English | Hrvatski

ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE

GURU NI NAVADEN ČLOVEK:
KRITIKA LILAMRITE

Avtor: Bhakta Eric Johanson

Uredil: Kailasa Candra das

Edini namen transcendentalne literature je dvigniti pogojene duše iz materialne koncepcije življenja. To je še posebej tako, ko je takšno transcendentalno pisanje centrirano okrog aktivnosti Boga realiziranega bhakte, namreč, njegove aktivnosti skozi njegovo življenje manifestirane eksistence. Verodostojno opevanje Gospodovega čistega bhakte v takšni literaturi producira ta dvig. Bolj ko bralec ceni dejanski položaj Krišne in Njegovega predstavnika, bolj opušča pasjo mentaliteto razmišljanja, da je sam kontrolor oziroma uživalec.

Če pogojeni duši ni samo dovoljeno, ampak je celo samo nenamerno ohrabrena da vzdržuje idejo, da Šrila Prabhupada ni bil nič več kot ekstremno močan oziroma vpliven mož, potem se takšen dvig ne bo zgodil. Namesto tega je bralec subtilno prevaran od tega kar bere.

Če je knjiga o čistem bhakti dejansko transcendentalna, mora razlikovati med posvetnim človekom in shaktyavesh-avatarjem (opolnomočeno Boga-realizirano dušo) od samega začetka. Ta razlika ne more biti slučajno omenjena. V svojih lastnih pisanjih o svojem guruju, Šrila Prabhupada ne predstavlja posvetnih zmotnih koncepcij o Šrila Bhaktisiddhanta Saraswati Goswamiju.

Chaitanya-charitamrita podobno vodi svoje bralce k sprejetju vrhovne božanskosti in transcendentalnosti Gospoda Chaitanye—in Chaitanyeve zabave so opisane v poznejših poglavjih. Podobno, Šrila Vyasadeva, avtor Bhagavatama, porabi devet spevov tega dela, preden začne z zabavami Gospoda Krišne.

Oči trmaste in neumne pogojene duše potrebujejo biti prisilno odprte od kateregakoli avtorja, ki trdi da predstavlja transcendentalno literaturo. Samo takrat je takšen pisec dejansko dobrotnik svojega bralca. Takšen bralec mora biti potegnjen iz svojih zmotnih koncepcij; ne bi se smele ponovno učvrstiti. Drugače, bo enostavno ostal v blatu misleč, da ima vsakdo enake pogojene tendence kot on sam ("atmavat manyate jagat"). Potem misli, "Oh, da! Kako lepo, da je Šrila Prabhupada v resnici zelo takšen kot sem jaz. Lahko nadaljujem na svoj način."

Profesionalni recitatorji Bhagavatama hrabrijo tiste ki jih poslušajo na podoben način. Občinstvo nemudoma sliši o Krišnovih zabavah. S tem ko nemudoma preskočijo na Krišnove zabave, recitatorji svojemu občinstvu ne vtisnejo v spomin dejanske razlike med Krišno in bhaktami, ki so še vedno duše pogojene z materialnim življenjem.

Če avtor ni dejansko avtoriziran od Krišne, bo nektar transcendentalnih aktivnosti, o katerih se zdi da on piše, v resnici produciral rezultat, ki je bližje strupu. Samo malenkostno reduciranje aktivnosti Šrila Prabhupade na raven pol-duhovne/pol-posvetne biografije, je zelo slaba usluga vsakomur ki to bere. Kaj bodo ljudje zaključili, ko pridejo po presledkih v stik s posvetnimi opisi čistega bhakte? Premisli, za primer, o sledečih sedmih navedbah iz Lilamrite:

  1. "Nadaljeval je s svojimi dolžnostmi, vendar je ostal pretresen od sanj." Vol. 1, Ch. 3, pg. 59.

  2. "Čeprav je Prabhupadov dom nenadoma postal neznosen teror, je ulica pred vrati prav tako bila peklensko, nevarno mesto. Bil je pretresen." Vol. 2, Ch. Pg. 95.3.

  3. "To je tisto, kar je mišljeno da je delal brez podpore države, brez podpore katerekoli religiozne institucije, brez sponzorja. Pomeni občutek ranljivosti in negotovosti." Vol. 2, Ch. 6, pg. 96.

  4. "Njegove duhovne emocije so bile tako turbulentne, da ni razmišljal o odhodu v Jhansi. Želel je stopiti na vlak in . . . kamorkoli . . . Abhay je preživljal svoj čas v Jhargramu s petjem svetega imena in postajal je umirjen v ločenosti od svoje družine. Vol. 1, Ch. 7, pg. 163.

  5. "Nenadoma, bil je bolj brez zatočišča kot katerikoli brezdomec na ulici. Dejansko, veliko izmed njih, s svojimi stalnimi ležišči v prenočevalnicah, je bilo bolj varnih od njega. Bili so uničeni, toda nastanjeni . . . Če ni mogel na podstrešje, ni imel prostora." Vol. 2, Ch. 6, pg. 96.

  6. "(Njegov pogled) je miren in spoznan, kot da bi nenadoma postal sadhu (sveti mož) tega dne, ko mu je umrl oče." Vol. 1, Ch. 3, pg. 59.

  7. Dobil je izkušnjo iz prve roke glede življenja v Ameriki, in dobil je zaupanje, da je njegovo zdravje trdno in sporočilo sprejemljivo." Vol. 2, Ch. 2, pg. 20.

Vse te navedbe so iz izdaje trdo vezane Lilamrite. V prvih dveh navedbah je rečeno, da je Prabhupada pretresen zaradi materialnih okoliščin. Šrila Prabhupada je bil v polnosti Boga realiziran bhakta Boga. Višnu v srcu je Bog, čeprav je Krišna najvišja oblika Boga. V Bhagavad-giti, poglavje šest, verz triindvajset, je rečeno da yogi, ki je realiziral Višnuja v srcu, ni "nikoli pretresen, celo v največjih težavah". Prabhupada je bil—in, seveda, še vedno je—Krišna realiziran, in je, zatorej, očitno posedoval vse kvalifikacije Višnu-realiziranega yogija.

Potem ta knjiga, v tretjem navedku, predpostavlja, da je Prabhupada bil "ranljiv in negotov". Enostavno zato, ker ni imel velike denarne podpore. Obstajali so Boga realizirani bhakte skozi zgodovino, kot Kholavechara Sridhara in Gaura Kishora das babaji, ki v resnici niso posedovali nikakršnega denarja in so živeli v, kar bi mi smatrali kot skrajna revščina. Ali ima denar, oziroma materialni življenjski pogoji, karkoli za opraviti z varnostjo, ki jo čuti Boga realiziran guru?

Četrta navedba prikriva svojo žalitev—nekoliko. Nanaša se na Prabhupadove duhovne emocije, vendar, kljub temu, ustvarja podobo vezanega človeka, ki je zbegan zaradi izgube družine. Podaja mnenje, da je bil tako zmeden, da je enostavno želel pobegniti . . . kamorkoli! Celo oseba ki je brahma-realizirana, ki je enostavno realizirala sijaj Boga, je utemeljena v ločenosti popolnoma iznad takšne zmedenosti.

Peti navedek je najgroznejši. Direktno primerja Prabhupado s klatežem! Dejansko, pravi da so klateži v Boweriju bili celo bolj varni kot Prabhupada, ko je izgubil svoj življenjski prostor na podstrešju tam blizu. Nekdo situiran v duhovni zavesti ne pridaje nikakršne pomembnosti svojemu življenjskemu prostoru, ali izgubi le tega.

Šesti navedek je eden izmed mnogih primerov mentalne spekulacije v knjigi. Nakazuje, da je bila smrt Prabhupadovega očeta tista, ki je Prabhupado sunila na raven svetega moža. Čista spekulacija in popolna neumnost.

Sedmi navedek trdi, da je Prabhupada potreboval izkušnjo z Ameriko in njenimi prebivalci, preden je čutil dovolj samozaupanja za pridiganje Absolutne Resnice tam. Realizacija ne potrebuje zaupanja; je onstran zaupanja.

Sedaj, če se poda argument, da je Šrila Prabhupada sam izjavil nekatere izmed teh navedb v privatnih sobnih pogovorih, medtem ko se je intimno pogovarjal s svojimi učenci, bi se morali izogibati takšnih racionalizacij. Nimajo prostora v zavesti Krišne. Ko čist bhakta izbere razvneti čustva znotraj svojih učencev, s tem da se na videz očrni, to ni mišljeno za namen da se o tem piše v knjigah, katere bo bralo na desettisoče začetnikov in ne-bhakt. V Chaitanya-charitamriti, avtor govori o sebi kot o nižjem od črva v blatu. Takšna samo-očrnitev je očitno akt Vaišnavske ponižnosti. Če takšen vzvišen bhakta Boga izbere vstaviti takšno vrsto izjave o sebi v svoje pisanje, je to sprejemljivo. Tega nihče ne bo napačno tolmačil. Toda če pogojena duša izbere pisati o svojem guruju v neke vrste posvetni biografiji na podoben način, je to popolnoma nesprejemljivo. In takšne knjige bodo dosegle na desettisoče začetnikov in ne-bhakt na zahodu. Ti bralci bodo sigurno napačno tolmačili posvetnost predstavljeno v knjigi. Razen tega, ni močnega dokaza, da je Šrila Prabhupada sploh kaj izjavil—celo za prej predstavljene navedbe—v prvi vrsti.

Kakršnakoli biografija o guruju mora biti iznad dvoma. Lilamrita se ne kvalificira. Ima tako veliko očitnih napak. Ironično, avtor te knjige navaja Šrila Prabhupadov komentar ki potrjuje, da mora transcendentalna literatura biti onstran vsakega dvoma:

"Brez da je nekdo opolnomočen od višjih avtoritet ali naprednih bhakt, ne more pisati transcendentalne literature, ker mora vsa takšna literatura biti iznad dvoma, oziroma, z drugimi besedami, ne sme vsebovati nobenih hib pogojenih duš: napak, iluzij, varanja, in nepopolne čutne zaznave." Adi - 8. 72, komentar

Noben razumen in učen bralec, po branju Lilamrite, ne bo mogel smatrati njenega avtorja za opolnomočenega, ali svobodnega od pogojenih napak. Zares, knjiga ustvarja dvom. Govoriti o Prabhupadi kot o "Krišnovem opolnomočenem predstavniku", in, v istem kontekstu, trditi da so začetki njegovega pridiganja vsebovali "leta borbe", je zelo ukrivljena logika. To je tista vrsta logike, ki ustvarja naslove knjig kot " 'Guru Reform' Notebook", kar je absolutna kontradikcija. In konstantno nakazovati na nekogaršnjega duhovnega učitelja z njegovim otroškim imenom (Abhay Charan), je lahko všečno književnikom in ljudem njihove sorte, vendar ostaja kljub temu žalitev znotraj pristnih duhovnih krogov.

Kje leži končna odgovornost za to Lilamrito? Ali leži samo na avtorju? On sam nam daje indicije:

"Odgovornost odobritve takšnega dela je ležalo na GBC-ju . . . Na njihovem letnem srečanju leta 1978, je GBC odločil, da naj biografija Šrila Prabhupade bo napisana in da bom jaz avtor." Uvod, str. xi.

To Lilamrito moramo zavreči, zaradi vseh onesnaženj ki jih vsebuje. Predstavili smo jih samo nekaj. Materialne koncepcije ne veljajo za večnega družabnika Boga kot je Šrila Prabhupada.

Sprejeti kakršnokoli posvetno koncepcijo duhovnega učitelja je zelo nevarno. Ko je bil prisoten v materialni manifestaciji, se nobeden od njegovih učencev ne bi spustil na takšen posveten nivo videnja svojega duhovnega učitelja. To se ne bi toleriralo. Spisi opisujejo takšne zmotne koncepcije o guruju kot peklensko mentaliteto. Takšen ustroj uma je sposoben izkoreniniti devocijsko plazilko. Znano je, da je to velika žalitev guruju, imenovana, v sanskritu, maha-gurv-aparadha. To je še posebej tako, ko so takšne posvetne koncepcije podane na desettisočem ljudem v pisni obliki. Hibe in pomanjkljivosti Lilamrite so več kot samo enostavne, osamljene napake. Bhagavatam pravi, da je posledico vedno mogoče najti v vzroku. Lilamrita je bila kreirana z namenom, da pomaga proizvesti posledice, katere sedaj tvorijo kar poznamo kot korporacijska institucija. Knjiga je bila rojena skozi dni razvnetosti conski-acharya vročice, ko je vsakemu "novemu guruju" bila določena neodvisna cona, znotraj katere je vladal in "iniciral učence". Nekateri bolj uglajeni (in naivni) bhakte lahko argumentirajo, da avtor Lilamrite ni delal napak zavestno pri pisanju knjige. Mogoče. Ampak posledica, katero je pomagal proizvesti, je oboje, zavestna in očitna. Na kratko, veliko lažje postane sprejeti navadnega človeka kot guruja, ko najprej pripelješ pravega guruja navzdol na status navadnega človeka.

Postane lažje za enajst "conskih-acharij" slepiti se, da so bili (oziroma še vedno so) guruji, ko so najprej sposobni preslepiti sebe in druge, da je njihov guru prav tako posedoval različne napake in šibkosti. Lilamrita je veliko pripomogla s tem, da je omogočila plodna tla za rast vseh teh zmotnih koncepcij.

Za zaključek, inspiracija za poziranje kot Boga-realiziran bhakta, ne more nikoli prihajati od notranje energije Boga. Ni važno, če je takšna predstava bila odigrana individualno ali kolektivno. Inspiracija za takšno varanje, namesto tega, vedno prihaja od zunanje energije Boga—od materialne narave. In posledica je vezanost na cikel rojstva in smrti. Več kot dvajset let po prvotni izdaji, so efekti Lilamrite bili vtkani v sedaj utrjeno strukturo institucije, ki je to literaturo splodila. Sedaj je postala bistvena sestavina cementa v temeljih te institucije. Obstaja zanimiva ocena Lilamrite, ki je bila natisnjena znotraj nje. Ena od vrstic te ocene pravi: "Je (Lilamrita) zelo človeška zgodba, z zelo človeškim A.C. Bhaktivedanta Swamijem v središču." Ta navedek prihaja izpod peresa zelo vplivnega Ameriškega profesorja. Kako perfektno se roga vsem ki so brali Lilamrito in zaključili, da je to veličastno opevanje duhovnega učitelja.

Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust