ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE

UVOD K PRIREDBI ČLANKA
"INICIACIJA V DUHOVNO ŽIVLJENJE"

To je priredba kratke razprave, ki jo je napisal Njegova Božanska Milost Om Vishnupada Paramahansa Parivrajakacharya Ashtottara-shata Šri Šrimad Bhaktisiddhanta Sarasvati Gosvami Maharaj Prabhupada. Originalen dokument je napisal Decembra, 1928, in je bil objavljen znotraj Bengalskega časopisa. Originalen članek, ki ga prav tako lahko vidite na naših straneh
(INICIACIJA V DUHOVNO ŽIVLJENJE - originalen članek), je še vedno mogoče najti v različnih Gaudiya arhivih, zvezek 26, številka 7, Shri Sajjana-toshani.

Ta priredba na noben način ne izpodriva ačarje, njegova originalna razprava bo vedno zadrževala svojo superiornost. Velika večina stavkov je bila puščena nedotaknjena, z izjemo dodajanja ločil. Drugi stavki so bili samo malenkost spremenjeni, vendar te prilagoditve niso na noben način spremenile smisla. Ta priredba uravnava veliko in majhno začetnico v zvezi z dvema besedama, nekaj praktičnega pravopisa, nekaj ločil (v glavnem dodajanje vejic), in nekaj sintakse na zelo malo mestih. Ni ničesar drugega kot ponižen poskus, napraviti originalen rokopis lažje razumljiv angleško govorečim bhaktam in transcendentalistom. Je podpora branju in vrednotenju originalnega članka, nič več.

RADICAL KRISHNA CONSCIOUSNESS by His Divine Grace Sri Srimad Bhaktisiddhanta Sarasvati Goswami Maharaja Prabhupada

INICIACIJA V DUHOVNO ŽIVLJENJE

Z obredom dikshe oziroma iniciacije duhovni učitelj nekomu prizna status začetnika na poti duhovnega napredka. Obred teži k podelitvi duhovnega prosvetljenja z ukinitvijo grešnosti. Njegov dejanski učinek je odvisen od stopnje voljnega sodelovanja na strani učenca. Zatorej ni enak v vseh primerih. Ni izključena možnost, da se novinec vrne nazaj v ne-duhovno stanje -- če popusti v trudu ali se neprimerno vede. Iniciacija postavi osebo na pravo pot in tudi podeli začeten impulz za naprej. Ne more pa, kakorkoli, držati nekoga na pravi poti, če le ta ne izbere vložiti lastnega prostovoljnega truda.

Narava začetnega impulza prav tako variira glede na stanje prejemnika. Čeravno nas milost duhovnega učitelja osposobi za bežen vpogled Absoluta na poti do Njega, posejano seme potrebuje zelo pazljivo nego pod vodstvom učitelja. Samo takrat bo klilo in raslo v plodno drevo, ki ponuja senco. Po prejetju prave delovne ideje, če naša duša po lastni volji ne izbere služiti Krišne, ne more dolgo zadržati duhovne vizije. Duša ni nikoli siljena s strani Krišne, da Ga služi.

Kljub temu, iniciacija ni nikoli popolnoma jalova. Spremeni učenčev pogled na življenje. Če greši po iniciaciji, lahko pade v večje globine degradacije kot neiniciran. Čeprav se tudi po iniciaciji lahko pojavi začasno nazadovanje, to navadno ne prepreči končne osvoboditve. Najslabotnejše svetlikanje pravega znanja o Absolutu ima dovolj moči, da korenito spremeni v dobro našo celotno mentalno in fizično konstitucijo. To svetlikanje je nemogoče popolnoma pogasiti -- razen v izredno nesrečnih primerih.

Nedvomno je izvedljivo za iniciranega -- samo če je voljan -- slediti navodilom učitelja, katera vodijo s počasnimi koraki do Absoluta.

Dober Učitelj je v resnici rešitelj padlih duš.

Kakorkoli, zelo redko je, da oseba pod vplivom moderne kulture čuti nagnjenje za podreditev vodstvu drugega. To je še posebej tako v duhovnih zadevah. Ampak ta ista oseba bo voljna podrediti se napotkom zdravnika, da bi ozdravila telesne bolezni. Teh bolezni ni mogoče ignorirati brez posledic in so očitne vsakomur.
Zlo, ki rezultira iz našega zanemarjanja duševnih bolezni je narave, da ohromi in vara naše razumevanje in preprečuje prepoznavanje le teh. Resnost bolezni ni poznana, ker nam na videz ne stoji na poti pri naših posvetnih aktivnostih, kot to počno telesne bolezni. Človek povprečne kulture, zatorej, sme postavljati vprašanja, kljub dejstvu, da še ni spoznal pritiskajoče potrebe po zdravljenju svojih duševnih bolezni pri zares kompetentnem zdravniku.

Pogosto zastavljena vprašanja so: "Zakaj naj bi bilo sploh potrebno podrediti se določeni osebi, ali pristati na kakšno določeno ceremonijo za realizacijo Absoluta, glede na to, da je Njegova narava nepogojena? Zakaj naj bi Krišna zahteval našo formalno izjavo podreditve Njemu? Ali ne bi bilo bolj velikodušno in logično pustiti nam živeti življenje v skladu s principi naše izkrivljene narave? Priznavajoči, da je naša dolžnost služiti Krišni, zakaj bi morali biti predstavljeni Njemu preko tretje osebe? Zakaj ni mogoče služiti Šri Krišne direktno?"

Brez dvoma bi bilo zelo udobno in koristno biti poučen s strani Dobrega Učitelja, dobro podkovanega v spisih, z namenom razumeti te spise. Ampak nekdo se nikoli ne sme podrediti drugemu na način, ki lahko nudi lopovu priložnost narediti resnično škodo. Slab učitelj je podoben karakter. Nemogoče je pojasniti, kako lahko takšni "guruji", ki živijo odprto v grehu, zadržijo brezpogojno zvestobo kultiviranega dela svojih učencev.

Glede na situacijo, ali lahko krivimo nekoga, ki odlaša podrediti se učitelju, bodisi dobremu ali slabemu? Potrebno je, seveda, biti popolnoma prepričan o verodostojnosti osebe, preden jo sprejmemo -- tudi poskusno -- kot naše duhovno vodstvo. Učitelj naj bi bil oseba, ki se pokaže kot verjetna, da poseduje takšne kvalitete, katere mu bodo omogočile izboljšati naše duhovno stanje.

Ta in druga podobna vprašanja in misli se bodo verjetno pojavile pri večini oseb z angleško izobrazbo, ko so povabljene sprejeti pomoč kakšne določene osebe kot duhovnega učitelja. Literatura, znanost in umetnost zahoda poudarjajo princip individualne svobode in odvračajo mentaliteto, katera nekoga vodi k predaji pravice izbire lastne poti neki drugi superiornejši osebi. Zahodna kultura vtiska v spomin potrebo in veliko vrednost vere v samega sebe.

Ampak Dober Učitelj zahteva našo iskreno in popolno vdanost. Dober učenec se kompletno preda stopalom učitelja. Vdanost učenca ni niti brez razuma niti slepa. Je kompletna, dokler učitelj sam nadaljuje biti popolnoma dober. Učenec zadržuje pravico, da se odpove vdanosti učitelju v trenutku ko je prepričan, da je učitelj postal zmotljivo bitje kot on sam. Niti Dober Učitelj sprejme kogarkoli za svojega učenca, brez da je le ta pripravljen predati se prostovoljno.

Dober Učitelj je po dolžnosti vezan odreči se učencu, ki ni iskreno voljan slediti učiteljevim napotkom, popolnoma. Če učitelj sprejme za svojega učenca nekoga, ki zavrača biti popolnoma voden od njega, ali če se učenec podredi učitelju, ki ni v celoti dober, takšen učitelj in takšen učenec sta oba obsojena pasti z duhovnega nivoja.

Nihče ni Dober Učitelj, ki ni realiziral Absoluta. Nekdo, ki je realiziral Absolut, je rešen potrebe po hoji na posvetni ravni. Dober Učitelj živi duhovno življenje in je, zatorej, vezan biti popolnoma dober. Mora biti popolnoma svoboden kakršnihkoli želja tega sveta, dobrih ali slabih. Kategorije dobrega ali slabega ne obstajajo v Absolutu. V Absolutu je vse dobro. V našem sedanjem stanju ne moremo imeti nikakršne ideje o tem absolutno dobrem. Predanost Absolutu ni resnična, če ni prav tako absolutna.

Na nivoju Absoluta se je učencu potrebno popolnoma predati dobremu učitelju. Na materialnem nivoju ne obstaja takšna stvar kot popolna predanost. Pretveza popolne predanosti slabemu učitelju je kriva za korupcije, ki se najdejo v odnosih med navadnimi posvetnimi guruji in njihovimi enako posvetno mislečimi učenci.

Vsi iskreni misleci bodo uvideli logično sprejemljivost ravnokar predstavljenega stališča. Ampak večina ljudi bo nagnjena verjeti, da dobrega učitelja ni mogoče najti v tem svetu. To je res tako. Oba, Dober Učitelj in njegov učenec spadata v duhovno sfero. Ampak duhovna učenja so zmožne kljub temu realizirati osebe, ki spadajo v ta svet. Drugače sploh ne bi bilo religije v tem svetu. Ampak, ker je mogoče duhovno življenje realizirati v tem svetu, to ne pomeni, da je posvetno eksistenco mogoče izboljšati v duhovno. Dejstvo je, da je ena popolnoma nezdružljiva z drugo. Sta kategorično različni ena od druge. Dober Učitelj, čeprav se zdi kot da spada v ta svet, v resnici ne. Nihče, ki spada v ta svet, nas ne more rešiti posvetnosti. Dober Učitelj je prebivalec duhovnega sveta in je bil opolnomočen od Boga, da se pojavi v tem svetu z namenom usposobiti nas za realizacijo duhovne eksistence.

Poveličevana individualna svoboda je izmislek obolele domišljije. Smo vezani, voljno ali nevoljno, podrediti se zakonom Boga, tako v materialnem kot tudi v duhovnem svetu.

Hrepenenje po svobodi v kljubovanju Njegovim zakonom je vzrok vseh naših bed. Popolna odpoved vsega hrepenenja po takšni svobodi je pogoj za vstop v duhovno sfero. V tem svetu želimo to svobodo, vendar smo prisiljeni proti svoji volji ukloniti se neizprosnim zakonom fizične narave. To je nenaravno stanje. Enostavno postati nejevoljen sprejeti to vsiljeno podreditev s strani materialne narave, nas ne kvalificira za vstop v duhovno področje. V tem svetu moralni principi zahtevajo našo voljno podreditev. Toda tudi moralnost je prav tako prikrajšanje svobode, čeprav jo posebne okoliščine tega sveta potrebujejo. Duša, ki ne pripada temu svetu, je v stanju odprtega upora proti podreditvi tuji dominaciji. Po svoji konstituciji se je zmožna voljno podrediti samo Absolutu.

Dober učitelj povabi trpečo dušo, da se podredi, ne zakonom tega sveta, ki bodo samo zakovali njene verige, ampak višjemu zakonu duhovnega kraljestva. Zaradi odsotnosti popolnega prepričanja, je pretveza podreditve zakonom duhovnega sveta (brez namena da se jih v praksi resnično uboga) pogosto narobe razumljena kot pristna podreditev. V tem svetu stanje popolnega prepričanja ne obstaja. Smo, zatorej, prisiljeni v vseh primerih delovati po tako imenovanih delovnih hipotezah. To smo se naučili iz izkušenj v tem svetu. Dober Učitelj nam pove, da naj zamenjamo to metodo delovanja. Povabi nas, predvsem, biti resnično in v polnosti informiran o naravi in zakonih drugega sveta, ki je večno in kategorično drugačen od tega pojavnega sveta.

Če se ne predamo iskreno, da bi bili poučeni o "abecedi" večnega življenja, smo prisiljeni ostati, kjer smo. Nadaljevali bomo zblojeno zagovarjati (kakorkoli nezavestno) naš sedanji proces in tako imenovana prepričanja proti učenjem učitelja, celo v obdobju noviciata. To bo imelo za posledico zavrnitev praktično vsega dobrega nasveta, ker ta dva svetova nimata ničesar skupnega. Istočasno, ne bomo uspeli razumeti tega. Nadaljevali bomo verjeti, v skladu z našimi privajenimi metodami, da v vsakem primeru DELNO sledimo učitelju. Dejstvo je, da če zadržujemo pravico izbire, v resnici sledimo sebi.

Tudi ko zgleda da se strinjamo slediti učitelju, je to zato, ker je on v soglasnosti z nami. Ampak, ker ta dva svetova nimata absolutno ničesar skupnega, smo samo v zmoti ko predpostavljamo, da v resnici razumemo metodo ali cilj učitelja -- ko si pridržujemo pravico zagovarjati navidezen jaz.

Vera v spise nam edina lahko pomaga v tem drugače zelo nepraktičnem prizadevanju. Verjamemo v učitelja s pomočjo šaster, medtem ko ne razumemo niti enega niti drugega. Takoj ko smo popolnoma prepričani o potrebi predati se nedvoumno dobremu učitelju, samo takrat in samo takrat je on sposoben pokazati nam pot v duhovni svet. On pokaže pot v skladu z metodo predstavljeno v šastrah za ta namen. Zna uporabiti to metodo pravilno, brez da zagreši usodno napako, ker sam spada v področje duha.

Bistvo stvari ne leži v zunanji naravi obreda iniciacije, kot se to nam zdi. To je za nas nerazumljivo, ker je to zadeva drugega sveta. Bistvo stvari leži v prepričanju po potrebi in uspešni izbiri RESNIČNO DOBREGA UČITELJA. Do tega prepričanja lahko pridemo z vadbo našega nepristranskega razuma v luči naših običajnih izkušenj.

Ko se to prepričanje v resnici razvije, nam Šri Krišna sam po dveh poteh pomaga v iskanju resnično dobrega učitelja. Najprej nas pouči v zvezi s karakterjem in funkcijami dobrega učitelja preko razkritih Šaster. Nato On Sam pošlje k nam Dobrega Učitelja v momentu, ko smo zmožni profitirati od njegovih učenj. Dober Učitelj pride k nam tudi ko ga zavrnemo. V takšnih primerih, tudi, je seveda Krišna tisti, ki ga pošlje k nam -- brez razloga, kakorkoli.

Krišna je večno razkril vesti iz duhovnega sveta v obliki transcendentalnih zvokov, ki so bili podani navzdol v zapisih duhovnih spisov po vsem svetu. Duhovni spisi pomagajo vsem tistim, ki so pripravljeni vaditi razum z namenom, ne da bi našli relativno resnico, ampak Absolutno Resnico -- in pravega učitelja v skladu z njihovimi navodili. Samo Dober Učitelj je tisti, ki nas lahko osposobi, da v resnici razumemo duhovne spise. Ti spisi nam omogočijo realizirati potrebo po in naravo podreditve procesu podanem v njih. Ampak še vedno obstaja vsaka možnost za prevaro.

Zelo pameten človek, ali čarovnik, se lahko s sredstvom svojega večjega znanja ali s prevarami predstavlja kot oseba, ki zna pravilno razlagati spise. Je zelo pomembno, zatorej, da se vedno čuvamo takšnih trikov. Učenjak, kot tudi čarovnik, si drzne razlagati spise v smislu, kot da se le ti nanašajo samo na stvari ali aktivnosti tega sveta. Nasprotno, spisi sami objavljajo, da nam sploh ne govorijo o stvareh tega sveta.

Tisti, ki imajo tendenco, da so prevarani z veščinami sprijenih jogijev, se prepričujejo v verovanje, da je duhovno identično s perverznostjo, sprevračanjem besed, ali izzivanjem zakonov fizične narave. Zakoni fizične narave niso neresnični. Upravljajo z odnosi v vseh relativnih eksistencah. V našem sedanjem stanju je zato vedno mogoče, da kdo drug poseduje moč ali znanje, da demonstrira podoben značaj tega, kar mi izberemo smatrati za naše najgloblje prepričanje. Ti močni učenjaki ali jogiji samo izpostavljajo nezadostnost in neuporabnost teh naših prepričanj. Ampak takšna presenečenja spadajo v področje posvetnega; nimajo nič skupnega z Absolutom. Tisti, ki imajo neduhovno pristranskost za učenjaštvo ali magijo, padejo v okove takšnih psevdo-religioznežev. Takšne nesrečne osebe so žrtve lastne izkrivljenosti. Resno stanje teh žrtev bo spoznano iz dejstva, da nihče ne more biti rešen stanja neznanja enostavno s podreditvijo sili pritiska, v kateri jih pameten človek drži pod svojo kontrolo. Ni mogoče rešiti človeka, ki načelno zavrača poslušati glas razuma. Empiriki in suhoparni učenjaki niso izvzeti iz tega pravila.

Če dejansko čutimo potrebo po njegovem vodstvu, potem naj nam bo enostaven-surov pomen Šaster, zatorej, naše edino vodstvo v iskanju Dobrega Učitelja. Spisi definirajo Dobrega Učitelja kot nekoga, ki sam živi duhovno življenje. Niso kakršnekoli posvetne kvalifikacije tiste, ki napravijo Dobrega Učitelja. Samo s predajo brez zadržkov takšnemu Učitelju nam le ta lahko pomaga vrniti se v področje, ki je naš pravi dom, ampak katero je žal sedaj skoraj vsem nam nepoznano. To področje je nedosegljivo za nekoga, ki se istoveti s telesom in umom, kar je rezultat bolezni -- zlorabe sposobnosti svobodnega razmišljanja -- in posledičnega kopičenja ubijajočega tovora posvetnih izkušenj, katerega smo se naučili smatrati kot pomembno blago naše eksistence.

Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust