strankarskih Mož; če bi krenili to pot, bi imeli preveč
za izgubiti. Namesto tega so izbrali altenativo, "reformo,"
čeprav bi zadostovali edino radikalni koraki in revolucija. Ne
moreš reformirati nečesa tako pokvarjenega kot je takrat bil "ISKCON"
enostavno s površinskimi spremembami. Kakorkoli, "ISKCON" se je
lahko zanesel na svoje domiselne Strankarske Može, in eden izmed
teh v prvih bojnih vrstah je predstavil "perfektno" rešitev.
To lažno upanje je priskrbel Ravindra Svarupa, Tempeljski
Predsednik centra v Filadelfiji. Gibanju se je pridružil leta
1971 in se hitro povzpel na visok položaj. Bil je profesorski
tip, in njegov stil ni bil omadeževan s kakršnokoli nianso hippie kulture. Namesto tega, predstavljal je
akademski
način kako se lotevati stvari, ki je očitno prevladoval na
univerzah po svetu. Ameriški stil akademske organizacije, s
vsemi svojimi birokratskimi sloji moči, pooblaščenci,
podkomiteji, regenti, upravnimi telesi, in poudarki na
glasovanje in soglasje, bi bila sprememba glede na tiranijo,
kjer je vsa moč investirana v tako imenovane guruje, ki so se
izkazali kot vse prej kot akademski.
Ravindra Svarupa je dosegel svoje imenovanje za guruja kot del
nagrade za vodenje te reforme, ki jo je sam evfemistično
imenoval revolucija. Kasneje je trdil, da je kot vodja reforme
bil prisiljen sprejeti gadi in voditi revolucijo. Kakorkoli, on
ni bil revolucionar; bil je nič več kot birokratski reformator,
ki je utrdil dobesedno vso neznanje Strankarskih Mož, tako da je
odstranil strašljive elemente. Ne glede na to, njegova
Disertacija, ki je zagovarjala potrebo po prekinitvi kar je on
imenoval "medsebojnega uničevanja," je pritegnila pozornost
skoraj vsakogar.
Pritegnila je celo pozornost Conskih Ačarij. Leta 1987 je TKG
odstranil vse vyasasane iz svojih templjev nakazujoč, da mu je
sedaj potrebno izkazati spoštovanje na nivoju madhyama-adhikarija.
Odrekel se je prevare, da je Boga realiziran mahabhagavat, in to
je bila pametna poteza. Glavni pisec kulta je skoraj takoj zatem
sledil njegovi potezi.
Moundsville se je upiral temu momentu, tako uttama-adhikari
čaščenje ni bilo popolnoma opuščeno s strani teh "ačarij." Kot
zanimivost, eden izmed originalnih enajstih je (presenetljivo!) še
vedno na glasu, glede na objave na znani devocijski spletni
strani, da še vedno prejema uttama-adhikari
čaščenje svojih Bengalskih učencev. Do leta 1987 jih je veliko
izmed originalnih enajst odšlo, vključno z zgoraj omenjenimi
tremi, ki so bili vpleteni v seksualne afere (eden v
homoseksualno). Strankarski Možje, ki niso bili guruji, kot je
bilo za pričakovati, so svojo vdanost prenesli na "reformo
gibanja" Ravindra Svarupe.
Zgodil je celo medel poskus sojenja vsakemu Conarju, če naj se
mu dovoli ali ne ostati v Upravnem Telesu ("GBC-ju"), in eden
izmed njih je na kratko bil v zadregi zaradi te slabotne in
hitro opuščene iniciative. Ko se je bogat in močan Evropski
Conar soočil s tem komitejem, se je zadnji umaknil. Ugotovil je,
da bo ta Conar vzel ves svoj vpliv, denar, in predane privržence
s seboj, če ga bodo odslovili iz "GBC-ja." Celotna osnova
reforme, namreč, ponovno prepričati preostale bhakte, da se vse
razvija lepo po vnaprej usojeni poti navzgor, bi bila zelo v
nevarnosti, če bi ta komite indirektno prisilil kakšnega
velikega bhakto, da ga zapusti. Ironično, ta Evropski Conar je
potem vseeno zapustil "ISKCON" v zelo sovražni atmosferi
približno desetletje kasneje.
Kakorkoli, nov akademski duh je uvedel prepoznavno spremembo
glede prejšnjega stanja. Prav tako je napravil gibanje močnejše,
saj je sedaj imelo moža, ki je še enkrat bil vzor in je
predstavljal njegov duh na grobi ravni, namreč, Ravindra Svarupa.
Bil je profesorski tip. Ko se je šlo za predstavitev
raznih pisnih stališč, mu nihče ni bil kos.
Nihče na višjih letvicah "ISKCON-a" si ga ni upal izzvati, ne
samo ker je bilo malo razlogov za to, ampak tudi ker bi skoraj
zagotovo doživel poraz v kakršnikoli konfrontaciji. Modus
operandi avtoritete in njene predstavitve se je spremenil z
Drugo Transformacijo. Sedaj je govornik oziroma avtor, ki je bil
najbolj vešč z zagovarjanjem svojih stališč in predlogov s
sofisticiranimi in učenjaškimi op citi, et alsi, ibidi, in
opombami pod črto, postal najuglednejši brahmin. Sedaj je
"guru," ki je bil najspretnejši pri pridobivanju soglasja preko
strankarskega prepričevanja, dobil največ ugleda, ker se je
izognil uničujočemu konfliktu in s tem promoviral nov duh
kompromisa, oziroma, "sodelovanja." Sodelovanje je postala
beseda z veliko začetnico v tej novi transformaciji.
Na kratko, Conarji več niso bili sposobni prodajati svoje
visoki-profil prevare, in tako je bila izvedena "prilagoditev,"
v obliki druge transformacije. Vse je bil "Krišnov plan."
Conarji v dobrem stanju so lahko obdržali svoje inicirane učence
le, če so se odpovedali mahabhagavat profilu; večina jih je
sodelovala. Toda tok deviacij je še vedno tekel po gibanju,
navkljub transformaciji.
Kot že prej omenjeno, nekateri niso sodelovali. Eden izmed teh
je bil izgnan leta 1983, in ta ločitev je bila s strani "ISKCON-a"
objavljena celo v Ameriškem tisku. Ločeno od tega, "ačarja," ki
je predstavil uttama-adhikari čaščenje novembra 1977, je prav
tako zavrnil Drugo Transformacijo." "GBC" ga je konfrontiral,
tehnično jo je dobro odnesel, toda kocka je že padla. Evropski
sahajija, ki je pred nekaj leti odšel, da bi se pridružil Gaudiya
Mathu, je bil najden razkosan, kar je storil eden izmed njegovih
učencev. Ta strašen dogodek, prav tako leta 1987, ni v resnici
pretresel hard-core Strankarskih Mož, saj je dogodek bil viden
kot potrditev njihovega institucijskega stališča v zvezi z njim.
S prihodom Druge Transformacije bi sedaj naj domnevno vse bilo v
naplešem redu v gibanju Zavesti Krišne. Toda tisti bhakte, ki so
imeli inteligenco in vizijo, da so lahko videli kaj se v resnici
dogaja, so zelo dobro vedeli, da se situacija niti malo ni
popravila na globljih nivojih. Površinsko se je situacija
izboljšala, toda Strankarski Možje so, še enkrat, preživeli
te nove, velike spremembe--ki so bile popolnoma
neavtorizirane z vidika parampare. Druga Transformacija ni v
skladu z Vedsko in Vaišnavsko tradicijo glede na legitimen
proces in filozofijo. Sahajijam se ne more dovoliti, da zadržijo
svoje tako imenovane inicirane učence, če površinsko očistijo svoje
aktivnosti. Lažnim mahabhagavatom ne more biti retroaktivno
podeljen status naprednih bhakt--in bodi prepričan, da je
katerikoli Vaišnavski madhyam-adhikari napreden bhakta--enostavno
ker znižajo obilje svojega čaščenja in rečejo, da njihovi bratje
in sestre po Bogu več niso zavezani, da jih služijo in ljubijo
kot guruje.
Če je sleparski in lažniv bogat človek razkrinkan kot prevarant,
ne more enostavno zadržati vsega svojega s sleparstvom
pridobljenega dobička s trditvijo da, češ, čeprav se je
predstavljal za bilijonarja, je sedaj še vedno bogat človek. Če
je bil vpleten v sleparstvo, mora izgubiti vse. Biti mora
aretiran zaradi kriminalnih aktivnosti zoper oboje, nacionalne
in mednarodne zakone, ki uravnavajo kapitalizem. Toda
Strankarski Možje so sedaj po njihovi akademski reformi trdili,
da je Pot bila samo malenkost napačno razumljena, bila je samo
malo iz ravnotežja. Sedaj je domnevno vse bilo tako kot treba,
nazaj na pravem tiru.
Korenine ritvik deviacije
"Dejstvo je, kakorkoli, da je
nevarno in pogubonosno gibanje znotraj naše Skupnosti." - Pismo
Hamsadutti, 2 sept., 1970 v Kalkuti
V zgodnjih sedemdesetih je enemu izmed originalnih Šrila
Prabhupadinih učencev bilo naročeno, da sam odide v Indijo in
poskuša rešiti probleme s pošiljanjem, ki so se tam pojavili. Ti
problemi so vključevali nemajhna plačila za devocijsko
parafernalijo Indijskim osebam ali podjetjem, ki pa niso
pošiljali blaga, se pravi da so v bistvu kradli gibanju denar.
Ko je bil v tej tuji deželi, je prišel v stik s Prabhupadovimi
brati po Bogu, in ta kontakt ni bil niti najmanj ugoden za
njegovo devocijsko bilko.
Postal je inficiran s familiarnostjo, ki so jo Prabhupadovi
bratje po Bogu imeli do Njegove Božanske Milosti, in postal je
zastrupljen s prezirom, ki ga je veliko teh bratov po Bogu
čutilo do Prabhupade. Močno so ga kritizirali, ker je uporabljal
naziv "Prabhupada," za katerega so smatrali, da je rezerviran za
Šrila Bhaktisiddhanta Goswami Prabhupado. Našega Šrila
Prabhupade niso smatrali kot enega izmed naprednih bhakt, ki je
bil iniciran v linijo od njegovega Ačarje. Niso smatrali, da je
to, kar je A.C. Bhaktivedanta Swami bil počel na zahodu,
dejansko verodostojno. Pozneje je Prabhupada naznanil, da so
zavistni nanj.
Čeprav je ta originalen Ameriški učenec Šrila Prabhupade bil
smatran za velikega moža v gibanju--in oboje, fizično in po
položaju je bil zelo velik mož--je bil kot psiček v primerjavi z
mističnimi močmi in vplivom vseh teh Šrila Prabhupadinih Indijskih
bratov po Bogu. Skupaj s tem dejstvom je prvič doživljal zelo
tujo kultur, in, kar vsak iniciran učenec Šrila Prabhupade ve,
vedno doživiš vrsto kulturnega šoka (moj je bil dokaj močan), ko
greš prvič v Indijo.
Ta učenec se je vrnil iz Indije in, skupaj s še tremi bhaktami
(eden je bil njegov krvni brat), in skoraj nemudoma prejel red sannyase od Prabhupade. Ti štirje karizmatični bhakte so vsi
bili originalni učenci, vsi so odpirali začetne templje in
pripeljali ljudi v gibanje, in vsi so bili močni in vplivni sami
po sebi. Sannyasa eksperiment, izveden v poznih šestdesetih, se
ni pokazal kot dober pri prvem učencu, saj je kmalu odstopil od
Prabhupadovih navodil in povzročil veliko vznemirjenje ("Zelo me
je šokiral"). Podobno, ta drugi val sannyasijev--ki so bili
mišljeni kot dopolnitev dvanajstih pooblaščencev v upravnem
telesu (ki so vsi bili, razen enega brahmacarija, družinski
možje)--je prav tako skrenil s poti skoraj nemudoma po prejetju
sannyase.
Tako pisana je zgodovina sannyasa moči v gibanju Zavesti Krišne,
toda za nobeno od teh deviacij ne moreš kriviti Šrila Prabhupade.
Krivda ne leži na njem; namesto tega, pripisana mora biti večno
prisotni individualni možnosti za zlorabo svobodne volje na
strani njegovih učencev. Ta prej omenjen bhakta, ki je sam šel v
Indijo, je bil soočen z velikim testom, ki ga žal ni opravil. Ko se
je vrnil je videl, da sedaj Prabhupada poskuša utrditi upravni
in pridigarski nivo svojega gibanja na zelo organiziran način.
Ta bhakta je bil izbran, da postane eden izmed potujočih
pridigarjev v obliki sannyasija; opustil naj bi svojo močno vlogo v
upravi. Toda to kar je ta novi pridigar v redu odpovedi predaval
v začetku, je bilo pod vplivom velikega pogubonosnega gibanja.
Drugi trije sannyasiji so prišli pod njegov vpliv; v prejšnji
sekciji te razprave smo to epizodo že na kratko omenili.
Toda detajli, kako se je vse skupaj zgodilo, niso niti približno
tako pomembni kot trajen efekt, ki ga je to pogubonosno gibanje
imelo, ko je enkrat vstopilo v Prabhupadovo gibanje Zavesti
Krišne. Vstopilo je skozi najšibkejšo točko Prabhupadovega
gibanja; vstopilo je skozi voditelje in upravnike.
Njegov pokvarjen vpliv je bil premagan leta 1970, toda
zadal je povračilen udarec samo osem let kasneje preko Navadvipe.
Čeprav se je prej omenjen prvi razkol zgodil v zgodnjih
osemdesetih, in je navidezno bila prekinjena povezava s to
Gaudiya Math mentaliteto in vsem kar sodi zraven, je močan
ločitven udarec šele prihajal. In to nas vodi do zgoščenega
opisa ritvik deviacije.
Na tej točki lahko da si osupnjen, "Kaj?! Oni so stali za
ritvikom? Neo-Gaudiya Math skrajno prezira ritvik!" Duhovno
življenje je oboje, težko za razumeti in, prav tako nedvomno,
zelo subtilno. Obstaja zelo subtilen odnos med vzrokom in
posledico kar se pojavitve ritvika iz oceana neznanja--in iz
tega velikega pogubonosnega gibanja--tiče. Prvo ritvik gibanje
se ni pojavilo pred letom 1989; ta časovna usklajenost je
zanimiva.
Ker je to poletje, leta 1989, umrl Swami B.R. Sridhar. Zapustil
je oporoko. Swami B. R. Sridhar je v svoji poslednji volji
omenil Šrila Prabhupado, toda to je storil v kontekstu, ki je
bil oboje, nepričakovan in edinstven. V bistvu je Swami B. R.
Sridhar, v svoji poslednji volji, menil, da je Prabhupada
v bistvu uvedel ritvik sistem iniciacij za svoje gibanje. Swami
B. R. Sridhar je v svoji poslednji volje svoje sledilce
obvestil, da bo njegov glavni učenec nadaljeval njegovo linijo
na enak način, kot je svoje gibanje uredil (domnevno) "Swami
Maharaj", namreč, ritvik.
V Polineziji je skozi določeno obdobje s strani nekaj
antropologov bil opazovan zanimiv fenomen. Ena opica, na enem
izmed stotine tam raztresenih otokov, je našla unikaten način
reševanja enega eksistenčnega problema. Ta rešitev ni nikoli
obstajala v nobeni opičji vrsti skozi celotno njihovo zgodovino
(kar pomeni tisoče let). Potem, nekaj časa za tem, je druga
opica na drugem otoku prišla z isto rešitvijo. Potem, spet na
drugem otoku, je še ena opica odkrila to materialno izboljšanje
glede eksistenčnega problema. V bistvu, čeprav te opice niso
nikoli imele kakršnekoli medsebojne komunikacije, so vse odkrile
identično rešitev za težavo, in tako se je razširila po vseh
otokih v regiji. To je postalo del njihove kulture vsepovsod v
Polineziji.
Na neki zelo subtilni ravni komunikacije se je razširilo
nekaj ugodnega za njihov eksistenčni boj na način, ki ga ni
mogoče racionalizirati preko kakršnekoli grobe razlage. Te opice
se niso poslužile možnosti "opica videla, opica napravila," ker
niso imele kontakta med seboj. Toda ena se je naučila metode,
sčasoma se je druga naučila to metodo, potem še ena, še ena,
dokler ni bila dosežena kritična masa. Potem je znanje
eksplodiralo, in vse so delovale na ta način oziroma sprejele ta
način kot integralen del njihove materialne eksistence.
Podobno, leta 1989 so se v južnem Mississipiju trije vplivni
brahmani, vešči pisanja, pod (podzavestnim) vplivom Navadvipa
semena, pojavili z začetnim ritvik predlogom. To so storili z
asistenco bivšega osebnega služabnika TKG-ja. Ta osebni
služabnik je trdil, samo preko anekdotskega dokaza, da je
Prabhupada podal TKG-ju navodila za nadaljevanje ritvik sistema
v njegovi liniji, po njegovem odhodu.
Toda dejanski vpliv tega ritvik virusa je prišel iz poslednje
volje Swami B. R. Sridharja. Se spomniš stare komedije "My
Three Sons?" No, ritvik gibanje je postalo njegov tretji
sin, vojskujoč se s starejšimi brati iz družine, namreč, "ISKCON-om"
in Neo-Gaudiya Mathom. "ISKCON" je starejši brat, saj se je
rodil leta 1978. Njegova mlajša brata si delita povezanost z "ISKCON-om":
korenine imata v isti zemlji, čeprav sta mu nasprotna na veliko
načinov in na veliko nivojih. Vse tri divizije so del iste
dinamike, vendar Neo Gaudiye in ritviki niso Strankarski Možje.
Ta začetna ritvik iniciativa iz leta 1989 je dajala velik
poudarek na "GBC,"kot na stražarje za njeno implementacijo.
Zaradi tega je ta iniciativa padla v pozabo. Zares, dva
izmed originalnih treh ustanoviteljev v Mississipiju je skoraj
sigurno več ne podpirata--če bi jo, potem njuno pisanje na druge devocijske teme, trenutno vključeno v Bhaktivedanta Vedabase,
sigurno tam ne bi bilo dovoljeno. Tvoj avtor je bil odločno
proti temu ritvik predlogu od trenutka, ko sem za to prvič
slišal, in napisal sem pisno stališče proti temu zgodaj leta
1990.
Toda, za razliko od mnogih drugih kritikov te deviacije,
priznam, da v končni fazi njegovo sprejetje ali zavrnitev bazira
na zelo subtilnih in potentnih resnicah glede Vaišnavske
filozofije in procesa. Obstaja veliko agresivnih in degradiranih
"bhakt," ki uporabljajo ritvik za svoje lastne namene, ki so vsi
v odliki neznanja. Njihiv stil, njihov karakter, njihovi motivi,
njihova drža in njihovo "pridiganje" so sto-odstotno zavrnjeni
s strani Vaishnava Foundation. Kakorkoli, obstaja pa tudi veliko ritvikov, ki stvar porivajo z iskrenostjo (do določene točke).
Njihov karakter je docela dober na splošno, in dejansko je
njihov motiv pridiganje in širjenje misije Šrila Prabhupade in
Zavesti Krišne. Vsi ti naj vedo, da čeprav smo odločno proti
ritviku in ga smatramo kot krivoverstvo, jih ne zaničujemo.
Namesto tega, strinjamo se z njimi, da je stvar v zelo, zelo
subtilni točki filozofije in procesa glede na učenja Vaišnavske parampare; ta točka je v zvezi sraddho oziroma vero.
Razkrili smo ti dejanski subtilen vzrok ritvik virusa, in kako
je bil injiciran v skupinsko zavest na koncu osemdesetih. Toda
nismo pod nikakršnim pritiskom, da do popolnosti razčlenimo in
razložimo vso zapletenost v zvezi z ritvik predlogom. Če se
pridružiš Vaišnava Foundation in postaneš član v dobrem stanju,
lahko nekega dne dobiš dostop do tega znanja. Ta članek ni
kreiran za namen preslepitve jogijskega procesa glede pridobitve
znanja; dobra vprašanja, ki zahtevajo globoko duhovne in
znanstvene odgovore, morajo biti v družbi z obojim, spoštovanjem
in sevo. Kar bomo naredili za tebe v tej razpravi je, kakorkoli,
da bomo razkrinkali vsako izmed sedanjih ali prejšnjih ritvik
iniciativ in pokazali nespravljive kontradikcije, ki so prisotne
v vsaki izmed njih.
Pazi, če bi "GBC" ostal verodostojen, če ne bi tako strahotno
zašel spomladi 1978, potem nikoli ne bi bilo vplivne Neo-Gaudiya
Math ločine. Podobno, če bi pooblaščenci ostali avtorizirani--in
bi na ta način celotno gibanje ostalo verodostojno--ne bi nikoli
bilo nobenega vplivnega ritvik kulta. Nobenega razloga ne bi
bilo za pojavitev katerekoli izmed teh frakcij; tudi če bi se,
bi jih čist "GBC" zrušil takoj na začetku. Hitro bi bilo mogoče
videti, da so ta gibanja brezsmiselna, in bhakte bi jih
popolnoma zavrnili. Hitro bi utonili v pozabo. Toda čist GBC je
nekaj, kar skoraj nikoli nismo imeli, sigurno ne od odhoda
najbližjega Sampradaya Ačarje, Šrila Prabhupade.
Okrog leta 1988 so se Strankarski Možje počutili bolje. Dva
glavna nasprotnika nista več bila živa, možnosti za položaj
"guruja" so se večale, dva uporna Conska Ačarje sta bila
izgnana, in vsaj še trije drugi razbohoteni tako imenovani
Ačarje so bili postavljeni v ozadje. Na obzorju ni bilo videti
ničesar drugega kot modro nebo. Toda reakcije, ki se odvijajo po
v naprej določenem urniku, so trdovratna stvar, in izgleda da
vedno najdejo pot za vstop v mešanico.
Po bojevitem obdobju, vojaškem duhu, in agresivnem pridiganju,
se je Mars dasha "ISKCON" gibanja spremenila;
Akademska
Reformacija natančno ne sovpada, toda so povezave med tema
dvema. Konec Marseve dashe je odprl pot bolj mehkemu načinu,
umski spekulaciji, in v nemajhni meri blaznosti. Prihod INTERNETA
v devetdesetih je dopolnil ta razvoj, kot tudi Akademska Reforma, v manjši meri. Površinsko so medsebojni
odnosi med bhaktami bili bolj umerjeni, bolj spoštljivi, in bolj
liberalni od razpoloženja netolerance in sile, ki je bila
prisotna v prejšnji etiki (ki je dosegla svoj višek v atentatu).
Oh, toda potem se je moral pojaviti ritvik, in začeti delati
zgago!
Podporniki originalne ritvik iniciative so gojili upanje, da bo
"GBC" sprejel njihov predlog, legaliziral vse prejšnje
iniciacije v smislu ritvika, in prav tako legaliziral izvajalce
teh iniciacij. Mogoče so nekateri izmed njih razmišljali o tem
iz pragmatičnih razlogov, toda ritvik iniciativa ni izpolnjevala
vseh ambicij tistih, ki so nedavno bili izvoljeni v "GBC" in
dobili položaj gurujev. Življenjska energija ritvikov je bila
zelo drugačna od drže in stila tistih Strankarskih Mož, ki so
sedaj prvič uživali v svojih novih položajih.
Ritvik je bil ovira za to, kar so sedaj hoteli ustanoviti, in,
prav tako pomembno, sestavljali so ga "outsiderji." Večina teh
bhakt je bila nasprotnih "ISKCON-u" in njegovim Strankarskim
Možem skozi leta; niso bili prijatelji konfederacije, še posebej
ne vodstvenega dela. Staro rivalstvo in sovraštvo težko umre, in
to je še posebej primer v kontekstu kvazi ali semi-duhovnih
skupnosti. Leta 1990 so Strankarski Možje odločno zavrnili ritvik predlog, kot so ga predstavili brahmani iz Mississipija,
katerim so je takrat pridružilo še nekaj drugih bivših velikih
mož v gibanju (pred Conski Ačarja ero).
Sedaj, originalen ritvik predlog je iskal svojo legitimnost v
smislu, da "GBC" sprejme odgovornost določanja ritvikov, ki bi
potem izvajali iniciacijske obrede na račun preminulega Ačarje.
Tako je ta kult bil bolj ali manj obsojen od samega začetka.
Sčasoma je bil zamenjan z dvema različnima ritvik alternativama.
V sredini devetdesetih se je ena imenovala IRM, ali ISKCON
Reform Movement. Ta ritvik skupina je bila hardcore; zares,
kmalu je dobila vzdevek "trdi ritvik." Promovirala je koncept,
da bo Šrila Prabhupada, preminul Ačarja, ostal iniciacijsku guru
za vse nove učence, ki vstopijo v gibanje Zavesti Krišne, za
preostanek Zlate Dobe--ki bo, po nekaterih izračunih--trajala še
naslednjih 9,500 let!
Pozneje so se pojavile variacije, kjer so smatrali, da je ritvik
edino sredstvo za iniciacije do manifestacije naslednjega
mahabhagavata. Bodi pozoren na tukajšnji trend. Ritvik je bil po
svoji naravi centrifugalen. Ker Njegova Božanska Milost Šrila
Prabhupada ni nikoli postavil tega sistema za po njegovem
odhodu, in ker ni nikakršne šastre ali tradicije v smislu
Vaišnavske vere glede tega, kako se ga naj izvaja, je ritvik
čas-mesto-okoliščine sproti-popravi gibanje. Na ta način, je
zelo nagnjen k temu, da se pojavljajo nove variacije vsakih
nekaj let--z vrsto besednega žonglerstva, izkrivljeno logiko, in
intelektualnimi racionalizacijami.
IRM in soft-ritvik bhakte niso nikoli odobravali eden drugega,
čeprav so v ohlapni navezi kar se njihovega sovraštva do "ISKCON-a"
in Neo Gaudij tiče. Želeli so najti pot v "ISKCON," vendar ni bilo
nikakršnega oprijemljivega uspeha v vsem tem trudu. Tako je še
posebej IRM na osnovi tega veliko izgubil, vendar je še vedno
najmočnejši med vsemi temi skupinami. V samem korenu je bila
ideja, da ga bo "ISKCON" v končni fazi moral sprejeti, da bo
kult premagan z veličino tega ritvik procesa in se bo re-intitucionaliziral
oziroma reformiral v smislu tega, kar je Prabhupada domnevno
želel, namreč, ritvik.
Soft ritvik bhakte niso tako blazni kot je IRM, toda kljub temu
porivajo izmišljen proces, ki ni verodostojen v smislu prampare,
Vaišnavske tradicije, šastre, in izjav najbližjega Sampradaya
Ačarje na to temo glede nadaljevanja nasledstva učencev. Prav
tako podajajo zmotne koncepcije v zvezi s stopnjami bhakti joge,
bhakti-lata-bijo, duhovnim učiteljem, procesom iniciacije, in
odnosom preminulega Ačarje do neiniciranih ljudi, ki sedaj
berejo njegove knjige.
Kljub temu, kot prej omenjeno, celotno bistvo je v eni vroči
točki v zvezi z sraddho oziroma vero. Na določeni točki se stvar
zakomplicira. Toda ni nikakršnega dokaza, de je Šrila Prabhupada
želel ritvik sistem, po svojem odhodu. Težko je najti
kakršenkoli dokaz za ritvik argument. Če bi ritviki v resnici
imeli močan dokaz, bi argumet proti temu procesu v resnici bil
samo v zelo finih točkah. Toda nimajo nikakršnega trdnega
dokaza, samo nekaj izkrivljene logike, ki bazira na frazi iz enega
pisma. Celo soft-ritviki potrebujejo več kot to.
Toda, ker je ritvik gibanje, filozofija, in proces v teku, je
vedno podvržen oživitvam z novim valom norosti. Leta 2006 se je
pojavila še ena različica ritvika, Prominent Link. Prominent
Link različica ritvika--za informacijo, ustanovitelj te skupine
ne smatra svoje filozofije oziroma procesa za ritvik--trdi, da
so bhakte ("novi guruji") "ISKCON-a," ki izvajajo iniciacijske
obrede za nove bhakte, verodostojni guruji samo v smislu, da so
ačarje pomočniki. Prominent Link trdi, da je Šrila Prabhupada
dejanski iniciacijski duhovni učitelj in daje bhakti-lata-bijo v
času, ko ačarja pomočnik izvaja obred. Z drugimi besedami, vse
iniciacije v "ISKCON-u" so bile verodostojne, le pravilno niso
bile razumljene. Ta filozofija ima nekaj istih napak kot
originalen ritvik predlog, ker je nobeden izmed "ISKCON-ovih"
gurujev ne sprejema. Kako lahko takšen božanski aranžma deluje
preko ačarje pomočnika, ki ne verjame, da je samo ačarja
pomočnik? Prominent Link je bil zavrnjen in zavržen s strani
kulta.
Naslednja različica ritvika se večinoma sestoji iz nekaterih
resnično hard-core, strupenih bivših Strankarskih Mož in
starejših bhakt. Predlagajo ritvik gibanje, ki je hibrid glede
na ritvik-guruja, ki izvaja ognjeno žrtvovanje za časa
iniciacijskega obreda. V nekaj točkah so podobni Prominent Linku
v svojih prepričanjih, toda obstaja nekaj subtilnih razlik. Je
drugačno gibanje, še posebej v smislu stila, ki odraža prezir in
triumfalizem. So mnenja, da je samo vprašanje časa, preden bodo
celo voditelji "ISKCON-a" uvideli, da so njihovi "novi guruji"
samo nova vrsta guruja, namreč hibrid ačarje pomočnika in
guruja. Zato boš v pisanju te ritvik skupine pogosto našel, da
so bhakte, ki v "ISKCON-u" izvajajo iniciacijske obrede,
imenovani "guruji."
Leta 2008, istega leta, ko je bila napisana razprava, ki jo
pravkar bereš, se je pojavil še eden ritvik predlog. Ta prav
tako uporablja koncept hibrida, vendar ne v povezavi z bhakto,
ki izvaja iniciacijski obred. Namesto tega, hibrid iniciacij po
celem svetu bazira na lokaciji iniciacije. Če te
je to osupnilo, nisi edini. Po tej koncepciji sedaj obstajajo
pristni na zahodu rojeni Vaišnavski guruji, in ti lahko, in
dajejo, pristne iniciacije svojim učencem. Toda, bhakte, ki
izvajajo iniciacije znotraj templjev, ki jih je direktno
ustanovil Njegova Božanska Milost, medtem ko je bil z nami, niso
iniciatorji, so samo ritvik-ačarje oziroma ačarje pomočniki. V
tem hibridu se ritvik in guru funkcija medsebojno izključujeta.
Za Njegovo Božansko Milost Šrila Prabhupado je rečeno, da je še
vedno iniciacijski guru za vsakogar, ki prejme iniciacijo v
enem izmed templjev, ki jih je ustanovil.
Kot vsi ritvik predlogi (in še jih bo), se tudi ta dobro sliši.
Toda če ga analiziraš z nekaj nepristranske logike, zakaj
lokacija iniciacijskega obreda razmejuje, kdo je v resnici
iniciacijski guru? Kje je to bilo potrjeno od Šrila Prabhupade?
Kje najdemo ta koncept v šastri? Katere druge pristne Vaišnavske
tradicije sledijo tej shemi?
Vse ritvik skovanke so brez trdne osnove šaster. Toda zaradi
odstopanj Strankarskih Mož skozi desetletja, skoraj nihče več
nima vere v "ISKCON-ov" proces, filozofijo, ali sistem
iniciacij. Zato ritvik, ki je v končni fazi v odliki neznanja,
deluje kot kamen, da bi zlomil škarje "ISKCON-a." Nekateri
ritviki celo uničujejo "ISKCON-ove" Jagannatha Rath Cart parade
vsako poletje, ko delajo močno propagando proti kultu, za časa
samih festivalov. To ni bilo neopaženo s strani zahodnega tiska.
Toda "ISKCON" enostavno noče sprejeti nobenega izmed ritvik
predlogov, in obstaja kar nekaj trdnih razlogov, zakaj ne. Neo-Gaudiye
so skrajno prezirljivi do ritvikov, delujejo koz papir za
prekrivanje ritvika, da ne bi postal popularen. Neo-Gaudiye,
kakorkoli, so majhni v primerjavi z gibanjem "ISKCON," katero,
čeprav se razkraja, je še vedno organizirana, internacionalna
religija z veliko več vpliva, kot površno povezani Neo Gaudiya
Math ačarje. "ISKCON," v glavnem zaradi svoje velikosti, deluje
kot škarje in konstantno reže zagon Neo-Gaudij, ki se
enostavno ne morejo razcveteti, ker niso sposobni doseči
materialnih rezultatov "ISKCON-a."
Kamen-papir-škarje. "ISKCON" ne bo nikoli privolil v kakršenkoli
ritvik predlog, kljub dejstvu, da imata oba gibanja skupno nekaj
zelo pomembnega. Ne, ne nakazujemo na Šrila Prabhupado.
Nakazujemo na dejstvo, da imata oba, ritviki in "ISKCON," če
pogledaš samo bistvo, popolnoma enak modus operandi. Z drugimi
besedami, oba gibanja (tukaj, zaradi argumenta, jemljemo ritvike
kot eno gibanje) operirata na osnovi čas-mesto-okoliščine
"prilagoditev."
Toda večina teh "prilagoditev" na strani obeh operaterjev so v
resnici kompromisi, ki ne upoštevajo sampradajske
tradicije, ukazov Ačarje Ustanovitelja, primernega Vaišnavskega
obnašanja, guruja, sadhuja, šaster, komentarjev Šrila Prabhupade
(še posebej v smislu njegovih direktiv), in različnih navodil
Njegove Božanske Milosti, ki jih je mogoče najti v vsej njegovi
pridigarski misiji. Oba gibanja sta spontano pripravljena
prezreti resnično karkoli, če lahko s tem prideta do
"rezultatov."
Z drugimi besedami, pri koreninah sta skladna v
deviacijah--neskladna sta samo pri posvetnih stvareh na grobih
nivojih aktivnosti. "ISKCON" ne bi nikoli tvegal in dal velike
priložnosti Neo-Gaudiyam (kateri bi sigurno skočili!), da jih
obsodijo in se dvignejo nad njih; in prav to bi dali Neo-Gaudiyam,
če bi privzeli ritvik.
Prej v tej razpravi smo govorili o pozitivnih niansah.
Avtomatičen aranžma s strani Maye glede medsebojnega oviranja,
namreč dejstvo, da "ISKCON" efektivno zaustavlja Neo-Gaudije, ti
preprečujejo ritvike, in ritviki ovirajo "ISKCON,"mora biti
videno kot najboljša pozitivna niansa med vsemi.
Guroo-po-rojstvu prevara
kiba vipra, kiba nyasi, sudra kene naya
yei krsna-tattva-vetta, sei ‘guru’ haya
"Bodisi da je nekdo brahmana, sannyasi ali šudra--ne glede na to
kaj je--lahko postane duhovni učitelj, če pozna znanost o Krišni."
Chaitanya-charitamrita, Madhya 8.128
Ta verz iz Chaitanya-charitamrita je eden najpomembnejših
verzov Gaudiya Vaišnava sampradaye; nihče ne dvomi v to trditev.
Kakorkoli, prav tako pomembno, njegova napačna interpretacija
ali celo zanemarjanje je nasprotno eden najmočnejših aspektov
deviacije od filozofije in procesa Absolutne Resnice, od
filozofije in procesa Zavest Krišne. Dobra navodila lahko
sprejmeš od kateregakoli bhakte, bodisi da je rojen kot šudra
ali celo mleccha, toda navodilo mora biti verodostojno. Znanje
in njegov prenos transcendira vse razredne razlike.
V gibanju Zavesti Krišne ne dajemo poudarka na varnasrama-dharmo;
namesto tega poudarjamo bhakti sadhano kot našo glavno
aktivnost. Ko je Šrila Prabhupada dajal brahmansko iniciacijo
svojim zahodnim učencem, je to počel na osnovi njihovega
napredka v znanju in odpovedovanju, ne na osnovi njihovega
rojstva, ki je bilo velika diskvalifikacija. Vsi bhakte, ki so
prejeli bhakti-lata-bijo od Njegove Božanske Milosti, imajo
možnost, da postanejo guru, ker znanje o Krišni ni na
materialnem nivoju. Je na nivoju duha, ki večno ostaja
transcendentalen glede na raso, etničnost, nacionalnost, ali
kasto.
Toda mi moramo razumeti to božansko znanost takšno kot je,
poznati moramo vse zapletenosti teh Absolutnih učenj, da
bi bili sposobni razširjati zavest Krišne na najučinkovitejši in
verodostojen način. Če je učenec v liniji prejel iniciacijo
preko pristnega procesa od pravega duhovnega učitelja, ni važno
kateri varni ali asrami pripada ta guru, da bi stvar bila
uspešna.
Šrila Prabhupada je rekel, da je postal guru, ko mu je njegov
duhovni učitelj naročil, da postane guru. Ta princip se prav
tako nanaša na vse Šrila Prabhupadove učence ("Toda na moj
ukaz"). Če in/ali ko bhakta postane svoboden vseh anarth in
razume znanost o Krišni, mu njegov duhovni učitelj, Šrila
Prabhupada, lahko ukaže, da postane guru, kljub dejstvu, da se
je ta bhakta v začetku rodil kot grešen zahodnjak. Ne samo da na
tej točki lahko postane duhovni učitelj, ampak mora
postati--drugače bi kršil navodila shaktyavesh-avatar Sampradaya
Ačarje (guror-avajna) in to bi bila žalitev (Nama-aparadha) pri
petju Svetega Imena.
Celo v Hari-bhakti-vilasi je ukazano, da lahko
novoprišlek k liniji sprejme dikšo od duhovnega učitelja, ki ni
bil rojen v brahmanskem redu--če je takšen iskalec nesposoben
najti primerno osebo, pravega guruja, ki je bil rojen v družini
brahmanov in je na položaju iniciranega, verodostojnega
brahmana. V resnici, kakorkoli, je to navodilo namenjeno tistim
Hindujcem, ki so preveč zatopljeni v posvetne zadeve glede
etničnosti, narodnostni, rojstva, in kastnega sistema. Kot je
Prabhupada rekel v tej zvezi:
" Zato mi ne razlikujemo glede na kaste, ker je naš proces, da
dvignemo muchi-ja na nivo suci-ja, na nivo tega gibanja
zavesti Krišne. Dejansko, to je dejstvo. Nepotrebno postajamo
strokovnjaki v strojenju kože. To ni cilj življenja. Cilj
življenja je postati suci, postati brahmana, oziroma oseba, ki
se zaveda brahmana. Brahma janati iti brahmanah. To je
filozofija. Toda nihče ni zainteresiran, da bi postal brahmana.
Vsakdo želi ostati muchi in strokovnjak v strojenju kože. To ni
cilj življenja."
Predavanje na Šrimad Bhagavatam 6.1.56-57, v Bombayu, 14.
Aug. 1975
Prabhupada je smatral, da so Hindujci največji strokovnjaki v
strojenju kože. Dejstvo je, da dokler novinec v liniji bhakti
iskreno išče duhovnega učitelja v smislu pristnega znanja,
prejetega od Šrila Prabhupade in njegovih učencev, potem je
takšen guru lahko sprejet iz katerekoli prejšnje ali sedanje
kaste oziroma reda življenja. Takšen guru mora biti popolnoma
podkovan v sveti znanosti. Takšen guru je lahko sprejet bodisi
kot vartma-pradarshaka-guru, siksa-guru, ali dikša-guru, ker je
dejanska kvalifikacija duhovnega učitelja popolnoma odvisna od
njegovega znanja v smislu znanosti o zavesti Krišne. To je
navodilo Gospoda Chaitanje, predstavljeno v začetnem navedku v
tej sekciji iz Chaitanya Charitamrite. V Padma Purani je
to navodilo Chaitanya Mahaprabhua potrjeno na podoben način:
na sudra bhagavad-bhaktas te ’pi bhagavatottamah
sarva-varnesu te sudra ye na bhakta janardane
"Nekdo, ki je dejansko napreden v duhovnem znanju o Krišni, ni
nikoli šudra, četudi lahko da je bil rojen v družini šuder.
Toda, četudi je vipra oziroma brahmana velik ekspert glede
šestih brahmanskih aktivnosti in dobro seznanjen z Vedskimi
himnami, ne more postati duhovni učitelj, če ni Vaišnava."
Obstajajo primeri v Vaišnavski liniji, kjer je oseba rojena kot
brahmin sprejela iniciacijo od bhakte, ki je bil rojen v
družini, ki je nižja od brahmanske. Na zahodu so vsi Šrila
Prabhupadovi učenci bili rojeni celo nižji od šuder, bili so
rojeni v mleccha družinah. Toda tudi takšen mleccha lahko
postane prečiščen, še posebej po prejetju svete niti v dikša
iniciacijskem obredu, ki je bil avtoriziran, in pogosto izveden,
s strani verodostojnega duhovnega učitelja; za nas je ta duhovni
učitelj bil Šrila Prabhupada. Realiziran Vaišnava je na duhovnem
položaju, ki je višji od položaja brahmina po rojstvu.
Žal se deviacije dogajajo na obeh straneh tega spornega
vprašanja, in težko jih je preseči. Videli smo, da je enajst
nekvalificiranih oseb naskočilo pištolo in posnemalo uttama-adhikarija.
Ti fantje so bili mlecche večino svojih prejšnjih življenj, in
ta mleccha element je zopet priplaval na površje na najbolj
grozovit način, in dosegel svoj višek v tej srhljivi imitaciji.
Enajst jih je bilo to napravilo, to je enajst preveč. Na drugi
strani kovanca, obstaja Vaishnava brahmin, rojen v Sveti Dhami v
Indiji, ki pridiga, na osnovi svojega rojstva, da je samo on
kvalificiran, da se ga prepozna kot duhovnega učitelja. Razširja
Hinduistično verovanje (ki ga ne sprejemajo vsi Hindujci,
seveda, toda veliko izmed njih), da lahko samo oseba s takšnim
rojstvom postane guru. Ker poriva takšno apasiddhanto je jasno,
da ni kvalificiran za duhovnega učitelja, da ne razume znanosti
o zavesti Krišne.
To se imenuje "kastni guru." Obnašanje tega kastnega guruja je
deviacija od Šrila Prabhupadovih učenj, toda na nasprotni strani
deviacije iz leta 1978. Kastni guru smatra smatra svoje rojstvo
in družinske vezi ne samo kot najpomembnejšo kvalifikacijo,
ampak kot edino kvalifikacijo. V resnici nasledstvo nima nobene
teže pri določanju, kdo je in kdo ni verodostojen duhovni
učitelj, in katerikoli Hindujec ali zaveden zahodnjak, ki se
drži takšnega predsodka, pridiga proti principom Vaišnavskega
nasledstva učencev, ki nam jih je dal Šrila Prabhupada, ki,
tehnično, ni bil rojen v družini brahmanov.
Prej omenjen kastni guru se kaže kot "pukka" profil, seveda (kot
tudi vsi Strankarski Možje), toda njegova sannyasa iniciacija je
vprašljiva, še posebej v smislu, kako jo racionalizira. Zraven
tega, če v Bhaktivedanta VedaBase vtipkaš besedo "guru," se
prikaže 15,433 zadetkov. Ko vtipkaš izmišljen in
neavtoriziran izraz "guroo," ni prav nobenega zadetka. Toda ta
mož izgovarja dobro znan Sanskrtski izraz za duhovnega učitelja
kot "guroo," da bi še bolj poudaril neko vrsto specialne
razlike. Logika njegove prezentacije ima veliko hibov, vključno
s šastričnimi navedki, ki jih uporablja za zagovarjanje svojega
v končni fazi nevzdržnega položaja.
On in njegova kastna filozofija morata biti popolnoma zavržena,
treba se je izogniti kakršnemukoli sentimentu v tej smeri.
Pravi, da če si zahodnjak, in da če si blagoslovljen, da
postaneš njegov učenec, tvoja nagrada za celoživljenjsko
služenje ne more biti vrnitev nazaj k Bogu. Namesto tega, tvoja
najvišja možna nagrada je sprejetje še enega rojstva, še ene
poti skozi krog rojstva in smrti, v Indiji kot brahmin--mogoče,
če si zelo srečen, v Sveti Dhami. Sedaj obstaja samo eden takšen
iniciran učenec, ki poriva takšno apasiddhanto, toda tudi ta je
eden preveč.
Potem najdemo spet veliko primerov izkrivljenih predstavitev, ki
napačno razmejujejo avtoriteto. Kot je Šrila Prabhupada
komentiral:
"Včasih kastni guru pravi, da yei krsna-tattva-vetta sei guru
haya pomeni, da nekdo, ki ni brahmana, lahko postane siksha-guru
ali vartma-pradarshaka-guru, vendar ne iniciacijski guru."
Chaitanya charitamrita Madhya 8.128, komentar
Obstaja celo vsaj eden prominenten zahoden učenec Šrila
Prabhupade, ki ni Strankarski Mož in ki legitimno kritizira "ISKCON,"
vendar še vedno poriva to zmotno koncepcijo oziroma vrsto le te.
Nihče izmed teh ljudi ni pristen guru v katerikoli izmed treh
divizij gurujev, ker nobeden izmed njih ne pridiga svete
znanosti o Krišni takšne kot je in kot tebi, kot čisti duši,
ugaja. Namesto tega pridigajo svoje lastne motivirane
interpretacije in izkrivljajo vso stvar.
Sprejeti moramo vse Šrila Prabhupadove principe, ki so pred tem
bili izrečeni s strani Vsevišnje Božanske Osebnosti Gospoda
Chaitanye, pred petsto leti, takšna kot so, brez izkrivljenih
interpretacij. Samo na ta načina se lahko Zavest Krišne znova
pojavi v svoji polni slavi. Ne postani žrtev "pukka" kastnega
guruja in njegovih lažnih trditev glede posebne slave, kajti ne
zasluži nikakršnega občudovanja ali čaščenja. Je samo še eden
izkrivljenec, ki zamegljuje ume manj inteligentnih duhovnih
iskalcev.
"Povezani smo s planetom Rahu"
"V tem univerzumu vedno obstajata dve vrsti ljudi, ne samo na
tem planetu, ampak tudi na višjih planetarnih sistemih. Vsi
kralji, ki vladajo na planetih kot sta Sonce in Mesec, imajo
prav tako sovražnike, kot je Rahu."
Šrimad Bhagavatam 8.10.6, komentar
Kot vsi veste, smo v dobi Kali, železni dobi prepira in
hinavščine. Glede na Vedska astrološka učenja, vsi materialni
dogodki v tem univerzumu se dogajajo pod upravo sedmih glavni
grah oziroma planetov, kot tudi dveh senčnih planetov znanih kot
upagrahe. Včasih je Šrila Prabhupada igrivo imenoval te planete
"zvezde," vendar, z izjemo meseca, se razlikujejo od zvezd. Vsak izmed teh planetov ima personifikacijo, močno osebo, ki
kontrolira vpliv planeta in, iz praktične perspektive, se ne
razlikuje od planeta (tako kot, v pogojenem življenju in
zavesti, smo mi skoraj ne-različni od našega materialnega
telesa).
Osebnost Kali ni ena izmed teh devetih poosebljenosti planetov.
Rahu, kakorkoli, je eden izmed njih. V Osmem Spevu Bhagavatama
je opisano, da ko je Osebnost Boga razumela, kako Rahu vara
polbogove, je nemudoma odsekala demonovo glavo. Toda Rahu je že
okusil nektar, ki ga je Gospod želel ponuditi polbogovom, in
zato je, čeprav je njegova glava bila odsekana, ostal živ. Tako
je potem po aranžmaju Gospoda bil pooblaščen, da prevzame upravo
nad demonskimi aktivnostmi v univerzumu. Postal je upagraha.
Vseh devet planetov so elektrarne univerzuma. Čeprav je Rahu
senčen, neprepusten planet z majhno grobo gostoto (v nasprotju s
sedmimi glavnimi planeti, ki jih je mogoče videti s
teleskopom--in, v primeru dveh, skoraj vsak dan s prostim
očesom), ima ogromen vpliv na človeške zadeve. Rahu je demonski
planet; njegov vpliv na človeške zadeve, oboje, individualno in
kolektivno, je skoraj vedno v odliki neznanja.
"Včasih je rečeno, da ko je nekdo pod vplivom zlobnih planetov
kot je Saturn, Rahu ali Ketu, ne more napredovati v nobeni
aktivnosti."
Šrimad Bhagavatam 7.4.37, komentar
Ketu, kot omenjen tukaj, je druga upagraha oziroma senčen
planet, in je intimno povezan z Rahujem. Oba ta planeta se
skoraj konstantno gibljeta v nasprotni smeri, čeprav vsake
toliko časa ostaneta na mestu za kratek čas. Ketu je vedno
natančno sto osemdeset stopinj nasprotno od Rahua v zvezdnem
zodiaku, in je podobno demonski planet. Post-moderni zahodni
astronomi in astrologi imenujejo ta planeta vozel, namreč,
severni vozel Meseca (Rahu) in južni vozel Meseca (Ketu). Ti
astronomi, ki imajo veliko globokih zmotnih razumevanj glede
tega, kako univerzum dejansko deluje--celo glede osnovnih gibanj
planetov--smatrajo ta vozla za matematične točke.
"... izpod Sonca je planet znan kot Rahu, ki se giblje kot ena
izmed zvezd (planetov). Predsedujoče božanstvo tega planeta, ki
je sin Simhike, je najodurnejši izmed vseh asur. Toda čeprav je
popolnoma nedostojen, da privzame položaj polboga ali
planetarnega božanstva, je dosegel ta položaj po milosti
Vsevišnje Božanske Osebnosti."
Šrimad Bhagavatam 5.24.1, komentar
Ko se zgodijo mrki, zahodni astronomi, ki so sposobni izračunati
njihovo pojavitev docela natančno, pravijo, da je razlog za
te senca Zemlje, ki prekriva Mesec, oziroma Mesec, ki pred našim
pogledom prekriva Sonce. Vrhovna
Osebnost časa, Vrhovni Gospod, je napravil aranžma, ki jih je
pripravil, da tako mislijo, čeprav ta domneva v resnici ne drži.
Mrki se zgodijo zaradi Rahua in Ketua. Zares, te je edini čas,
ko sta ta dva planeta vidna s prostim očesom. Vedska modrost
sprejema, da se Rahu in Ketu gibljeta pred Soncem oziroma pred
Mesecem za časa mrka.
"Rahu je sovražen do obeh, Sonca in Meseca, in zato vedno poskuša
prekriti sončno svetlobo in svetlobo meseca na dan brez meseca
in na noč polnega meseca.
Šrimad Bhagavatam 5.24.2, komentar
Rahu je bliže Zemlji od Sonca ali Meseca, ali od kateregakoli
drugega pomembnega planeta s tem v zvezi. Rahu ima prav tako
večji obseg od Sonca ali Meseca. Z drugimi besedami, v Kali Yugi
ima Rahu močnejši in obsežnejši vpliv na človeška bitja,
dogodke, in spremembe. Zaradi Rahuove bližine do Zemlje, so
človeška bitja, še posebej v tej dobi, voljna podrediti se
njegovemu suženjstvu.
Area Nyasi: Tukaj so Siddhe in Carane. Tudi ti živijo
tam. In nad njimi je planet Rahu. To pomeni 80,000 milj visoko.
Prabhupada: To pomeni, da smo povezani s
planetom Rahu.
Sobni pogovor, 18. junij, 1977, v Vrindavanu (poudarek dodan)
Sedaj, glede narave te elektrarne imenovane Rahu moramo
razumeti, katere energije spadajo v njegov portfelj. Rahu je
planet, ki usmerja vse vrste korupcij, še posebej v zvezi z
denarjem. Rahu je planet laži in intoksikacije. Prav tako je
planet, ki ljudi prekriva z materialno iluzijo, kar jim daje
misliti in čutiti, da je ta materialna narava zelo privlačna.
Posledično ima Rahu v svojem astrološkem portfelju tudi
neomejeno spuščanje v čutno uživanje, ki vodi do velikih muk in
trpljenja (v katerih on uživa). Pri nekaterih ljudeh ima Rahu
pozitiven vpliv v njihovih astroloških kartah; v glavnem pa, kot
prej omenjeno, deluje proti človeštvu v smislu dosege česarkoli
progresivnega. Z redkimi izjemami, še posebej deluje proti
napredku v duhovnem življenju.
Glede na svojo naravo, rad deluje na okulten oziroma prikrit
način, izza scene. Zares, Ketu, njegov dvojnik, je planet
okultne moči in okultnega znanja in ritualov, in ta vrsta znanja
in moči je pogosto zlorabljena, v Kali Yugi je skoraj vedno
zlorabljena. Rahu in Ketu prekrivata um in srce pogojene duše,
in jim dajeta nagnjenje za aktivnosti neznanja. Praktično
vse-predirljiv kvaren vpliv Rahua je zelo potenten, ker tako
malo človeških bitij prepozna, da so pod kontrolo njegovih
energij. To je način, kot ga želijo polbogovi, in to je način,
na kateri Rahu uživa operirati.
Rahu rad vara. Ta strašen planet ne dominira samo nad mnogimi
pogojenimi dušami v tej dobi, ampak je prav tako skrito
božanstvo izza mnogih skorumpiranih gibanj. Rahu zahrbtno vpliva
na bedake, ki mislijo, da so napredni v duhovnem
življenju, in ki, čeprav so lahko docela razumni individualno,
postanejo nekaj drugega v skupini. Rahu dela aranžmaje za kaos
in varanje v neavtoriziranih ozirom sahajiya gibanjih. Ker je
planet materialne moči, daje moč voditeljem takšnih gibanj--tako
dolgo dokler mu indirektno izkazujejo zvestobo in ga
zadovoljujejo. Ko postanejo duhovna gibanja skorumpirana, ko
izgubijo svojo povezavo s Krišnovim planetom oziroma z
duhovno elektrarno, se navadno povežejo z Rahujevo energijo, da
bi izgubo kompenzirali z materialno močjo.
Rahu ne samo da prevzema kontrolo nad psevdo-duhovnimi gibanji,
v Dobi Kali (ki je najbolj združljiva z njim) prav tako daje moč
skorumpiranim, posvetnim vladam za njihova velika blefiranja in
prevare. On ne razlikuje, če je gibanje ali karkoli druga
avtorizirano od vlade. Rahu je bil tisti, ki je direktno
omogočil ogromno multi-bilijonsko dolarsko prevaro glede pristanka
na Mesecu. Njegova Božanska Milost Šrila Prabhupada je
velikokrat--in sam sem ga direktno vprašal glede tega na enem
izmed njegovih jutranjih sprehodov v sredini sedemdesetih na
Havajih--odločno potrdil, da Ameriški astronavti dejansko niso
nikoli bili na Mesecu.
"Vzrok za neuspeh modernih ekskurzij na Mesec je lahko planet
Rahu. Z drugimi besedami, tisti ki naj bi domnevno pristali na
Mesecu, lahko da so bili na nevidnem planetu Rahuu. Dejansko,
niso bili na Mesecu, ampak na planeti Rahu. In ko dosežejo ta
planet, se vrnejo."
Šrimad Bhagavatam 4.29.69, komentar
"Domnevamo, da moderne ekspedicije, ki poskušajo doseči Mesec,
zmotno hodijo na Rahu."
Šrimad Bhagavatam 5.16.8, komentar
Prabhupada: Oni ne hodijo na Mesečev planet. Hodijo na nek drug
planet, planet Rahu.
Bhakta: Rahu?
Prabhupada: Da. Tukaj je veliko nevidnih planetov. Tako obstaja
planet Rahu, ki prihaja pred Mesečev planet. In to se imenuje
mrk. Planeti rotirajo, tako mislim da hodijo na ta Rahu planet,
ne na Mesec."
Jutranji sprehod v Vrindavani, 18 marec, 1974
Tajnik: Planet Rahu, ali je to peklenski planet?
Prabhupada: Da. Lahko da so šli na ta peklenski planet.
Jutranji sprehod v Honolulu, 2. junij, 1975
V tem zadnjem odlomku vidimo, da Njegova Božanska Milost pravi,
da astronavti "lahko da so šli" na Rahu. To mora biti razumljeno
v kontekstu, ker obstajata dve možni razlagi. Ko Šrila
Prabhupada pravi, da so v resnici šli na Rahu, lahko da je
govoril figurativno. Ker je Rahu planet, ki upravlja s pretvezo,
varanjem in blefiranjem, so skoraj sigurno bili povezani z
Rahujem, ko so, z delnim uspehom, poskušali prepričati javnost,
da sprejmejo prevaro (z namenom ohraniti finančno podporo za
svoj ogromen in nepotreben program). Po drugi strani, lahko da
so pristali na planeti Rahu (ima maso), ker je veliko bliže
Zemlji kot Mesec, ki je zelo, zelo oddaljen. Na oba načina,
preko ene ali druge razlage, so šli na Rahu.
Sedaj vidimo, da je da je tako-imenovano "ISKCON" gibanje prav
tako kolosalna prevara. Psevdo duhovno gibanje polno bleferjev,
prevarantov, lopovov in bedakov je vključenih v izkoriščanje tisočev nedolžnih in neumnih kvazi bhakt. Ti sentimentalisti
niso sposobni razlikovati verodostojnega duhovnega gibanja od
imitacije, niti pristnega bhakte od imitacije mahabhagavata
oziroma tako imenovanega madhyam-adhikarija.
"GBC" tega skorumpiranega gibanja, ki ga kontrolira, mora
dobivati svojo moč iz kakšne elektrarne, da lahko počne vse to v
tako velikem obsegu. V svoji sobi v Los Angelesu, je Prabhupada
ne-iniciranemu učencu začetniku dejal, da naj ne donira svojega
nanovo podedovanega imetja organizaciji; informiral ga je da,
"Moje je gibanje je zelo skorumpirano." Pravi mahabhagavat je
siddha-purusa in jiva mukta; perfektno vidi, kaj se v resnici
dogaja. Dokaz za to najdemo v sledečem pogovoru:
Bodoči Conski Ačarja (1): Prabhupada je rekel, da so šli na Rahu.
Bodoči Conski Ačarja (2): Imajo pesek. Pravijo, da so ga
prinesli iz drugega planeta.
Prabhupada: Pesek lahko prineseš od tukaj, s te plaže.
Bodoči Conski Ačarja (2): Torej lažejo.
Prabhupada: Da.
Bodoči Conski Ačarja (3): To pomeni, da premišljeno varajo,
zavestno. In vlada jih ščiti.
Prabhupada: To je tvoj posel.
Jutranji sprehod v Los Angelesu, 4. junij, 1976 (poudarek dodan)
Tok, ki teče skozenj
Močan tok deviacije iz poznih sedemdesetih je postal reka, ki še
vedno teče skozi to, kar je "ISKCON" danes. Ta tok, čeprav je
zelo verjetno, da je začel načenjati gibanje še pred odhodom
Šrila Prabhupade, je uničil osrednji živčni sistem kulta,
spomladi 1978. Kljub temu, da je enajst mahabhagavatov bilo
razkrinkanih, jim je bilo v veliko primerih dovoljeno, da
ostanejo guru in zadržijo svoje tako imenovane inicirane učence.
To blefiranje in varanje ni v resnici nikoli bilo konfrontirano,
in sigurno ni bilo izbrisano iz "ISKCON-a" od takrat
naprej. Vsi "ISKCON-ovi" guruji so še vedno stoodstotno povezani
s tem originalnim tokom deviacij, in nihče izmed njih niti
najmanj ne želi, da ga kdo na to spomni. Če si je to kdo dovolil
na začetku, je bil ostro kaznovan, in tudi sedaj ne boš dolgo
ostal v "ISKCON" gibanju za takšno predrznost.
Leta 1978 se je "GBC" odločil, da začne uporabljati poniževanje,
sramotenje in izgnanstvo kot vrsto obsodbe, odlagajoč (in
zanemarjajoč) možnost, za kakršnokoli objektivno osebno analizo
za odpadnike, ki so govorili, da je vsa stvar bila popolnoma
narobe. "Želimo avtoriteto," je rekel West Coast Conar. V
prostoru enega glavnih templjev v Evropi je Conski Ačarja,
takoj ko se je vrnil z domnevnega imenovanja, narisal na tla
črto. Ukazal je, da vsi stanovalci templja, ki so ga sprejeli za
mahabhagavata in Ačarjo, gredo na eno stran, in vsi drugi naj se premaknejo na drugo stran te črte. Tistim, ki so šli na
drugo stran črte, je bilo naročeno, da zapustijo tempelj. Ta
nova uredba ni bila mišljena, da se jo bhaktam predstavi in
pojasni v različnih templjih po vsem svetu; namesto tega,
enostavno naj bi jim bilo povedano, da je sedaj
tako.
Dejansko, za večino Prabhupadovih učencev je apokalipsa iz leta
1978 bila ovira glede duhovnega napredka; njihova edina izbira
je bila, na kateri način so želeli pasti. Nekateri so
kapitulirali (s tem ko so ostali v templjih) in častili može, ki
si tega niso zaslužili. S to izbiro je njihova pot do
razsvetlitve bila popolnoma zamegljena, zaradi žaljivega
čaščenja. Na drugi strani kovanca so bili direktno ali
indirektno prisiljeni zapustiti templje, ker niso verjeli, ali,
v nekaterih primerih, niso mogli prebaviti te nove uredbe.
Tisti, ki so govorili proti temu aranžmaju, so bili ostro
kritizirani znotraj kulta. Ko so bili vrženi nazaj v materialen
svet, je to dobesedno bila duhovna smrtna obsodba za veliko
izmed teh bhakt. Veliko izmed teh se je obesilo na vrvi njihovih
latentnih seksualnih želja, ki bi drugače bile kontrolirane v
verodostojnem ašramu (zato je Šrila Prabhupada ustvaril
organizacijsko strukturo takšno kot je).
Strankarski Možje na prelomu stoletja niti niso bili tako
drugačni od teh prejšnje verzije, dva desetletja nazaj. Po letu
2000 se je situacija sama zelo spremenila. Toda njihova osnovna
drža se ni spremenila. Še vedno niso bili v resnici pripravljeni
podrobneje pogledati, kaj so napravili gibanju. Glede bhakt, ki
so jih tako rečeno obglavili v začetnih letih--tiste ki, kot se
je pokazalo, so ves čas imeli prav glede svoje kritike "GBC-ja"--ti
primeri so bili davna zgodovina in pripravno smatrani za
skrivnostne.
Tako dolgo, dokler so Strankarski Možje še vedno kontrolirali
templje, in tako dolgo, dokler so vsi kazali poslušnost "končni
upravni avtoriteti," "GBC-ju," je vse drugo lahko bilo
ignorirano, kot prekrite sledi na začetku zime. Tako dolgo,
dokler so imeli organizirano religijo, znotraj katere je bilo
dovolj dobička, da jim ni bilo potrebno delati v zunanjem svetu,
in tako dolgo, dokler so lahko kazali predstavo lepo oblečenih
Božanstev, so bili zadovoljni. Dokler so lahko prirejali pisane
iniciacijske obrede, dokler so imeli publikacijsko hišo, dokler
so lahko reklamirali svojo hierarhično strukturo in svojo
unikatno vrsto institucijske dogme, potem so se počutili varne,
da lahko preživijo vpliv vseh nasprotnikov, ki so sedaj že
prihajali v leta.
Konec koncev, zgodovino pišejo zmagovalci, in oni so še vedno
bili na strani, ki se je kazala kot zmagovalna.
Kar se tiče popravljanja vseh napak, ki so jih zagrešili, na kaj
takega Strankarski Možje niso smeli niti pomisliti. Da bi se
popravile te napake, bi to moralo biti storjeno na radikalni
ravni--in to je bilo izven vsakega vprašanja! In kar se tiče
bhakt, ki so jih ožigosali, no, ti tovariši so že morali dobiti, kar
so si zaslužili, kajti niti list trave se ne premakne brez
Vrhovne volje. Takšna je bila drža, in to je ostalo
nespremenjeno od časa "enajstih srčnih utripov" čistega devocijskega služenja.
"GBC" in guru inflacija
Prelom stoletja je videl Drugo Transformacijo še vedno v polnem
zamahu, saj je Čuvaj Birokratske Korupcije ustvarjal eden
odbijač za drugim, kot efektivno stražo za zaščito vloženih
interesov v obliki komitejev, podkomitejev, seminarjev, "show-bottle"
določitev, in raznih pisnih stališč. To je natančno odgovarjalo
sedaj prisotni sofisticirani akademski politiki, ki je v
svoji prilagoditvi sedaj funkcionirala kot pozlačena
akademska institucija. Ta paradigma je držala vse bhakte
zaposlene s površinskimi skrbmi; niso bili sposobni radikalno
razmisliti o tem, kje je bil koren problematičnih manifestacij.
Celo bhakte na skrajnem robu so večinoma bili pometeni v vnemi
tega tako imenovanega duha kooperacije.
Kakorkoli, tisti bhakte, ki niso nasedli domnevnim slavam
akademske transformacije, so dobro vedeli, kaj je bil koren. Bil
je deviacija "GBC-ja." Čuvaj Birokratske Korupcije je od samega
začetka bil zaposlen z določitvami gurujev. To je bilo popolnoma
proti vsem Vaišnavskim principom in proti sami naravi parampare.
Nikakršna komisija pogojenih duš ne more določiti kdo je guru
in institucionalizirati svojih odločitev na takšen neavtoriziran
način--ne v skladu s paramparo.
"GBC" je to napravil leta 1978, in, kljub modifikacijam, ki niso
prinesle nič več kot varljivo zamegljevanje, je še vedno sto
odstotno vključen v enake pogubne aktivnosti. Najprej je bilo
imenovanje-določitev s soglasnim sklepom, še posebej s strani
"Komisije Ačarij." Potem je to bilo spremenjeno v glasovanje
članov telesa; zares, v sredini osemdesetih je eden izmed "novih
gurujev" sprejel gadi s samo enim glasom. Ker je tudi sam volil
v tem krogu, se je dejansko sam izvolil na položaj guruja.
Toda ta proces neznanja je kmalu začel žeti negativne reakcije.
Tako je bila sprejeta naslednja modifikacija: "Brez treh
opominov." Dejansko, upravnemu telesu si lahko predlagal svojo
željo, da bi rad postal priznan "ISKCON-ov" guru. Tudi ta proces je v
toku časa upravičeno bil deležen kritike. Tako je bila skovana
naslednja popravi-po-potrebi modifikacija. Brez-Nasprotovanja
Certifikat, ki je v rabi še danes. V skladu s tem aranžmajem,
predviden institucijski guru poda predlog, Čuvaj Birokratske
Korupcije določi čakalno dobo (navadno leto ali dve) zanj, in
potem, če ne dela problemov in ostane lojalen, izda
Brez-Nasprotovanja Certifikat še za enega institucijskega
guruja.
Kakorkoli, prosim podi pozoren, da je ta celoten proces, skozi
celo svojo devolucijo, popolnoma neavtoriziran. Če Šrila
Prabhupada vidi, da je nekdo izmed njegovih bhakt dosegel pravi
nivo--in ta je lahko visok ali samo osnoven, kot se Prabhupadi
zdi potrebno--in če ukaže temu bhakti, da postane duhovni
učitelj in inicira nove bhakte v linijo, nobeno upravno telo
nima nikakršne pravice, da se meša v transcendentalen proces. Če
bi "GBC" ostal verodostojen--žal, kot smo vedno znova
predstavili v tej razpravi, ni--bi še vedno imel pravico, kot je
Prabhupada slikovito rekel, delovati kot "pes čuvaj." In to bi
bila edina pravica, ki bi jih imel v zvezi z ljudmi, ki bi se
imeli za guruje.
Z drugimi besedami, če bi upravno telo ostalo legitimno, bi
zadržalo oboje, avtoriteto, in moč za zrušitev vpliva
kateregakoli člana kongregacije, ki bi deloval kot guru, vendar
bi bilo jasno, da ne dosega standarda. Namesto tega, "GBC" je
napravil ravno nasprotno: Institucionaliziral je, kdo je lahko
guru, in dovolil tako veliko lopovom, da delujejo kot tako
imenovani ačarje--dokler ni njihovo nezaslišano obnašanje
doseglo takšne nevzdržne točke, da je bila v nevarnosti cela
institucija, če bi jim pustili nadaljevati.
Na ta način, kar se "ISKCON-a" tiče, najboljši izraz za sedanjo
situacijo je "guru inflacija." Od poznih sedemdesetih je bilo
približno sto "gurujev" bodisi določenih, izglasovanih, ali jim
je bil izstavljen brez-nasprotovanja certifikat. Grobo
ocenjeno, vsaj štirideset izmed teh jih je zapustilo položaj,
bodisi po lastni izbiri ali po sili. To jasno prikazuje, da je nekaj
narobe v osnovi, toda skoraj univerzalno je bil uporabljen še
eden devastator, da bi ta realnost ostala zamaskirana. Ta
devastator je: "Samo dva izmed originalnih enajstih nista
padla."
Kot prvo, mahabhagavati ne padajo. Oh seveda, lahko uporabiš
zabavo Bharata Maharaja, ali pa lahko rečeš, da se mahabhagavat
lahko spotakne ob Mayavadi literaturo in ji začne slediti, toda
vse to je popolnoma odveč in irelevantno. Resnica je, da
mahabhagavati ne padajo. Ne padajo, ker okušajo blaženstvo, ki
je tisoče krat superiornejše glede na srečo, ki jo okušajo
materialno uspešna človeška bitja. Mahabhagavati niso
pritegnjeni s takšno nizko obliko posvetne sreče, niti najmanjše
nagnjenosti nimajo do nje. Niti ne čutijo zadovoljstva v
vaishnava-aparadhi. Zavest mahabhagavata je popolnoma situirana v
zabavah Vsevišnje Božanke Osebnosti v duhovnem svetu, in ni
možnosti za njegov padec iz stanja vedno naraščajoče, nikoli
pojemajoče blaženosti. To se enostavno ne zgodi.
Enajst lažnih mahabhagavatov je kompletno padlo na nivo sahajij,
takoj ko so postali Conski Ačarje (ali pred tem). Njihov nivo
sreče je bil posveten, četudi drugačen od vseh drugih pogojenih
duš. Tako ne moreš uporabiti te izkrivljene ideje, da samo dva izmed
njih, do leta 2008, še nista padla. Ta dva sta še vedno sahajije,
kljub dejstvu, da nista bila vključena v, ali nista bila
zalotena pri, ostudnih oziroma nezaslišanih manifestacijah
izkrivljenega oziroma grešnega obnašanja.
Podobno, vsi "novi guruji," ki so sledili Conarjem, so bili
izkrivljenci; večina izmed teh jih ni bila tako egocentrična in
razvpita, to je vse. Nihče izmed teh novih tovarišev ni bil
pristen guru niti za trenutek. Tako, ni samo štirideset
odstotkov teh novih gurujev padlih. Dejanski odstotek je sto
odstotkov. In "GBC" sto odstotno nadaljuje s svojo vpletenostjo
v to deviacijo. Poceni guruji. Poceni učenci. Ta sindrom se bo
nadaljeval, in naslednja stopnja bo guru hiperinflacija.
Moč Strankarskih Mož
Gibanje "ISKCON" ni nič več kot organizirana religija. Je
kaitava-dharma, kot nasprotje mleccha-dharmi zahoda. Indija je
polna kaitava-dharm, in mednarodno "ISKCON" gibanje sledi
korakom te velike tradicije; ne sledi nikakršni Vaishnava
parampari ali tradiciji. Ta "ISKCON" organizirana religija je
sestavljena iz nepoboljšljivih Strankarskih Mož, in njihovo
število je težko določiti, ker vedno prihajajo novi.
Strankarski Možje na najvišjih stopničkah so pravi kontrolorji
te organizirane religije, in niso čisto posvetni možje.
Zares, kar se astralne moči tiče, niso navadni ljudje. So kot
umska policija, in kontrolirajo skoraj vse druge bhakte; močni
Strankarski Možje imajo celo sposobnost, da vplivajo na
nezadovoljneže. Eden takšen v gibanju zelo pomemben Strankarski
Mož, mi je v zgodnjih devetdesetih rekel, da sem izgubil vero v
"GBC," in da je moje razočaranje glede te avtoritete kot
zlomljena kitajska vaza. Zlomljeno vazo lahko ponovno sestaviš,
toda nikoli več ne bo izgledala niti približno tako dobro kot
nekoč, nikoli več ne bo izgledala enako. To so nekatere izmed
tehnik Strankarskih Mož, ki so mojstri v kreiranju dvoma in
krivde, mojstri prevare, mojstri zmede, mojstri zapeljevanja,
mojstri psevdo-prepričevanja, in, ko situacija to zahteva,
mojstri trpinčenja in različnih psihičnih kazni. Imajo svoje
lastne sfere, oboje, grobe in subtilne.
Različni privrženci, ki so slabi v znanju, kontroli uma in
jogijskem razvoju, le stežka uidejo mreži Strankarskih Mož, ko
se enkrat zapletejo vanjo. Strankarski Možje podpirajo to
astralno mrežo s stavbami, Božanstvi, avtomobili, posestvi, in
denarjem na grobi ravni, in ti nedolžni ampak neumni bhakte
sledilci postanejo popolnoma ujeti v njihovih rokah in njihovih
manifestacijah. Če takšen začetnik želi uiti, se bo v končni
fazi moral soočiti z dando Strankarskih Mož. Sprejmi to od
nekoga, ki to ve: Ne boš odšel brez praske, ko se Strankarski
Možje odločijo, da te bodo kaznovali. Toda vso blato, ki so ga
metali na tako veliko ljudi, se sedaj vrača nazaj v njihovi
smeri, in ta moment se bo nadaljeval. Obstaja univerzalen
princip glede tega: Nekateri ga imenujejo zakon karme.
Na tej točki lahko nekdo ugovarja. Bralec lahko protestira, da
je ta razprava "preveč negativna." Ali je res? No, najprej
moramo vedeti, kaj je to "negativnost." New Agerji pravijo: "Ne
sodi; brez negativnosti." Kakorkoli, če analiziramo ta moto
vidimo, da je sam sestavljen iz treh negativnih komponent. Stvar
ni v objektivni negativnosti; stvar je v uporabi
negativnosti.
Ko kirurg odstrani rakast tumor, krvava operacija vključuje kar
nekaj negativne aktivnosti. Kakorkoli, če je uspešna, je
rezultat smatran kot zelo pozitiven. Tako je modus operandi v
ozadju glede na rezultat, kar se končne presoje tiče, še
posebej, če je operacija uspešna (to, mimogrede, je prikladen
primer za Prabhupadove phalena-pariciyate izjave). Spomni se
verza na začetku tega članka: Opisujemo proces neznanja
za tvojo duhovno dobrobit, tako da, v končni fazi "... lahko
transcendira(š) vpliv ponavljajočih se rojstev in smrti in
uživa(š) v blagoslovu nesmrtnosti." "GBC" je del procesa
neznanja. "ISKCON," katerega kontrolira, prav tako. Proces
prepoznavanja gurujev v "ISKCON-u" je integralen del moči
Strankarskih Mož, ki služijo tako, da držijo vse, ki jih lahko,
vpletene v svoje neznanje.
"Lilamrita" in spreminjanje knjig
In sedaj prihajamo k najhujšemu: Spreminjanju knjig. Tako
imenovana Lilamrita predstavlja žalitev Sampradaja Ačarji,
ki je brez primere, toda nekaj je še huje od Lilamrite,
kar se žalitve tiče. Ta žalitev je še vedno trajajoča
publikacijska realnost, toda lahko da bo segala daleč izza
trajanja, do koder je Lilamriti usojeno, da bega ljudi glede
prave slave Šrila Prabhupade.
Knjige so bile spremenjene. Niso bile samo popravljene; dejansko
so bile spremenjene. In to najbolj ostudno izmed vseh ostudnih
dejanj tvori največji degeneracijski razvoj po odhodu Njegove
Božanske Milosti Šrila Prabhupade, transcendentalnega avtorja
teh originalnih, močnih in čistih publikacij.
Ko se je začelo s projektom redigiranja, je bilo veliko
napak--še posebej v Macmillian verziji Bhagavad Gite--ki je
potrebovala popravke. S tem se strinjamo; Hayagriva, kljub
svojim akademskim dosežkom, je bil docela brezbrižen urednik, in
Macmillianova gita je bila gnana v publikacijo leta 1972.
Kakorkoli, po tem, ko nas je Prabhupada zapustil, je eden izmed
Strankarskih Mož na najvišji letvici prejel odobritev "GBC-ja,"
da ponovno redigira vse knjige. Med popravljanjem vsega, kar je
popravek potrebovalo, se je spustil v masivno kampanjo
redigiranja, ki je dejansko spremenila besede in originalno
pisanje na stotinah, če ne tisočih mestih. Veliko teh sprememb
ni bilo potrebnih, veliko jih je bila enostavno izbira, ki ni
bila potrebna glede na sintakso ali sam tekst. Iznad vsega tega,
veliko sprememb je spravilo na kocko originalen smisel, oziroma
ga je izkrivilo. Originalna avtoriteta knjig je bila uničena v
vseh teh publikacijah. Duhovna in devocijska škoda za nove
bralce in nove bhakte je zaradi tega neizmerljiva, in v tej
izjavi ni niti trohice pretiravanja.
Vse to leži na "GBC-ju"; Strankarski Možje, ki so v tem upravnem
telesu, si vsi delijo odgovornost, da so dovolili spreminjanje
Šrila Prabhupadovih knjig. Oni so tisti, ki še vedno dajejo
dovoljenje za tisk Lilamrite, vključno z rafinirano,
pisano brošuro, ki reklamira njene lažne slave. V umazani
zgodovini "ISKCON-a" te izkrivljene publikacije označujejo
najnižjo točko in največjo žalitev. Zaenkrat še ni bila določena
nikakršna komisija za natančen pregled vseh teh sprememb, da bi
se stvari povrnile v originalno stanje.
Če bi kdajkoli bila napisana izčrpna zgodovina "ISKCON" gibanja,
bi bilo potrebno izdati veliko večjo knjigo, kot je tekoča
izdaja kompletnega Websterjavega slovarja. V tem članku ciljamo
na nekatere umazane elemente. Ne poglabljamo se v sago
"preganjanja duhov" za časa Conarjev, niti ne raziskujemo
zapletenosti v črno magijo s strani enega izmed gurujev, ki je s
posnemanjem Prabhupade, vključno z nošenjem bambusove palice,
postal karikatura. Nekomu se naježi koža ob pomisli, kaj čaka
vse te duhovni učitelj imitatorje. Toda kaj čaka tiste, ki so
vpleteni v spreminjanje knjig?
Sedaj je Prabhupada v preiskavi
Eden izmed Conarjev, močno vpleten v Prvo Transformacijo, je bil
bolj in bolj drzen, vse do konca. V svoji knjigi ga vedno
znova citira E. Burke Rochford, Jr, ko je pisal o
transformaciji, ki se je zgodila v gibanju. Je v akademski,
šolski drži, tako je docela mogoče, da do neke mere odobrava
Drugo Transformacijo.
Kljub temu je objektiven avtor, in tako bi morali vzeti v
obzir, da tudi on verjame, da se je gibanje transformiralo
(spremenilo) glede na to, kar je dejansko bilo za časa Šrila
Prabhupadovih manifestiranih zabav na zahodu. Zares, Rochford je
nedavno napisal knjigo, katero je primerno naslovil Hare
Krishna Transformed. V tej knjigi se eno izmed poglavij
imenuje "Prabhupada v priskavi."
Ko je prej omenjeni Conski Ačarja menil, leta 2004, da je
njegova agenda drugačna od Prabhupadove (čeprav je bil namen
dozdevno enak--širjenje zavesti Krišne), je razkril pravi obraz
"ISKCON-a." V pisni obliki je vprašal, "Ali lahko nadaljujemo z
našo agendo?" Z namenom širjenja pridiganja in misije njegovega
gibanja med kroge raztresene Indijske kongregacije (beri
Hindujcem), je, glede na njegov pogled, potrebno implementirati
radikalno zameglitev razlike med personalizmom in impersonalizmom.
Umoval je--kljub temu, da je Šrila Prabhupada definiral svojo
misijo v smislu poraza Mayavadijev (in skoraj vsi Hindujci so
pod vplivom Mayavade)--da je ta povzročila odtujitev, zmedo in
žalitev v zgoraj omenjeni diaspori. Dejansko, ta Conski Ačarja
je skupaj z enim izmed svojih tovarišev spisal dokument, ki je
zagovarjal, da naj se ključni steber Vaišnavskega
pridiganja popolnoma opusti v imenu širjenja gibanja. Takšna
vrsta "pridiganja" služi samo temu, da uniči še tisto malo, kar
je od prave misije ostalo.
Nadalje, zagovarjal je mnenje, da je praktikant bhakti yoge
"končni razsodnik," kaj zajema devocijsko služenje glede na
določen čas, kraj in okoliščine. Z drugimi besedami, njegovo
pisno stališče prikazuje pogojenega sadhako kot končnega
razsodnika glede tega, kaj je verodostojno in kaj ne. Dovoljuje
mu soditi, če je Prabhupada imel prav ali ne glede katerekoli
odločitve, zaključka, ali strategije pridiganja, ki jo je
Prabhupada izvorno implementiral.
Prikrito daje Šrila Prabhupado v preiskavo, kot je bistroumno
izpostavil Rochford. To bo prekinilo paramparo in nanovo izumilo
tako imenovano tradicijo Vaišnavizma, še posebej, ker se nanaša
na zahodno verzijo. Je kričavo nasprotje vsega tega, kar nas je
Njegova Božanska Milost učil. Namesto da je ponižen in
predan prejemnik, sedaj tako-imenovan sadhaka odloča, kaj je res
in kaj narobe, kaj je najboljše, in kaj je resnična
namera--medtem ko, dejansko, vse skupaj ni nič več kot njegova
izkrivljena agenda, Maya.
Ko doktor predpiše zdravilo, recept in dozo, se od pacienta
pričakuje, da bo sledil tem navodilom takšnim kot so. Toda ta
nova agenda Strankarskih Mož dovoljuje vsakemu bhakti--tako
dolgo dokler je pripravljen biti vdan "GBC-ju"--da zamenja
tradicijo s svojo lastno agendo. Dovoljuje tako imenovanim
sadhakam, da postavijo svoja čustva nad to, kar je Prabhupada
želel utemeljiti. Vse to ima korenine v napačni uporabi
zahodnega pragmatizma. Da bi dosegli kratkotrajne, sekundarne,
institucijske cilje--z dodatkom "čas, kraj in okoliščine"
strašila--se gibanje transformira.
Če nekdo reče, da je sedaj zahodna kultura (anglo-ameriška
kultura) vpita v "ISKCON," je to premilo rečeno. Filozofije
zahodne kulture so se zelo močno injicirale v "ISKCON," in treba
jih je videti takšne, kot v resnici so. Zahodnjaki so nagnjeni k
empiricizmu, misleči, da materialni detajli pretehtajo obljube
univerzalnih resnic. "ISKCON-ovi" zahodnjaki se, v isti noti,
nagibajo biti utilitaristi in oboje, napačno razumejo in
zlorabljajo "korist je načelo" moto.
Utilitaristi mislijo, da so ljudje v osnovi dobri; potrebujejo
samo pravilno socialno okolje in izobrazbo, da bi to postali. V
Kali Yugi, kakorkoli, je ta predpostavka napačna. Duhovni jaz je
dober, toda ahankara in sva-bhava zahodnjakov je skoraj vedno
slaba. Vaišnavski prachar in achar ne meri kvalitete kakršnekoli aktivnosti po njenih materialno ugodnih rezultatih; ne
smatra, da katerakoli aktivnost, ki je nagnjena proizvesti
rezultate za čutno zadovoljevanje na veliki skali, tvori dobro
obnašanje ali temeljno osebno dobroto.
V "ISKCON-u" so te zahodne vrednote naglašene v nekoliko
preoblečeni obliki. Kult promovira anti-intelektualno tendenco,
ki je vidno prisotna med navadnimi bhaktami v gibanju, kljub
sedanji sofisticirani pokojnini za sholastike, ki je večinoma
rezervirana za voditelje. Namesto misticizma, okultne
realizacije in duhovne čistosti, so materialni rezultati vse v
vsem, kar se Strankarskih Mož tiče. Pragmatizem zahteva,
da je resnica vzeta kot
takšna samo na osnovi empirične oziroma očitne potrditve. Če se
pojavi kakršnakoli ideja, je ta ideja
napravljena za resnično,
če dogodki pokažejo, da v realnosti deluje. Strankarski Možje so
spontano skeptični do kateregakoli znanja, učenja, ali
modrosti--četudi je to prejeto skozi Prabhupadine knjige in
paramparo--če to učenje ni v skladu s pragmatičnimi rezultati,
ki jih želijo.
Tako, po tej perspektivi, Bog je na strani največjih rezultatov,
namreč, Machiavellianski izrek, "Sodi po rezultatih," postane
merilo resnice. In rezultate je mogoče povečati v empirični tako
imenovani realnosti, če se etika pragmatizma efektivno kombinira
s "čas, mesto in okoliščine" kompromisi. Takšne "prilagoditve"
včasih pomagajo ne-bhaktam, da se pridružijo in gibanju dajo "laxmi."
Takšen pragmatičen zahodnjaški pristop ni čisto v skladu s
pristno Zavestjo Krišne, kakorkoli.
Kot neprava teorija glede tega, kaj predstavlja Absolutno
Resnico, je pragmatizem empiričen. Je podlaga za vse
post-moderne moralne sisteme zahoda, še posebej v politiki in
sociologiji. Zavrača vse teistične nazore transcendence in
svojstvene univerzalne oziroma absolutne ideje, toda to je ravno
to, kar v resnici predstavlja Zavest Krišne glede na paramparo.
Zahodnjaški pragmatizem močno prežema in onesnažuje držo
Strankarskih Mož in jim dovoljuje, da se združijo, ko so
ogroženi z nasprotnimi pogledi.
Parampara pomeni božansko tradicijo. Bhakte, ki verjamejo v
paramparo, ki verjamejo v njena učenja, ki verjamejo v njena
navodila, ki verjamejo v njene principe in zakone, so upravičeno
lahko imenovani konzervativni tradicionalisti. Post-moderni
bhakte "ISKCON-a," ki smatrajo, da pragmatične sheme vedno
prevladajo nad omejitvami tradicije (parampare), in ki so hitri
v uporabi "čas, mesto in okoliščine" priložnosti oziroma
"prilagoditev," so evfemistično lahko imenovani devocijski
pragmatiki. Čas, mesto in okoliščine so podporni zid tako "ISKCON,"
kot tudi ritvik deviacij. Zahodna kultura sedaj vpliva na
ta dva organizirana gibanja.
Četudi je "ISKCON" bil podvržen dvema transformacijama,
oziroma bil prisiljen v to, da bi premagal zunanja nasprotja in škandale,
ali za zadovoljitev močnih želja, je vse to bilo s strani
Strankarskih Mož prikazano kot pričakovane naraščajoče bolečine.
Vzrok za težave po njihovem ni nič več kot osebna ambicija,
individualen ponos, in nezrelost v pogledu izvrševanja navodil
duhovnega učitelja.
Vsi ti prevrati in deviacije so rezultat globljih plasti
onesnaženja; pri samem korenu zahodna nagnjenja prežemajo
individualno pogojenost skoraj vseh Prabhupadovih učencev. Te
matrice so bile močno prisotne v voditeljih "ISKCON-a" že veliko
pred tem, ko so povzročile ves ta post-moderen pekel. Veliko je
izkrivljenih filozofij, ki ležijo pod vsemi temi deviacijami, ki
so jih predstavili, in te avtomatično kolidirajo z guru-paramparo.
Pri samem srcu vsega kar je bilo storjeno je dejstvo, da nobeden
izmed teh mož, ki so dajali iniciacije, ni bil kvalificiran za
to, in novoprišleki k zavesti Krišne bi se morali korajžno s tem
soočiti.
Takšne neskladnosti je mogoče najti tudi zunaj "ISKCON-a." Še
posebej med ritviki, katerih celotno gibanje (ali bolje,
gibanja) temelji na principu, da je Prabhupada domnevno kreiral
popolnoma novo paramparo in ustanovil popolnoma novo tradicijo.
Tako, za ritvike na splošno, četudi so za konzervativen pristop
glede detajlov, Prabhupada v resnici ni predstavnik nepretrgane
tradicije. Ritviki radi mislijo, da sledijo višji princip šaster,
in, na ta način, jim tradicionalne parampare ni potrebno
konzultirati. Katerakoli tradicija ali izjava prejšnjih ačarij,
ki je proti ritvik skovanki, je smatrana za irelevantno. Bhakte,
ki so dejansko tradicionalisti, ki se držijo parampare, to
zavračajo.
V tej duhovni vojni, kjer je Njegova Božanska Milost Šrila
Prabhupada dejansko bil postavljen na zatožno klop po svojem
odhodu, so temeljne vrednote njegovega prispevka človeštvu bile
močno deformirane in so v nevarnosti, da se izgubijo.
Identificiranje z "ISKCON-om" v bistvu pomeni, se
samo-identificirati z misijo, ki je bolj in bolj njemu nasprotna.
Takšen je tudi primer z ritviki in Neo-Gaudiyami. Mi, kot
inicirani učenci shaktyavesh-avatarja, Sampradaja Ačarje, moramo
ponovno utrditi svojo predanost njemu in njegovim učenjem, in
samo njemu in njegovim učenjem. Ne bi smeli
dopustiti, da nas pometejo sentimentalisti. Moramo se boriti za
pravo stvar in ne pasti kot žrtve neavtoriziranih pragmatičnih
izmislekov, ki ponujajo samo kratkoročne rezultate.
Če dejansko imaš to držo, potem je konfrontacija z deviacijami
neizbežna.
Bodi pozoren na indikacije Tretje Transformacije
Ko je gibanje bilo verodostojno pred nekaj desetletji, je
centripetalna sila bila vsemočna. Vedno si vedel, kaj je Šrila
Prabhupado zadovoljevalo in kaj ni bilo od njega sankcionirano.
Meja inovacij ni bilo težko razumeti. "Enotnost v različnosti"
moto ni bil izkrivljen, in Absolutna Resnica je bila spodaj ležeč
faktor pri vseh mislih in dejanjih. Zadovoljevanje Prabhupade v
smislu sledenja Absolutne Resnice je bilo vodilo, in cilj je
vedno bila duhovna realizacija.
Toda, po toliko deviacijah, po dveh transformacijah,
neavtoriziranih poteh, so se v "ISKCON-u" naselila sredstva in
cilji; postali so integralni del same strukture gibanja. Napaka
je misliti, da lahko v tej Skupnosti še vedno najdeš pravo
stvar, ker kamorkoli se obrneš enostavno vidiš, kako zelo je vse
skupaj postalo izkrivljeno. Sedaj, bhakte, ki izkazujejo vdanost
upravnemu telesu, lahko zlahka najdejo elastične meje za
uresničitev svoje domišljije znotraj gibanja. Cilj ni več
ustvariti popolnoma ločeno alternativo na zahodno kulturo; cilj
je postati privlačen in kompatibilen z zahodno kulturo. Nič od
tega ne predstavlja originalnega namena Šrila Prabhupade.
Vsake toliko časa, kakorkoli, na površje priplava nekaj resnice.
Potem navadno takoj sledi reakcija s strani nižjih bojnih vrst "ISKCON"
gibanja. Ti sentimentalisti, med katerimi je tudi veliko
fanatikov, bodo prišli z novo in poživljajočo "enotnost"
propagando, ki celotna centrira okoli zmotne koncepcije, da je
sodelovanje z "GBC-jem" platforma enotnosti.
Je ve centru "ISKCON-a," brez dvoma, toda ni v
centru pristne Zavesti Krišne. Ljubezen do "ISKCON-a" ni niti
najmanj koristna za razvoj ljubezni do Boga, toda
sentimentalisti izžarevajo nasprotno vnemo. Tako kot je bila
zadnja Nemška ofenziva, po tem ko so zavezniki vdrli v Evropo,
podobno se sedaj lažne osebnosti branijo--in "ISKCON" je napolnjen lažnimi osebnostmi skozi celo strukturo na vseh nivojih.
Ko začne resnica prihajati na površje, so vedno nižje bojne
vrste tiste, ki najprej odgovorijo z gorečno propagando v smislu
enotnosti in kooperacije.
Kakorkoli, vse to ni nič več kot mačji kašelj v smisli
izkopavanja "ISKCON-a" iz vseh tekočih deviacij, korupcij in
vloženih interesov. To je zato, ker je "ISKCON" voden kot posel,
poln plačanih Tempeljskih Predsednikov in vseh vrst "roka roko
pere" prijateljstev. To kipenje nižjih nivojev gibanja sčasoma
izgine, in pušča neuklonljiv moment tega, kar se v resnici
odvija, neprizadet.
Toda paradigme se spreminjajo v tem gibanju; to smo videli v
sredini osemdesetih. Ko so člani postali preveč vznemirjeni od
propagande tako od znotraj kot od zunaj, potem, če je
vznemirjenje dovolj močno, to je potem čas za spremembo.
Bo ta članek, ki ga bereš, povzročil reakcijo, ki naj bi
poživila
"ISKCON" gibanje? Mogoče. Toda kakršnakoli takšna začasna
poživitev glede kooperacije in enotnosti ne more trajati, ker je
spodaj ležeč tok oziroma program tega gibanja potopljen v
deviacijo. "ISKCON" reakcionarji ne bodo nikoli mogli uživati v
čudovitih pričakovanjih, ki tečejo v njihovih umih, ker je
gibanje, ki ga ljubijo, gnilo v samem bistvu. Originalno ni
bilo, seveda, toda ta originalna verzija ne more biti ponovno
oživljena brez revolucionarne oziroma radikalne drže.
Sentimentalisti nimajo niti zavedanja glede tega, kaj se je v
resnici zgodilo, niti znanja, niti potrebne drže. Naj te ne
zmedejo kratkoročna razburjenja.
Kakorkoli, če stvari postanejo dovolj pokvarjene, se lahko
pojavi nova paradigma ali transformacija. Če nova paradigma ali
Tretja Transformacija pomaga svojim članom, da pozabijo dejansko
zgodovino gibanja nenehnih deviacij, bo služila namenom
Strankarskih Mož. Ta zaključna sekcija te razprave raziskuje
možne scenarije in trende, ki se lahko pojavijo, ko "ISKCON"
spet privzame oziroma spremeni svojo paradigmo, in poskusi še z
enim načinom, da bi premagal svoje endemične probleme.
Ali veš zakaj je "ISKCON" voden tako kot posel oziroma podjetje?
Na to vprašanje sploh ni težko odgovoriti: Voden je kot posel,
ker je posel. Vendar je prebrisan posel, ker mora
vsakogar prepričati, da to ni. To pomeni, da se ga ne sme videti
kot vedno-prilagodljiv poslovni program, ampak, namesto tega,
kot gibanje, ki se vedno drži ene paradigme. Ni ti potrebno biti
prerok, da bi zaznal nekatere trende, ki zelo verjetno
nakazujejo na prihajajočo Tretjo Transformacijo. Vendar moraš
biti dovolj inteligenten, da te ne prelisiči površinska maska,
ki jo bodo začasno nadeli; to so vse operacije, naperjene proti
pravi inteligenci. Sentimentalisti asistirajo tej iluziji, in
vsak Strankarski Mož (vsi so prebrisani kalibri) jih bo
maksimalno izkoristil za svoje nadaljnje osebno poveličevanje.
Nekatere izmed tendenc, ki so bile prisotne v Prvi
Transformaciji, so se kompletno prenesle v Drugo Transformacijo;
nekatere so se obdržale samo v času tranzicijske periode. Nismo
še v naslednji tranzicijski periodi, toda je zelo mogoče, da se
ji približujemo. Sledeča lista ti lahko pomaga jo zaznati:
1.
Nadaljnja korupcija, humanizem, in sekularizem
Po umoru Sulocane in po razkritju treh lažnih mahabhagavatov
glede vpletenosti v seksualne škandale (eden je bil
homoseksualne vrste), Conski Ačarja pretveze več ni bilo mogoče
vzdrževati. Usoda "ISKCON" gibanja je potem krenila v drugo
materialno smer. Tempeljski predsedniki so bili pripravljeni
oditi, če bi se mahabhagavat šov nadaljeval--in tudi bhakte na
robu, razni podporniki in vsi, ki so bili nezadovoljni, so prav
tako delali močno propagando proti. Conski Ačarja epoha je bila
mimo.
Mars dasha je bila zamenjana z epoho, ki ji vlada ugoden Mesec.
Tempeljski Predsedniki so tokrat zagovarjali guru reformo; bila
je namenjena razširitvi števila gurujev. Seveda, veliko teh
Predsednikov, vključno s prominentnim Predsednikom, ki je
napisal glavno pisno stališče, je samih prijelo za gadi preko
te reformacije gibanja. Glavni pisec med sedaj razkrinkanimi Conarji je napisal še eden nesmiseln rokopis, z naslovom Guru
Reform Notebook.
Ta lunina epoha ni natančno sovpadla z Drugo Transformacijo,
čeprav obstaja očitna sinhronost med tema dvema. Lunina dasha je
označevala milejši pristop, z eksplozijo komunikacije v obliki
INTERNETA. Bhakte so sprejeli prednost te udobnosti, in zares,
celoten svetovni splet je bil postavljen, ker je Gospod
Krišna to hotel zavoljo svojih bhakt. Bojevitost in sila več nista
bila sprejeta kot glavna faktorja za določanje, kaj je resnica
in kaj ne.
Ta lunina epoha je trajala enako kot prejšnja astrološka epoha,
vendar je na koncu odprla pot periodi, v kateri smo sedaj: V
zelo kvarni Saturn dashi. Publikacija knjige, zgoraj omenjenega
glavnega pisca, z naslovom Sanatorium, je označevala
začetek te periode korupcije in sekularizma; nismo še dosegli
njenega nadirja. Za to periodo je značilen kompromis in
korupcija. Nadalje jo označuje poudarek na posvetne in politične
cilje, z vdanostjo sekularizmu. Zahodna sekularna
kultura je veliko močnejša in bolj predirljiva kot kultura "ISKCON-a,"
in trend gibanja, da se stopi z zahodno kulturo, da bi razvil
bolj sekularen in humanističen etos, bo postal bolj in bolj
očiten, ko bo ta perioda polno zaživela.
Opazuj, če se bo ta trend razvijal naprej, in, če v svojem
razvoju več ne bo skladen s pulsom Druge Transformacije. Zares,
če in/ali ko doseže svoj nadir, bo to označevalo Tretjo
Transformacijo. Če in/ali ko korupcija v "ISKCON-u" doseže
takšno točko, bo spet prišel čas za reformo. V tem primeru bo
prišlo do še enega upora--ravno tako kot je umor Sulocane bil
preveč, da bi ga bhakte spregledali in tolerirali.
2. Površinska vdanost "GBC-ju" brez odgovornosti
Ni "ISKCON" gibanja brez vsaj površinske vdanosti "GBC-ju." To je
sine qua non gibanja. Toda, "GBC" se navadno sestane enkrat
letno. Navadno ne želi imeti direktno opravka z vročimi temami.
Nasprotja, še posebej osebna razočaranja in pritožbe, izroča v
pristojnost raznih komitejev in podkomitejev; to je akademski
model, kot tudi zahoden socialističen način.
"GBC" je domnevno strmoglavil visoko leteč guru profil pred
dvema dekadama, toda ta stil še vedno obstaja. Z drugimi
besedami, eden ali več karizmatičnih "gurujev" še vedno
vzdržuje/jo program, kjer so absolutna avtoriteta za svoje učence
in privržence, in "GBC" ne napravi ničesar, da bi zaustavili
način, kako so oboževani, četudi so čaščeni kot mahabhagavati.
Obstaja močan anekdotski dokaz, da, do današnjega dne, eden
izmed originalnih Conskih Ačarij sprejema mahabhagavat čaščenje
od svojih Bengalskih učencev. Prav tako obstajajo poročila, da
tudi drugi sprejemajo takšno oboževanje. To naj bi bilo v
nasprotju z dolgoletno "GBC" doktrino.
Toda, navadno se ni potrebno držati neštetih in večinoma
pozabljenih "GBC" resolucij, ker v resnici ni nikakršnega
terjatvenega mehanizma zunaj ekstremnih korakov, kot je odvzem
guru statusa, izgon, in izobčenje. Ni skoraj nobenih vmesnih
terjatvenih mehanizmov, če sploh so kakšni. In skoraj ni bhakt v
tem gibanju, ki bi bili pripravljeni služiti v takšni vlogi. Ker
to vedo, so "GBC" resolucije--če se vtikajo v ali ovirajo to,
kar lokalni guru ali Tempeljski Predsednik smatra za
rezultatsko-usmerjen "pridigarski" program--zlahka ignorirane.
V "ISKCON-u" je zares bilo zelo malo odgovornosti, in ta trend
se bo s časom samo še slabšal. Bhakte, ki delujejo znotraj
strukture gibanja, so našli formulo, ki za njih deluje: Prinesi
rezultate, karkoli počneš ali rečeš opraviči v smislu svojih
"rezultatov," in, če situacija to zahteva, izrazi svojo vdanost
"GBC-ju" kot končni upravni avtoriteti. "GBC" te ne bo
nadlegoval, če se ne boš zapletel v kaj preveč nelojalnega ali
škandaloznega.
3. Nadaljnja Hinduizacija "ISKCON-a"
Večina bhakt, ki berejo to razpravo, so bili v Indiji. Med
tistimi, ki so bili tam, jih je večina izkusila njeno kulturo
več kot enkrat. Če si kdaj potoval skozi vasi, mesta, in
pokrajine Indije, zelo dobro veš, kaj Hinduizem v resnici je.
Hinduizem je lahko definiran na veliko načinov, toda eden
najtočnejših oziroma relevantnih načinov je v smislu Indije
same. V Indiji obstaja drugačen guru, ali drugačna vrsta
templja, ali drugačen kult ali sekta, ali drugačna filozofija,
ali drugačno Božanstvo oziroma set Božanstev v vsaki različni
vasi, mestu, oziroma področju. V mestih je ta neskončno
mutirajoč proces viden, ko potuješ iz ene četrti v drugo ali iz
ene večje ulice v drugo. Indija je dežela praktično neskončne
raznolikosti, ogromne neenakosti, in tako veliko cepitev, da jih
nikoli ne bi bilo mogoče jasno katalogizirati. Ta centrifugalen
princip--kot nasprotje centripetalnemu principu, ki je vedno
prisoten v pristni zavesti Krišne--prav tako postaja bolj in bolj
dominanten v "ISKCON" gibanju.
Prabhupada je pravilno označil to kot "hindu larifari," in "ISKCON,"
ki že postaja vedno bolj odvisen od bogatih Hindu donatorjev (ne v
vseh zahodnih templjih, toda v mnogih), počasi toda sigurno,
prav tako, postaja vrsta Hindujskega gibanja. Njegovi voditelji
včasih celo odprto izjavljajo, da je že Hindu gibanje. Ko sem
bil aktiven v gibanju, ko je bilo še verodostojno, Hindujci niso
imeli nikakršnega vpliva. Včasih bi družina ali dve prišle na
Nedeljski program in vrgli bi dolar ali dva v dana škatlo po
tem, ko so oddali spoštovanje Božanstvom. Toda večina Nedelj,
ali kakršenkoli drug dan v tednu, ni bilo ljudi Indijske
narodnosti, ki bi obiskovali tempeljske prostore--kljub dejstvu,
da je na tem metropolitanskem področju živela zelo velika
Hindujska kongregacija.
Razlog za to ni bila neprijaznost bhakt do Hindujcev; razlog je
bila nekompatibilnost pristne zavesti Krišne s Hinduizmom. Ta
razlika je bila občutno zamegljena skozi zadnja desetletja, in
to se bo nadaljevalo skozi čas te Druge Transformacije. Če se bo
zgodila Tretja Transformacija, bo ta trend neustavljive
hinduizacije "ISKCON-a" prav tako prisoten.
Toda hindujci lahko da bodo sčasoma migrirali stran od "ISKCON-ovih"
templjev v prid kvazi-Vaishnava uvoza (ki postaja bolj in bolj
navzoč na zahodu), ali v prid zahodnim hindujskim templjem, ki
se pojavljajo vsepovsod, še posebej v Ameriki. Edina pot za
zaustavitev tega bi za "ISKCON-ove" voditelje bila, da privolijo
v več in več kompromisov s hindujskim okusom, stilom, in
generično filozofijo. Toda po tej poti bodo lahko hodili samo
omejen čas, preden bodo kontradikcije postale zelo očitne. V tem
primeru bo to za njih izziv, saj bo to klasična izguba/izguba
situacija. Šarlatansko kazanje lepo oblečenih božanstev gre samo
tako daleč.
Kakorkoli, hindujski larifari je imel veliko manj vpliva v
gibanju--in "ISKCON" je bil veliko manj odvisen od njih--na
začetku Druge Transformacije. Hinduizem sedaj spodkopava spodaj
ležečo oziroma subtilno strukturo akademskega
modela. To napoveduje nadaljnjo devolucijo skozi Saturn dasho,
periodo korupcije, v kateri se sedaj nahajamo.
4. Hiperinflacija gurujev/Drobljenje avtoritete
Gibanje "ISKCON" ni nikoli razvilo interne nacionalne ali
mednarodne ekonomske strukture, kljub dejstvu, da je voden kot
posel--s Tempeljskimi Predsedniki in drugimi voditelji, ki sedaj
vlečejo fantastične plače. Ideja, da voditelji vlečejo plače, je
bila popolna anathema v času sedemdesetih, toda to se sedaj
dobro prilega s sedanjo strategijo kulta za vzdrževanje
neavtorizirane kontrole. Z malo ali nič priložnosti za
zaposlitev v gibanju, morajo bhakte, ki želijo ostati v
templjih, biti, bolj ali manj, popolnoma vdani močnemu, plačanemu
voditelju, ki vodi lokalno operacijo.
To je ključni del kapitulacije "ISKCON-a" glede na posvetno
zahodno kulturo. Kult podreja svoja ortodoksna učenja in
navodila Prabhupade in s tem ustvarja nekaj zmede v svoji
kongregaciji, toda ne dovolj za sprožitev velike krize.
Strategija je, skozi to postopno in zahrbtno kapitulacijo,
ustvariti mednarodno gibanje, Hindu-cum-Vaishnava aromo, ki ga
dela bolj ali manj nerazličnega od zahodnega mainstreama. To,
seveda, je za privabljanje zahodnjakov, da se mu
pridružijo ("pridiganje").
Ključni element v tej strategiji je povečevanje števila "ISKCON-ovih"
gurujev in dovoljevanje, da se poslužijo kakršnihkoli sredstev
in poti, ki si jih lahko izmislijo, za širitev kongregacije,
nabiranje denarja, in nadaljevanje vzdrževanja lokalnih
nameščencev nad tempeljskimi stanovalci. V tej transformirani
postavitvi so najboljši bhakte (razen voditeljev in "gurujev,"
seveda) tisti, ki živijo zunaj templja, trdo delajo v vikarmi
svetu in dajejo velike donacije. Priznanje s strani
privilegiranih Strankarskih Mož veliko pomeni tem "karma yogijem,"
in najboljši načina za razdajanje priznanj je širitev števila
dikša gurujev (ta strategija je ravno nasprotna tej, ki je bila
uporabljena za časa Prve Transformacije).
Zvodenitev gibanja na splošno dovoljuje nekvalificiranim
voditeljem, da se jih ne prepozna v pravi luči; tako
jih je mogoče lažje videti kot velike može v smislu njihovih
organizacijskih sposobnosti in materialnih rezultatov (moči za
kontrolo nad drugimi). Bo nekaj konflikta z pojemajočim številom
tradicionalistov (ki se držijo znotraj strukture celotne
zadeve), vendar bo hiperinflacija gurujev--položaji dodeljeni
samo Strankarskim Možem--zmanjšala in potem uničila vpliv
tistih, ki so tradicionalisti glede parampare oziroma
interpretacije šaster.
Edini način, da se izognejo izgubi avtoritete v "ISKCON-u" je,
da nadaljujejo z drobljenjem le te, in to jim bo uspelo
najbolje, če sedanji inflaciji gurujev dovolijo, da preide v
hiperinflacijo. Parampara bo v resnici opuščena, toda tega ne bo
nihče opazil in nikomur ne bo mar. Bo kroničen nemir med
pojemajočim se članstvom, ki še vedno verjame, da je kult
duhovno progresiven. Če bo guru inflacija (in morebitna
hiperinflacija) kombinirana z drobljenjem avtoritete napravila
korupcijo preveč očitno, potem bo vpeljana Tretja
Transformacija, za odvrnitev pozornosti od te realnosti.
5.
Zavrnitev Akademskega Kooperacijskega modela
Je vedno več bhakt--večinoma, vendar ne samo "zunaj zidov"--ki
verjamejo, da gibanje Zavesti Krišne, kot ga je Šrila Prabhupada
dejansko predstavil, ni to, kar je "ISKCON" sedaj postal. Tem
bhaktam se ta institucionalni akademsko-korporacijski poslovni
model večinoma gabi. Obstaja velika možnost, če ne verjetnost,
da bo akademsko/kooperacijska matrica postopoma zamenjana. Nov
model bo prav tako nadaljeval z dajanjem manj poudarka na
deljenje knjig, manj poudarka na nastanitev templjev in manj
poudarka na kirtana skupine. Toda akademski model lahko da bo
opuščen, ko se jim bo zdelo, da ga več ni vredno vzdrževati:
Preveč časovno zamuden, utrudljiv in nekompatibilen z
atraktivnim sahajija življenjskim stilom, ki bo zahtevan v toku
časa.
Nov val bo navidezno
lojalen "ISKCON-u," seveda, to mora ostati. Toda organiziran del
te organizirane religije lahko da ne bo več tako zelo
pomemben v teh naslednjih "pridigarskih" korpusih.
Sedanji poudarek na duhovni napredek, ki je bil priznan v smislu
univerzitetnih diplom, bo zavržen, ker bo dobiček za vso
vloženo delo mogoče doseči na drugačen način, z veliko manj
truda. Vrsta ohlapnega individualizma bo najverjetneje model, ko
bo sedanja stara garda večinoma izumrla. Od naslednjega vala sahajij,
ki niso nikoli prišli v stik s Šrila Prabhupado, se bo zahtevala
vložitev manj kompliciranih prošenj oziroma obrazcev za guruja,
za prejetje "brez-nasprotovanja" certifikata.
Konec koncev, Strankarski Možje bodo morali širiti svoje vrste,
da bi vzdrževali tradicijo. In edini način za širitev bo skozi
medium kvazi spiritualizirane Generacije X, ki ne bo zelo
privržena Akademsko/Kooperacijskemu Modelu sedanje Druge
Transformacije. Tako, če korupcija doseže kričavo in nevzdržno
točko (za veliko izmed nas, seveda, je ta meja že bila
prestopljena), potem bo Tretja Transformacija zamenjala
poosebitev Druge Transformacije z nekom novim.
V eno stvar smo lahko sigurni: Pripravil bo odličen seminar!
6. Bujna rast post-moderne psihlogije
Seminarski in delavniški format se bo povečal, kakorkoli, če se
bo zgodila Tretja Transformacija. Potem bomo videli, da postaja
"pridiganje" skoraj sinonimno z neobičajno vrsto pop kulture,
humanizmom in post-moderno psihologijo. Tukaj bo nekaj omembe
Gospoda Krišne in standardne filozofije v teh seminarskih
predstavitvah--ki bodo pogosto zajemale plačane prezentacije in
nastanitev z mnogimi zahodnimi ugodnostmi--toda inovacija
bo glavna tema, ki bo prežemala te predstavitve. Dobro oblečene
"pukka" osebnosti bodo skrbele, da bo njihova "GBC" članska
kartica vedno aktivna, in večina jih bo kombinacija "wild-card-a"
in institucionaliziranega guruja.
Zahodna kultura bo jasen zmagovalec, ko pride do te stopnje, in
ideologije, ki jih bodo ti bhakte predstavljali, bodo v
najboljšem primeru misra-bhakta vrste. Trenutno "ISKCON" še ni v
kulturnem skladu s kulturo svojega gostitelja, toda trendi
kažejo, da se bo to(četudi bosta jedenje mesa in intoksikacija
še naprej nesprejeta) neizbežno zgodilo. Vedska in Vaišnavska
psihologije je zelo drugačna od in v nasprotju z zahodno umsko
spekulacijo glede psihologije. Toda poudarek na post-moderno
psihologijo, ki bo bolj in bolj prisotna na bhakti seminarjih in
delavnicah, mora vedno bazirati na naraščanju popularnosti
misije. Ta popularnost bo iskana preko prezentacij, ki so zelo
všečne očem in ušesom psevdo-iskalcev, ki so v resnici povsem
vpiti v in pritegnjeni z veliko zahodno dogodivščino.
7.
Razpoke z odpadniki se močno širijo
Razlika, ki sedaj ločuje notranje kroge močne elite "ISKCON-a"
od teh, ki se z njimi ne strinjajo, je že velika, toda postala
bo prepad, ko se bo začela bližati Tretja Transformacija. Kot je
nek bhakta pred leti dejal: "Živimo na različnih planetih." To
lahko da ni vsakomur očitno sedaj, toda bo, ko se ta Druga
Transformacija izčrpa in bo prišla naslednja neavtorizirana
"prilagoditev," da jo zamenja.
Opazuj bhakte "zunaj zidov" kulta, več in več jih bo formiralo
svoje lastne ashrame, korporacije, pridigarske skupine, za
doseganje zmedenih zahodnjakov. Zaradi naraščanja pristne in
resnične propagande s strani teh skupin, bodo Američani in
Evropejci spoznali, četudi samo na splošno, da "ISKCON" ne
predstavlja nujno Absolutne Resnice ali celo filozofije in
procesa, ki ga je izvorno bil dal Šrila Prabhupada.
Trenutno je precejšnje število ljudi, ki so nezadovoljni z "ISKCON-om,"
priključenih bodisi ritvikom, bodisi Neo-gaudiyam; to večinoma
ne bo tako v daljnosežni prihodnosti. Ta neavtorizirana gibanja
bosta prav tako razkrinkana s strani drugih "odpadniških"gibanj,
in vsaj nekaj izmed teh odpadniških skupin bo upravičeno
uspešnih v svojih naporih.
V procesu "ISKCON" seveda nikoli ne bo priznal teh skupin ali
jim pomagal na kakršenkoli način, ker vse te skupine zavračajo "GBC."
Brez da "ISKCON," tako ali drugače, prevzame politično moč, se
bo val na določeni točki obrnil nazaj proti njemu. Ta
točka še ni bila dosežena, toda lahko smo prepričani, da se ji
približujemo.
8. Poudarek na materialne aktivnosti/rezultate
Originalno gibanje je bilo praktično, toda poudarek je bil na
transcendentalnih aktivnostih in realizaciji. To se je
spremenilo. Deljenje hrane ima že prednost pred deljenjem knjig
na nekaterih področjih, ker materialne vladne in ne-vladne
organizacije priznavajo nekaj kot je deljenje hrane kot pristno,
filantropsko aktivnost. V njihovih umih je to izenačeno z
religiozno aktivnostjo, in "ISKCON" si želi te vrste priznanja.
Kakorkoli, kar se v resnici dogaja, takoj pod površino, je
program za prilagoditev materialnemu svetu. Očitno, skozi Drugo
Transformacijo, poudarek na izobrazbo reflektira jasno povezavo
z materialnim imenom in slavo v obliki univerzitetnih diplom. V
najboljšem primeru, to vse skupaj ni nič več kot pobožne
aktivnosti. To se bo še samo povečevalo. "ISKCON" je še vedno
velikan, veliko večji od ritvikov in Neo-Gaudij skupaj, tako je
še vedno v boljšem položaju glede merljivih rezultatov, za
katere smatra, da so popolnoma poduhovljeni. Dejansko, poudarek
na takšne vrste aktivnosti in rezultate ga dela bolj skladnega z
njegovo gostiteljsko kulturo.
Epilog
Spomladi leta 1973, v New Yorku, sem se posebej potrudil in
kontaktiral enega izmed Šrila Prabhupadovih prvih učencev. Moral
sem malo iskati, toda na koncu sem izvedel, kje je zaposlen.
Podobno kot jaz, niti najmanj ni odobraval, kako je sedaj bilo
gibanje vodeno, oziroma v kaj se je bilo spremenilo samo pet let
pred tem. Tega bhakto sem našel v preddverju banke, kjer je
delal kot varnostnik. Lahko sva si privoščila nekaj minut, brez
da sva spravila v nevarnost njegovo službo.
Govoril je o svoji napovedi--ki se je sedaj uresničevala,
seveda--da bodo deviacije iz tistega časa blede v primerjavi s
sahajizmom, ki se bo manifestiral, ko bodo stvar prevzeli
novoprišleki. Govorila sva o ostudni neumnosti nekaterih Conskih
Ačarij, čeprav ne mislim, da je celo ta bhakta mislil, da bodo
stvari postale tako slabe kot kmalu so. Govorila sva o psevdo
devocijskih aktivnostih in kako bodo proizvedle karmične
oziroma vikarmične rezultate v toku časa. Govorila sva o tem,
kako prevelika absorbiranost v lažen ego ni na listi božanskih
kvalitet, opisanih v šestnajstem spevu Bhagavad-gite--ampak,
namesto tega, spada na popolnoma drugo listo. Prav tako kot jaz,
tudi on ni mislil, da se vse to dogaja na osnovi dobre
motivacije, zaradi napak, ali naraščajočih bolečin. Strinjal se
je z menoj, da je za vsem tem bil strup osebne ambicije.
Mogoče je takrat videl stvari celo globlje kot jaz, četudi sem
jaz bil prvi bhakta, ki je bil izgnan iz gibanja (in celo
označen za črno kačo v "GBC" resolucijah). Ko je govoril v
smislu predrznosti lažnih mahabhagavatov, in še posebej glede
profita, čaščenja in priznanja, ki so ga takrat prejemali, je
retorično vprašal:
"Ali ne verjamejo, da obstaja Bog?
OM TAT SAT. HARE KRIŠNA
Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske
Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima
Bhaktivedanta Book Trust
|