ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE

V ISKANJU LEGALNE DEFINICIJE ŽIVLJENJA

Avtor: Bhakta Eric Johanson

Uredil: Kailasa Candra das

Katerakoli oseba, ki sebe smatra za svobodomiselno individualno in vestno človeško bitje, je kdaj premišljevala o tem, kaj življenje je in kdaj se začne. Takšno premišljevanje postane neizogibno v določanju materine "pravice" po abortiranju svojega nerojenega otroka.

Praktično je skoraj nemogoče izogniti se dvema nasprotnima pogledoma na to vročo temo. Na eni strani imamo religiozne fundamentaliste s svojo togo vero v nevidnega stvarnika Boga, ki je dal neodtujljivo pravico do življenja nejasno določenemu bitju, navadno imenovanem duša. Na drugi strani najdemo tiste ljudi, ki čutijo, da mora življenje biti določeno na osnovi znanstvenega opazovanja. Čeprav lahko ta druga skupina zgleda bolj objektivna in prosvetljena, neizbežno postavlja svoje argumente na osnovi različnih popularnih "znanstvenih teorij" — kot je "big bang" in Darwinova evolucija.

Razlog, da ideja ostane znanstvena teorija (kot nasprotje znanstvenemu dejstvu) je, da še ni bila potrjena oziroma je ni mogoče potrditi. Moderna znanost smatra za potrjeno nekaj, kar je lahko sprejeto na osnovi nekega otipljivega pojava, ki ga je mogoče opazovati. Očitno ne obstaja nikakršna možnost za naše materialno opazovanje tega, kar se je zgodilo za časa nastanka univerzuma. Zatorej, kakršnekoli koncepcije izpeljane iz takšnih nepotrjenih teorij, prav tako bazirajo na neke vrste izmišljeni znanstveni dogmi.

Zakoni narave, navsezadnje, delujejo na vsakogar – če verjamemo v obstoj Boga ali ne. Dolžni smo določiti, kaj je korektno in resnično na osnovi nečesa, kar je mogoče opazovati in je razumljivo katerikoli osebi z zdravim razumom.

Ustanovitelji Združenih Držav so spočeli to državo kot svobodno demokracijo, in prej kot vlado zakonov, kot ljudi. Zato je bila poimenovana demokratična REPUBLIKA, z idejo, da mora resnica in pravica biti določena na osnovi višjih filozofskih principov v skladu z naravnimi zakoni in ne na spremenljivih, samovoljnih pogledih najglasnejšega, najmočnejšega, ali največjega.

Življenje je pojav, ki ga je mogoče dobro opazovati. Žal pa je naš sedanji pravni sistem nesposoben formulirati kakršnokoli definicijo, ki bazira na splošno sprejetem, opaznem in razumljivem pojavu. Tekma vpitja glede abortusa je zasmehovanje našega pravnega sistema. Vprašanje, kaj življenje je in kdaj se začne, ni nekaj kar je lahko določeno na osnovi sentimentalnega mnenja ljudstva. Je DOLŽNOST filozofov, pravnikov in znanstvenikov, da pridejo z definicijo, v skladu s principi narave, ki jih je moč opazovati. Takšno definicijo – osvobojeno kakršnekoli dogme – lahko potem razume obča množica ljudi kljub dejstvu, da navadno ne razmišljajo v smislu takšnih principov.

Običajna izkušnja v življenju je, da poskušamo iz kaosa ustvariti red – in ga vzdrževati. Dejansko, praktično za vsako osebo se življenje v glavnem nanaša na njegovo ali njeno borbo za dosego različnih stanj zadovoljitve osnovnih potreb, razkošja in ugodja. Ta so pridobljena v skladu z višjim ali nižjim standardom reda. Oseba, ki ni sposobna vzdrževati reda v svojem življenju, je nesposobnež. Starši poskušajo zavestno vzgajati svoje otroke, da ne bi postali takšne osebe. Glava katerekoli družine se smatra za vodjo, ker je on (ali ona) vedno buden glede vzdrževanja družine s hrano, zavetjem, zaščito, denarnim prihodkom, transportom, izobrazbo, itd. Ni tako, da bi se vse te uredbe same ustvarile, ali se celo vzdrževale. Naraven tok uredb je, da se brez nenehne pozornosti neizbežno izpridijo.

Zares, karkoli mi smatramo za živo, je aktivno bodisi v kreiranju ali vzdrževanju neke vrste uredb za potrebe življenja. Živali v glavnem potrebujejo hrano, spanje, parjenje, in obrambo. Rastline potrebujejo vsaj vlago. Ko se takšen napor ustavi, in ko se organske telesne komponente, zgrajene na osnovi takšnega napora, degenerirajo, navadno rečemo, da telo več ni živo. Oziroma rečemo, da je mrtvo.

Dimenzija reda oziroma nereda določene situacije je v znanstvenem jeziku definirana z nečim imenovanim "entropija". Tendenca, da se katerikoli ne-vzdrževan materialen aranžma naravno sesuje, je eden od osnovnih naukov moderne fizike in kemije – drugi zakon termodinamike. Na kratko povedano pravi, da se entropija, oziroma nered univerzuma, vedno povečuje. Fiziki, kemiki, in še posebej starši, kakorkoli, ne morejo nikoli posvetiti dovolj pozornosti temu principu. V laičnem jeziku nakazujemo nanj kot na "Murphyjev zakon".

Razen praktičnih, vsakdanjih primerov plačevanja računov za razsvetljavo in telefon, lahko entropijo in drugi zakon termodinamike opazujemo v naravi, npr. ko polijemo parfum. Ko več ni razlit, vonj – ki je v začetku bil zelo močan – postopoma slabi do točke, ko ga več ne zaznamo. V kemijskem jeziku, molekule parfuma lebdijo v plinastem zraku in kemično reagirajo z našimi nosnimi membranami. Intenziteta reakcije v naših nosnicah pade pod nivo, ki ga lahko zaznamo. Kar se je zgodilo je, da se je zgoščena zbirka dišavnih molekul, v obliki tekočega parfuma, razpršila v kaos plinske mešanice zraka.

Brez neomajne, vse-obsegajoče aplikacije tega drugega zakona termodinamike, bi mi prenehali dihati. Svojstvena lastnost materialnih stvari, da se razpršijo oziroma razpadejo, preprečuje vsem molekulam v določenem prostoru, da se nenadoma zgostijo na določenem mestu in pri tem pustijo vakuum kje drugje. Kakršenkoli vakuum se bo avtomatično zapolnil. To je drug način razumevanja univerzalnega principa tega drugega zakona.

Na tej točki lahko začnemo z definicijo fenomena življenja. Vsi sprejemamo, da so materialne stvari sestavljene iz drobnih atomskih delcev, kateri vzajemno delujejo tako da se združujejo, razdružujejo, in kolidirajo po določenih zakonih. Ti zakoni so fiksni. Te atomske delce in strukture imenujemo "mrtva materija". Brez prisotnosti nečesa, kar bomo (na tej točki) imenovali "življenjska sila", je mrtva materija nerazrešljivo vezana na in omejena s temi zakoni. Eden najizrazitejših izmed teh zakonov je prej omenjena nagnjenost k neredu, to je, drugi zakon termodinamike.

Naša hipoteza je – podana na tej točki in na splošno – da je simptom oziroma lastnost tega, kar imenujemo življenje, preprečevanje naravne tendence mrtve materije, da se razprši in postane kaotična.

Za primer vzemimo seme rastline. Po tem, ko je bilo posajeno v mrtvo materijo, primerne pogoje zemlje in vlage, začne živa sila rastline črpati potrebne molekularne zmesi iz kaosa zemlje in tako gradi steblo in, pozneje, liste svojega telesa. V živalskem svetu je ta nagnjenost k redu razširjena iznad stvarjenja telesa k stvarjenju gnezd in brlogov. Ta mesta bivanja niso nič druga kot vzdrževane ureditve mrtve materije, ustvarjene – ponovno – iz nereda oziroma kaosa. Mi ljudska bitja še dalje razvijamo ta proces s kreiranjem strojev iz mrtve materije. Brez periodičnega vzdrževanja s strani človeške žive sile, takšni stroji, sestavljeni samo iz mrtve materije, zopet razpadejo v disfunkcionalen kaos.

Živi organizmi so v glavnem odvisni od mrtve materije glede prehrane, in ne od življenja stvari, ki jih jedo. Čeprav večina živih bitij je oziroma vnaša hrano sestavljeno iz živih celic, je kakršnokoli življenje v celicah hrane uničeno v prebavnem procesu prehranjujočega se organizma. Na ta način, kar je dejansko vzeto v obtočilen sistem prehranjujočega se organizma, je enostavno materija. Torej lahko razumemo, da življenje prehranjujočega se organizma ni nekaj pridobljenega iz življenja stvari, ki jih je. Lahko tudi opazujemo, da višje ko gremo v prehranjevalni verigi, večjo sposobnost organizma za kreiranje reda bomo našli.

Nesrečna tendenca plodnih možganov je, da vzamejo neko majhno resnico in jo razširijo do točke, kjer vse zamegli – do in vključno s celotnim kozmosom. Je skrajno težko razložiti, kako je lahko življenje v nekem trenutku nastalo iz slučajne oziroma naključne kemične kombinacije. Dva pojava, življenje in kemikalije, sta si diametralno nasprotna. "Prajuha" kaotičnih kemikalij (ki je, ponovno, samo teorija za izvor vsega) bi bila stanje, h kateremu se razvija katerakoli sedanja ureditev kemikalij.

Vprašanje, ki ga zatorej moramo postaviti je, "V katero smer gremo?" Ali postaja kozmos bolj urejen, ali pa postaja manj urejen. Samo SLEPARSKI MOŽGANI bodo vzeli zatočišče kontradikcije, nikjer nikoli zapažene in rekli da, v nekem času, je red univerzuma naraščal – toda sedaj upada. Ker nas vsa naša opazovanja vodijo k sprejetju, da se red mrtvih kemičnih aranžmajev nagiba k upadanju, bi morali zavreči idejo, da življenje, oziroma red, izvira iz neke slučajne kombinacije v neurejeni "prajuhi".

Molekularne strukture celo eno-celičnega bitja so kompleksne. Da so se takšne strukture kombinirale slučajno v primordialnem univerzumu, kjer nered vedno narašča, je popolnoma nelogično. Demonstracije tega ne moremo videti nikjer. Četudi sprejmemo, da se je kaj tako nelogičnega zgodilo, kaj je tisto, kar je zadrževalo slučajno kemično kombinacijo "življenja", da se znova vrne v začetno stanje primordialnega kaosa? Če še dalje sprejmemo, da se je to "življenje" vzdrževalo, kakšne so možnosti da razvije sposobnost reproduciranja nove vrste, kljub obkrožujoči tendenci h kaosu? Če nadaljujemo na ta način, ali je verjetno, da se takšno reproducirajoče "življenje" potem razvije v bolj kompleksno obliko – ki se prav tako reproducira (kljub obkrožujoči tendenci h kaosu) in vzdržuje ad-infinitum? Kakšna je verjetnost tega?

Poleg tega lahko tudi verjamemo kakšnemu pijancu ki pravi, da je vse samo njegove sanje, in da samo on dejansko obstaja na svetu. In kje so kakršnikoli drugi dokazi za to izvorno "prajuho"? Kako je "prajuha" nastala? Kaj je zanetilo izvorno "iskro", ki je sprožila stvarjenje življenja? V tem trenutku vsa ta vprašanja netijo samo iracionalne in absurdne odgovore.

Soočeni s temi kolosalnimi kontradikcijami lahko samo zaključimo, da je big-bang-prajuha-Darvin hipoteza kreacije neverjetna. Hipoteza, da obstaja Vrhovno Močan Bog, ki je ustvaril in vzdržuje univerzum, je logična, še posebej v primerjavi s prajuha nered-k-redu hipotezo. Obe hipotezi vsebujeta sprejetje nečesa nedojemljivega za naše materialno opazovanje, toda ena je veliko bolj razumna od druge.

Povrhu vseh teh zaključkov imamo konkretno dejstvo, da znanstveniki niso prišli niti blizu stvarjenja življenja iz mrtve materije – niti najnerazvitejše oblike življenja. Dokler se ne predstavi takšen dokaz, ni razloga, da bi takšnim teorijam kot je "big-bang" in "prajuha" dajali kakršenkoli višji status od znanstvene fantastike.

Kljub vsem tem argumentom, so bile kontradiktorne teorije na široko propagirane kot dejstva v našem modernem izobraževalnem sistemu. Splošna sprejetost takšnih teorij je napravila moderne "mislece" nemočne glede prepoznavanja, kako se življenje – zunaj nevzdržnih teorij – dejansko definira samo. Če sprejmemo kot dejstvo predlog, da so mrtve kemikalije nedojemljivo oživele na določeni točki, potem smo soočeni z dilemo določitve, kdaj so kemikalije mrtve in kdaj so te iste kemikalije žive. Iste kemikalije, konec koncev, so prisotne tako v telesu, ki je "umrlo", in v telesu, ki ga smatramo za "živo". Ta zmeda postane še bolj očitna ko poskušamo določiti, če življenje nerojenega zarodka pripada njegovim kemikalijam, oziroma če so njegove kemikalije (in njihovo življenje) samo del materinih kemikalij. Kot rezultat takšne zmede imamo sedaj zakonsko zmešnjavo, kjer se "življenje" domnevno začne v nekem naprednem stanju nosečnosti.

Pravi vzrok za vso to zmedo in neznanje je dejstvo, da je praktično vsakdo NEUMNO sprejel različne teorije, prestreljene z begajočimi kontradikcijami, in je to imenoval "izobrazba". Logično, če nekdo začne z nečim kontradiktornim in begajočim, bo katerikoli rezultat baziran na tej začetni predpostavki lahko samo še bolj kontradiktoren in begajoč. Če začnemo matematičen izračun z napako, lahko dodajamo, množimo ali počnemo po tem karkoli, končen rezultat lahko vodi samo v zmoto. Siljenje študentov, da sprejemajo nerazumne kontradikcije, jih lahko samo hrabri k spregledovanju logike. Takšna neumnost ni cilj prave izobrazbe.

Kljub temu, vidimo samo, kar želimo videti. Ta slaba navada dovoljuje kakšni majhni resnici izkriviti našo celotno perspektivo. Inteligenten, prvoklasen znanstvenik se izogiba takšne tendence, zavedajoč se, da so pravi sovražnik neodkrite resnice prav njegove zmotne predpostavke. Najdbam, ki so kontradiktorne glede na njegova pričakovanja, bo dal prednost pred tistimi, ki hrabrijo njegove predpostavke. Zakaj? Ker se želi izogniti zablodi in površno najti samo to, kar je v začetku upal da bo našel. Zavestno poskuša kar se da malo domnevati glede rezultatov. Inferioren znanstvenik, na drugi strani, privzame, da se nikakor ni mogel zmotiti. Misli da so njegove teorije, ob najmanjši potrditvi, dokazane kot pravilne. Istočasno, da bi se izognil mukam zbeganosti, dovoli, da se ignorira karkoli nasprotujoče njegovim prepričanjem.

Na primer, predstavljajmo is otroka, ki želi preizkusiti delovanje radia. Želi si nov radio, tako ne želi izvedeti, da star radio v kleti deluje. Pritisne vklopni gumb, in, ko ne sliši nikakršnega zvoka, takoj zaključi, da je radio zanič. Nepristranska mati, na drugi strani, ne sprejme tega zaključka. Čuti, da si otrok zasluži imeti radio, ampak, istočasno, se želi izogniti trošenju denarja na nekaj, kar bo otrok najbrž zlomil oziroma zapravil. Pregleda, če je vtikač pravilno nameščen v vtičnico in, če je, ali je vse v redu z elektriko. Lahko gre celo tako daleč, da nese stvar pregledati na servis, preden jo razglasi za neuporabno. Nemotivirana drža matere bo brez dvoma bolj verjetno določila dejansko stanje radia.

Na enak način, če želimo razumeti življenje in njegov izvor, moramo najprej izprašati naše osebne predsodke. Kako ti vplivajo na našo izbiro teorij in pričakovane rezultate? Na primer, če smo dokončno zaključili, da Bog in duša ne moreta obstajati, bomo najbrž teoretizirali, da je življenje samo produkt kombinacije kemikalij. Ignorirali bomo kako isti kemični procesi ne delujejo, ko je telo mrtvo, četudi so vse kemikalije, ki so bile prisotne ko je telo bilo živo, še vedno tukaj. Ignorirali bomo kako celo popolnoma sigurno zdravilo ne more vedno nekoga rešiti. Trmasto bomo vztrajali, da bodo znanstveniki nekega dne ustvarili življenje z gradnjo DNA molekul v svojih laboratorijih – kljub neštetim neuspehom v takšnih poskusih.

Razsodnejši raziskovalec mora podvomiti v osnovo svoje teorije, ko je soočen z inherentnimi kontradikcijami in neuspehi, ki jo obkrožajo. Poskusil bo dognati, kako resen je dejansko v svojem poskusu razumevanja življenja in njegovega izvora. Introspektivno se bo izprašal z namenom dognati, če je v resnici bolj zainteresiran za odkritje resnice, ali pa zgolj za formiranje teorije.

Tisti, ki se znotraj sebe poskušajo izogniti resnici svojih lastnih neuspehov s predajanjem oblastnemu "duhovnemu" vodji in njegovim privržencem, ne razmišljajo o nobenem argumentu, ki postavlja pod vprašaj njihovo vero. Kot že prej povedano, dejstva in sile narave delujejo na vsakogar. Življenje obstaja in se pojavi na enak način za vsakogar, neodvisno od tega če verjamemo v Boga, ali ne. Če želimo formirati legalno definicijo življenja, sprejemljivo za vsakogar, bomo morali premisliti sporne točke v skladu s silami in resnicami, za katere vsakdo ve, da obstajajo, in ne v skladu z vrsto pranje-možganov propagando kulta fanatikov.

Koncepcija Boga oziroma duše ni kontradiktorna iskreni, objektivni, znanstveni raziskavi. Določitev duhovnih eksistenc lahko da ni mogoča za veliko večino ljudi v sedanjem času. Samo zato, ker ne moremo videti, se dotakniti, slišati, oziroma čutno zaznati nečesa, še to nujno ne pomeni, da to ne obstaja. Lahko da enostavno nismo razvili dovolj občutljivih instrumentov, da bi zaznali ta pojav. Brez sprejemnika in oddajnika ne moremo zaznati radijskih valov ali zemeljskega magnetnega polja z našimi grobimi telesnimi čuti. Če nečesa na osnovi čutnega zaznavanja ne moremo direktno vedeti, bi morali biti dovolj pošteni, da to priznamo. Odkrito bi morali reči, da ne moremo jasno demonstrirati, če obstaja duša ali Bog.

Fenomen življenja je prisoten v celotnem okolju oziroma vesolju mrtve materije. Ta zemeljski planet lahko smatramo kot vrsto termodinamičnega sistema. Sevalna energija sonca se prenaša v Zemljino atmosfero v ogromnih količinah. Glede na položaj sonca na določenem kraju, se vremenski pogoji grobo spreminjajo v skladu z sezonskimi cikli zime, pomladi, poletja, oziroma jeseni. Razen ob tečajih, se cikli dneva in noči ponavljajo približno vsakih štiriindvajset ur. Mrtva materija zemlje reagira v skladu s tem štiriindvajset urnim ciklom, vzdolž z daljšimi sezonskimi cikli. Glede na specifične pogoje sevalne energije, temperature, vlage, vrste atmosfere in prsti, se bo vsaka vrsta fenomena življenja razmnoževala, regenerirala in vzdrževala. Nekatere vrste so žive samo nekaj momentov. Druge živijo tisoče let.

Človek mora vzeti zatočišče semena svojih staršev, da bi se pojavil. Brez tega bi življenje prihajalo iz mrtve materije. Ta MIT smo že ovrgli. Izzivamo kogarkoli, da predstavi primer pojavitve otroka, brez ženskega organizma prednika. Celo telesa v zametku, ustvarjena od staršev, se sestojijo iz neizmerno kompleksnih organskih molekul.

Katerokoli živo telo vnaša različne kemikalije in energijo v obliki hrane, vode, zraka in sončne svetlobe. To se transformira v organsko kemično zmes, ki bo gradila oziroma hranila celice tega določenega živega organizma. Istočasno, druge celice telesa umirajo in kemikalije, ki so prej tvorile te celice, zapuščajo večji organizem skozi vrsto odtočnega sistema. Po določenem časovnem obdobju (približno sedem let v človeškem telesu) bodo vse telesne celice umrle in bodo zamenjane z novimi celicami. Tudi ko nekatere celice ne umrejo, se kemikalije, ki tvorijo te celice, konstantno menjajo, ko gredo skozi celično membrano.

Zatorej ne moremo definirati "življenja" določenega organizma, kdajkoli, kot kemikalije oziroma mrtvo materijo, ki tvori celice njegovega telesa. Voda neprestano izhlapeva skozi kožo. Stare kožne celice konstantno odpadajo v luskah. Ko si obrišemo nos, uriniramo, ali praznimo blato, ostanki tisočih mrtvih celic zapustijo telo. Določen procent vsega, kar smo jedli ali pili, se spremeni v živo tkivo. Kisikove molekule iz zraka vstopajo v naš krvni obtok z vsakim vdihom. Lahko tudi vidimo spreminjanje telesa od mladosti do starosti. Vse to vključuje masivno menjavanje kemikalij. Težko je dognati identiteto telesa starca po otroku, kakršen je nekoč bil v stajici, ker je kemična sestava vsake od teh faz življenja drugačna.

Skozi kemijo je "življenje" zelo težko opredeljivo. Ko je bil vprašan kakšne so njegove misli, sedaj ko so ga aretirali, je Sokrates odgovoril, "Najprej ME morate uloviti".

Ko nekdo umre, vsi rečemo "Odšel je". Ampak kaj je tisto, kar sedaj smatramo za odsotno? Vse kemikalije, ki so prej tvorile živ organizem, so še vedno tukaj; te niso odšle. Vzrok procesa je tisti, ki je odšel! Vsi navadno rečemo "moje" telo. Kdo je jaz, ki pravi "moje", če je telo samo življenje?

Kemikalije, celo živega telesa, so vedno mrtve. Kemikalije so lahko začasno kombinirane v to ali ono organsko celično strukturo. Vedno, kakorkoli – pred, skozi, ali po uporabi – so, same po sebi, mrtve. Samo zaradi rabe teh določenih kemikalij s strani individualnega organizma, se zdijo kot žive. Znanstveniki niso uspeli demonstrirati česarkoli, kar bi temu nasprotovalo. Kljub neštetim poskusom, nihče ni bil sposoben ustvariti žive stvari enostavno s kombiniranjem kemikalij.

Je iracionalno zaključiti, da so mentalne, emocionalne, in fizične manifestacije življenja samo proizvod kemičnih kombinacij. Kemikalije, ki so domnevno vzrok teh manifestacij, konec koncev nenehno prihajajo in odhajajo iz telesa.

Nekateri opisujemo življenje kot vrsto nevidnega polja, ki začasno uporablja nekatere kemikalije in izloča druge kemikalije. Dokaz za obstoj tega polja je njegova sposobnost, da oblikuje kemikalije mrtve materije v red znotraj svojega telesa. To polje zatorej ni nekaj, kar bi lahko bilo definirano v smislu periodne tabele elementov. To ne pomeni, da mora to polje ostati odloženo v kategoriji nedojemljivega, kakorkoli. Ravno tako kot smo preučevali in se naučili lastnosti nevidnih električnih in magnetnih polj, bi morali sedaj poskusiti priti do podobnega razumevanja lastnosti tega, kar imenujemo nevidno življenjsko polje.

Na primer, katerikoli otrok lahko razume, da je nevidno magnetno polje tisto, ki povzroča, da železni opilki privzamejo urejeno obliko. Za opilke ne bomo NIKOLI rekli, da so oni sami magnetno polje. Na ta način lahko vidimo, da večina ljudi že sprejema koncept nevidnega polja, sposobnega vplivati na otipljive aranžmaje. Nekaj poskusov je že bilo opravljenih s strani parapsihologov, z namenom opisati oziroma fotografirati to polje (njegovo avro) z uporabo Kirlianove fotografije. Avra lahko da je povezana z psihološkimi kvalitetami želje in volje znotraj tega polja.

Predlagali smo, da dejanske žive sile izza kemičnih manifestacij življenja ni moč definirati zgolj znotraj fizičnih in/ali kemičnih okvirov. Sprejemajoči to ne moremo reči, da morajo lastnosti polja življenja biti vezane z zakoni materije, kot jih poznamo. Na primer, ne moremo definitivno pričakovati, da je takšno individualno življenjsko polje nesposobno preseči hitrost svetlobe. Zares, obstajajo indikacije, da lahko življenjsko polje potuje z ogromno hitrostjo. Dokaz za to je predstavljen v študijah o hitrosti nevidnih, telepatskih misli. Niti ne moremo definitivno reči, da ne moreta dva takšna ne-kemična polja zasesti iste fizične lokacije.

To odpira psihološka vprašanja, ki se kažejo kot izven zakonov kemijskega zaznavanja. Dobro je znano, da je parametre in zakone, ki upravljajo s temi pojavi, zelo težko opisati v okvirih katerekoli vrste matematičnih modelov. Odgovor na to težavo bi moral biti očiten: omejevanje fenomena življenja znotraj področja kemikalij je preraslo svojo uporabnost.

Četudi so lastnosti ne-kemičnega polja še vedno zelo neznane, jih je mogoče zaznati na osnovi razumnih zaključkov glede tega življenjskega polja. Zakoni lahko da se, večinoma, nanašajo na način, kako se stvari manifestirajo v fizičnem svetu – vendar zakon ni omejen na to. Ne-kemične kvalitete, kot so motivi, so dobro sprejete v jeziku civilnega prava.

Pravniki bodo velikokrat analizirali situacijo glede na to, kaj se lahko in kaj se ne more zaključiti na osnovi razpoložljivih dokazov. Pogosto realizacija, da prejšnji privzeti zaključki ne veljajo več, omogoči pravnikom možnost, da sestavijo drobce dejanskih dogodkov, kar vodi do razjasnitve določene prigode. Breme dokaza je na tistih, ki trdijo, da ne-kemična polja (kot sta um in življenje) ne moreta zasesti iste fizične lokacije. Konec koncev, veliko avtonomnih parazitskih črvov in bakterioloških organizmov je nastanjeno v črevesju večjih živih organizmov.

Povedano na kratko, življenje je to ne-kemično polje, sestopajoče iz reprodukcijske verige reprodukcijskih bitij, katero lahko opazujemo, da ustvarja red iz kaosa mrtve materije.

Po tej definiciji ni potrebe, da kdorkoli razlikuje med človeškimi in ne-človeškimi bitji. Takšne razlike, osnovane samo na kapricah teološke hierarhije, ne bazirajo na čemerkoli kar je možno opazovati. Takšne razlike so tudi popolnoma iracionalne in egocentrične. Večina ljudi se, navsezadnje, zanima samo za potrebe enake živalskim: prehranjevanje, spanje, parjenje in zaščita. Res, čeprav jih lahko oblečemo v tako veliko razkošnih uglajenosti, so dejanske človeške aktivnosti podobne živalskim. Ta definicija življenja, zatorej, poudarja vse-obsegajoče razumevanje pravic VSEH živih bitij.

Kemikalije, ki tvorijo telesi matere in otroka, niso v sebi nikoli žive. Kemikalije so samo začasno uporabljene s strani življenjskih polj teh dveh bitij. Ni nujno nemogoče, da dva takšna ne-kemična polja zasedeta isto fizično lokacijo. Tako lahko delujeta združeno in hkratno, da bi gradila in vzdrževala svoji telesi iz kemikalij, ki jih skupaj uporabljata. Hrana, ki jo dobavlja materin organizem skozi popkovino, se temeljito transformira in uredi po njenih prebavnih in dihalnih zmožnostih. Zarodek, kakorkoli, še dalje transformira to hrano in gradi in vzdržuje živo tkivo svojega telesa. Tako lahko zarodek opazujemo, kako spreminja kaos mrtve materije, da bi oblikoval (oziroma oblikovala) svoje telo, PRAV TAKO KOT TO POČNE VSAKO DRUGO ŽIVO BITJE!

Zarodek prav gotovo sestopa po verigi reprodukcijskih bitij. Zatorej, zarodek je avtonomno živo bitje od trenutka, ko je ta zarodek sposoben graditi živo tkivo iz mrtve materije, dobavljene od matere. To se začne odvijati od trenutka spočetja. Zigota (celica, ki je nastala po združitvi dveh spolnih celic) je zatorej upravičena do zaščite s strani družbenih zakonov. Jasno je, da je živo, toda nezavestno bitje tisto, ki spi znotraj "hiše" materinega telesa.

Ni mogoče reči, da je fetus "mrtev" enostavno zato, ker se ne giblje. Fetus ima potencial gibanja. Nasproti temu, ko se urejanje mrtve materije s strani živega bitja zaustavi, ni več možnosti, da se bo telo še kdaj gibalo. Zatorej, tako dolgo dokler fetus raste oziroma ustvarja telesno tkivo iz od matere dobavljenega surovega materiala, bodo samo nevedni rekli, da je mrtev. "Gibanje" definicija življenja je nejasna, nezadovoljiva in končno kontradiktorna drugemu zakonu termodinamike.

Prisotnost preciznega reda v rotacijah in orbitah raznih planetov v univerzumu – kateri se konstantno giblje proti neredu – nakazuje prisotnost nekega ekstremno mogočnega živega bitja ali bitij, ki vzdržujejo ta red. Vzrok za takšen red ni vrsta slučajev.

Veliko ljudi zavrača eksistenco Vrhovnega Boga – superiornega glede na vse druge upravitelje – enostavno ker Ga ni moč videti. Toda celo na Zemlji veliko ljudi, skozi celo svoje življenje, nikoli ne srečajo svojih zastopnikov oziroma predsednikov. V prejšnjih časih, veliko takšnih meščanov ni nikoli videlo niti slike svojih vladnih upravnikov. Oseba zdrave pameti bo zaključila, da mora obstajati vlada na podeželju, ko vidi da vozila sledijo določenim standardom in semaforjem, četudi nima izrecnega znanja o tem. Posel, ki se odvija na osnovi sprejete valute, je prav tako nadaljnji dokaz, da v tej regiji mora biti vlada, ki vzdržuje red. Na podoben način lahko pridemo do sklepa glede mogočnih, toda subtilnih vesoljnih nadzornikov.

Koncepcija življenja kot nejasno definirana duhovna duša je bila zamenjana s tako imenovano ne-dogmatsko koncepcijo. "Zastarela" koncepcija duše naj bi se premočno opirala na nekaj nedojemljivega. Toda to, kar je bilo podano kot bolj prosvetljeno, znanstveno razumevanje, je zahtevalo zelo nerazumno vrsto vere. Temeljilo je na teorijah, ki jih nikoli ni bilo mogoče dokazati. Poleg te pomanjkljivosti, so te teorije kontradiktorne osnovnim opaznim zakonom narave. Rezultat vse te moderne "znanstvene" dogme je, da je sedanja legalna definicija begajoča, kontradiktorna in nezadovoljiva. Je tudi nemoralna in neetična.

Dogmatična "znanstvena" koncepcija mora biti zamenjana. To bo osvobodilo pravni sistem od begajočih razvejanosti nedokazljivih, kontradiktornih teorij življenja. Vlada bi morala vpeljati jasno definicijo življenja, temelječo na tem kar je razumno in konec koncev legalno:

Življenje je to ne-kemično polje, sestopajoče iz reprodukcijske verige reprodukcijskih bitij, katero lahko opazujemo, da ustvarja red iz kaosa mrtve materije.

Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust