ZAVEST KRIŠNE

VAISHNAVA FOUNDATION

Sledeči stopinjam najodličnejšega oznanjevalca zavesti Krišne v zahodnem svetu

NJEGOVE BOŽANSKE MILOSTI A.C. BHAKTIVEDANTA SWAMI PRABHUPADE

NAŠ VEČEN KONSTITUCIJSKI POLOŽAJ IN
MAHA-VIŠNU IZVOR TEORIJA

Avtor: Kailasa Chandra das

ŠTUDENT: "Origen je smatral, da tako kot je človekova svobodna volja izzvala njegov padec, ga lahko svobodna volja pelje k odrešitvi. Človek se lahko vrne k Bogu s prakticiranjem materialne nevezanosti."
ŠRILA PRABHUPADA: "Da, to je tudi naša koncepcija."
- Dialectical Spiritualism, Critique of Origen

". . . iskra duše izvorno prihaja iz duhovnega sveta v materialni svet . . . obstaja verodostojna metoda za dosego duhovne popolnosti te duhovne iskre duše, in, če je pravilno vodena, potem je zlahka poslana nazaj domov, nazaj k Bogu, od koder je izvorno padla."
- Prabhupadovo pismo iz leta 1968, kanadskemu kardiologu Wilfred G. Bigelowu, avtorju 'Heart Surgeon Wants to Know What Soul Is' v Montreal Gazette

Običajna miselnost je, da so odkloni GBC-ja, kombinirani s primanjkljajem kooperacije z Gaudija Mathom, odgovorni za zadušitev gibanja zavesti Krišne kot združene misije po vsem svetu. Obstaja, kakorkoli, globlje zlo izza tega sedanjega kaosa. Skoraj nezaznaven vpliv mayavade je tisto, kar je efektivno spodkopalo večno konstitucijo Vedskih in Vaišnavskih resnic. Ta vpliv je proniknil v srca veliko Prabhupadovih učencev, še posebej po njegovem odhodu, v škodo vsem.

Vedska modrost doseže svoj višek v Vaišnavizmu; to vsi vemo in sprejemamo. Tako, v končni fazi obstaja samo Vaišnavizem, kar se tiče poslušanja in branja Vedske literature. V Vedah najdemo zemeljske, univerzalne, in večne resnice. Vse so del Božanske ureditve in upravljajo duhovne kot tudi materialne kreacije. Obstaja hierarhija pomembnosti za te zakone. V redkih primerih se nekateri izmed teh zakonov, kot gravitacija, lahko transcendirajo. Drugih ni mogoče nikoli pregaziti.

Zraven direktne manifestacije samega Boga, predstavljajo mahabhagavati izvleček transcendentalne avtoritete, glede na to ureditev. Nekateri Vaišnave verjamejo, da je Njegova Božanska Milost Šrila Prabhupada bil v tej kategoriji, kot saktyavesh-avatar. Drugi pravijo, da verjamejo to o Prabhupadi, vendar, v praktični uporabi, v resnici ne. Še naslednji, odprto zavračajo ta status Njegove Božanske Milosti. Ni možnosti za kompromis med temi divizijami in močnimi osebami znotraj teh divizij. Neizogibno bodo delovali nasprotujoče, četudi tega nočejo.

V resnici, Vaišnavizem je monopol čistih bhakt kot je Šrila Prabhupada, ki so saksad-dhari kadarkoli in kjerkoli govorijo. Ko razlagajo Vedske resnice, bodisi verbalno ali v pisni obliki, so njihove razlage ne-različne od središča, ne-različne od Krišnove direktne razlage Svojega lastnega konstitucijskega zakona. Čeprav je Vaišnavska institucija na zemlji pragmatična in cenjena mešanica večnega zakona in uveljavljenih običajev, morajo takšni običaji vedno biti podrejeni transcendentalnim stebrom Absolutne Resnice. Ti stebri so načela Vaišnavizma, ne moderna Indijska kultura. Celo za čistega bhakto je dejanski center šastra, oziroma razodeti spisi.

Čisti bhakta razlaga šastro natanko tako, kot Bog želi da je razložena in razumljena. Številni Prabhupadovi učenci ljubljenčki so mu v začetku marljivo sledili, in, kot rezultat, bili so obdarjeni s tem, da so postali neomajni in zelo močni možje. Postali so bogati, vplivni, in oportunistično so zajeli sužnje v obliki Prabhupadove šibkejše sekcije privržencev. Prabhupada je sčasoma postal malo več kot izobesek v očeh teh zajetih ljudi. Zaradi slabe družbe, skupaj s preveč osebnega bogastva in zlorabe moči, je ta vladajoča skupina, skozi čas, začela razlagati stvari različno od Šrila Prabhupade.

Četudi v začetku nepopustljivi, odvezani in predani, so ti privilegirani možje, kljub tesni asociaciji s shaktyavesh-avatarjem, izgubili bistvo tega, kar jim je on bil predal. Kot rezultat, pomembna sekcija devocijskega sveta je bila puščena v konstantnem stanju konflikta, samo-poveličevanja in tekmovanja za cone in podružnice. To je vodilo k splošnemu siromašenju navadnega ljudstva. Namesto da so ostali pogumna in produktivna sekcija napredujočih služabnikov, kakršni so nekoč bili, so se ti ljudje spremenili v malo več kot kvazi-Vaišnava jezen proletariat.

Vsi vidimo te probleme, toda vsi ne vidimo dejanskih vzrokov, kaj šele rešitve. Razen materialne narave same, kdo je dovolj močan za pregon takšnih močnih voditeljev? Celo čednostnim reformam -- katere lahko napravijo zelo malo -- se bo nasprotovalo na vsakem koraku. Ponos, moč in bančna knjižica, držijo te drži-se-položaja može vedno na vrhu. Tako dolgo dokler je nekdo lahko podkupljen, tudi bo. Preden so drugi protestniki lahko efektivni, bodo zastrašeni ali ukanjeni z raznimi vrstami prevar. Možje, ki držijo te moči, so eksperti v njihovi uporabi; veliko izkustva je okrepilo njihovo samozavest. Ohlapno povezana združba vzdržuje videz status quo enotnosti.

V takšni situaciji je samo reforma nesmisel. Zares, tisti ki verjamejo, da je Šrila Prabhupada bil samo reformator, ga ne razumejo pravilno. Prabhupada je bil radikalist in revolucionar v najvišjem univerzalnem, duhovnem in devocijskem smislu teh izrazov.

Bil je iz, kar je izgledalo kot ugledno Hindu družinsko nasledstvo. Na materialni ravni se je zdel izobražen glede na standarde njegovega časa, iskren, sposoben, simpatičen privrženec Gandija, in Bengalec, ki je sledil Indijski kulturi. Njegova ambiciozna Jhansi iniciativa ni trajala dolgo in številni drugi projekti v resnici niso nikoli bili spravljeni v tek. Gledano na ta površinski način, večina tistih, pripadajočih njegovi narodnosti in mestu rojstva, bi ga naravno smatrali za privrženca njihove etike, njihovih standardov in njihove vizije.

ŠRILA PRABHUPADOVA MISIJA

Prabhupada, kakorkoli, ni nikoli sprejel tega pogleda, ravno tako kot ni sprejel Weltanschauung zahoda. Namesto tega, bil je predstavnik božansko pooblaščenega načrta, da preseka skozi vso mayavado znotraj moderne Indijske kulture. Prabhupadovo gibanje je bilo revolucija, zavrnitev tega, kar je veliko Hindujcev smatralo za neoskrunljivo.

Ne sprejemajoč njihovih verskih struktur, je uporabljal nekonvencionalna sredstva za dosego svojih namenov. Bil je radikalen odklon od drugih Hindu in celo Vaišnavskih ureditev njegovega časa. Njegovim učenjem in inovacijam se je seveda nasprotovalo. Kljub temu, Šrila Prabhupadovi učenci so sprejeli ustroj, katerega jim je bil dal. Izzval ni samo zahodne, ampak tudi moderno Indijsko kulturo (in druge kvazi-duhovne ustroje).

Ni potrebe za opravičevanje inovativnih poti in načinov, ki jih je Prabhupada vpeljal. To bi bilo odvračanje in odmik od bistva. Te poti in načini so manj pomembni kot njegova revolucionarna učenja. Kar mora biti poudarjeno je, da Prabhupada ni bil iznad zakona, njegove izjave utemeljujejo zakon. Bil je poosebitev konstitucijskega zakona Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ponovno ga je uvedel, in te večne Resnice Gospoda Šri Krišne so se razširile.

Šrila Prabhupadovi učbeniki -- in še posebej njegovi komentarji k verzom v njih -- so ta zakon in bodo to ostali. Ti učbeniki bodo sčasoma sprejeti kot zakonske knjige človeštva za tisoče let. V toku časa se bodo dvignili iznad neavtoriziranih izdaj in sprememb, ki jih sedaj omadežujejo in prekrivajo. Prav tako bodo transcendirali miš-maš skupine, ki jih -- v takšni ali drugačni obliki -- obrekujejo. Ker je gibanje Gospoda Čaitanje neizogibno, je njihov triumf usojen s Previdnostjo in ne more biti zaustavljen. Lahko pride do odloga, kot je sedaj primer.

Sprejetje teh zakonskih knjig pomeni sprejetje pravilnega razumevanja le teh. To razumevanje ni zajeto znotraj prizme moderne Indijske kulture. Ne obstaja nikakršen kompromis z mayavado (v katerikoli od njenih permutacij) znotraj Šri Krišnove konstitucijske ureditve. Katerakoli mayavada, kakorkoli subtilna, vedno vsebuje prekrivajočo potenco Absolutne Resnice. Da je lahko konstitucijska realnost prekrita pred očmi pogojene duše, je eden od njenih zakonov. To pravilo je še posebej izrazito v Kali yugi (in še posebej v tem času tehnološke fascinacije znotraj te teme).

Šrila Prabhupada je bil nekonvencionalen. Ni odlašal pridigati in razkriti večnih resnic, četudi so delovale proti precedensu in dogmi. Pridigal in deloval je na način, namreč, zadušiti moč in vpliv nasprotujočih kultur, skupaj s filozofskimi in psevdo religioznimi konstitucijami, na katerih slonijo. Njegova zapuščina je bila ustvarjena s podporo njegovih zahodnih učencev, kljub njegovemu vztrajanju, da opustijo vse ostanke vdanosti zahodnemu stilu življenja in zahodni filozofiji. Najsi je bilo storjeno v vzvišen stilu, ali na kar bi izgledalo kot podžigajoč način, bilo je izvršeno. Tega ni mogoče nadomestiti z nobeno obliko direktne ali prikrite mayavade (v obliki vzhodne ali zahodne kulture).

Vendar, dogma ne spusti svojega prijema zlahka. Še posebej po Prabhupadovem odhodu, je bil velik zdrs nazaj na strani privržencev prejšnjih idej, glede učenj o Gospodu Višnuju. Zares, kot prej omenjeno, veliko Prabhupadovih lastnih učencev je sedaj vdanih drugačni filozofiji in kulturi od njegove. Eden od stebrov te druge kulture je insistiranje, da živo bitje ni, z zlorabo svobodne volje, izvorno padlo iz osebnega odnosa s Vsevišnjim Gospodom v duhovnem svetu. Ta skrita zloba je glavni vzrok spora. Povzroča konflikte na grobih nivojih.

Gospod Krišna je, po vsem svetu, utemeljil Svoj konstitucijski zakon v obliki Prabhupadovih zapisov, predavanj, pogovorov in pisem. Uporništvo proti temu zakonu je privedlo do več kot dvajset let žalitev, poniževanja, preganjanja, itd. Tukaj je bilo srce trgajoče mučenje, umori, in fizični in psihični samomori. Veliko bhakt je bilo duhovno uničenih. Zmotno razumevanje, glede jivinega konstitucijskega položaja, je pripomoglo k temu razvratu.

Ta razdor nas ne svari, da neavtorizirane konstitucije ne bi smele nikoli biti izzvane. Ne smemo misliti, da bi vse bilo idealno, samo če Prabhupada ne bi bil tako revolucionaren, še posebej v svojih učenjih. Dejanska lekcija, katere se je treba naučiti je, da je njegova interpretacija direktno Krišnova interpretacija, in, naj se kratkoročno zgodi kar hoče, to je konstitucija katero moramo sprejeti, jo razširjati in ji slediti.

Na splošno, vsakdo ve, da je nevarno kljubovati precedensu, iz kakršnegakoli razloga. Enkrat v prvi polovici dvajsetega stoletja je bila spremenjena konstitucija Gospoda Krišne, in, za vse praktične namene, njeno bistvo je bilo izgubljeno. Umetna učenja in tradicije so bile vsesplošno sprejete in institucionalizirane. Šrila Prabhupada je kreiral transcendentalen nadomestek, pozitivno alternativo k tem skovankam. Prava nevarnost sedaj je kljubovati njegovim učenjem.

Konstitucijski položaj živega bitja, jive, je najpomembnejše izmed njegovih učenj. Mayavada uči, da živo bitje ni nikoli imelo osebnega odnosa z Vsevišnjim Gospodom. Kot takšno jo lahko upravičeno imenujemo impersonalna. Mayavada je postala sprejeta v moderni Indijski kulturi kot konvencionalna modrost, vendar je dolgo časa bila v bližini. Ni nič novega. Bodisi v obliki trditve, da je jiva v resnici Bog, ali v obliki trditve, da jiva v resnici ni bila nikoli z Bogom v osebnem odnosu, vse je mayavada.

Ko nakazujemo na moderno Indijsko kulturo, tega ne omejujemo z informacijsko dobo ali celo z industrijsko dobo. Moderna Indijska kultura se nanaša na neavtorizirane inovacije znotraj te kulture, v glavnem izhajajoče iz mayavade. Te inovacije so nasprotne čistim Vedskim resnicam in standardom, ki so vladali v davnini. Na kratko, vse skupine ki zasledujejo semi-mayavado, kvazi-mayavado, ali prikrito mayavado, so bile v bližini kar nekaj časa. V smislu prave Vedske in Vaišnavske kulture, kakorkoli, so te inovacije v časovnem okviru, ki je nedaven, oziroma moderen.

Ker nasprotuje Vedski avtoriteti, je mentalna spekulacija resen greh. Greh je maha-maya narave, ne yoga-maya. Izvoren odnos živega bitja z Bogom, v skladu s Šrila Prabhupadovo izjavo na to temo, je lahko razumljen direktno v skladu z avtorizirano filozofsko spekulacijo (adhyatma-jnana-nityatvam).

Pogled, oznanjan v nezdružljivi kontradikciji in nasprotju glede na njegova učenja, je izziv njemu in izhaja iz neavtorizirane mentalne spekulacije. To proizvede dogmo, vodi do pedantskega pridiganja, kreira pokvarjene precedense, in se utrdi v institucijo, prežeto z vloženimi interesi. Nič od tega ni yogamaya.

UVODNO ZNANJE

Bhakte Šrila Prabhupade morajo samo pogledati začetne strani Bhagavad Gite (B.Gita, takšna kot je), sam uvod, z namenom brati o izvoru jive:

"Jiva je opisana tudi kot sanatana, večna, in Bog je prav tako opisan kot sanatana v enajstem poglavju. Mi imamo intimen odnos z Bogom . . . celoten namen Bhagavad-gite je ponovno oživeti našo sanatana dejavnost, ali sanatana dharmo, ki je večna dejavnost živega bitja . . . Gospod sestopi, da bi rešil vse te padle, pogojene duše, da jih pokliče nazaj v sanatana večno nebo, tako da lahko sanatana živa bitja ponovno dosežejo svoje sanatana položaje v večni družbi z Bogom."

Če ponovno oživiš nekoga, ki je prenehal dihati, to pomeni da je nekoč dihal. Podobno, če ponovno oživiš večno dejavnost, to pomeni da je nekoč bila aktivna. Ali je logično reči, da ponovno oživiš nekaj, kar je bilo večno uspavano? Če nekaj ponovno pridobiš, potem si to nekoč imel. Vidimo da so živa bitja padla od nekod, in so bila poklicana nazaj na to mesto, iz katerega so padla.

Če so živa bitja originalno bila samo v anestezijskem stanju znotraj Maha Višnuja, ali je to tisto, kar Gospod želi da ponovno pridobijo, ko sestopi? Ali je lahko odnos živega bitja z Maha Višnujem -- glede na stanje, v kakršnem se takrat duša nahaja -- smatran kot "intimen"? In, če se vrne nazaj v to stanje znotraj Maha Višnuja, ali se lahko to imenuje vrnitev "nazaj v sanatana večno nebo"?

Uvod se nadaljuje z razlago teh pomembnih tem:

"(Sanatana-dharma) je večna funkcija večnih živih bitij v odnosu z večnim Vrhovnim Gospodom . . . Sanatana-dharma je večno neločljiva od živega bitja . . . ne obstaja zgodovina sanatana-dharme, ker ostaja večno z živimi bitji . . . svarupa, oziroma konstitucijski položaj živega bitja, je služenje Vsevišnje Božanske Osebnosti."

Ali so živa bitja dejansko vključena v služenje, medtem ko so v nezavestnem stanju znotraj Maha Višnuja? Ali kdorkoli trdi, da je večna svarupa jive konstitucijsko nastanjena v Maha Višnuju? Če ne, potem mora njena (jivina) svarupa biti nekaj predhodno in višje od tega. Če je služenje neločljiv del živega bitja, kako to da to služenje ostane uspavano znotraj njega, dokler ni poslano (živo bitje) v materialni svet z namenom aktivirati ga prvikrat? Ta način razmišljanja proizvaja podzavesten odpor do Boga:

". . . čeprav je konstitucijsko večen, blažen, in poln znanja, zaradi majhnosti svoje eksistence, pozabi svoj konstitucijski položaj služenja Boga in je tako ujet v neznanje. In, pod urokom neznanja, živo bitje trdi, da je Bog odgovoren za njegovo pogojeno eksistenco." - Bhagavad-gita, poglavje 5, verz 15, komentar

Ko nekaj pozabiš, ta pozabljivost pomeni, da si pred tem bil v stiku z in zavesten tega. Kje je nakazano, da imajo živa bitja individualen odnos z Gospodom Višnujem, ko so znotraj Njega v nezavestnem stanju? Tisti, ki zagovarjajo Maha Višnu izvor teorijo -- oziroma "brez-padca" -- se strinjajo, da se devocijsko služenje ne izvaja z namenom ponovno doseči to stanje (znotraj Maha Višnuja). Niti ne pravijo, da je zavest tega stanja -- če lahko to imenujemo zavest -- popolnost svarupe živega bitja.

Individualna svarupa, v direktnem odnosu z Gospodom, je obširna tema. Eden od petih primarnih odnosov (ras) določa svarupo živega bitja v njegovem stanju popolnosti. Te primarne rase se izmenjujejo v Vaikunthi oziroma Goloki, v večnem duhovnem nebu. Kako lahko znova pridobimo ta individualen odnos, če ga nikoli nismo imeli? Kako ga lahko ponovno vzpostavimo, če nikoli ni bil vzpostavljen? Kako ga lahko ponovno oživimo, če nikoli ni bil aktiven? Kako smo lahko pozabili, če se nikoli nismo spominjali uživati ga. "Brez-padca" ne odgovarja jasno na ta vprašanja.

Šrila Prabhupada je diskutiral to temo v samem uvodu svojega osnovnega učbenika, v svoji Bhagavad Giti. Originalen, konstitucijski položaj živih bitij, je bila ena od glavnih tem znotraj tega uvoda. Prabhupadovo gibanje se imenuje zavest Krišne: "Kot živa duhovna bitja, smo izvorno vsi bitja zavestna Krišne." To je končna realnost.

Mayavada se sestoji iz dveh besed: maya (iluzija) in vada (zaključek). Zaključek, da Krišnovo področje vsebuje mayo, se imenuje mayavada. Z namenom, da vidimo kako mayavada subtilno onesnažuje "brez-padca" teorijo, je potrebno nekaj vpogleda v klasično mayavada epistemologijo (katera je kvazi-Vedska po naravi).

Glede na Shankaracharyo, so ljudje popolnoma potopljeni v avidyo na zemeljski ravni. Če se dvignejo na raven nebeških užitkov, na status polbogov, so veliko naprednejši v uživanju, moči in znanju. Čeprav so na tej ravni manj grešni, so kljub temu še vedno situirani v avidyi. Iznad nebes je vzročna raven, področje ki ga ta sistem imenuje anandamaya. Čeprav avidya ni prisotna na tej ravni, je še vedno rečeno, da obstaja iluzija. Prava osvoboditev na tej stopnji še ni dosežena, po Shankaracharyi.

Ta sistem potem zahteva, da mora živo bitje iti višje in transcendirati raven anandamaye, z namenom doseči kvalitativno enakost z Maha Višnujem. Vendar, še celo to ni smatrano za popolno osvoboditev. Ta je dosežena, če živo bitje transcendira Maha Višnuja in se stopi v brahmajyoti za popolno osvoboditev.

Bhakte se strinjajo s tem samo do točke nebeške ravni; za tem, ni nikakršne skladnosti. Kot pravilno interpretirano s strani Vaišnavskih acharij, Vedsko razumevanje obsoja kakršnokoli koncepcijo, da ima bodisi Krišna, bodisi duhovni svet, celo najmanjšo zvezo z mahamayo.

ŠE VEDNO JE ENAKO

"Kot potrjeno v Giti, drobceni delci Vrhovnega obstajajo večno (sanatana) in se imenujejo ksara; namreč, imajo tendenco da padejo navzdol v materialno naravo. Ti drobceni delci so večno takšni, in, celo po osvoboditvi, individualna duša ostane enaka -- drobcen delček. Vendar enkrat osvobojena, živi večno življenje blaženosti in znanja z Božansko Osebnostjo." - Bhagavad-gita, poglavje 2, verz 13, komentar

Kadarkoli je omenjena blaženost (ananda), se nanaša na osvoboditev v osebni družbi in odnosu z Vsevišnjim Gospodom. Osvoboditev, o kateri se govori v tej zvezi, ni stopitev v brahmajyoti, oziroma kar se včasih imenuje kaivalya.

Živo bitje je droben delec v svoji pogojeni eksistenci, kot tudi v svojem popolnoma osvobojenem stanju. Del te konstitucije je zgoraj omenjena tendenca, da pade navzdol, njegova svoboda, da zlorabi svobodno voljo in pade navzdol. To ostane z njim v duhovnem nebu, in, kot takšno, se živo bitje imenuje tatastha-shakti. Ima svobodno voljo, da večno izbira na kateri strani želi živeti. Celo po osvoboditvi, njegov konstitucijski položaj ostane enak:

"Tako, brez da obstaja možnost zlorabe naše svobodne volje, ni govora o svobodi." - Dialectical Spiritualism, kritika Descartesa

Ko so privrženci "brez-padca" konfrontirani z učenji, da je jiva originalno bila v duhovnem svetu, jim to ni všeč. Enako reakcijo imajo, ko jim je rečeno, da lahko jiva bodisi pravilno ali nepravilno uporablja svojo svobodno voljo. Površno mislijo, da je to učenje mayavada, ker navidezno prepleta duhovni svet z iluzijo -- v kontekstu zaključka (vada), da Krišnov svet vsebuje iluzijo (mayo).

To je napačno razumevanje. Svobodna volja je svojstvena jivi kjerkoli in jo lahko večno uporablja. Njena svobodna volja je vedno z njo. Če jo zlorabi v duhovnem svetu, se njena zapletenost z mayo zgodi v drugem svetu. Takoj po zlorabi svobodne volje, je vržena v drugačen prostor izven duhovnega sveta. Mahamaya ni nikoli v duhovnem svetu.

Sprejetje brez-padca vključuje ne-obstoj svobodne volje, ko se živo bitje vrne nazaj domov, nazaj k Bogu. Svobodna volja, izven možnosti da jo je mogoče zlorabiti, nima smisla. Samo če svobodne volje tam ni, je mogoče, da živo bitje nikoli ne pade iz duhovnega sveta -- poglavitna trditev brez-padca teorije. Duhovna svoboda se doseže in vzdržuje s pravilno uporabo svobodne volje, se pravi, je dobrobit dobljena od svobodne volje. Svoboda, da se giblje kjerkoli znotraj duhovnega neba in se druži, na kakršenkoli način želi, z drugimi osvobojenimi osebnostmi, ni samo po sebi ista stvar kot svobodna volja.

Živali in nižja bitja imajo svobodno voljo prekrito. Ko napredujejo do človeške oblike, postane zopet postopoma odkrita. Vsa živa bitja od te točke dalje imajo razvito svobodno voljo. Bistvo mayavade, znotraj brez-padca filozofije, je koncepcija, da popolna in kompletna svobodna volja v duhovnem svetu pomeni, da mora potem mahamaya biti prisotna v duhovnem svetu. Temu pogledu sledi, da je večna svobodna volja maya. Kakorkoli, vse jive z razvito zavestjo imajo svobodno voljo, in živa bitja v duhovnem svetu jo imajo do najvišje možne stopnje.

Sposobnost vpogleda je bistvena stvar za razumevanje zavesti Krišne. Najprej je potrebno poslušaje in sprejemanje znanja danega od čistega bhakte. Subtilnosti napačne filozofije o izvoru niso razkrite vsakomur. Brez-padca indirektno domneva, da če je svobodna volja v duhovnem svetu, potem mora tam biti mahamaya. Domneva, da so jive večno v stanju avtomatičnega devocijskega služenja -- (tako rečeno) prvič -- ko so enkrat utemeljene v osebnem odnosu z Vsevišnjim Gospodom. Se pravi, domneva izkoreninjenje večne svobodne volje iz živega bitja, po njegovi vrnitvi nazaj k Bogu. To je zelo mamljiva ideja. Takšna je tudi ideja, da si bog.

ZAKLJUČNI DOKAZ

"Seveda, vsakdo ima individualen odnos z Bogom, in ta odnos je obujen s popolnostjo v devocijskem služenju. Toda, v sedanjem stanju našega življenja, nismo samo pozabili Vsevišnjega Gospoda, ampak smo pozabili tudi naš večen odnos z Gospodom. Vsako živo bitje, izmed veliko, veliko bilijonov in trilijonov živih bitij, ima večno individualen odnos z Gospodom. To se imenuje svarupa. S procesom devocijskega služenja, lahko nekdo ponovno obudi to svarupo, in to stanje se imenuje svarupa-siddhi – popolnost nekogaršnjega konstitucijskega položaja." -Uvod v Bhagavad-gito (B.-gita, takšna kot je).

Čeprav je Maha Višnu vedno zatopljen v lilo oziroma zabavo, Njegov globok spanec primarno predstavlja osebno izmenjavo z Njegovo soprogo, ne z živimi bitji. Susupti ni originalna, blažena zavest živega bitja. Je intelektualno neiskreno trditi, da je to tisto, za čemer najbolj hrepeni. V resnici hrepeni po odnosu s Krišno v popolni blaženosti in znanju. Skozi čas, ki ga živo bitje preživi znotraj Maha Višnuja, je neodkrito reči -- ko je ravno na tem, da se Ga pošlje naprej v iluzorne identitete in dejavnosti -- da je zatopljeno v aktiven, blažen odnos z Vsevišnjim Gospodom:

". . . takrat pogojene duše počivajo v stanju imenovanem susupti, kar je enako kot globok spanec brez sanj, oziroma anestezijsko stanje."

Kakorkoli, izvorno je jiva duša bila s Krišno v izvornem odnosu, iz katerega je padla:

"Mi smo vsi izvorno situirani na nivoju zavesti Krišne, v našem večnem osebnem odnosu ljubezni do Krišne." - Pismo, 17. november, 1970

"On je že padel s planeta Vaikunthe. Padel je v ta materialni svet, in ponovno poskuša napredovati." - Šrimad Bhagavatam predavanje, 15. junij, 1972

". . . Konec koncev, živo bitje pade navzdol iz duhovnega sveta . . . Obstaja možnost . . . četudi si v Vaikunthi, boš padel navzdol -- kaj šele v tem materialnem svetu." – Bhagavad-Gita predavanje, 4. julij, 1974

". . . mi smo prav tako prišli navzdol iz Vaikunthe, pred milijoni in milijoni let."
- Predavanje na Bhagavad-gito, 6. avgust, 1973

Obstaja oseben odnos z Bogom v duhovnem nebu, preden je nekdo spakiran v susuptiju znotraj Maha Višnuja. Da je izvor jive v brahmajyotiju, je mit. Da je izvor jive v Maha Višnuju, je še eden:

"Nekoč smo bili s Krišno v Njegovi lili oziroma zabavi, ampak to prekrivalo Maye ima lahko zelo, zelo, zelo, zelo dolgo obdobje trajanja . . . Po milijonih in milijonih let držanja sebe stran od Gospodove lile, ko nekdo pride do zavesti Krišne, postane ta perioda zanemarljiva, prav tako kot sanje. Ker pade navzdol z brahma-sayujye, misli, da je to lahko njegov izvor, ampak ne spominja se, da je še pred tem bil s Krišno.
- "Izvor jive" – Avstralski pogovor s Šrila Prabhupado

"Prišli smo iz duhovnega sveta v ta materialni svet. Pozabili smo svojega Očeta. Tako moramo ponovno oživeti ta odnos z našim Očetom . . . Bogom oziroma Krišno." - Predavanje, 7. oktober, 1975

"Toda njegov odnos s Krišno ni nikoli izgubljen. Je enostavno pozabljen pod vplivom Maye, tako ga je mogoče ponovno pridobiti oziroma oživeti s procesom poslušanja Svetega Imena . . ."
- Pismo: Jagadisha das Adhikari, 25 april, 1970

Za zaključek, v duhovnem svetu obstaja svobodna volja. Živa bitja jo imajo celo v osebnem druženju z Bogom. S tem ko je ne zlorabijo, ostajajo v duhovnem svetu. Neavtorizirane ideje glede svobodne volje so bile prenesene v srca pogojenih duš v tem svetu, in mayavada je del tega paketa.

"Obstaja možnost za padec navzdol celo iz osebne družbe z Bogom."
- Sobni pogovor, 9. september, 1973

Bhaktijana: Ko duše, ki niso nikoli bile pogojene . . ., ali imajo tudi one neodvisnost?
Prabhupada: Da, ampak te je niso zlorabile.
- Pogovor z Bhaktijana das brahmacarijem

". . . vsak trenutek lahko pademo navzdol iz Vaikunthe . . . tako celo v Vaikunthi, če želim 'Zakaj bi služil Krišno? Zakaj ne bi postal Krišna?' nemudoma padem navzdol." - Predavanje na Bhagavad-gito, 4. julij, 1974

Neavtorizirane, impersonalne ideje o izvoru živega bitja, o njegovem izvornem odnosu z Bogom, in o njegovi večni svobodni volji, predstavljajo globlje zlo, ki se nahaja izza sedanjega kaosa. Poguben vpliv mayavade je efektivno spodkopal ne samo konstitucijo Vedskih in Vaišnavskih resnic, ampak tudi Prabhupadovega gibanja. Ta semena so proniknila v srca in možgane veliko njegovih učencev, še posebej po njegovem odhodu, v njihovo veliko individualno in kolektivno škodo. Če Prabhupadovi učenci opustijo to uporništvo in popolnoma zavržejo te zahrbtne zmotne koncepcije -- te napačne filozofije in kulture, tuje njihovemu pravemu jazu -- potem bo medsebojno uničevalski spor splahnel in izginil.

"Dejansko, živo bitje je izvorno duhovni sestavni delec Vrhovnega Gospoda, ampak zaradi svoje uporniške narave, je pogojeno znotraj materialne narave. Res ni važno, kako so ta živa bitja, ali višja bitja Vsevišnjega Gospoda, prišla v kontakt z materialno naravo. Vsevišnja Božanska Osebnost ve, kakorkoli, kako in zakaj se je to zgodilo." -Bhagavad-gita, poglavje 13, verz 20, komentar

OM TAT SAT

Založniško pravico za vse citate iz knjig Njegove Božanske Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade ima Bhaktivedanta Book Trust